Veneti med Evropo in Indijo
dr. Joko avli
Pricujoca tudija je bila najprej predstavljena na srecanju o Venetih, ki ga je Svetovni Slovenski kongres pod pokroviteljstvom Univerze v Mariboru dne 22. septembra 2001 priredil na gradu na Ptuju. Kasneje je bila objavljena v knjigi »Zbornik o Venetih« (Ljubljana 2003). Na tem mestu je objavljena z nekaterimi dopolnili in popravki.Op.p.
Opozarjam, da ne gre za tudijo v klasicnem pomenu besede, ki bi bila lahko vir, iz katerega bi kasneje povzemali tudi drugi pisci. Gre prvenstveno za delovno podmeno, ki odpira povsem na novo neko znanstveno podrocje, to je, podrocje o Venetih med Indijo in Evropo. Doslej nihce ni vedel, da sploh obstaja. Tako je e samo odkritje tega podrocja v nekem smislu podvig. Nekoc se bodo nedvomno e mnogi raziskovalci lotevali tematike, ki je bila na tem mestu iznesena. Njena vsebina pa je izredno obsena, tako da je bilo mogoce v tej tudiji prikazati samo njen sploen oris.
Bralec bo ob prebiranju gradiva opazil, da je dobro predstavljen le tisti del, v katerem prikaem, kako je v Indiji potekal drubeni in duhovni razvoj, ki so ga sproili Veneti. Slabe je podan kulturni vpliv, ki so ga Veneti kot drubena podstat imeli na kulturni in duhovni razvoj narodov v Srednji Evropi. V tudiji poskuam vsaj do neke mere orisati duhovni svet Venetov, in prikazati nekaj njegovih znacilnosti, po katerih se loci od klasicnega grko rimskega kot tudi od keltskega sveta. Iznesena dejstva in podmene naj bi bile izhodice za nadaljna preucevanja.
Silen duhovni, kulturni in drubeni razvoj v Indiji, ki so ga Veneti zaceli in pripeljali do vrhunca, je v njegovih nepreglednih odtenkih mogoce zajeti v eno samo bistveno sporocilo: verno doivetje. Po mojem se prav v tem pogledu tudi narodi v Srednji Evropi, ki imajo venetsko podstat, tudi potem, ko so prevzeli krcanstvo, e nadalje razlikujejo od klasicnega rimskega in grkega sveta, cigar verovanje in custvovanje je dokaj drugacno.
Za tistega, ki se s to problematiko prvic sooca, naj priponim, da se naziv "Veneti" ne nenaa na prebivalstvo dananje deele Benecija (Veneto) ob gornjem Jadranu, temvec na predzgodovisko ljudstvo, na nosilce Kulture arnih grobic, ki so po 1200 pr. Kr. v svojih selitvah sklenjeno posedli Srednjo Evropo od Baltika do Jadrana, in so bili predniki Slovencev.
A) Veneti v Indiji
V prvi tudiji z naslovom Veneti, nai davni predniki, ki je leta 1985 izla na Dunaju (Glas Korotana t. 10), sem navedel najbolj oddaljeno ime, ki spominja na Venete. Gre za ime hribovja Vindhya parvata (angl. Windian Hills) v Indiji, ki loci Hindustan na severu od Dekana na jugu. Ko sem naletel na to ime, sem sprva pomislil, da bi bili Veneti lahko e med Arijci, ki so v letih po 1800 pr. Kr. vdrli v Indijo. Veneti bi bili lahko ena izmed njihovih vej.
Vindhya parvata (Windian Hills), hribovje,
ki loci nekdaj venetski Hindustan na severu od dravidskega Dekana na jugu.
Pozneje raziskave pa so odkrivale, da Veneti kot narod v prvotnem arijskem obdobju e niso obstajali. Oblikovali so se ele kasneje, v Luiki kulturi (1500 - 1100 pr. Kr.), in so v svojh znamenitih selitvenih tokovih po 1200 pr. Kr. ponesli Kulturo arnih grobic (Urnenfelderkultur, Urnfield culture) na vse strani Evrope. Prodrli so dalec na Blinji vzhod in e naprej. Tudi v Indijo?
Iz spisov nemkih in avstrijskih arheologov je bilo mogoce povzeti, da so nosilci Kulture arnih grobic, to je Veneti, na svojih pohodih dosegli tudi Iran. Toda razvoj indijske kulture in verstev je bil, poleg imen kot Vindya parvata in drugih, dokaj jasno pricevanje, da so Veneti prili tudi Indijo. Tukaj so spodbudili duhovni in kulturni razmah, kot ga svet poprej in tudi pozneje ni vec doivel. Toda o njihovem prihodu v Indijo ni bilo nikakrnih raziskav in objavljenega gradiva.
Po vec letih mi je vendarle prilo v roke delo Les Indo-Européens (Pariz 1961). Leto poprej ga je v panskem izvirniku izdal ugleden katalonski arheolog Pere Bosch - Gimpera, profesor na univerzi v Mexicu. Iz njegovega dela, ki temelji na pricevanju arheolokih najdb, je jasno razvidno, da je eden izmed venetskih selitveni tokov dosegel tudi Indijo (str. 223 sl.). Omenjeni arheolog, ki vpraanja nastanka in selitev Venetov ni posebej preuceval, jih v svojem delu naziva z imenom Hindi.
Arijci
Arijci so bili, kolikor nam je znano iz predzgodovine, prvo ljudstvo, ki je vdrlo v Indijo. Prili so iz Osrednje Azije, preko dananjega Irana in Afganistana in potem cez prelaz Kyber (1022 m). Naselili so se v rodovitnem Punjabu, ki obsega gornje recje Inda in njegovih pet velikih pritokov (punt, pent, pet - peterorecje). Tukaj so ostali dolga stoletja, do priblino tisoc pr. Kr., ker jim tudi v vec poskusih nikakor ni uspelo prodreti na vzhod, v porecje reke Ganges. Tamkajnje prebivalstvo je namrec njihovem navalu nudilo uspeen odpor.
Kdo so bili Arijci? Imeni Arya in Iran sta le dve obliki istega imena. Jezikoslovci in narodoslovci nazivajo vsled tega oba naroda dokaj pogosto s skupnim imenom Indoiranci. Sodijo namrec, da so bili prvotno e oboji ljudstvo, ki se je naselilo bodisi v Iranu kot tudi v Punjabu. Toda Arijci v rodovitnem subtropskem Punjabu, v drugacnem ivljenjskem okolju, spreminjajo postopoma svoj prvoten nacin ivljenja in s tem tudi svojo drubeno strukturo. Temelj njihovega obstoja postane poljedelstvo, medtem ko pri Irancih ostaja to pastirstvo. Spomin na nekdaj e enotno ljudstvo odraajo nekate skupne prvine v jeziku in v bajeslovju. Na primer, pomen in simbolika goveda, obredna pijaca haoma - saoma, ipd.
Vpraanje jezika - Prvoten indo-evropski jezik, ki so ga govorili Iranci in Arijci, je gotovo pripadal glasovni skupini kentum, ki ima v dolocenih besedah glas h (npr. hima, hal...). V tem pogledu se razlikuje od skupine satem, ki ima v istih besedah glas s ali z (npr. zima, sol...), kot je mogoce ugotoviti tudi pri poznejih Venetih. Locitev jezikov na skupini kentum in satem pa je mnogo stareja od samih Indo-Evropejcev, saj izhaja e iz obdobja tkm. Afro-Evropejcev. Ljudstva te skupine so v mlaji kameni dobi, pred letom 2000 pr. Kr., naseljevala ozemlje, ki se razteza od Severne Afrike preko Evrope vse do Urala in e cez. Njihov jezik oziroma njihovi govori so skoraj gotovo pripadali skupini kentum, kot se e danes odraa v jezikih Hamitov (h), in so ji pripadali tudi jeziki poznejih Arijcev. Nasproti kentumski skupini jezikov obstaja skupina satem, znacilna za jezike Semitov. Njihovo osrednje obmocje je Mezopotamija, se prvic pojavi poljedelstvo. Od tam se poljedelstvo raziri kasneje tudi v Evropo. Z njim pa, po mojem sklepanju, tudi satemska izgovorjava takrat e vedno dokaj enotnega jezika.
Prof. Bryan Sykes je dognal, da vsi Evropejci izvirajo od ene izmed "sedmih Evinih hcera", to je, od prvotnih pramater. Tako namrec kae mitohondiralni DNA, ki se podeduje le po enski strani. Najmlaja med njimi, ki jo on naziva Jasmin, je bila rojena v Siriji, in je prila v Evropo ob koncu zadnje ledene dobe, ki se je koncala okoli 12.000 pr. Kr. Njena druina je bila ena izmed prvih napol stalnih kmetov, ki so takratne prebivalce nae celine ucili kmetovanja (prim. Reader's Digest Selezione, maja 2001, 74, 77). S prevzemom kmetovanja so ljudstva prevzemala tudi ustrezno besedice. Sklepamo lahko,k da tudi izgovorjavo satem. Postopoma se v Evropi oblikuje tudi prva poljedelska kultura, imenovana Kultura trakaste keramike (Bandkeramik). Zacenja se okoli 4200 pr. Kr. in temelji na matriarhatu. Nosilci te kulture, ki zatone proti 2000 pr. Kr., so bili predniki Venetov. Sklepamo lahko, da je njihov jezik, kotjezik kasnejih Venetov, pripadal skupini satem.
Drubena organizacija - Primerjava skupnega besedica in bajk prvotnih Indo-Irancev ali Arijcev nam odkriva drubeno podobo. Bili so preteno pastirji, gojili so govedo, imeli psa, konja, poznali so bojne vozove (war chariots). Njihovo ivinorejo dopolnjuje pridelava poljcin, kot so jecmen, penica in proso. V Punjabu polja e tudi namakajo. Nimajo pa e sloja svecenikov, cetudi je verstvo v svojem razvoju e preseglo prvotno cecenje demonov in doseglo raven cecenja boanstev.
V Punjabu, kamor so prodrli Arijci, so so e obstajale stareje kulture. Kot pricajo odkopani temelji nekaterih velikih mest, npr. Mohenjo-Daro in Harappa, in so bili njihovi nosilci dokaj visoki kulturni stopnji. Najdebe njihove kulture kaejo na dolocena vzporedja s kulturo Sumercev v Mezopotamiji. Sklepajo, da so njihova mesta poruili Arijci, cetudi neposrednih dokazov o tem ni. Mogoce je tudi, da so mesta propadla zaradi poplav. Domacini so se tujcem postavili sicer v bran, vendar zaman. Prvotni prebivalci Punjaba so se kmalu izgubili v arijskem ljudstvu.
Prvotno e povsem omadski Arijci preidejo v Punjabu vecinoma na poljedelstvo. Toda ivina jim je e vedno glavni vir za delo in prehrano. tevilo goveda ostaja merilo za bogastvo in za sreco. Njihova organizacija postopoma prerase rodovni okvir. Polje jim ni vec skupno, kot je bilo v rodovni ureditvi. Obdelovalna zemlja je razdeljena na druine, kar pomeni, da je vaka srenja postala temelj njihove drubene organizacije. Ne poznajo e drave. Zemeljska povrina, ki jo naseljujejo, jim je e vedno le stan - bivalice. Od tega so se nam do danes ohranila imena kot Pakistan, Afganistan
Njihove vasi in sela predstavljajo skupnosti, ki jim pripada doloceno ozemlje. Imajo ocitno znacaj upe (kot nam je znana e v Evropi, bodisi germanska Gau ali venetska upa). Vsaka od teh ima svojega glavarja. Na celu vec od njih je raja, izvoljeni ljudski kralj, ki svoj poloaj lahko tudi podeduje. V vsakem primeru pa ga morajo na ljudskem zborovanju potrditi vsi moje, sposobni nositi oroje, ki odlocajo tudi o vojni in miru.
Verovanje - Verstvo in miti pri Irancih in Arijcih v veliki meri sovpadajo. Takna je npr. saga o prvotnem cloveku imenovanem Yama, ki postane kasneje bog in vladar podzemlja. Vrhovno boanstvo je Arijcem e pred njihovim prihodom v Indijo predstavljal Indra (jedro). Njegove poteze kaejo na boanstvo nekoc povsem stepskega, e dokaj surovega ljudstva. Prvotno je bil Indra boanstvo ozracja, neba in mogoce tudi svetlobe, vendar pa ne boanstvo sonca, ki ga je verjetno predstavljal Surya.
Toda v novem okolju subtropskega Punjaba ima Indra novo vlogo. Potem ko premaga demona Vrita, ki zadruje plodonosno deevje, postane bog neviht in deevja. Med vsemi boanstvi mu pripada najbolj vidno mesto. Obenem je tudi kot bog vojne, ki s tovarii v omami obredne pijace saoma izvaja bojne pohode, junaka dejanja, pa tudi pobalinstva. Popivanja in vojne so kasneje skoraj edina znacilnost njegovega ivljenja. Castijo ga kralji, knezi in ljudstvo. Njegova postava e naprej odraa znacaj Arijcev, ljudstva iz stepe. Na njem ni indijskih znacilnosti.
Prvo mesto v panteonu mu pogosto ogroa Varuna, to je boanstvo lune oziroma meseca. Zelo verjetno gre v tem primeru za ostanek verovanja predarijskega prebivalstva. Ugotovljeno je namrec, da se je svoj cas cecenje lune raztezalo od Inda pa do Blinjega vzhoda. Ostanek tega je verjetno upotevanje luninega leta, kot se je ohranilo v islamskem svetu.
Bivalice boga Indre je gora Meru, in okoli njega kroi cela vojska manjh bogov in demonov. Ta bajeslovna gora je nedvomno starodavna axis mudi (os sveta), ki povezuje nebo in zemljo in je znana v verovanju prvotnega cloveka. Ohranila se je vse do danes v verovanju stepskih ljudstev, kar so bili prvotno tudi Arijci. O gori Meru so v teku stoletij spletli tevilne bajke. Najbolj v budizmu, v katerem prihajajo pravljicne predstave o onostranstvu e posebej do izraza. Zale so tudi v pozneji hinduizem.
Indijci si danes goro Meru predstavljali nekje med visokimi vrhovi v gorovju Himalaya. Nekje za himalajskim grebenom naj bi bila nebeka krajina, iz katere se vzdiguje ta gora. Od tukaj odseva na vse tiri nebesne strani svoj sijaj v barvah zlata, srebra, bakra in eleza. Ob vhodih v njeno pogorje stojijo tirje velikanski straniki, ki varujejo njena boanstva: na vzhodni strani je bel stranik z goslimi v rokah, na zahodni strani rdec s kaco, na juni zelen z mecem in na severni rumen z denikom
Od severne kakor tudi od june strani obdajajo goro Meru po tri gorske verige. Izmed junih ji je najblie Himalaya, domovanje snega, v kateri se nahaja tudi Comolungma (Mt. Everest 8864 m), nadvse dobra mati, boginja zemlje...
Ena izmed upodobitev gore Meru v indijskem bajeslovju
V hinem ivljenju Arijcev je imel posebno vlogo Agni, bog ognja. Cuvar dneva in plodnosti je bil bog Mitra. V gorovju je prebival bog Rudra, odkoder je poiljal kune bolezni. Izvor le-tega je verjetno e predarijski. - Takna je priblino podoba Arijcev, kakrni so bili pred letom tisoc pr. Kr., prikazana na kratko.
Toda okoli leta tisoc pr. Kr. dobi ta podoba nenadoma dokaj drugacen videz. Na kulturnem in bajeslovnem izrocilu Arijcev, do tedaj e dokaj preprostem, se pojavi pojavi nadgradnja, ki nikakor ni mogla nastati kot posledica njihovega drubenega razvoja. Nastala je lahko le po prihodu novega ljudstva, to je Venetov. Njihova korenina je bila prav tako indo-evropska, toda njihova civilizacija je bila na precej viji ravni od arijske. Na vsak nacin pa so si morali biti Arijci in Veneti bodisi v jezikovnem kot v narodnostnem pogledu e dokaj sorodni. Vsled tega so se kmalu zlili v enotno ljudstvo. Nobenih znamenj ni namrec o tem, da bi med arijskimi domacini in venetskimi prileki prilo do kakih spopadov.
Veneti
Profesor Pere Bosch-Gimpera navaja najprej zgodovinsko navedbo, da so Veneti, ki so izhajali iz Paflagonije na severni obali Male Azije, pod vodstvom Pilemena prili na pomoc Troji (VII a), ki so jo Grki leta 1184 pr. Kr. oblegali in pogali. V plasti, ki je ostala iz razvalin poganega mesta (Troja VII b), so nali tudi keramiko luikega tipa (glej Pere Bosch-Gimpera, str. 224). Po mojem gre za keramiko, ki spominja na Venete, ki so se kot ljudstvo izoblikovali v Luiki kulturi. Mogoce je torej, da so bili tudi Trojanci venetskega izvora. Tudi simbolicni konj, s katerim so Grki ukanili Trojance, kae na venetsko cacenje konja, ki je bilo podobno e skoraj boanskemu.
Po padcu Troje naj bi Veneti iz Paflagonije, ali vsaj del njih, pod vodstvom Antenorja prodrli do severnega Jadrana, kjer naj bi vstanovili mesto Patava (Padova). Njihove poti proti gornjemu Jadranu pa arheoloke najdbe, izkopane do sedaj, ne potrjujejo. Vendar je mogoce in tudi verjetno, da se je to zgodilo. To pa seveda ni v nasprotju z dejstvom, da je neka druga skupina Venetov takrat e prebivala ob gornjem Jadranu. Potemtakem bi venetski Paflagonci naleteli v tem predelu na svoje rojake.
Toda prof. Bosch-Gimpera nakae na temelju arheolokih najdb, da se je po padcu Troje neko ljudstvo napotilo tudi na vzhod. Naziva ga Hindi, kar je po mojem isto kot Vindi (Veneti), in so ocitno istovetni z Veneti v Paflagoniji. Znani arheolog navaja, da na podlagi arheolokih najdb lahko rekonstruiramo veliko selitev indo-iranskih ljudstev med 1200 in 1000 pr. Kr. Nato navaja pohod ljudstev, ki bi bili v etnicnem pogledu lahko e Iranci, od Kavkaza proti jugu. To je, v predele Medije, kjer so e prebivali Hindi. Ti so se vsled tega napotili proti vzhodu in preko severne Perzije dospeli v porecje Inda. Ostala pa je na prejnem ozemlju ena izmed njihovih skupin. Njena drava, ki so jih vladali princi po imenu Ramateja, se je raztezala vzhodno od pogorja Zagros. Ko so Asirci V 8. stol. pr. Kr., ko Asirci vpadejo na vzhod, imenujejo njihovo dravo Bit-Ramateja (str. 225).
O Hindih (Venetih), ki se napotili na vzhod, poroca prof. Bosch-Gimera, da je na osnovi arheolokih najdb mogoce slediti njihovi poti preko severne Perzije, in nato ob reki Hilmend navzgor (Sarawasti, v Rigvedi) v dananji Afganistan, in odtod preko prelaza Kyber v Punjab. Navaja pa dobesedno (str. 226, 227):
Kot kae ima arheologija za to selitev tudi pricevanja... V obdobje med 1200 - 1000 pr. Kr. je mogoce uvrstiti krine sekire (les haches à appendices latéraux, trunnion celts, Ärmchenbeile), pa bronaste mece in bodala (les épées et poignards de bronze), glave bojnih kladiv (les têtes de massues), igle z glavicami v podobi ivali, zaponke (les tiges à têtes d'animaux héraldique, épingles), pecatnike (les cachets). Torej vse tisto, kar so nali na ozemlju, ki je bilo nekoc pod oblastjo Hetitov, to je, na severu Male Azije in Kavkazu pa na severu Irana, vse tja do Inda... Ta pricevanja govorijo, da so bile selitve Hindov koncane e mnogo pozneje, kot se na splono misli. To je, e pozneje, ko je bilo porueno mesto Mohenjo-Daro v dolini Inda, in so se Hindi naselili v Punjabu. Njihova naselitev bi morala biti blizu leta 1000 pr. Kr...

Pot Venetov iz Male Azije v Indijo na osnovi najdb arh. Pere Bosch - gimpera.
Prof. Bosch - Gimpera e ne pozna Venetov. Njihov vdor v Indijo si predstavlja samo kot zadnji val v selitvenih tokovih Arijcev. Vendar nam na podlagi arheolokih najdb navaja o njihovem vdoru navaja zanesljive. Zaveda se tudi, da gre za posebno ljudstvo, tako da mu nadene tudi posebno ime.
Prihod Venetov - O tem, kdaj so Veneti dosegli Punjab, ni porocil. Ce kot izhodice vzamemo padec Troje, in zatem e kako desetletje, se je to zgodilo verjetno okoli 1150 pr. Kr. Kakno je bilo njihovo srecanje z Arijci, ki so e prebivali v tem predelu? Vse kae, da so Arijci imeli prispele Venete za sorodno, ali bolje receno, za »svoje« ljudstvo. Nikakih znamenj ni, da bi med njimi ni prilo do kakih bitk. Ali pa so bili Veneti v vojakem pogledu mocneji. Na vsak nacin so bili na mnogo viji kulturni stopnji, e zlasti v drubeni organizaciji in duhovnem ivljenju. Kakorkoli e, Arijcev niso zatrli ali unicili, in niti ne podredili.
Takno ravnanje tudi ni bilo namen njihovih pohodov. Namen njihovih potovanj je bilo duhovno poslanstvo, oznanjevanje novega nazora o ivljenju in svetu, in kot se zdi, tudi oznanjevanje nauka o "reitvi due". Veneti postanejo z Arijci eno ljudstvo, nad katerim prevlada venetsko ime: Hindi, v stareji in v grki obliki, in v pozneji Vindi (Veneti, v latinski). Od latinske oblike prihaja tudi ime Indija (po mojem, izvineje Vindija). Ohranja pa se med ljudstvom tudi ime Arya, kar pomeni Arijce. Mogoce ima vsako od teh imen svoj pomenski odtenek, npr. Hindi (Vindi) kot vodilen sloj in Arijci kot celotno ljudstvo (?).
Prisotnost Venetov prinese nekatere bistvene spremembe v staro organizacijo in bajeslovje Arijcev. Te spremembe bodo scasoma imele velike in daljnosene posledice. Staro verovanje Arijcev sicer ni bilo odpravljeno. Vnaali pa so vanj nove prvine, od pravljicnih do filozofskih predstav. To je razvidno e zlasti iz svete knjige Rigveda (veda stihov), ki nastane v tem casu. V njej je ena izmed osrednjih zgodb tudi bajka o stvarjenju:
Stvarjenje - Svet oziroma osvetje (vesolje) je nastalo iz kaosa, potem ko je Indra (jedro), bog deja in kralj bogov (v nekaterih bajkah Vishnu, to je "vzvieni" kot bog sonca) locil nebo od zemlje. Vzlo je sonce, in na kraju njegovega vzhoda se je dvignil velikanski steber, ki je nebo locil od zemlje. Nastalo je trosvetje s tremi svetovi: nebo, zrak in zemlja. Njegov osrednji del je zemlja, ki jo sestavlja sedem celin. Locuje jih sedem oceanov, in v vsakem izmed njih je razlicna tvarina: slanica, vino, sladkorni sok, topljeno maslo, prosnica, mleko in voda. Osrenja celina je otok Jambu (granatno jabolko). Sredi njega se dviga gora Meru, v obliki cvetne cae lokvanja. Na vrhu gore se nahaja mogocno mesto Indre (tudi Brahme), okoli mesta pa je na tirih glavnih in itirh stranskih straneh e osem mest. Okoli te gore se vrtijo sonce, luna in ozvezdja
(Meru, verjetno od mir, danes v rucini svet, vesolje; torej gora vesolja).
Bajeslovje v Rigvedi je e skoraj povsem arijsko, toda v njem se e nahaja tudi trojstvo ali bolje trosvetje (trije svetovi), v katerega se zlivajo vesoljstvo in svet, boje in zemeljsko, ivljenje in cas, skratka vse bivanje in ves prostor. Arijci so kot prvotno stepsko ljudstvo imeli v svojem bajeslovju simbolicno goro vesoljstva - axis mundi, tukaj gora Meru. Trojstva, v katerem se vesoljstvo odraa kot kot prostor, si ocitno e niso predstavljali. Predstavljali pa so si ga Veneti. O tem nam pricajo, cetudi iz mnogo poznejega obdobja, primeri iz Evrope. Na primer: trojstvo v venetskem sveticu v Lagole di Calalzo (Pieve di Cadore) z napisi: Trimujat (trimoje) ali Tribojat (triboje). Pa tudi slovenski Triglav, prvotno triglavo boanstvo (bog neba, zemlje in podzemlja - Linhart 1791), ki se v tem primeru istoveti z goro vesoljstva.
Vsled tega sklepam, da so pojem trojstva prinesli v Indijo in v arijsko bajeslovje ele Veneti. Vendar se indijsko trojstvo, ki se pojavi v obdobju Ved, ne predstavlja kot pojem brezmejnega prostora, temvec kot njegova vsebina. Njene sestavine poosebljajo boanstva: Surya - Agni - Rudra (sonce, ogenj, rdeci). Prvi dve sta arijski, zadnje pa izhaja verjetno od predarijskih domacinov. Sklepam nadalje, da so delo Venetov tudi Vede. Celotno trojstvo z imenom Trimurti ponazarja pozneje v hinduizmu najveckrat le Shiva, ki ga vsled tega upodabljajo e s tretjim ocesom sredi cela, in vcasih tudi s tremi obrazi.
Prebivalstvo v Punjabu je zaradi novodolih Venetov, njihove organizacije in tudi bolje obdelave zemlje zacelo naracati. Vsled tega si je moralo venetsko-arijsko ljudstvo priblino sto let pozneje raziriti svoj ivljenjski prostor. To je omogocila organizacijska in vojaka strategija Venetov, ki je nedvomno dalec presegala strategijo starih Arijcev. Z novo organizirano vojako silo so Arijci in Veneti najprej osvojili predele pod dananjim Delhijem, nekako do reke Yamuna. Od tukaj naprej se irijo planjave ob Gangesu.
Na tem vmesnem ozemlju vzpostavijo Arijci, oziroma Veneti, gospostva fevdalnega tipa, ki jim prav tako vladajo kralji. Toda tukajnji kralj, ki je sicer ohranil naziv raja, nima nic vec skupnega z arijskim ljudskim kraljem v Punjabu. Njegova figura veliko bolj spominja na venetske kneze v obdobju Hallstatta v osrednji Evropi (ok. 800 - 400 pr.Kr.). Ta kralj je despot, absoluten vladar, ki se opira na svoje vazale. Obenem je tudi vojaki poveljnik, vzornik Indre ali kar njegovo vteleenje. Podobno kot je e danes maharaja - indijski veliki knez.
|
| Eden izmed oddelkov arijsko-venetske vojske, ki so ga ocitno sestavljali Veneti, se je takrat naptil v drugo smer. Prodrl je ob vzhodnem robu pucave Thar prodrl proti jugu, in zasedel predele, kjer se danes nahaja indijska drava Rajastan. (od raja). Juno od nje, e v dravi Madhya Pradesh, se nahaja gorska veriga Vindhya parvata (Windian Hills, Venetsko hribovje), kot sem jo omenil na zacetku. Njeno ime je moglo nastati le takrat. Ohranilo pa se je do danes kot pricevanje, da so Veneti po naselitvi v Indiji e nadalje ohranjali svojo identiteto. |
Prodor na vzhod
Prodor Venetov-Arijcev v osrednje predele pri dananjem Delhiju je potekal najverjetneje kmalu po letu 1100 pr. Kr., to je, nekaj desetletji po njihovem prihodu v Punjab. Neposrednih pricevanj o tem nimamo. Edini vir, na katerega se lahko opiramo, je znamenita pesnitev Mahabharata. Njena zgodovinska predloga sega namrec e v drugo tisocletje pr. Kr.
Pesnitev pripoveduje o bitki med kraljema Vishvamitra in Sudas. Prvi je kralj in obenem svecenik, kar kae ocitno na prvotnega arijskega kraljica. Zmagovalec v bitki pa je drugi kralj, ki je absoluten vladar bolj vzhodnega ljudstva. (Zmagalo je torej novo" venetsko nad starim arijskim). Vendar se tudi kralj Sudas opira na hinega svecenika, kar kae na to, da se pod kralji (despoti v osrednjih predelih pri Delhiju) zacenja oblikovati sloj svecenikov, ki bodo v kasnejih stoletjih nosili oblast. Tukaj postane kralj e kmalu orodje svecenikov, ki ga duhovno dalec prekaajo, in so, cetudi ne kralji, dovolj castihlepni, da vladajo nad kralji". Omenjena "bitka" ocitno ne odseva vojakega spopada kot taknega, temvec boj za prevlado.
Že kmalu po letu tisoc pr. Kr. je na polju Kuru blizu Delhija prilo do odlocilne bitke z vojsko starih prebivalcev, ki so prebivali v recju Gangesa. Stari prebivalci so bili tedaj dokoncno poraeni. Vse kae, da so zmago izvojevali predvsem Veneti s svojo vojako organizacijo, in zatem popeljali venetsko-arijsko ljudstvo na vzhod, v tropske ravnine ob Gangesu, prav do vznoja Himalaye. To bi sklepali iz dejstva, da so novo osvojenemu ozemlju zapustili ime Hindustan. Torej venetsko ime (od Hindi, Vindi - Veneti), ki se je do danes ohranilo za vso severno Indijo.
Arijci in Veneti so postali sicer enotno ljudstvo. Toda kentumska oblika Hindustan (namesto satemske Vindustan) kot tudi ime za Himalayo (od zima, satemsko bi bilo Simalaya) bi lahko pricalo o tem, da je v govoru ljudstva, ki je zasedlo nove predele, prevladovala e kentumska izgovorjava Arijcev. Stareje arijske glasovne oblike (h, kentum) se v jeziku ljudstva ohranjajo med novejimi venetskimi (s, satem). Tako so Hindi lahko tudi Sindi. Kdo jih prvi imenuje Vindi, od cesar izhaja tudi Vindija, in od tega po mojem Indija, ni e nihce raziskoval. Indijci sami nazivajo svojo deelo Bharat.
Ime Hindustan, ki vsebuje besedo stan (bivalice), kae nadalje, da prvotni Arijci e niso poznali in imeli naziva za dravo in njeno organizacijo. Toda sloj Venetov je pojem drave e poznal. To bi sklepali iz dejstva, da so ozemlju, ki so ga zasedli, nastale vladavine, ki nosijo naziv pradesh ali e bolj izvirno desh. Primerjaj ta naziv z slovenskim »deela« (desh-ela), ki pomeni danes samoupravno pokrajino ali dravo. Potemtakem so Veneti okoli leta tisoc pr. Kr. e imeli drubeno organizacijo na ravni drave!? - Danes imajo v Indiji naziv "pradesh" (enako kot "desh") v svojem imenu naslednje zvezne drave: Uttar Pradesh, Himachal Pradesh, Arunchal Pradesh, Madhya Pradesh, Andhra Pradesh in samostojna drava Bangla Desh.
Brahmanizem
Misijonski in verski zanos, ki ga jaz pripisujem Venetom, se je po prodoru na vzhod e okrepil. Obredi pri rtvovanjih boanstvom so postajali vedno bolj zapleteni. Sestavljali so jih sveti slavospevi, rotive in caranja. Minevala so leta, in sveceniki so postali edini sloj, ki jih je bil sposoben opravljati svete obrede. Vsled tega se je njihov sloj povzpel v sam vrh drubene organizacije, ki se je tedaj izoblikovala v Indiji. Duhovna sila, ki je v tem casu prisotna, je nekaj neverjetnega. Po mojem jo lahko pripiemo samo venetska. Zakaj, ce bi bila arijska, bi se nedvomno pojavila e mnogo prej.
Vede - Verovanja, obredi, rtvovanja in duhovnost tistega casa nam odsevajo svete knjige, imenovane Vede. Prvotno so se jih ucili na pamet, in njihova vsebina je po ustnem izrocilu prehajala iz roda v rod. Vede so bile zapisane ele cez nekaj stoletij. Naziv "Veda" (veda, znanje) ima isti pomen, kot ga ima ista beseda v slovencini e danes. Najstareja knjiga se imenuje Rigveda (knjiga stihov, slavospevov, hvalnic), in nam odkriva stanje okoli leta tisoc pr. Kr. Vsebuje slavospeve, ki jih je med rtvenim obredom izgovarjal hotar, kot povabilo boanstvom, naj sprejemo rtev, ki so jim jo ponujali. Tej knjigi se je kasneje pridruila Samaveda (knjiga pesmi), ki jih je ob rtvovanju prepeval udgatar. Sledila je potem Yajurveda (knjiga izrekov), ki jih je izgovarjal adhvaryu. Nazadnje je bila na raven ved povzdignjena e Atharvaveda (zagovori v hinem kultu). Vrhovni svecenik, brahman, je moral poznati in obvladati vse vede.
Toda vsebina Ved je e veliko bolj zapletena. Vsaka od tirih Ved ima namrec e po tri dele: 1. Samhita (oja vsebina), 2. Brahmanam, ki vsebuje Vidhi (opis obredov), Arthavada (njih razlago) in Aranyakam (dogmatsko knjigo), 3. Sutra (gesla po vsebinah). Ta je kot nadomestilo za obrede sluila premiljevanju brahmanom, ki so se bili umaknili v gozd. Bistven del te knjige sestavljajo Upanishad (tajni nauki), ki kot Vedanta (zakljucek Ved) predstavljajo e posebej povzetek za globlje premijevanje njihove vsebine.
Gesla v Sutra so omogocala pregled nad Vedami, in olajevala njihovo ucenje na pamet. Zapisana so bila kasneje, vendar tako na kratko in skopo, da so odpirala iroko podrocje za lastna tolmacenja. Tako so lahko posamezne besede eno za drugo trgali iz miselne celote, tolmacili na vse mone nacine njih smisel, in z njimi pekulirali. Na ta nacin se je iz verskih besedil e kmalu razvila bogata filozofija, ki je porajala nepregleden gozd vseh mogocih spisov
Vsa ta verovanja, duhovnost in knjievna dela so pripadala le visokim slojem. Ljudske mnoice so, dokaj verjetno, e takrat prevzele v veliki meri verovanje starejega prebivalstva ob Gangesu, kot se e vedno odraa v mnogo poznejem hinduizmu: na eni strani surovost in orgijatvo, na drugi brezmejna askeza...
Kaste - Po prodoru arijsko-venetskega ljudstva na vzhod, v porecje Gangesa, je bil torej sveceniki sloj brahmanov e vodilen v novi drubeni organizaciji. Nastajali pa so e novi sloji, znamenite kaste, ki so jih utemeljevali na verski podlagi. Prvotne kaste naj bi nastale iz razkosanega pracloveka. V tem pogledu navaja Rigveda naslednje (10, 90; 12):
Njegova usta postala so Brahman,
|
| njegove roke narejene za Rajanya |
|
| Vaicya iz njegovih stegen in nog, |
|
| in Shudra je bil takrat ustvarjen. |
|
V navedenih stihih v Rigvedi se odraajo tiri prvotne kaste - sveceniki (brahmani), plemstvo (rajanya) oziroma vojcaki (kshatriya), kmeti (vaicya) in podvreni stari domacini (shudra). Sloj ljudi izven kast (parija), ki so necisti, niti ni omenjen. Kasneje nastajajo e nove kaste, razdeljene po pripadnosti razlicnim obrtem, trgovini itd. Vseh glavnih je nad 2000, ki se potem delijo e v podkaste. Vse skupaj gre do nepregednosti, povsem po indijsko. Na tem mestu naj predstvimo le dve med njimi. Tisti dve, pri katerih se je v najviji meri ohranjala in razvijala naprej venetska misel o odreenju.
Brahmani
Naj navedem ponovno svoje prepricanje, da so neverjetna duhovnost, filozofija, pesnitvo in vsa sila duha, ki jih vsebujejo Vede, znacilne za Venetov (Hindi, Vindi), in da ne morejo izhajati iz prvotnega sveta in ivljenja Arijcev. Veneti so so kot vodilen sloj oblikovali nov indijski svet in drubeno organizacijo, in mu dali naziv Hindustan. Razmah, ki ga sproili, predstavlja neverjetno duhovno in kulturno silo. Svet cesa takega poprej e ni in tudi ne bo vec doivel. Genetske raziskave o izvoru brahmanov so pokazale naslednje stanje.
Indijski brahmani so genetsko podobni Evropejcem. - Indijske kaste ocitujejo vezi z Evropejci. Neka tudija je pokazala, da so pripadniki najvijih indijskih kast mnogo bolj sorodni Evropejcem kot pa Azijcem. Raziskovalci z Univerze v Utahu (ZDA) so preiskali gene 265 indijskih mokih iz razlicnih kast in jih primerjali z 750 vzorci iz drugih predelov na zemlji. tudija je bila objavljena v "Menome Research" in je prav tako pokazala razlike med DNA, podedovanim po enski in po moki strani. Medtem ko je moki DNA pokazal podobnisti z onim pri Evropejcih, je bil enski DNA mnogo blie azijskim vzorcem. To pa potrjuje domnevo, da so bili po vecini moki tisti, ki so kot prvi evropski priseljenci prevzeli prevladujoc poloajv sistemu kast. (Dernicre mise à jour: le 14 Mai 2001)
Odkritja v tej raziskavi dajejo podlago za sklepanje, da je bil sloj brahmanov prvenstveno venetski. Stareje arijsko prebivalstvo namrec ni prispelo iz Evrope, temvec iz notranje Azije. Po vec stoletjih bivanja v recju Inda se je nedvomno di e precej pomealo s prvotnimi domacini. Ko se pojavijo kaste, pa so ravno brahmani tisti sloj, ki je nasproti drugim najbolj zaprt, in skua ohranjati tudi rasno
Trimurti - Prvotno trojstvo arijskih boanstev (Surya, Agni, Rudra), ni vec ustrezalo venetskemu gledanju na svet in na onostranstvo, zato ga spodrine novo brahmansko trojstvo imenovano Trimuri, ki ga sestavljajo boanstva: Brahma - Vishnu - Shiva. O njih cecenju ni nikakrnih strogih pravil. Castijo jih tudi kot dvojice, castijo njih vteleenja pod raznimi imeni, prav tako do nepreglednosti.
Trimurti (trosvetje), ki ga sestavljajo Vishnu, Shiva in Brahma
Brahma se predstavlja kot stvaritelj, ki kot vsepricujoci duh preveva svet in mu daje duo. Njegov predhodnik je "nepoznani bog" Prajapati, ki je ustvaril svet. Brahma je bil sprva le obredni pojem, sveta beseda" (molitev). Nekaj zgoj duhovnega. Povsem mogoce je, da izhaja njegov naziv od prah", to je od zemlje, ki pomeni svet.
Vrhovni bog je naceloma Vishnu, to je vinji, (naj)viji". Tudi on je stvarnik, obenem pa tudi reditelj v vesoljstvu, usmerjen proti vsemu slabemu in hudemu, in prijazen do cloveka. Na zemlji je vteleen v vec postavah, ki se posebej castijo. Izredno priljubljen med njimi je Krishna, sin soncnega boanstva, ki kae sorodne poteze z bajeslovnim slovenskim Kresnikom.
Najbolj zapleten lik predstavlja nedvomno Shiva: tisti, ki rui in obnavlja. V njegovo bit se je zlil verjetno tudi stari Rudra, ki unicuje. (Ime Shiva odraa lahko tudi staro ensko boanstvo Živa, kot se je bilo pri Venetih v porecju Labe ohranilo prav do pokristijanjenja. Shiva nam predstavlja tudi lik stare boginje zemlje in ivljenja, ki so ga Veneti podedovali e iz davnega matriarhata. To je bila boginja smrti in prerojenja, ki se je pod razlicnimi imeni ohranila pri mnogih narodih: ruska Baba Yaga, slovenska Jaga Baba, litvanska Regana, bretonska Ankou
). Shiva vtelea namrec tudi ensko energijo (shakti), ki se potem v razlicnih pomenih pojavlja v njegovih boginjah Parvati, Parthivi, Uma, Ambika, Kali in Durga. Nacini njegove upodobitve so dokaj tevilni. Eden izmed njih je Ardhanari, »na pol enska«, ki ponazarja v njem prav ensko energijo.
Ne glede na to, da je bila v verovanju ljudstva gora Meru, stara arijska axis mundi, e vedno prisotna, vpelje brahmanstvo sveto goro na novo. To je gora Shive, tokrat povsem dolocena, in sicer gora Kailas (6714 m) v zahodnem Tibetu, e onstran visokega grebena Himalaye. V njenem pogorju izvira pet svetih rek: Brahmaputra, Ind, Satledj, Ganges in Yamuna. Pod njo lei jezero Manasarovar, najsveteje na zemlji.
Gora Kailas (6615 m) v zahodnem Tibetu, cilj tevilnih romarjev
S svojim obrednim in duhovnim znanjem nadvlada kasta brahmanov e kmalu vse nove kneevine - deele, drave, ki so nastale po prodoru na vzhod. Kmalu razirijo brahmani svoj nauk tudi na Dekan, kjer se nahajajo cvetoce kneevine Dravidov. Najprej prodrejo vzdol vzhodne obale, Koromandije, nato pa e vzdol zahodne, Malabarije. Dravidski knezi so na povsem miren nacin brahmanizirani, privzamejo si sanskritska imena in delijo usodo arijskih tovariev. Prodor na jug ponazoruje tudi zgodba v Mahabharati, v kateri sta poosebljeni gorstvi Himalaya in Vindhya. Brahmanstvo pa pooseblja sveti Agastya.
Vindhya je bil ljubosumen na Himalajo, in je zahteval, naj sonce kroi okoli njega na enak nacin kot okoli gore Meru (domovanje Indre v Himalayi). Sonce je odklonilo. Tedaj se je Vindhya zacel vzdigovati in se viati, in bi na ta nacin lahko zaprl e pot kroenju sonca in lune. Boanstva so bila vznemirjena. Pomagal bi jim lahko le sveti Agastya, zato so se obrnila nanj. Ta je res pristopil k Vindhyu, in zahteval od njega, naj se upogne, zato da bi mu s tem omogcil laji prehod v deele na jugu. Obenem ga je prosil, naj se dri tako nizko vse do njegovega povratka. To je Vindhya tudi obljubil, toda Agastya se nikoli ni vrnil. Vindhya pa od takrat tudi ni poskual vec zrasti do viine Himalaje (Mahabharata iii,8782 & c.).
Iz te legende odseva prodor brahmanov v juno Indijo. V Rigvedi so v prvem mandala posvecene svetemu Agastyu himne od 165 do 191. Bil je modra osebnost, ki je ponesla brahmanstvo v june predele Indije. Ocitno je, da odraa ta zgodba postopno prodiranje Venetov na obmocje Dekana. Na obmocju drave Kerala ima zgodovinski atlas zabeleeno tudi ljudstvo z imenom Venad. Na obmocju indijskih drav Tamil Nandu in Andhra pradesh pa ljudstvo Vengi. Povsem mono je, da gre za ostanke nekdanjih venetskih skupin.
Ob mnoici nepregednega slovstva je v nekaj potezah komaj e mogoce prikazati bistvo brahmanskega nauka. Stara, e povsem groba arijska boanstva postanejo, z izjemo Indre, samo e demoni. V vrh verovanja se uvrstijo novi bogovi v vseh mogocih pojavnih oblikah, nad katerimi izgubimo vsakrno preglednost.
Potovanje due - Toda e vecji pomen kot boanstva ima verovanje v potovanje due, to je, prerojevanje iz enega v drugo ivljenje, dokler ne pride koncna odreitev oziroma zvelicanje. Usoda cloveka, njegovo rojstvo v doloceni kasti, je sad dejanj, ki jih je storil kot karman v prejnjem ivljenju. Ce clovek izbolja svoj karman, se bo lahko v novem ivljenju rodil v viji kasti.
Takno verovanje je iz brahmanskega sloja prodrlo globoko v duo ljudskih mnoic. Ves smisel v prerojevanjih brez smisla je koncna odreitev. In ta ne pride od boanstev, temvec je v sosledju ivljenja sad clovekovih dejanj. - Potovaje due v smislu njenega ocicevanja je e danes temelj vsega indijskega verovanja, filozofiranja in znanstvenega raziskovanja. In je tudi dokaj blizu krcanski predstavi o vicah.
Ne bomo se zmotili, ce vidimo v tem neverjetnem zanosu in hrepenenju po koncni odreitvi temelj verovanja prvotnih Venetov ter cilj njihovih osvajanj, izprican e v arnodobnih selitvah. Osvajanj, katerih namen ni bilo zasunjenje, temvec odreitev du. - Kot ugotavlja Matej Bor, odide pokojnik z vpepelitvijo v boji Van, to je, ven iz tega sveta. Z inkarnacijami, ponovnimi rojstvi, pa se vanj ponovno vraca, vse do koncnega odreenja.
Kshatriya
Sloj oziroma kasta vojcakov in plemstva je bila proti nadvladi brahmanov brez moci. Vendar je e dolgo niso vec sestavljali samo surovi bojevniki, pretepaci in pivci kot pri Arijcih v Punjabu, marvec fevdalni gospodje in knezi s svojimi vitezi. Njih domovanja so odsevala vzhodnjako razkoje in uivatvo, vendar tudi prefinjeno duhovno in tvarno kulturo. Brez ustreznih zapisov lahko sklepamo, da so bili na njihovih dvorih prisotni tudi pesniki, misleci in filozofi.
Vsi ti so imeli monost veliko bolj svobodno premiljevati, razpravljati in oblikovati nove razlage, in celo nauke, kot pa brahmani, ki so bili pogojeni po strogem verskem izrocilu. In res so se okoli 8. stol. pr. Kr. zaceli iriti nauki, v katerih se je cisto idealisticno filozofsko miljenje e vzdignilo nad verskega.
Upanishad - Nasprotnik brahmanov je odkril filozofiranje, in ti so se takoj zavedeli, da bo na ta nacin njihova nadvlada e kmalu izgubljena. Nastopili so na njim lasten, nadvse prefinjen nacin. Prevzeli so nasprotnikove nauke, jih pletli naprej in naredili za svojo nedotakljivo last. Tako so nastale Upanishad - tajni nauki (koncnica -ad je mnoinska). Njihova besedila so nam ohranjena.
Verovanje, ali bolje filozofija teh naukov je dokaj izjasnjena: brahman prvotno le beseda v molitvi, je postal pocelo vseh stvari. Do kakne viine se je pri tem dokopala clovekovo apoznanje, izhaja iz primerjave z evangelijem sv. Janeza: »Na zacetku je bila beseda.« V tem ni torej nicesar zgolj indijskega. Toda temu se pridrui e drugo spoznanje: atman (clovek sam, dua) je iz notranjega doivetja izhajajoca misel, duh, povzdignjena v kozmicne viave. To je veljalo sicer e prej, toda ele Upanishad so jasno in dokoncno poistovetile odnos brahman - atman, kar je postalo potem temelj indijskega filozofskega pekuliranja.
Izmed tolikih naukov v tej sestavi izstopa e posebej Maya v tencici kot nauk, ki svet prikazuje kot privid, prevaro ali slepilo, zamamljen od tega, kar brahman imenuje »neznanje«. Nasproti temu stoji »spoznanje« kot reitev, zvelicanje. Vendar ne gre za znanje v naem zemeljskem smislu, temvec za onostransko (metafizicno) spoznanje, ki je »milost« oziroma »zvelicanje« (odreenje).
Na tem mestu presune vse filozofiranje krik po odreenju iz vecnega kolesa prerojevanja. Zakaj cilj vsega hrepenenja in prizadevanja ni spoznavanje sveta, marvec odreitev due. Odreitev doseemo, ce pretrgamo tencico, in spoznamo njeno enovitost z atmanom. V tej zavesti je ona svet in s tem tudi prosta vse mnoice teles, du, rojstev in smrti, ki so samo prevara.
Vzporedja s krcanskim naukom, ki ga iznaa Razodetje, so neverjetna. e zlasti predstava o brahmanu, ki se skoraj istoveti s krcanskim pojmom Absolutnega, kateremu se po smrti pridrui clovekova dua. - Sklepali bi, da prvine teh naukov izhajajo e iz obdobja arne kulture Venetov. V osvajanju novih in novih predelov je vodil Venete ocitno verski zanos. In ta je bil nedvomno misjonski: prinesti drugim ljudstvom nauk o odreenju. Zaznavajo ga tudi nekateri arheologi (eine im Geistig-Seelischen einer Gemeinschaft gereifte Intention, glej: R. Pittioni, itm., 350). Toda, odkod to prepricanje e v zavesti arnodobnih Venetov?
S precejnjo verjetnostjo si lahko predpostavljamo, da so drubeni sloji pri Venetih, ki so ponazorjeni v vec nizih na situlah iz obdobja Hallstatta (okoli 800 - 400 pr.Kr.), postali temelj drubene organizacije tudi v Indiji - Vindiji. Hallstattski knezi so bili obenem tudi sveceniki. Njihove upodobitve v posebnem nizu, ki se pojavlja na vec situlah, odraajo namrec prej svecenika kot pa kneevska obredja.
Bhagavadgita - Toda v Indiji postanejo sveceniki kot brahmani vodilna kasta. Oni so tisti, ki mimo kraljev in knezov vladajo po vseh kneevinah. Živijo celo brez rednih dohodkov, zgolj od darov. Knezi in kralji ter njihovi vojcaki postanejo kasta (kshatriya), ki si prizadeva, da bi prevzela vrhovno oblast. Vsled tega iznesejo temu primerne razlage naukov. Toda brahmani zatrejo njihove poskuse, tako da nove razlage naukov preprosto vkljucijo v svoje. lo je dejansko za isto versko izrocilo. Kako si ga je kasta kshatriya razlagala, ne obstajajo zapisi. Pricevanje o tem nam daje le znamenita pesnitev Bhagavadgita - pesem blaenega, ki je bila vnesena v mogocen ep Mahbharata. V pesnitvi je 18 pesmi, ki opevajo eno od bitk za osvojitev recja Gangesa. Vsebina:
Poveljnik Pandus s svojo vojsko stoji nasproti mnoicam, ki jim je na celu Kurus. Na obeh straneh so Arijci, sorodniki, in Pandusa razjeda dvom, ali lahko gre nad sorodnike, prijatelje, ucitelje. Ta dvom razbije Krishna, vteleenje Vishnuja, ki vodi voz kneza Arjune (beli, svetleci) v vojskah Pandusa. Nauki, ki jih Arjuna prejme od Krishne, tvorijo spojitev estih filozofskih sistemov (darshana) in yoge. Delimo jih po skupinah zapovedi o premiljevanju, o pobonosti in o dejanju. Sveto besedilo te pesnitve je najbolj ceceno v vsej Indiji.
Vsebina pesnitve nam odkriva, da so v casu zasedbe osrednjega predela pri Delhiju nastale tevilne vezi med ljudstvom na obeh straneh meje. Torej meane poroke in njihovo potomstvo, sorodstva itd., vendar nedvomno ne pri vodilnih kastah, to je, pri brahmanih in pri kshatriya. - Verovanje, ki preveva pesnitev, je povsem nekaj drugega v primerjavi z nauki brahmanov, ki gledajo na svet kot na prevaro. Dejanje, ki ga brahman zanicuje, pomeni tukaj vse. »Stori potrebno dejanje, zakaj storiti je bolje kot ne storiti« (Bhagavadgita 3, 8). Bojevniku ne ustreza zanicevanje sveta. Nauk o karmanu je povezal z dejanji. Dolnost bojevnika je dejanje, to je boj, ki prinaa lahko tudi smrt; sovraniki padajo, pa naj naj se Arjuna bojuje ali ne (Bhagavadgita 2, 27). Toda tolikne moritve sovranikov oblikujejo v slabem njegov karman in s tem njegova prihodnja ivljenja...
Boanstev je toliko, da jih ljudstvo in niti posamezne kaste ne morejo castiti vseh v enaki meri. Niti glavnih bogov ne, ki sestavljajo Trimurti. Nekateri pripisujejo v svojem cecenju vecji ali edini pomen predvsem Shivi, drugi Vishnuju, e najmanj povsem poduhovljenemu Brahmi. Prepirov med castilci enega ali drugega boanstva ne manjka. Pojavljajo se verske locine.
Najbolj nas preseneti verovanje kaste kshatriya, pri kateri postane Vishnu najviji bog v monoteisticnem pomenu. »Nicesar ni Vijega od mene,« pravi ta bog, »in ti ne sme imeti nobenih drugih bogov razen mene.« (Bhagavadgita 7, 7). Zdi se, da beremo Sveto pismo. - Bojevniku ni mogoce doseci zvelicanja ne v Vedah, ne v pokori, ne z darovi in ne z rtvijo. Vse te poti so mu nedosegljive. Toda njegov bog deli »milosti« - kot svetni knez tistim, ki so mu zvesti. Pred nami je en sam nauk o milosti, cista vera v zvelicanje, ki je potrebna bojevniku. In bistvo v tem nauku je boja Ljubezen: »Ljubezen, ki dovoljuje in razsoja o vseh bitjih, to sem jaz« (Bhagavadgita 7, 11).
Ta Ljubezen je poslala na zemljo zvelicarja, cigar ime je Krishna. To pa je v tem verovanju e povsem blizu krcanskemu nauku, tako da nas osupne spoznanje, do kam se je e davno pred Razodetjem dokopal clovekov duh. - Ime Krishna ali Krsna pomeni menda »crn«. Ne vemo pa, ali je bil ta pomen tudi prvoten, ker je v protislovju z naravo Krishne. Zdi se, da se je izviren pomen njegovega imena nanaal na sonce. Tako kot je soncni junak tudi njegov dvojnik, slovenski Kresnik, ki premaga sesa, veliko kaco (prispodoba satana). Ime Kresnik je v pomenski zvezi z besedo »kres«.
Preseneca nas, nadalje, tudi podobnost imen Krishna in Kristus. Naziv Kristus ni izvirno hebrejski, temvec izhaja, kot nas pouci etimologija (glej Duden), od grkega christós »maziljeni«, in to naj bi bil smiselni prevod za hebrejski naziv Messias. Razlaga je ocitno reitev iz zagate, zakaj mesija je v resnici odposlanec. Po mojem izhaja grki naziv prav od Krishne, v pomenu zvelicarja. Zelo verjetno je namrec, da so Grki pojem zvelicarja v predstavi soncnega junaka prinesli iz Indije, verjetno s pohoda Aleksandra Velikega. Podobno kot so tudi goro Meru (gr. Meron.).
Ljudje so si najvijega boga vedno predstavljali kot soncnega boga. To je bil v njihovem pojmovanju, cetudi v tem pomenu ne posebej cecen, tudi Vishnu. Tako je bil prvotno tudi njegov sin Krishna soncni junak. V zgodnjem krcanstvu je tudi Kristus »Sol salutis« (sonce zvelicanja), in celo »Helios«, voznik zvelicanih na soncnem vozu (Klemens iz Aleksandrije).
Iz epov Bhagavadgite veje tudi filozofija, za katero je znacilno postopno oddaljevanje od strogo idealisticnega vidika, ki ga razodevajo Upanishad. Svet izkustva preneha biti privid, postane materija kot bistvena tvarina (prakriti). Najprej je podrejena atmanu (tudi purusha - duh) kot duhovnemu nacelu, zatem pa mu stoji kot samostojna nasproti. Tukaj je dualizem spodrinil upanishadski monizem. Vendar ostaja purusha nedotaknjena od dejanj, ki se godijo v prakriti, v tvarnem svetu.
Budizem
Okoli leta 600 pr. Kr. cvetijo v Hindustanu velike in male kneevine, v katerih vlada dokajnja blaginja. V njih ivijo tudi bogati trgovci in bankirji, ki so velikim knezom bolj pomembni kot pa brahmanski sveceniki. Knezi se obdajajo z razkojem.
Po drugi strani pa je duhovna sila pri brahmanih postopoma zamirala. Njihova kasta, ki je bila nekaj stoletji zaprta vase, je propadala tudi fizicno. Ustvarjalna moc, kakrno so bili pokazali pri preoblikovanju Upanishad, je zakrknila. Na mesto prave filozofije sta vstopili dlakocepstvo in svojeglavost. Brahmani so postali sholastiki, njihov ugled v javnsti je padel, kar je pogosto privedlo v ubotvo. To pa je mednje prinaalo lakomnost, pohlep, drobnjakarstvo, neizobraenost, surovost.
V taknih razmerah se je vlada brahmanov zamajala. Nadvladali so jih potujoci pridigarji, asketi. Ti so kako leto preiveli v samoti gozda, in vadili duha v samozatajevanju in odpovedi. Nato pa so, obdani z ucenci, potovali skozi mesta in vasi, in oznanjali svoj nauk. In kmalu je veljalo, da je asket povzdignjen nad vse kaste in bogove. Na ta nacin so se razirila nova verovanja, med katerimi naj omenimo jainizem (ok. 600 pr. Kr.). Najbolj pomemben pa je bil budizem.
Njegov ustanovitelj Gotama the Buddha ali Buda je bil rojen ok. 557 pr. Kr. kot sin malega kneza in bogatega zemljikega gospoda. Po udobno preivelem otrotvu je dovel pristno indijsko spoznanje o zanicevanju in trpljenju tega sveta. Razocaran nad ucitelji je iskal reitve v askezi. Vendar njegova dua tudi v tem ni nala miru, vse dokler ga po notranjih bojih ni oblo pod figovim drevesom (bodhi) razsvetljenje. Zatem je tudi on sam nastopil pot oznanjevanja svojega novega nauka.
Buda ni zapustil nikakih spisov. Njegove nauke so ucenci prenaali naprej po ustnem izrocilu. ele dokaj pozno so bili zapisani v jeziku pali. V naukih Bude ima najvecjo teo Pridiga v Benaresu, ki je v budizmu nekaj podobnega kot je v krcanstvu Govor na gori.
Znacilno je, da Buda ne oznanja nove vere, temvec filozofijo morale in etike, skupaj z hrepenenjem po odreitvi iz sveta prerojevanj. Ni tvegal nikake izpovedi o bivanju in nebivanju, temvec je razglabljal le o tem, kar slui odreitvi. Etiko je v smislu pozitivizma in pragmatizma omejeval na razumno izobraensko podlago.
Hinayanam (mali voz)
Taken naziv ima prvotna oblika budizma, za razliko od pozneje. Njeno izhodice je pristno indijsko spoznanje, da je trpljenje vsebina zemeljskega bivanja. Trpljenje izhaja iz pohlepa, ki nas zaradi nae eje po uivanju in ivljenju neodreljivo priklepa na stvari tega sveta. Spoznanje, da ivljenje pomeni trpljenje, mora biti zacetek. Nujna posledica tega spoznanja je pravilno hotenje in delovanje, ki vodi v odreenje. Tako je pomembna samo odreenjska pot, in kar ne vodi k reitvi, so nepotrebna vpraanja. Boanstva, ki jih Buda sicer ne taji, so zanj brez pomena. Ljudski bogovi so mu osrecujoca, vendar minljiva bitja, nad katera se modri povzdigne do nebesnih viav. Pravtako ga na zanima onostranstvo stvari.
Cilj vseh molitev in telesnih zatajevanj je nirvana. To pomeni konec vecnih prerojevanj in smrti. Toda, kaj je nirvana? Buda na to, kakor na toliko drugih metafizicnih vpraanj, ni dal odgovora. Mislimo pa lahko na notranji mir, ki ga dobi tisti, ki premaga navezanost na svet. Nespoznavna, brezkoncna, od vseh strani svetleca zavest: tam voda, zemlja, ogenj, zrak ne najdejo tal. Tam preneha dolgo in kratko, majhno in veliko, lepo in nelepo, tam povsem prenehata ime in oblika. S povzdigo zavesti vse to preneha (Digha-Nikayo XI, Palibuddhismus, 170). - Torej, neskoncno mirovanje.
V deeli metafizike, kot je bila Indija, pa do metafizike same ni bilo mogoce ostati sovraen, kot je bil Buda. Budisticna besedila, pisana v paliju, tajijo duo, in so izrecno usmerjena proti nasprotnikom, ki zastopajo brahmanski nauk o atmanu (dui) kot svetovnemu pocelu. S taknim stalicem je budizem zael v teave: Kaken smisel naj bi imelo potovanje due in njena odreitev iz kolesa prerojevanj, ce pa dua ne obstaja?
Vsled tega so na mesto due postavili brahmanskega karmana. Ob smrti naj bi razpadel op, ki je oblikoval cloveka; karman kot sad dejanj, postane prost in doloci usodo novega karmana. Taken »neumrjoci sad delovanja« je sicer vodil pri ljudstvu k staremu pojmovanju due. Teoretiki pa so nasprotje do brahmanskega karmana obdrali in tako pripomogli k temu, da v budizmu obstaja »veliki misterij«. - Ob smrti Bude okoli 480 pr. Kr. njegov nauk e ni imel uspehov. Raziril se je potem, ko so ga prevzeli nekateri knezi, med njimi e zlasti Bimbisara, vladar velike drave Magadha (danes Madhya pradesh), skupaj s svojimi podloniki.
Leta 327 pr. Kr. je v recje Inda vdrl macedonski in grki kralj Aleksander Veliki z vojsko, ki je tela okoli 100.000 bojevnikov. Ko je poskual dve leti zatem prodreti e v recje Gangesa, se mu je velik del vojske izneveril, in se je moral vrniti. Vendar pa je njegov vdor zapustil velike pretrese. Na severo-zahodu je po njem ostalo dokaj mocno grko kraljestvo Baktrija. Predstavljajo je zunanjo nevarnost, ki je vodila do oblikovanja velikih indijskih kneevin. Obenem so bile z vdorom podrte tudi trdne svete pregrade, kar je odprlo pot nasprotnikom brahmanov.
Vendar pa bi se komaj lahko zmotili v tem, ce pripadnikom vojske Aleksandra Velikega pripiemo, da so oni iznesli ime »Vindija« (Indija). Edino oni so lahko to ime prinesli na zahod, potem ko so bili v Punjabu naleteli na Venete. In sicer ne pod grkim imenom ?Enetoi (Henetoi), temvec v obliki Veneti, na kakrno so ocitno naleteli in kakrna je bila tudi latinska.
Leta 316 pr. Kr. je Candragupta, pripadnik najnije kaste, nadvladal s svojimi pristai Punjab. Naslednje leto si je podvrgel mogocno kraljestvo Magadha, ki je segalo od delte Inda do delte Gangesa. Bil je zacetnik dinastje Maurya ( 296 pr. Kr.). Njegov vnuk kralj Asoka (vladal ok. 264 - 227 pr. Kr.) je popeljal kraljestvo do najvecjega razcveta. Vsa severna Indija je bila pod njegovo vlado. Asoka velja za ustanovitelja budisticne cerkve, in tako je njegovo ime zaslovelo po vsej Aziji. V svojem kraljestvu je povzdignil budizem na raven dravne vere.
Budizem je bil prvotno omejen na manjo skupino potujocih prosjakov. V versem pogledu je bil polnovreden samo menih. Da se je ta lahko preivljal, je potreboval krog castilcev (upasakas). Ti so morali spotovati 5 zapovedi: prepovedano jim je bilo ubijati, krasti, lagati, piti opojne pijace in zakonolomstvo. Poleg tega so morali s svojimi darovi vzdrevati menihe. Ti so se morali drati strogih pravil, ki jih Buda nedvomno ni bil predvidel. Pravila je izdelal budisticni koncil, verjetno le manje zborovanje, ki je bilo sklicano kmalu po Budovi smrti.
Abstraktne viine nauka v starem budizmu ni bilo mogoce ohranjati med iroko mnoico. Nastale so legende, ki so tvorile podlago za poboanstvenje Bude. In ta bog se je kmalu povzdignil nad sam budisticni nauk, tako da je postal vaneji od njegove teoreticne vsebine. Iz filozofije, ki je prvotno obsegala odreitev po clovekovih dejanjih, je nastalo verovanje, ki je pricakovalo odreitev od zvelicarja Bude.
Že v dokaj kratkem casu po smrti Bude je budizem kazal povsem spremenjeno podobo. Nastajati so zacele locine. Na koncilu v Vaicali ok. 360 pr. Kr. so se trudili, da bi zavrnili zmotne nauke. Okoli 250 pr. Kr. je koncil, ki je pod pokroviteljstvom Asoke zboroval v mestu Patna, prvi zgodovinsko zabeleen budisticni koncil. Na njem so dolocili kanonicne knjige.
Tudi Asoka sam je bil clan menikega reda, vendar je bil potem oprocen njegovih pravil, zato da je lahko opravljal svoje vladarske posle. Kralj oziroma cesar Asoka je pospeeval umetnost in kulturo. Zaceli so izdelovati kipe in templje iz kamna, pisati knjige. Versko navduenje preveva tevilna dela, ki so ohranjena do danes. Nastala je »pagoda«, budisticni tempelj, v katerem so shranjene relikvije. Ima obliko kupole, kot vodni mehur, ki ponazarja minljivost tega sveta.
Vzbudil se je tudi misijonski zanos, usmerjen na jug. Kralja Tisso, vladarja na Ceylonu, je spreobrnil njegov brat Mahendra. Kasneje je bil tukaj budisticni nauk tudi zapisan v jeziku pali (ok. 45 po Kr.). Na tem velikem otoku se je vse do danes ohrani budizem v stareji, veliko bolj izvirni obliki, imenovani Hinayanam.
Obdobje pod vladavino Asoke je porodilo novo knjievno delo, pesnitev Ramayana (ok. 24.000 dvostihov, v sedmih knjigah), napisano v sanskritu. Pesnitev, v kateri je glavni junak Rama, je zajela vso Indijo, bila prevedena v vec jezikov, in se je razirila tudi v Indokino in Indonezijo. - Beseda râma pomeni v sanskrtu »ljubezen, veselje«. Vendar ji najdemo predhodnico e v semitskem r-H-m. Ker so Veneti v svojem jeziku imeli dokajen dele afroevropskega besedica, bi bil to lahko napotek za preverjanje, ce niso figure Rame prav oni prinesli v Indijo? Naj bi bil to njihov ljubezenski bog? V evropskih venetskih kulturah o njem o tem boanstvu ni pricevanj. Toda pricevanja o venetskih boanstvih, o katerih imamo procila ele od kasnejih rimljanov, niso popola. Mogoce je tudi, da je v rimskem casu figuro Rame e prekrilo kako drugo ljubezensko boanstvo.
Cvetoce cesarstvo Asoke je po njegovi smrti zacelo propadati. Budizem je izgubil status dravne vere in tudi dravno nadzorstvo nad njegovim razlaganjem jeprenehalo. Posledica tega so bile globoke spremembe v njegovem nauku. V naslednjih desetetjih pa prihaja do novih pretresov tudi na politicni sceni.
Okoli 160 pr. Kr. se zaradi ogroanja Mongolov napoti proti proti zahodu Toharci, ki so prebivali v predelih ob velikem zavoju reke Hoangho na Kitajskem. Kitajci so jih nazivali Yue-chi. Toharci so bili ljudstvo, ki je izhajalo iz kulture Tripolje (zah. Ukrajina), zadnji podrocni kulturi sta trako-keramike, se je e okoli 2000 pr. Kr. podalo na vzhod, in se naselilo v porecju reke Hoangho. Tukaj so prebivali vse do okoli 160 pr. Kr., ko se pred Mongoli znova podajo na zahod. V gornjem recju Sir-darje zadenejo na ljudstvo Sakov, ki se pred njimi umakne na jug, kjer zrui grko kraljestvo Baktrijo (ki je ostalo po pohodu Aleksandra Velikega). Toda tukaj jih Toharci kasneje porazijo in zasedejo najprej vzhodni Afganistan.
Okoli leta 140 pr. Kr. vzpostavi ena izmed toharskih knejih rodbin imenovana Kushana na ozemlju nekdanje Baktrije svojo nadvlado. Njeno kraljestvo se razteza tudi v Punjab. Kasneje se raziri na vso severno Indijo, in postane eno najbolj mogocnih na zacetku naega letotetja. Najvecji vladar v dinastiji Kushana je bil kralj Kanishka (okoli 78 pr. Kr. - 100 po Kr.). Ta je budizem, v cigar nauku so se trdno vsidrali brahmanski in budisticni vplivi, znova povzdignil na raven dravne vere. S tem je budisticno verstvo, cetudi v dokaj drugacni obliki, v primeri s prvotno, doivelo nov razcvet,.
Nova oblika budizma, ki je dobila naziv »veliki voz«, je bila potrjena na koncilu v Kamiru, pod nadzorstvom kralja Kanishke. V novem budizmu je bil Buda proglaen za boanstvo, in s tem je budizem, poprej zgolj filozofski nauk, postal verstvo. Nova verska besedila so bila napisana v sanskritu, v pisavi brahmi. Kot vir zanje je sluilo delo the Buddha Carita, ki ga je napisal Acvagosha, ivljenjepisec Bude na dvoru kralja Kanishka. Knjiga se opira na stareji sanskritski spis Lalita-vistara, in prikazuje balade in dogajanja iz ivljenja Bude, odkar je zacel uciti. Temu se pridruuje e nekaj sanskritskih besedil ter tibetanski in kitajski viri. Nekega kanona, kot se nahaja pri junih budistih, pa v njih ni.
Odreenik sveta - V novi obliki se je prvotni budizem kot zgolj filozofija, spremenil v metafiziko, kar je bilo v nasprotju z naukom njegovega ucitelja Bude. Pod vplivom brahmanstva je v tej obliki stopil na prvo mesto duh. Odpad od njega je »neznanje«. Ko Buda postane boanski duh, se pojavi tudi vesoljstvo. V njem se Buda pojavlja kot odreenik sveta, ki kraljuje v onostranstvu, in prihaja na zemljo v spremenjeni postavi, zato da bi izpolnil svoje dejanje.
Buda se lahko na poljuben nacin pomnouje. Vsako obdobje potrebuje namrec svojega odreenika, v katerem se pojavi zemeljski Buda. Po nauku Dhyani the Buddhas je to lahko njegova proti-podoba v misticnem svetu. On je samo izarevanje njegove »ideje«. Amitabha je tisti, ki ustreza zgodovinskemu Budi. Bodhisattvas so, v predstopnjah njegovega kraljevanja na nebu, prava pojava misticnih praoblik zemeljskega Bude. In v teh ustreza Padmapani resnicnemu Gotama Buddhi, Visvapani pa je Maitreya, odreenik naslednjega obdobja na svetu. Adithe Buddha predstavlja pojavne oblike, ki jih prinaajo premiljevanja. V njem je Buda prikazan kot tipus, kot najvija ideja odreenika in svetega.
V verovanju ljudstva so se tevilni Bude zlili v panteon, kar je privedlo do nepregledljive mitologije. Bodhisattvas so postali boanstva. Locili so jih le kot simbole, in nadevali upodobitvam tevilne roke. Nekdanja nirvana je v tem verovanju postala raj, ki mu stoji nasproti straen pekel. Nekdanje strogo samo-omejevanje, ki si je nadejalo odreitve le od lastnih dejanj, je v odreenjskem verovanju novega budizme napravilo prostor odreeniku prihajajocega sveta, Maitreyu.
Taken budizem, v cvrsti obliki Mahayane, je postal najvecje misijonsko verstvo sveta. Spodbudo za misijon je dal sam kralj Kanishka (kakor nekoc Asoka). Vneti misjonarji so zanesli budizem v Indokino, Tibet, na Kitajsko in Japonsko. V teh deelah se je ohranil do danes, medtem ko je bil v Indiji e davno ugasnil. Vendar je budisticni nauk v novih deelah doivel e nadaljne spremembe. Pojavile so se nove oblike: kitajska, japonska, tibetanska in druge. V budisticni cerkvi Tibeta se pojavi v osebi njenega poglavarja Dalay-lame celo neke vrste »pape«. V teh oblikah nima budizem nicesar vec skupnega z prvotnim naukom Bude.
Iz taknih neverjetnih naukov, kot so brahmansko odreenje (Upanishad), kshatryjski odreenik (Krishna), budisticna nirvana (Hinayanam), odreeniki Buda (Mahayanam), odseva kasneje svetopisemsko sporocilo: Ljudje so pricakovali Odreenika. V njih slutimo tudi smisel potovanj Venetov, nosilcev Kulture arnih grobic (po 1200 pr.Kr.), kot tudi njihovo prvenstveno poslanstvo, da odreenjsko misel prinesejo svetu. O tem sicer nimamo pisanih virov, toda arheologija je vendare dognala njihov misijonski zanos v osvajanju novih pokrajin. Njihov prodor in osvojitev Indije ali Vindije je bila spodbuda za razmah neverjetnih duhovnih sil, v katerih pa vedno ostaja prisotna temeljna misel o odreitvi due in o odreeniku.
|
| Kot e omenjeno, smo vec kot preseneceni, ko ugotovimo, da se je cloveki duh do taknih spoznanj, cetudi jih posamezni nauki tolmacijo na vse mogoce nacine, dokopal e pred svetopisemskim Razodetjem. Presenetljivo je, nadalje, da prihajajo enake oblike verskega ivljenja do izraza tudi v krcanstvu: svetost, molitev, menitvo, duhovna poglobitev oziroma askeza, in e toliko drugega. Ne da bi kdo od koga kaj prevzemal. |
Hinduizem
Budizem v novi podobi, z notranjo silo, ki jo je doivljal kot verstvo irokih mnoic, je v svojem odreitvenem poslanstvu imel tak zanos, da je postal verovanje polovice svetovnega prebivalstva. V sami Indiiji pa je tedaj e nosil tudi klice svojega zatona. Notranje duhovno propadanje je zajelo najprej samostane. Ker je novo budisticno verstvo vse delo in skrb za odreenje naloilo menihom, se je duhovni propad raziril tudi med ljudstvo. Ni bilo namrec ustrezne cerkvene organizacije vernikov, ki bi ga zadrala. Hinayanam se na ta nacin ni mogel uspeno zoperstaviti vplivom brahmanov. Zlasti e potem, ko so brahmani svoje nauke nvezali na verske navade in obrede, ki so bili razirjeni med ljudstvom.
Moc brahmanov je nenehno naracala. Plemika oziroma bojevnika kasta, glavni nosilec budizma, je izgubljala svojo premoc. e zlasti potem, ko je bila vladavina Kushanov oslabljena, in so velike kneevine zacele propadati. V taknih razmerah se je okoli 290 po Kr. povzdignil in osamosvojil mali knez Gupta, eden izmed vazalov kraljestva Magadha.
Med njegovimi nasledniki je bil tudi kralj Samudragupta, neke vrste indijski »Napoleon«. Pod njim je v Indiji okoli 350 po Kr. zacvetelo novo cesarstvo, in se ohranilo do zacetka 16. stol. Vladajoca dinastija Gupta je bila protibudisticno usmerjena, in je vsled tega odlocilno podprla protireformo brahmanov. Reforma je uspela e toliko bolj, ker se je v Indiji pojavila krepka narodna zavest, ki se je sklicevala na domace izrocilo, in je bila usmerjena proti vsemu tujemu. Domace izrocilo pa so predstavljale stare brahmanske kulturne prvine, ki so jih visoki sloji pod vlado toharskih Kushanov povsem prezrli.
Brahman svoje protireformacije niso zaceli prav nic nerodno, temvec so jo pripravili temeljito, na najviji ravni filozofije. Filozofski sistemi, ki so jih na novo iznesli, so bili vezani na stare brahmanske nauke, insicer za stoletja nazaj, vse do Upanishad. V tej klasicni sanskrit filozofiji so prisotni vsi filozofski odreitveni poskusi, kot jih poznamo tudi na zahodu: dualizem, monizem, atomistika, monadizem, materializem in idealizem, cetudi v povsem indijski obleki. Njihov koncni cilj pa je odreenje oziroma zvelicanje. Domilija in prosto pekuliranje sta se razbohotila nad vsakrno eksaktno znanstveno iskanje, celo nad tiste znanosti, katerim je podlaga je izkustvo. Aritmetika je zaradi svoje ciste abstrakcije postala najbolj priljubljen predmet preucevanja. Prav Indijci so v sistem tevil vstavili znak »0«, kot pristen indijski pojem za »nic«, ki mu je bilo namenjenih tako veliko verskih in filozofskih misli.
Hinduizem, ce ga primerjamo s predhodnima brahmanizmom in budizmom, ni bil vec verstvo, temvec le e odreitvena filozofija, v kateri je bil prostora za vse. In to je e vedno. Prostor za vse mogoce locine, celo za take, kot je tista, ki postavlja v vrh svojega verovanja »sistem ivega srebra«. Po njenem nauku naj bi odreenje prilo z nesmrtnim telesom, katerega doseemo preko zdravljenja z ivim srebrom. Neka druga locina si odreenje predstavlja kot naravoslovno spoznanje, neka tretja s tudijem matematicnih zakonitosti, itd. Nadaljevanje prvotnega miljenja brahmanov se e najbolj jasno odraa v Yoga sistemu, v Sankhya filozofiji in v Vedanti.
Izvajanje Yoge se je razvilo iz naukov Upanishad. Ce bit sveta sovpada z duo cloveka, potem se razsvetljenje ali spoznanje dosee s poglobitvijo v notranjost te iste due. Odocilno vlogo ima pri tem sistem raznih vaj duha in telesa, miljenja, dihanja in zbranosti. Yogi naredi lahko potem cudena dela. Nauk Yoge se na tem mestu priblia staremu izvajanju carovnitva. S tem pa je bila v glavah njenih ne najbolj izobraenih privrencev dana tudi monost izroditve, do katere je dejansko res prihajalo.
V indijski filozofiji Sankhya se indijski pridigarski duh opira na otipljivi zunanji svet, kar mnogim onemogoca prevzetje upanishadskega nauka. Tako lahko lahko iz Maye, to je neznanja, ki v smislu Upanishad skriva v sebi resnicno bistvo stvari, nastane v krepkih glavah dui (atmanu) nasprotna materija (prakriti). Svet ni prevara, temvec trpljenje je prevara, ki je nastalo s tem, da obcutimo v materiji kot trpljenje tiste svoje prvine, ki duhu ne pripadajo. Ko to prevaro spoznamo, materija preneha biti vezana na duha, in doseemo odreitev.
Sistem Vedanta, dodelan v 4./5. stol. po Kr., vsebuje e najbolj cisto filozofijo Upanishad. V njem se odraa, kar zadeva filozofijo kot takno, jedro brahmanske protireforme. Toda v stoletjih so pri izobraencu in pri vsakdanjem cloveku nastala protislovja med tolmacenjem in razumevanjem upanishadskih naukov. Ta protislovja so reili z naslednjo razlago: Upanishad skrivajo »vije« spoznanje, namenjeno zgolj posvecenim krogom, ter »nije« spoznanje, primerno vsakdanjim ljudem. - V »nijem« spoznanju se pojavlja stvarnik sveta v panteisticni ali v monoteisticni postavi. Clovekova dua je gnana skozi tisoce prerojevanj, dokler v koncni odreitvi ne preide v brahmana kot boga.
Doivetje vere
V »visokem« spoznanju je prevzet cisti idealizem Upanishad. Vse je »atman«, nikakren osebni ali panteisticni bog, temvec samo Resnicnost. Bistvo sveta je istovetno z notranjim jazom. Samo spoznanje identitete, spoznanje, da vsak od nas predstavlja »vecno, celotno, nedeljivo, nespremenljivo, kar je vse bivanje vsebujoci Brahman sam,« pomeni odreenje, in iznici posledice bodisi dobrih kot slabih del, ter naredi konec nenehnemu prerojevanju.
V tem je v vsej ostrini oznaceno bistvo novega brahmanskega miljenja. Duh je resnica in resnica je duh. Hinduisticni (venetski) duh je znova prevladal nad vsemi kulturnimi, rasnimi in prostorskimi danostmi, s tem da je versko doivetje povzdignil nad filozofijo in nad duhovno umetniko upodabljanje.
Preucevalci indijske kulture (Engelhart 1923, 139) pripisujejo omenjeno versko doivljanje prvotnemu verovanju Dravidov, ki naj bi prelo v hinduizem kot ena izmed njegovih sestavin. Dravidsko verovanje, ki ga je pogojevalo tropsko okolje, naj bi gnalo custveno in eroticno doivljanje in ga vodilo tudi do orgiasticne poltenosti in izivljanja, kot se pojavlja v hinduizmu. Prvotni Arijci naj tega ne bi poznali. - Tudi Veneti ne, ki so dejansko ustanovili Indijo. Toda zanje preucevalci Indije niso vedeli, in e danes ne vejo.
Toda versko doivetje v hinduizmu je treba postaviti izven orgiastike, in ga jemati kot sestavino, ki je prisotna ne samo v verovanju in obredju nijih slojev, temvec tudi v verskem miljenju brahmanov in drugih visokih krogov. Versko doivetje in custvovanje je samostojna prvina. Teko bi njen izvor pripisali Arijcem, prvotnemu ljudstvu stepe. Zato pa toliko bolj Venetom in njih odreitvenemu zanosu, ki jih je gnal v osvajanje sveta.
Vrsta predstav o bojem se v hinduizmu vzdiguje iz divjih globin vse do najbolj cistih viin, kakor pac to ustreza posameznim slojem. Kar so brahmani vsemu temu pridali, je bila zunanja enotnost, enotna imena boanstev, okoli katerih se je nabirala vsebina obredov in verovanja. To je bil, in je e vedno, formalen sistem boanstev, v katerem so Vishnu, Shiva in Brahma najvije figure v filozofskem razmiljanju.
Svojo koncno podobo je hinduizem dobil v tevilnih locinah. Razdrobljenost indijske drube na tolikne kaste pa ni v nicemer prizadela njegove enotnosti, cetudi so v obrednih in kultnih pravilih prihajale do izraza visoke pregrade med kastami. Kar bi v vsaki drugi deeli vodilo do oslabitve moci svecenikega sloja, je v deeli kast vodilo v krepitev njegove oblasti. Nad vsemi kastami je kraljevala hindusticna dogma o samoumevni povezanosti locin in kast po pravilih, kar je brahmanom omogocilo, da so vladali prav preko drubene razdrobljenosti.
Znacilno je, da so se v locinah pojavile e nove skupine, ki jih je povezovalo poudarjeno cecenje posameznih boanstev, kakor tudi razlicne pridigarske stopnje v skladu z viino odreitvene poti. V ospredju cecenih boanstev sta Vishnu in Shiva, medtem ko Brahmo castijo izobraenski krogi. V sredice cecenja posameznih locin se uvrcajo tudi enska boanstva, kot so Shakti, Lakshmi, Durga ali Kali. Po duhovni viini odreitvene poti je v vseh teh kastah mogoce lociti tri segmente: filozofskega, kultnega in orgijasticnega. Pripadniki slednjega imajo tajne obscene obrede, ki se izrojevajo tudi v divjo grobost.
Nasproti vsemu temu pa obstaja postavlja neverjetna askeza, boja zamaknjenost in ganljiva vernost, ki nas spominja na francikansko pobonost. Protislovja prihajajo ostro na dan, in ivijo eno ob drugem. Indija, tudi hinduisticna, je deela nasprotij!
 |
* * * |
Okoli leta tisoc po Kr. je Indija doivela nov vdor. Sosednji mohamedanski knez Sabuktegin je leta 988 osvojil Punjab, in njegov naslednik Mahmud leta 1030 vse recje Inda. Kmalu potem pa tudi vso severno Indijo. Odslej se nekaj stoletij vrstijo dokaj nemirni casi: vojne, spopadi verstev, ras in kultur. Prihaja do dvornih revolucij, umorov, uporov dravnih namestnikov, itd. Toda indijsko okolje postopoma vpliva tudi na mohamedance.
Od leta 1525 dalje napoci znova obodbje velikega miru, potem ko je sultan Baber, mali knez v gorah ob gornjem Oxusu, osvojil vse niinske predele severne Indije in ustanovil dinastijo mogulskih cesarjev. Med njegovimi nasledniki je bil najbolj moder in kultiviran sultan Akbar (1556 - 1605). Njegov dvor je postane sredice ivahnega duhovnega in kulturnega ivljenja. Na njem se zbirajo sveceniki in filozofi vseh verstev: brahmani, mohamedanci,jezuitski misijonarji. Posledica tega je bila iroka svoboda verstev, kar je imelo tudi politicne posledice.
Prosvetljenega sultana je nasledil ah Jehan, ki je za svojo najljubo eno zgradil znameniti mavzolej Taj-Mahal. Mavzolej je ostal vse do danes najvecji spomenik indijsko-muslimanske umetnosti in duha. Nic znacilno indijskega" (brahmanskega) ni na njem, in v pravovernem smislu tudi ne mohamedanskega. Zgradba odraa cisto duhovnost, enkratno lepoto in prefinjenost. Delo ostaja sicer islamsko, vendar z indijsko (vindijsko?) duo.
Poleg vseh doslej omenjenih zavojevalcev, so kasneje tudi v Indijo-Vindijo vdrle tudi evropske kolonialne sile: Anglei, Francozi, Portugalci. Toda nobeden od njih, kot nam prica zgodovina, ni vtisnil deeli taknega pecata, kot so ji ga Hindi (Vindi - Veneti). Dali so ji ne samo ime, temvec tudi ivljenjsko moc in duhovno silo, kakrne svet e ni doivel.
Dedicina Venetov
Koliko je bilo Venetov, ki so okoli 1150 prispeli v Punjab? Tega ne moremo vedeti niti priblino. Lahko pa domnevamo, da jih je bilo precej manj kot Arijcev, ki so v tej rodovitni deeli bivali e vec kot pol tisocletja. Ocitno je, da so Veneti e kmalu po njihovem prihodu prevzeli vodstvo celotne arijsko-venetske skupnosti. Prevzeli brez bojev in spopadov, ker so bili organizacijsko in duhovno na viji ravni od Arijcev. Njihova drubena organizacija, nacin bojevanja, predvsem pa silen misijonski zanos, so bili zatem najvecja spodbuda v prodoru na vzhod. S tem je nastala Indija oziroma Vindija. Ce bi bili Arijci tega sposobni, bi se to zgodilo e poprej.
Duhovna sila, ki e danes preveva Indijo, je pricevanje o tem, kakne so bile izvirne prvine v prvotnem verovanju Venetov, cetudi so se kasneje v tropskem okolju razbohotile preko vsakrne mere. Ena izmed teh prvin, ki je nedvomno najbolj znacilna, in e danes preveva vse indijsko verovanje, je po mojem verovanje v odreitev due.
Verovanje v vesoljstvo, univerzum, to je v Absolutno, ki ga predstavlja indijsko trojstvo Trimurti, ima svoje vzporedje v Trimusiat (trimojad) ali Tribusiat (tribojad), ki so jo Veneti castili v Lagole di Calalzo ob gornji Piavi in mogoce e kje. Veneti in ne Arijci, so imeli podobo Stvarnika, ki ga je zatem poosebil Brahma. Verjetno se je ele v Indiji izkristaliziral tudi Najviji (Vishnu), ki poilja na zemljo odreenika v osebi Krishne. Boanstvo matere Zemlje, in z njim predstava o ivljenju in smrti, pa sta se zlila v vecplastnega Shivo.
Sanskritski jezik in indijsko bajeslovje v veliki meri sovpadata s tistim, kar se je ohranilo v izrocilu Slovencev: npr. dvojina, tevilne skupne besede, imena boanstev ipd. Ni pa v tem izrocilu sledov o tkm. "slovanskem" (dejansko ruskem) bajeslovju z boanstvi, kot so Perun, Dabog, Morana idr. Tistih boanstev, ki jih ne srecamo pri Venetih, katerih pradomovina je Srednja Evropa. Naletimo pa v Indiji na arijskega Dyaus pita, ki se je ohranil tudi v grkem Zeusu in v latinskem Jupitru.
Nikakega znamenja tudi ni o tem, da bi Arijci, potem ko so vdrli v Indijo, e imeli v svojem verovanju prvine, iz katerih bi se lahko porodila tista neverjetna duhovna sila, ki se odraa v brahmanizmu, v budizmu in potem nekoliko manj v hinduizmu. Odkod predstava o milosti boji, brez katere ni zvelicanja? In potem predstava o boji ljubezni? Odkod vrtanje v clovekovo duo (atman), ki se potem zlije z vesoljstvom (brahman)? Po mojem si vse to lahko razloimo le s prvotnim poslanstvom Odreenja, ki so ga bili prinesli Veneti.
B) Veneti v Evropi
Odkod iskra, ki je pred 1200 pr. Kr. na obmocju Luice (Lausitz) vgala plamen novega verovanja v takrat e izoblikovanem ljudstvu Venetov (Vendi, Wenden), in spodbudila njihove pohode v svojstvu nosilcev Kulture arnih grobic? - Na teh pohodih so Veneti ponesli luc spoznanja o Onostranstvu na vse strani Evrope. Njegovo bistvo je odreitev due, kot je prilo kasneje tako jasno do izraza predvsem v Indiji. Verovanje v Odretev due je moralo dozoreti e v Luiki kulturi (1500 - 1100 pr.Kr.). V veliki stiski je cloveki duh ocitno iskal odreitve pri Bogu, kakor si ga je takrat lahko predstavljal (zakljucek avtorja tega spisa).
Vir o vzroku teh pohodov, ki ga tukaj navajam navajam, se nanaa sicer na obmocje ravninske Slovake, ki je prav tako pripadalo omenjeni kulturi. Nedvomno pa se nanaa tudi na druge predele Luike kulture. Navajam: Sprememba podnebja s porastom temperature, kar je povzrocalo sue, nadalje gostota prebivalstva, in nekateri drugi dejavniki, tudi nerazumni, so zelo verjetno spodbudili ljudstvo Kulture arnih grobic... da se je vkljucilo v velike selitvene tokove v poznem bronarstvu, ki doseejo svoj vrhunec na prehodu iz 13. v 12. stol. pr. Kr... (Václav Furmánek 2002, 19)
Predstavljam si, da je predstava o neumrjoci dui je obstajala e poprej. Odseva jo vpepeljevanje pokojnih, ki pomeni konec vsega zemeljskega in prehod skozi ogenj v povsem duhovni svet. Toda tukaj se tej predstavi pridrui tudi verovanje, da je dua s tem odreena zemeljskega trpljenja in da najde svoj vecni mir in pokoj zunaj tega sveta. Takno verovanje se pri Venetih ohranja e cela stoletja. O tem pricajo tudi nekateri napisi iz kulture Este: Vi ougon taj vi ougon tna do nas to Rejtijai (Este 40). Prevod: V ogenj tajni v ogenj tenj (tema) do nas tu (k boginji) Rejtiji. Ali naslednji napis: I van te jaj (Este 107): Prevod: In v van pojdi. Ta »van« je kot »ven«, »izven«, »zunaj«, torej pojdi v zunanji svet (nirvana?). In e primer napisa: Jego voltijo minoj i u van ti joj (Este 4). Prevod: Njegova dua míni in v van potuj. (glej Matej Bor, Veneti, First Builders... 1996). Vpepeljevanje je pri Venetih v Evropi prenehalo mogoce e ob koncu obdobja Hallstatt (ok. 400 pr. Kr.). - V Indiji se je ohranilo prav do danes. Venetski van pa ocitno odraa budisticna nirvana.
Kaken je moral biti boanski svet Venetov, v katerega je po smrti in vpepelitvi odhajala clovekova dua? Iz nekdanjega matriarhata in poznejega patriarhata sta se kot vrhovni boanstvi ohranila Mati zemlja in Oce neba. Vse stvarstvo pa je izpricevalo trojstvo, trojno razsenost vsega. Tako je tudi predstava o boanskem svetu morala odraati trojstvo, in boanskemu paru se pridrui tudi sin. Njegovo figuro odkrijemo, po mojem, ele iz bajke, ki se je ohranila v grki in rimski cas. Bajeslovje Venetov se je namrec ohranilo e v rimski cas.
Boansko trojstvo - Iz rimskih virov nam je poznano ime boanske dvojice v venetskem panteonu: Belin (Belenus) kot bog oce, bog svetlobe in neba, ter Reitija, boginja-mati, zemlje in deele (poznana v kulturi Este, imenovana drugod Noreja, Histria..). V grkih in latinskih virih se pojavi tudi Fetonte (grðko Phaéthôn), to je "Sijoci". Ta je, po mojem, lahko samo njun sin, saj nikakor ne ustreza kaki figure iz grkega ali latinskega bajeslovja. Zgodba o njem nam je ohrajena samo v grki in rimski priredbi.
Fetonte je bil sin Sonca (Helios, Apolon) in njegove ene Klimene. Vtepel si je v glavo, da bo v soncnem vozu napravil vsaj en krog okoli zemlje, in si izprosil soncno vprego od svojega oceta. Toda boanski konji so takoj zacutili njegovo neiskuenost, in so mu uli z vajeti. Vsled tega je se je s soncno vprego tako priblial zemlji, da bi jo bil lahko zagal. Tedaj je Jupiter, ki je bil zaslial preplaene krike ljudi, pognal vanj svoj blisk, in ga strmoglavil v reko Pad (Eridanus). Njegove tri sestre, Egle, Lampecija in Faetusa so bratovo truplo pokopale, in ga potem na bregu reke cele tiri mesece objokovale. Boanstvom so se zasmilile tako zelo, da so jih spremenila v topole, solze njih neutolaljivega joka pa v jantarne kaplje. Tudi Cycnus, kralj Ligurov in Fetontejev prijatelj, je bil vsled njegove smrti silno prizadet. Spremenjen je bil v vodno ptico, ki ima od takrat po njem ime cygnus (labod).
Prizor zgodbe o Fetonteju je navdihoval mnoge slikarje.
Jacopo Tintoretto (Benetke 1518 - 1594): Fetontejev padec.
Iz dejstva, da je Jupiter s svojim bliskom pognal Fetonteja v reko Pad, ki je bila na venetskem ozemlju, lahko sklepamo, da je prvoten mit o tem soncnem sinu izhajal od Venetov. Ce bi bil izvirno grki, bi bil Zeus (Jupiter) trecil Fetonteja v kako reko v Grciji. Zgodbo, ki je bila kasneje nekoliko prepletena z grkim bajeslovjem, so zatem prevzeli tudi Rimljani in nadeli njenim figuram svoja imena. Upotevajoc, da Slovenci izhajamo iz Venetov, je povsem mogoce, da je Fetonte istoveten z naim Kresnikom. Njuni imeni s v pomenu skladata. Sonce kot boanstvo je skoraj gotovo istovetno z Belinom.
Izven dedicine Grkov in Rimljanov
V primerjavi z venetsko mislijo in predstavo o Onostranstvu sta grki in tudi rimski panteon zgolj poboanstven materialni svet, to je, odsev grke oz. latinske drube, njene ureditve in pridbitnih namenov. V tem panteonu hranjajo boanstva cloveko postavo, clovekove vrline in slabosti. Cloveku so lahko naklonjena ali pa so ljubosumna, ualjena, jezna itn. e bolj znacilno je, da predstavljajo nekakno vlado, v kateri je kot predsednik na prvem mestu mogocni Zeus, njegova soproga Hera prva dama; sledijo jima nato ministri: Hermes za trgovino, Atena za ljubezen in umetnost, Afrodita za lov, Pozejdon za pomorstvo
V bogati grki in rimski kulturi manjka tista raven duhovnosti, kakrna se nam razodeva e veliko prej v Indiji, zlasti v brahmanskem verstvu Hindov (Venetov). Izpricujejo jo e posebej nauk o odreitvi due, odnos dua-vesoljstvo, nauk o zvelicarju
Na stopnji drubene organizacije zadostujejo grkemu svetu njegova polis in kolonije. To je svet njihovega trgovanja, ivljenja, kateremu je prilagojena vloga boanstev. Grki e nimajo zamisli o zavojevanju sveta, kot jo imajo kasneje Rimljani. Smisel tega zavojevanja je izkoricanje drugih narodov, zato da sebi pridobijo tvarno korist in bogastvo. Tega namena niti ne skrivajo za kako ideologijo odretve (kot jo je npr. moderni komunizem).
Grka kultura, ki ji potem sledi rimska, ostaja kljub svojemu bogastvu povsem navezana na zemeljski svet. Njena duhovna moc se izivlja v umetnikih stvaritvah, ki so vezane na materialno predstavo: cudovite zgradbe, templji, prefinjeno kiparstvo, slikarstvo, okrasje ipd. Razvija tudi vede kot so filozofija, pripovednitvo, pesnitvo, matematika, naravoslovje... ki pa ostajajo vedno vezane na ta svet.
Rimljani, ki so od Grkov prevzeli duhovno in tvarno zapucino, ne doprinesejo kakih novih prvin. Razvijejo pa novo podrocje v javnem ivljenju, predvsem pravo. Na njegov temelj postavijo zamisel o svetovnem carstvu - imperium. Zamisel, ki je bila Venetom tuja, zakaj njih osvajanja so potekala predvsem v znamenju poslanstva, ki narodom prinaa spoznanje o reitvi due.
Krcanstvo
Tisto, kar je grko-latinskemu svetu manjkalo, to je, nauk o odreenju, je vsebovalo krcanstvo. Njegov Evangelij je ljudstvu, predvsem mnoicam revnih, prinaal novo upanje. Njegovo osnovno poslanstvo je bilo presenetljivo podobno tistemu, kot so ga tisocletje poprej prinaali Veneti: odreitev due, ki skozi »vice« (to je, po poti prerojevanj) dosee zvelicanje.
Kristusovo obcestvo, Cerkev, postavlja nasproti tevilnim locinam, ki se pojavljajo, svoj pravoverni nauk na Razodetje v Svetem pismu. Za njegovo razlaganje je bil in je e vedno pristojen samo cerkveni zbor in pape. Tako je v krcanstvu e od vsega zacetka obstajala vrhovna avtoriteta. Nekaj, kar je pri Venetih povsem manjkalo. Kot vidimo pri njihovih naslednikih v Indiji, je obstajala popolna svoboda v tem, kako si nekdo zamilja onostranstvo. Tako je bilo e v brahmanizmu, in potem naprej preko budizma vse do hinduizma. V tem pogledu prinese takna svoboda naravnost kaoticne in anarhicne predstave, v katerih si clovek vse onostransko lahko zamilja kakor koli e. Bistveno je le to, da ima vero.
Vrhovna pristojnost nad razlaganjem nauka se v krcanstvu scasoma ne omejuje vec samo na njegovo pravovernost, temvec prevzame tudi znacilnosti prave oblasti. Zacetek tega predstavlja verjetno e Milanski odlok (313), s katerim je Konstantin Veliki, prvi krcanski rimski cesar, podelil kristijanom svobodo. Že kmalu potem je eden izmed cerkvenih ocetov, sv. Avgutin (357 - 430) iznesel svojo znamenito razlago o civitas terrena (kraljestvo boje na zemlji), ki je predhodno civitas Dei (kraljestvo boje v nebesih). Potem ko je krcanski rimski cesar Teodozij, ki je stoloval na vzhodu, leta 394 porazil svojega nasprotnika Evgenija, poganskega vladarja na zahodu, je postalo krcanstvo v Rmskem cesarstvu dravna vera, nelocljivo povezana z oblastjo. - Vzporedje temu najdemo v Indiji v casu prvega budizma pod Asoko, in v drugem budizmu pod Kanishko.
Rimskemu krcanskemu cesarju je pripadala tudi vloga poglavarja Cerkve. Pape je bil samo pontifex maximus, vrhovni svecenik. Takno vlogo je cesar v Vzhodnem Rimskem cesarstvu obdral prav do njegovega zatona, leta 1453. Zahodno Rimsko cesarstvo pa je e kmalu doivelo tevilne vpade barbarskih ljudstev, in je kot politicna tvorba propadlo e leta 476. Toda rimski pape je bil potem vendarle za kako stoletje edina verska oblast za pokristijanjena kraljestva tkm. barbarov, ki so bila ustanovljenja na ozemlju zahodnega cesarstva. Najmocneje med njimi je bilo kraljestvo Frankov.
Od leta 732 dallje, ko je frankovski majordom in vojskovodja Karel Martel porazil muslimanske Arabce pri Poitiersu v Franciji, odkoder so ogroali krcansko Evropo, je regnum Francorum s svojimi vladarji postal zacitnik zahodnega (rimskega) krcanstva. Za vzdrevanje reda in stabilnosti v kraljestvih zahoda pa je bila nujna tudi mocna roka nekega karizmaticnega voditelja. Vsled tega je leta 800 pape Leon III. kronal frankovskega kralja Karla Velikega za rimskega cesarja.
Bizanc je bil ob tem vznemirjen, zakaj edino bizantinski cesar je bil pravi naslednik rimskih krcanskih cesarjev, ki so vladali (bojemu) kraljestvu na zemlji. Po kakem desetletju hude napetosti so vendarle nali sprejemljivo razlago za obstoj dveh cesarstev. Vzhodno cesarstvo je bilo zamiljeno kot Corpus Cristi politicum, in zahodno, ki ni imelo ozemlja, kot Corpus Cristi mysticum.
Zahodno cesarstvo si je cez kako stoletje nadelo naziv Sveto Rimsko cesarstvo, in je predstavljalo skupnost, ali bolje, sodravje svobodnih kraljevin in vojvodin pod skupno krcansko krono. Pridevek "rimski" pa je pomenil, da ima svoje duhovno sredice pri rimskem papeu. Sodravje pod to krono je prenehalo ele leta 1806, ko je (avstrijski) cesar Franc II. na pritisk Napoleona odloil rimsko cesarsko krono. Od takrat jo hranijo v cesarski zakladnici na Dunaju.
C) Veneti, narod podstati
Iz kratko podanega pregleda smo lahko videli, kako je krcanstvo vstopilo v klasicni, grko-rimski poganski svet in njegove strukture , ter jih pokristjanilo. Obenem pa je prevzelo tudi njegove kulturne prvine, ki niso bile v nasprotju s krcanskim naukom (glej sv. Avgutin: De doctrina cristiana). Toda krcanstvo je iz tega sveta prevzelo tudi nekatere politicne in idejne prvine, dobre in slabe, kot tudi primere zlorabe oblasti.
Na ta nacin se je v krcanstvu nadaljevala kulturna in in idejna zapucina, pa tudi raznolikost poprejjega grko-rimskega klasicnega sveta. Ohranjala pa se je v krcanstvu tudi raznolikost med vzhodnim in zahodnim svetom, kot je obstajala e prej. Ta raznolikost med vzhodom in zahodom je leta 1058 pripeljala do razkola v krcanski Cerkvi. Od tedaj obstajata dve glavni krcanski Cerkvi, zahodna (katolika) in vzhodna (pravoslavna), ki pogojujeta politicni in ideoloki razvoj v Evropi. Po 15. stol. nastanejo e nove Cerkve, najprej evangelicanska in zatem anglikanska.
Takna je priblino zgodovinska in politicna slika, kakrno nam danes prikazujejo pri verouku, v pridigah, poslanicah itd., kot tudi v vsakdanjem procanju. Njena vsebina se naslanja predvsem na rimsko oz. latinsko cerkveno izrocilo.
Kulturna in duhovna zapucina - Na tem mestu bi elel opozoriti e na neko drugo prvino, ki se je ohranila v krcanskem in kulturnem izrocilu Zahoda, pa vse do danes e ni bila odkrita. To je kulturna in duhovna zapucina Venetov, prisotna v podstati narodov na obmocju med Baltikom in Jadranom, na nekdanjem venetskem ozemlju v Sredni Evropi. Dokaj vidna je tudi pri tistih narodih, ki so bili prvotno venetski, in so kasneje prevzeli druge jezike. Danes govorijo npr. nemko, benecansko (romansko), furlansko (novolatinsko), italijansko. V teh narodih je venetska podstat, ki se je ohranila pod novo jezikovno skorjo, in skozi stoletja na bolj ali manj izrazit nacin vplivala na njihov kulturni kot tudi na politicni razvoj. Najbolj znacilen primer le-tega je verjetno izvor in zgodovinski razvoj Benetk in njihove republike.
Milsim, da se nikakor ne motim, ko ugotavljam, da je bil temelj, na katerem je zrasla Beneka republika, prav vaka srenja Venetov. Ohranila se je skozi stoletja pri ribicih na lagunskih otokih skozi vse rimsko obdobje. Ni bila vkljucena v kak rimski municipium. Po propadu Rima se ohranja a naprej kot arengo (sosednja), iz katere je potem nastal Consiglio grande (veliki svet) Beneke republike. Begunci, ki so se v casu barbarskih vpadov, predvsem okoli leta 450 po Kr., ko je Atila s svojimi Huni poruil obalna mesta, zatekli s celine na lagunske otoke, so se ocitno vkljucili v srenjo tamkajnjih ribicev. Na vsak nacin, prileki s celine venetske srenje ribicev na otokih niso pretvorili v organizacijo rimskega tipa na ravni municipijev.
Niso pa ohranile svoje starodavne venetske srenje samo Benetke, cetudi je bila pri njih v zgodovinskem pogledu najbolj znacilna. Na prvotnem venetskem ozemlju med Baltikom in Jadranom naletimo nanjo tudi drugje. Na primer, v predelu Cadore ob gorenji Piavi (27 Regole), v vici (kantoni), pri Slovencih (vaka sosednja), in celo pri Venetih, ki so danes Nemci (Femgerichte), pa tudi na vedskem. Gre za obliko drubene organizacije, za vako srenjo, ki se je v Srednji Evropi ohranila skozi celoten srednji vek in njegov fevdalni red. Bila je tudi predmet preucevanja v sociologiji, etnologiji in v drugih vedah, vendar pa je nikoli niso primerjali na vecnarodni ravni, tako da bi lahko na njeni podlagi odkrili obstoj e stare podstati Venetov.
Dravno izrocilo - Kjer se je e ohranil (slo)venetski jezik, so ljudski zbor na vsenarodni ravni imenovali veca. Naziv je pri Slovencih e ohranjen, nekoliko bolj iv je ostal pri Hrvatih. Ljudstvo je za veco izvolilo svoje odposlance, prisostvovalo pa ji je tudi neposredno. Iz drubene organizacije, ki je imela za svoj temelj veco, so nastale republike. V nekaterih dravnih tvorbah srednjega veka je drubena organizacija neke vrste kompromis med fevdalnim redom in republiko. Dravne tvorbe, ki so izhajale iz venetske podstati, so bile poleg Benetk e naslednje: Karantanija (Avstrija), Abodritija (Mecklenburg), Pomeranija, Republika Veliki Novgorod, in verjetno tudi vedska.
Venetska podstat s svojo drubeno organizacijo je torej nosilec dravne strukture. In sicer ne v pomenu imperija, kot pri Rimljanih in starih narodih, temvec v ljudski organizaciji. Na tej ravni so imeli Kelti e klan, Iliri veliko druino (pri Junih Slovanih zadruga), Germani svojo sipo (Sippe), ki jo je odpravil ele Karel Veliki, in podobno. V Srednji Evropi so se v rimski cas ohranile drave, ali mogoce deele, ki imajo status rimske province: Raetia, Vindelicia, Noricum, Histria. Doslej v tevilnih raziskavah njihovi drubeni strukturi, verjetno namerno, niso posvecalipozornosti.
Venetska podstat je v nekaterih primerih je ta podstat, po mojem, v veliki meri in tudi odlocilno vplivala na kulturni in duhovni razvoj narodov v Srednji Evropi. Nekateri med njimi so ohranili svoj izviren jezik. Drugi so prevzeli novega, vendar so ohranili staro izrocilo in etnicno identiteto (ki je noce nihce videti). Venetsko izrocilo pa ni vplivalo samo na miljenje ljudi, temvec tudi na miljenje in ravnanje njihovega vodilnega sloja, ki je predstavljal oblast.
Naj v tem pogledu kot primer, ker jih najbolje poznam, predstavim Slovence. Pri njih, kot tudi pri Sorbih v Luici in Kaubih na Pomorjanskem, je poleg jezika venetska etnicna prvina e dokaj izvirna. Primer Slovencev bi bil lahko zgled za odkrivanje venetske drubene osnove tudi pri drugih narodih.
Slovenci - Slovieni
Slovenski jezik je po svojem izvoru jezik starih Venetov. Pripada skupini slovanskih jezikov, kar pa ne pomeni, da so nekoc res obstajali neki stari Slovani kot prvoten narod, iz katerega naj bi izhajali dananji slovanski narodi. Narod starih Slovanov ni nikoli obstajal, in je cisto navaden akademski konstrukt.
Jeziki, ki jih nazivamo slovanski, izhajajo v resnici iz jezika starih Venetov. Ti so, naj navedemo e enkrat, v selitvenih tokovih po 1200 pr. Kr. sklenjeno naselili prostor med Baltikom in Jadranom, dananjo Srednjo Evropo. Na tem obmocju so arheologi odkrili vec kultur, v katerih se e odraa drubena organizacija, lahko e tudi na ravni drave. Za ljudstva, ki so bivala na obmocju teh kultur, se v listinah pojavlja ime Veneti, Vendi, Vindi, Vindiarji (v nem. Wenden,Winden, Windische). Obenem pa tudi Slovenci (Karantanija), Slovinci (Pomorjanska), Slavonci (Hrvaka).
Presenetljivo pa je, vsaj na prvi pogled, da se podobno ime, in sicer Slovieni, pojavi tudi v dalljni Rusiji, na obmocju med Moskvo in St. Petersburgom. O njih poroca, kot o enem izmed prvotnih ruskih ljudstev, znani kronist Nestor (11./12. stol.). Bolj nadrobna raziskava nam odkriva naslednje:
Tako so se imenovali prebivalci mesta in drave Veliki Novgorod, ki je bil najvecja ruska kneevina. Edina, ki si je Tatari niso podredili. Potem, ko se je kneevina Moskva okoli 1450 reila izpod tatarske nadoblasti, je zacela posegati tudi na ozemlje Velikega Novgoroda, in si ga leta 1458 pripojila. Mesto Novgorod je do srede 11. stoletja nosilo ime Slovensk. e nekoliko poprej mu je vladala dinastija Slovenicev. V mestu se je ohranila do danes cetrt z imenom Slovenski konec in gric Slovenski holm. Tudi tukaj je bil na celu drave ljudsko plemiki zbor, imenovan vece, ki je izvolil kneza. Njegovo spremstvo so bili bojari. Sledi o obstoju teh so tudi v Karantaniji in na Bavarskem. Blinje Ilmensko jezero je nosilo ime Slovensko morje. Finski zaliv je na starih kartah e Sinus Vendicus. Finci imenujejo Ruse e vedno Veneja, Estonci pa Venelane. Ta naziv se je sprva ocitno nanaal na novgorodske Sloviene, in se potem raziril na vse Ruse.
Ocitno je, da je Veliki Novgorod kot drava in republika tvorba Venetov. Toda, kdaj je kak venetski naselitveni tokprodrl v te predele? V zgodovinskih virih naletimo v tem pogledu na eno samo navedbo. Kot proca rimski zgodovinar Tacit ( 117 po Kr.)v svojem znanem delu (Germania, 46), so preko ozemlja Peucinov (Baltov) vpadali tudi na ozemlje Sarmatov (nomadi) in Fincev (lovci). - Po mojem sklepanju se je tedaj ena izmed venetskih skupin naselila na obmocju dananjega Novgoroda. Od tukaj je med finske rodove v dananji severni Rusiji, ki so bili prvotno lovci, postopoma razirila svojo kmecko kulturo in tudi venetski (slovenski, slovanski) jezik. Tako je nastala jezikovna skupina Vzhodnih Slovanov, ki pa v etnicnem pogledu, razen Slovienov (Novgorod) nimajo venetske korenine.
Kot sodi Matej Bor, naj bi Veneti imeli svoje izvirno ime Sloven'ti (od "slovo" - beseda). Torej ljudstvo, cigar pripadniki se po besedah med sabo razumejo. Tako za razliko od Nemcev (Germanov), ki so jim bili "nemi" (nerazumljivi), ker njih jezika niso razumeli. Potemtakem bi bilo ime Veneti okrajava izvirnega imena Sloven'ti. Od tega prvotnega imena izhajajo oblike Vendi, Veneti, kot tudi Slovieni in Slovenci, pa tudi grka oblika Henetoi.
Skupina Vzhodnih Slovanov, ki je v slovanski jezikovni druini najvecja, v etnicnem pogledu (razen Slovienov) torej ni venetskega izvora. Podobno velja tudi za skupino Junih Slovanov, ki ji Slovenci ne pripadajo. To skupino sestavljajo preteno stari Iliri in Tracani. Slovenci pripadajo skupini Zahodnih Slovanov, ki so pravi nasledniki Venetov. Slednjim pripadajo tudi drugime skupine narodov v Srednji Evropi, ki danes govorijo nemko. Toda njihova podstat preteno venetska. Vse te skupine so pod skorjo skorjo svojega novega jezika, ohranile izredno veliko izvirnih etnolokih znacilnosti, ki so jih imeli njihovi venetskih predniki.
Slovencina in sanskrit - Dokaj znacilno je dejstvo, da je slovenski jezik, ki je izvirno venetski, ohranil vse do danes tevilne skupne poteze z indijskim sanskritom, kot je na primer dvojina v spregatvi glagola in v sklanjatvi samostalnika, zaimka in tevnika, nadalje namenilnik, in v zanikanju stavka rodilnik itd. Da potem ne obravnavamo posebej tevilnih skupnih besed, katerih tevilo dosega 20 %. Primerjava skupnih besed sanskrita in drugih jezikov pa nam kae naslednjo podobo: s perzijskim 1%, z latinskim 2 %, z galsko ircino 3 %, z germanskimi jeziki 6 %, z litvancino 10 % (J. kulj).
Velika skladnost med slovencino in sanskritom, bodisi v slovnicnih oblikah kot v besedicu, izhaja lahko samo od starih Venetov. Ob tem pa se e sama po sebi vsiljuje misel na primerjavo drugih prvin, ki so skupne v kulturnem in duhovnem izrocilu Indijcev in Slovencev. Predpostavljam, da gre za prvine iz ivljenja prvotnih Venetov. Naj v naslednjem prikaem nekatere izmed njih, ki se mi zdijo najbolj znacilne.
Gora - V tem primeru gre za sveto goro v pomenu starodavne axis mundi (os sveta). Že v prazgodovini je bila gora ena izmed najbolj znacilnih prvin v verovanju prvotnega cloveka. Kasneje se kot os med nebom in zemljo pojavlja tudi v kulturno bolj razvitih verstvih. Taken primer so kurgani, piramide (Egipt), ziqurati (Mezopotamija) ipd. Njeno simbolicno sporocilo: vzdigniti se nad svet in biti blizu neba, se hrani v pomenu mons sacer (sveta gora) tudi v krcanstvo: gora Tabor, Oljska gora...
Po mojem se axis mundi v verovanju predkrcanskih Slovencev predstavljala kot gora Triglav (2864 m), v Julijskih Alpah in v dananji Sloveniji najvija gora. Triglav nima treh vrhov (glav), ki so v njegovem imenu ocitno samo simbolicne. Po moji presoji se axis mundi v tem imenu ocitno povezuje s triglavim boanstvom (nebo, zemlja, podzemlje). Gre torej za goro in za boanstvo vesoljstva. V zgodovinskih virih je bog Triglav izprican pri nekdanjih venetskih Pomorjancih. Njegov tempelj je stal v mestu tetin ob izlivu Odre, in ga je leta 1127 dal podreti njihov apostol, kof Oton Iz Bamberga. Boansko trojstvo, v pomenu vesoljstva, torej brez navedbe gore, se v imenih Trimusiat (trimoje) in Tribusiat (triboje) pojavlja v kraju Lagole di Calalzo ob gornji Piavi e v rimskem obdobju. Na ime Triglav naletimo tudi v Bretanji, domovini nekdanjih armorikih Venetov. V hribovju Montagnes Noires je vrh Treglavus, in v nekem drugem hribovju vrh Trigavou (Ambroic, 1999. 103).
V zavesti in v miljenju Slovencev je gora s svojo simboliko tudi po pokristjanjenju ostala prisotna e naprej kot Boja pot. Slovenci so si kot "prave" boje poti predstavljali le tiste cerkve, ki so se nahajale na gori. Avstrijski pisec A. Hope se v svojem delu o bojih poteh v stari Avstriji, v casu pred prvo svetovno vojno, izrazi o tem takole: Kjerkoli se v naravi ponuja lepa viina, je poboni Slovenec zgradil na njej cerkev... In o miselnosti slovenskega naroda naroda, da si na gorah postavlja svoje boje poti, ugotavlja, da je edino in samo slovensko ljudstvo sposobno uresniciti to zamisel, ker ima pac neustavljivo nagnjenje, graditi si cerkve na viinah (A. Hope: Des Österreichs Wallfahrtsorte, 1913). Po mojem so boje poti na gorah ostanek iz starodavnega, e predkrcanskega verovanja. Ne gre za zapucino Keltov, kot nam zatrjujejo, temvec za zapucino starih Venetov (Vendov).
Tudi znamenite procesije na gorske vrhove na Korokem, ki so se ohranile v krcanski cas in vse do danes, so venetskega in ne keltskega izvora. Imenujejo jih Letece procesije, izmed katerih je glavna tista na tiri vrhove (Vierberglauf). Obstajata pa e dve procesiji juno in severno od nje, vsaka na tri vrhove.
Raj - Stara legenda pripoveduje, da so se na obsenih podih pod Triglavom, ki so danes povsem skalnati, nahajali nekoc prelepi paniki. Na njih so se pasle bele koze, ki so redile bele ene, dobrotnice ljudi v dolini. Koze je vodil postaven kozel, imenovan Zlatorog. Tudi on je bil bel, imel pa je zlate rogove, ki so bili kljuc do vseh zakladov v gorah. Navadnim ljudem ni bil dovoljen vstop v ta gorski raj. Toda zgodilo se je, da je nek lovec prekril naravni zakon. Streljal je na Zlatoroga, in ga ranil, toda ta ga je porinil v prepad. Bele ene so vsled tega zapustile raj pod Triglavom, Zlatorog pa je s svojimi rogovi razril e cudovite panike, da je za njimi ostala le skalnata puca. - Legenda, podana tukaj v nekaj stavkih, je nedvomno prispodoba izgubljenega raja. Rajski svet pod Triglavom, ki je nekoc obstajal, je propadel zaradi dejavnosti cloveka (secnja gozdov, pretirano izkoricanjes pao), ki ni spotoval narave.
Podoba Triglava kot svete gore se je kljub temu e naprej ohranjala v podzavesti Slovencev. Ob prebujeni narodni zavesti v 19. stol. je postal Triglav simbol njihove domovine. Slovenijo so nazivali "raj pod Triglavom". Njegov lik je navdihoval tevilne umetnike, pesnike in pisatelje, slikarje in skladatelje. Slovenski izseljenci, ki so bili prisiljeni oditi za kruhom v svet, so v svoji dui odnaali s seboj tudi podobo tega "raja", in upali, da se bodo nekoc vrnili. - Podoba Triglava e vedno privablja tevilne slovenske ljudi, ki se v poletnih mesecih kot v prvi procesiji vzpenjajo na njegov vrh. Udeleujejo se te »procesije« podzavestno. Vendar predstavlja njihovo pocetje, cetudi v malem in kljub temu, da namen ni verski, nekaj podobnega kot romanje indijskih vernikov k gori Kailas.
Duhovno doivetje - Boje poti s svetimi obredi, molitvijo, procesijo in petjem so bile in so e vedno tisto, v cemer se na najbolj izrazit nacin izraa versko in duhovno doivetje slovenskih ljudi. Zanje doivetje na gori ni samo »mir in dobro« kot drugod, temvec doivetje resnicnega veselja.
Ko se nahajamo na gori, odkoder se odpira pogled na svet pod njo, in ko od tukaj gledamo na nebo, nas zajame neka ganjenost. Ljudje se tedaj osvobodijo napetosti in skrbi, sodelujejo vneto pri slubi boji, molijo in ganjeno prepevajo. Hrepenenje due po lepem, cistem in vzvienem najde tedaj svojo poteitev. Slovenski naziv boja pot, po katerei romajo v ta svet, je povsem opravicen.
Po mojem izhaja takno versko in duhovno doivetje iz duhovnega izrocila Venetov. Sovpada z venetskim doivljanjem vere, kot se je ohranjalo in ohranilo tudi v Indiji, prav v danaen kaoticen hinduizem. To je doivetje, ki sicer v krcanstvu, opirajocem se predvsem na Sveto pismo, ni vedno posebej izoblikovano. Doivetje vere, kot se je v Srednji Evropi ohranilo do dananjih dni, bi jaz, potem kom se poglobil v njegov izvor, opredelil samo kot venetsko.
Reitelj - Tudi eshatoloka predstava o odreeniku je bila pri Slovencih zelo verjetno prisotna e pred pokristijanjenjem. Slovensko ljudstvo si je svojega bajeslovnega vladarja zamislilo v podobi ljudskega kralja, in mu po pokristijanjenju nadelo ime Kralj Matja. Njegova figura spremlja slovenski narod skozi zgodovino v vlogi misticnega reitelja. Zgodbe o njem so tevilne, v njih se predstavlja kot pravicen vladar, ki pooseblja slovenski narod in njegovo dravo. Obenem pooseblja tudi koncno odreitev: spet bodo prili "dobri stari casi", ki so nekoc e bili.
Kralj Matja je osrednja oseba slovenskega izrocila o dravi in njenem vodstvu, je lik idealnega vladarja, kot si ga predstavlja slovensko ljudstvo (Sergij Vilfan, Etnolog 1943). Ponazarja pa tudi lik odreitelja naroda, mogoce e predkrcanski, venetski? - Tukaj upodobljen na panjski celnici iz leta 1876 (Sloven. etnogr. muzej, Lublana)
Kralj Matja se v legendah pojavi najprej kot mogocen poganski vladar, ki premaga vse svoje nasprotnike. Vsled tega postane tako prevzeten, da izzove na boj samega Boga. Sledi kazen: na bojnem polju je poraen, in mogocna gora zagrne njega in vso njegovo vojsko. Od takrat vsi spijo v gorski votlini in cakajo, da napoci njihov cas. To se bo zgodilo tedaj, ko bo Antikrist zavladal nad zemljo. Tedaj se bodo Matja in njegova vojska zbudili, in pojdejo v boj za zmago pravice in za osvoboditev Svete deele. Vse se jim bo pridruilo, staro in mlado. Sovrani kralji bodo premagani in svet bo od tedaj naprej imel stalen mir.
Slovenski Matja je reitelj, vendar ni boanska oseba., zato se je po pokristijanjenju ohranil. Z indijskim Krisho, sinom in odposlancem boga Vishnuja, ga ni mogoce primerjati, razen v tem, da je pri obeh prisotna misel o odreenju naroda in sveta. Po mojem pa tudi ta misel, podobno kot drugih primerih, izhaja e od starih Venetov
Drevo ivljenja - Tudi v tem primeru gre za starodaven simbol, ki izhaja e iz predzgodovine in pomeni boje varstvo nad nekim narodom. V slovstvu je poznano kot »drevo ivljenja«. V izrocilu Slovencev je to lipa. Bila je ivljenjsko drevo e pri starih Venetih. Vsled tega naletimo nanjo v tem pomenu povsod po Srednji Evropi. Tudi tam, kjer ljudstvo e stoletja govori nemko. To pomeni, da se je v teh predelih prvotno venetsko prebivalstvo ohranilo vse do danes, cetudi je prevzelo drugacen jezik.
V slovenskih legendah spremlja lipa zvesto tudi Kralja Matjaa. V neki legendi - pesmi nudi njena senca zavetje Mariji in malemu Jazusu na begu v Egipt... V slovenskih pesmih se lipa opeva kot simbol rojstnega kraja in domovine. Rasla je sredi slovenske vasi. Pod njo se je zbirala vaka sosednja z upanom na celu. Pod njo se je srecavala mladina. Tukaj je imela svoj prvi ples, Rej pod lipo, ki je pomenil uvajanje mladih v svet odraslih.
Domnevno germanstvo
Obmocje v Srednji Evropi, kjer se danes govori nemko, je verjetno najbolj tipicen primer za odkrivanje venetske podstati. Kljub drugacnemu, nemkemu jeziku je ta podstat cela stoletja oblikovala kulturo in misel nekega naroda, ki po nekaj stoletjih nosi naziv Nemci (Deutsche). Toda, ali so to zares pravi Nemci; narod, ki naj bi bil naslednik starih Germanov, kot nam vse od 19. stol. dalje dopoveduje nemka zgodovinska ola, in kot se danes na splono misli?
Ob upotevanju istega jezika naletimo v nemko govorecem prostoru tudi na Avstrijce, na velik del vicarjev, in e do druge svetovne vojne tudi na velik del Cehov z nemkim jezikom, kakor tudi na nemko govorece Alzacane, ki se imajo za Francoze. V sami Nemciji pa se kot posebne narodne skupine tudi danes predstavljajo Bavarci, vabi in Sasi, ki so bili nekoc samostojni narodi. Pricakovali bi, da bomo vsaj pri teh naleteli na znacilnosti starih Germanov. Takno miljenje vzdrujejo namrec v javnosti mnoicna obcila ter olski aparat. Toda stvarnost je drugacna!
Ko sem pred leti na obmocju Srednje Evrope raziskoval razirjenost lipe, ivljenjskega drevesa Venetov (Vendov), sem se tega jasno zavedel. Odkril sem namrec, da se lipa ne pojavlja na Spodnjem Sakem (med mestom Hannover in morjem), cigar obmocje je v predzgodovini pripadalo izvirni germanski Jastorf kulturi. Sicer pa se lipa nahaja po vseh drugih danes nemko govorecih deelah. Pricakovali pa bi, da v njihovih vaseh, ce bi po izvoru res pripadala starim Germanom, naletimo na hrast. Ker se to dejstvo ne sklada z domnevnim germanskim nasledstvom, je morala nemka znanost, ki je sledila germanski ideologiji, lagati. Tako naletimo npr. v znani enciklopediji Brockhaus pod geslom Linde (lipa) na navedbo, da so se pod tem drevesom zbirali stari Germani (!), kar seveda ni res. Po mojem izhaja prebivalstvo Nemcije vsaj v 2/3 ali celo 3/4 od starih Venetov.
Ko odkrijemo pravi izvor »Nemcev«, ki je prevladujoce venetski, se nam vsa kultura tega naroda pokae v drugacni luci. Ne moremo si namrec predstavljati, da bi bili lahko njegova duevnost, custvovanje, duhovnost, pa romanticnost in pesnitvo, kot tudi glasba, slikarstvo itd. zapucina starih Germanov. Tistih, ki jih pooseblja figura rogatega bojevnika. Nemka kultura je v preteni meri dedicina Venetov, ki so v teku stoletij prevzeli nemki jezik, ohranili pa svojo venetsko duo.
Potrebne bi bile nove tudije, v katerih bi odkrivali pravi izvor kulture in duha v nemkem svetu. Nemka javnost je na svoj domnevno germanski izvor e danes izredno ponosna, ne vedoc, da je ideja germanstva v resnici zlagana. Ne glede na jezik izhaja velika civilizacija dananjega nemkega prostora po svojem bistvu od Venetov - Vendov (Wenden). V njej je komaj kaj germansko rogatega, kot so si v svojem zanosu v casu narodne romantike predstavljali tevilni nemki ustvarjalci, na prvem mestu znani Richard Wagner s svojimi operami.
Poslednje reci - Nauk o poslednjih receh (eshatologija) je krcanstvo dokaj nadrobno opredelilo. Toda vsakdanje ivljenje in njegove skrbi nam navadno ne dopustijo, da bi se vanj poglobili. Prav v tem »nemkem« svetu doivimo predstvitev o poslednjih receh na najbolj pretresljiv nacin. Spoznamo ga e zlasti ga preko sijajnih glasbenih del, katerih sporocilo zajame vse nae notranje doivljanje. Po mojem gre tudi v tem primeru spet za venetsko in nikakor ne za germansko duhovno sporocilo.
Po mojem prepricanju ni v delih, kot je Beethovnova "Missa Solemnis", ali Mozartov "Requiem" - da navedem le najbolj izrazita primera - zagotovo nicesar znacilno germanskega. Onostranski svet in neskoncno usmiljenje boje, ki se nam v teh delih tako prepricljivo razodeva, in ga tudi podoivljamo, nam odkriva poslanstvo Venetov in njihovo duhovno sporocilo o reitvi due. Tudi najbolj preprosto doivljanje vere, kot nam ga odseva Gruberjeva "Stille Nacht, heilige Nacht..., ki je zaobla ves svet, je lahko porojeno le iz venetskega, in ne iz latinskega ali iz germanskega verovanja.
Res je, na zunaj ima krcanstvo nemko govorecega obmocja v Srednji Evropi germanski in latinski pecat. Zapustilo mu ga je cerkveno obredje, pridiganje, ki ga je v dolgih stoletjih vnaal v splono miljenje vodilnen cerkveni sloj. Toda v tem »nemkem« krcanstvu se je ocitno ohranjala venetska podstat, ki je imela svojo duo in svoje verno doivetje. Predstavljam si tudi, da se je prav iz tega doivljanja porajal tudi upor, ki ga je Martin Luther v svojem casu zacel proti propadajocemo papetvu, in terjal z njim pravicnost in potenje.
Velenemtvo - Na odreenjsko misel v nemkem prostoru, ki je izvirno venetska, naletimo znova v 19. stol. Nosi jo delavsko gibanje, vendar tokrat e zunaj krcanskega okvira. Krcanstvo oz. Cerkev namrec ni dala prvocasno dogovora na vpraanja preivetja proletariata, ki ga je izkorical kapitalisticni razred. Vsled tega se je oblikovala nova odreenjska ideologija, in sicer komunisticna. Usmerjena je bila izrecno proti Cerkvi, in e bolj proti veri kot taki. "Vera je opij za ljudstvo!" je zapisal komunisticni teoretik Karl Marx. Slednji je bil judovskega porekla, in po svoji vzgoji in izobrazbi ni mogel doumeti notranjega doivetja vere, kot ga je prinaalo venetsko duhovno izrocilo.
Po njegovem naj bi nov »odreiteljski« komunisticni red nastopil z revolucijo. Kasneje so priznavali v tem pogledu kot monostm tudi evolucijo - drubeni razvoj. Na ta nacin naj bi proletariat s »pravicno« diktaturo zavladal svetu, in odpravil vsakrno izkoricanje "cloveka po cloveku". Takno odreitveno sporocilo o namenu in pomenu revolucije je bilo namenjeno proletariatu. Njegov avtor pri njem verjetno ni imel namenov kake pekulacije. V letih po prvi svetovni vojni pa ga je e kmalu zaduil nacizem, ki je njegovo odreitveno sporocilo vnesel v nemki nacionalni okvir. - Nekaj podobnega se je v istem casu dogajalo tudi v Italiji, kjer je prevldal faizem. Podobnen cilj so imela delavska gibanja tudi drugod po svetu. V Srednji Evropi je s tem odreitvena misel Venetov dokoncno izgubila svoje onostransko poslanstvo in postala ideologija.
Domnevno slovanstvo
Druina slovanskih jezikov, ki jih govorijo narodi na irokem prostoru Vzhodne Evrope, je bila podlaga za oblikovanje slovanske, ali bolje, panslovanske ideologije, ki je imela prav tako odreitveni znacaj. V smislu te ideologije naj bi vsi narodi slovanske jezikovne skupine izhajali od tkm. starih Slovanov, ki naj bi nekoc iveli v njihovi pradomovini nekje za Karpati, v dananji Rusiji oz. Ukrajini. Povezali naj bi se znova v neko bratsko slovansko carstvo, ki naj bi jim zagotavljalo obstoj in napredek.
Ideologijo te vrste, ki se ni naslanjala na kaka zgodovinska dejstva, na arheoloke ter etnoloke najdbe, so dopolnjevali z vedno novimi izmiljotinami, tako da bi jo slovanskim narodom naredili cim bolj sprejemljivo, ter jih s tem pritegnili v panslovansko gibanje. V drugi polovici 19. stol. pa vse do prve svetovne vojne in e cez je panslovansko gibanje predstavljalo odgovor na pangermansko ideologijo. Na osnovi pangermanske ideologije so nemki vodilni krogi utemljevali svoj kulturni in vojaki pohod pohod na vzhod (Drang nach Osten) in na jug, kamor naj bi prinesli njihovo »vijo« civilizacijo. V primeru pohoda na jug so hoteli vzpostaviti predvsem nemki most od Severnega morja do Jadrana (Brücke zur Adria). Uspeh tega pohoda je v neki meri zagotavljalo idejno in politicno ponemcenje Avstrije. Na etnicno jezikovnem prostoru so mu bili v napoto le e Slovenci v zaledju Trsta.
V zadnjem obdobju obstoja avstrijske monarhije je bila vsled tega nemka nacionalna napadalnost do Slovencev e posebej divja in nasilna. Avstronemki aparat v dravni upravi, v olah in v javnem ivljenju je Slovence na vse nacine sramotil, in jih razglaal za narod hlapcev, za narod "brez zgodovine in kulture", ki naj ne bi bil sposoben preivetja. Skratka, Slovenci naj bi v svojo lastno korist sprejeli ponemcenje, tako da bi se vkljucili v »mogocen in perspektiven« nemki narod, ki naj bi bil v tem delu Evropi edini sposoben ustvariti napredek. Nemki ideoloki in vojaki pohod je leta 1945 doivel svoj dokoncni zlom, vendar njegova ideja ni povsem propadla. Mrnja do Slovencev, ki niso dopustili uresnicitve velikonemkih sanj, se iz zakulisja dananje Avstrije e vedno nadaljuje.
Komunizem - V Rusiji je zmaga komunisticne (boljevisticne) revolucije leta 1917 privedla na oblast sovjetski komunisticni reim. Ta je v svojo ideologijo in propagando pritegnil tudi stari panslavizem. Figura Stalina, velikega Slovana in reitelja, je pritegovala tevilne slovanske ljudi. Nekateri med njimi so bili tudi dokaj razgledani in vplivni, vendar si v svojem zanosu niso znali predstavljati komunisticne stvarnosti. Ljudje, ki so hrepeneli po boljih casih, in se predajali odreitvenemu zanosu panslovanstva, preprosto niso mogli verjeti, da bi bili lahko Slovani, predvsem pa Rusi z njihovo obcutljivo romanticno duo, sposobni tako grozovitih zlocinov. Vsled tega tudi niso verjeti porocilom o razmerah v Rusiji oz. Sovjetski zvezi po prvi svetovni vojni, ki jih je objavljalo casopisje.
Slovanska ideologija, ki ni bila nikoli podvrena interdisciplinarni kritiki, je naravnost zacementirala prepricanje o skupnih domovini vseh Slovanov, tam nekje za Karpati. Vsakrno preverbo te ideologije je po drugi svetovni vojni preprecevala sovjetska zasedba slovanskih drav (Poljska, Ceka, Slovaka, Bolgarija). Ideologija o Slovanih, v kateri je imel prvo vlogo »veliki brat« (Sovjetska zveza), je odkrito dajala prednost Rusom. Povsod so se morali uciti rucine...
Jugoslovanstvo - V Jugoslaviji, katere del je bila Slovenija, so panslavizmu pritaknili e svojo lastno, junoslovansko ideologijo. V njej je bilo v odnosih med jugoslovanskimi narodi (Hrvati, Slovenci, Srbi, Macedonci) namenjeno prvo mesto Srbom. V jugoslovanskih akademskih krogih je bilo treba obvezno navajati, da izhajajo vsi junoslovanski narodi od skupnih prednikov Junih Slovanov (Jugoslovanov). Ti naj bi bili tisti del starih Slovanov, ki naj bi po propadu Rimskega cesarstva, v casu selitve narodov, prili na Balkan. Na tej predpostavki so utemeljevali ne samo enotnost jugoslovanske drave, temvec tudi nastanek bodocega enotnega naroda Jugoslovanov, z enim samim (srbskim) jezikom. Neke vrste odreitvena misel je na svoj nacin tudi v jugoslovanski (velesrbski) ideologiji utemljevala vodilno vlogo Srbov. Ti naj bi ob koncu prve svetovne vojne kot »bratje« odreili Slovence in Hrvate izpod tisocletnega jarma Nemcev...
Odkritje Venetov v Srednji Evropi, ki jih sicer v jezikovnem pogledu imenujemo Zahodni Slovani, in pripadnost Slovencev njihovi etnicni skupini, ki ima predzgodovinsko korenino (prva objava glej: Joko avli Glas Korotana 10, Dunaj 1985), je do kraja pretreslo vso strukturo jugoslovanske in nasplono tudi panslovanske ideologije. Nenaravna jugoslovanska dravna tvorba se je e nekaj let potem zruila. Korenina Venetov, in s tem njihovih naslednikov Slovencev, sega namrec dalec naza v predzgodovino, kar v 13. stol. pr. Kr. Junoslovanski narodi so v primeri s Slovenci dokaj pozneje tvorbe (5./6. stol. po Kr.).
Res je sicer, da slovanski jeziki izvirajo sicer iz jezika starih Venetov, ki je e v predzgodovini in potem v zgodovini prehajal tudi na druge narode. Na ta nacin se je oblikovala slovanska jezikovna skupina, ki pa v etnicnem pogledu nikakor ni enotna. Kot e omenjeno, je predstava o »starih Slovanih« cisto navaden akademski konstrukt. Skupno korenino imajo le narodi v Srednji Evropi kot neposredni nasledniki Venetov. Obravnavati Slovane kot eno samo ljudstvo ali narod, kot mnogi e pocenjajo iz lagodnosti, je nekaj takega, kot ce bi narodom, ki danes govorijo romanske jezike (Italijani, panci, Francozi, pa Mehikanci...), pripisali skupno poreklo v starih Rimljanih. Ali pa, da bi Anglee razglasili za prednike Americanov, Kanadcanov itn.
O dui - Custveni zanos, ki je v 19. stol. preveval panslovansko gibanje, pa vendar ni temeljil samo na abstraktni romantiki. Slovanski navduenci so odkrivali duhovni svet Rusov, ki naj bi bili najbolj izviren narod med "Slovani". Odkrivali so njihovo custvovanje, velikodunost in plemenitost. Vse to jim je predstavljalo slovansko duo, s katero so se tudi sami istovetili. S tem je slovanska dua (v prvi vrsti ruska) postala ena izmed temeljnih prvin v panslovanski ideologiji.
Ko poskuam nekoliko nadrobneje opredeliti to prvino, ne vidim kakega drugega vzporedja, razen v duhovnem in custvenem doivljanju, ki je bilo lastno starim Venetom. Po mojem, dokaj drznem sklepanju je skupina Venetov, ki so bili narod z bogato kmecko kulturo, prinesla v svojem pohodu na vzhod (Tacit, Germania 44) tudi njene duhovne prvine. Iz tega pohoda, ki e caka na preucevanje, je izla mogocna drava Novgorod (Slovenija). In verjetno je, da tudi ruska dua s svojim notranjim doivetjem izhaja z obmocja Novgoroda. Rusija je po nekaj stoletjih sicer prevzela krcanstvo, ki je prihajalo iz Bizanca. Vendar je njegovo prvotno, e grko kulturno prvino preoblikovala v rusko. Bizantinski znacajo ruskega krcanstva je ostal le na povrju.
V krcanskem duhovnem humusu, v katerem je rasla ruska duhovnost, se je pojavila tudi izvirna domaca prvina: mesijanizem. Mislim, da je tudi ta znacilno venetski, in da izhaja iz venetske predstave o odreitvi due. Mogoce je v 19. stol. prav ta mesijanizem porajal znamenito rusko kulturo, ki jo predstavljajo veliki pisatelji kot Tolstoj, Dostojevski, Turgejev... ali skladatelji kot Borodin, Cajkovski... in tevilni drugimi.
Tudi ruska revolucija, ki jo je pokrenil Lenin, in mu je potem sledil Stalin, ni bila brez mesijanizma. V tem primeru je mesijanizem preko vseh meja raziril svoje domnevno poslanstvo: prinesti proletariatu vsega sveta odreitev pred izkoricanjem z novim komunisticnim drubenim redom. Sovjetski komunisticni sistem, ki je svetu grozil s svojo politicno in vojako nadvlado, je svoje nasilje opraviceval s poslanstvom takne odreitve. lo je dejansko za zlorabo odreitvene misli, ki je imela svoj izvor v sporocilu, namenjenemu predvsem clovekovi dui in njenemu ivljenju v onostranstvu. Komunisticni reimi so zatonili ele ob koncu osemdesetih let preteklega stoletja.
Ob koncu
Veneti in njihov obstoj ne sodijo v nobenega od uradnih modelov razlaganja zgodovine, ki jih vzdrujejo moderne nacionalne drave s financiranjem univerz, intitutov, akademij, olskih programov itd. Vsled tega je odkrivanje duhovnosti in kulture iz njihovega sveta, ki segal tudi v Indijo, e nekoliko drzno dejanje, ki e ne bo tako hitro vplivalo na obstojece razlage o predzgodovini in zgodovini Evrope.
Tako se npr. dananja Nemcija v tem, kar zadeva prednike nemkega naroda, nikakor ne bo odrekla starim Germanom in Keltom, ki naj bi bili predhodniki dananjih Nemcev. Podobno temu se tudi Italija ne bo odrekla sedaj veljavnim razlagam, da naj bi bili Italijani bolj ali manj posredni nasledniki starih Rimljanov. Francija in Velika Britanija stavita na svoje Kelte. Rusija in nekatere slovanske drave na »stare« Slovane...
V pricujoci raziskavi, ki kae drugacno sliko od uradne, sem se opiral tudi na dejstva, ki jih je morala uradna zgodovina zamolcati, ker niso odgovarjala e vnaprej seitim nacionalno ideolokim modelom. Izhodice za pricujoco raziskavo je bila v veliki meri tudija o podstati (substrat), ki jo je med obema vojnama objavil znani jezikoslovec Julius Pokorny. V njej ugotavlja med drugim, da je jezik starih Venetov izhajal e od jezika nosilcev pred-indoevropske Kulture trakokeramike (Bandkeramik). Sprva je njene nosilce imenoval e "Iliri", toda po drugi vojni jih jasno istoveti z Veneti.
Julius Pokorny ugotavlja, nadalje, da prvoten jezik nekega naroda, tudi potem, ko je e izginil, v naslednjih rodovih e vedno vpliva na jezik, ki ga je bil narod kasneje prevzel. To je razvidno v tvorbi stavkov, v govorni melodiji, v glasoslovju, v specificnih izrazih itd. - To pomeni, da stara podstat s svojo kulturno in duhovno vsebino e za dolgo obdobje vpliva na prihodnje generacije.
Na ta nacin odkrijemo tudi vpliv venetske podstati v Evropi. V Indiji se je ohranila do danes. Ce pustimo ob strani zgolj jezikovno metodo, odkrijemo venetsko podstat e bolj zanesljivo s pomocjo drugih ved, kot so: etnologija, arheologija, sociologija, mitologija itd. Evropa in verjetno tudi svet se nam ob tem odkritju predstavi v novi luci. Razlage o njeni preteklosti in kulturi so na ta nacin osvobojene ideolokih modelov, ki so jih v podporo nacionalnim in internacionalnim ideologija razirjali med ljudske mnoice.
Odkritje venetske podstati, ki ne glede na jezike odkriva skupno korenino narodov v Sredji Evropi, ne predstavlja neke nove osvajalne ideologije. Prav nasprotno, prinaa mir, prijateljstvo in sodelovanje. Ko bo odkritje o skupnih prednikih prodrlo v iroko javnost, tudi Srednja Evropa ne bo vec neko polje med vzhodom in zahodom, na katerem se spopadajo ideologije in osvajalna gibanja. Postala bo obmocje kulturnega in gospodarskega sodelovanja in napredka.
Izbrano slovstvo:
 |
|
H. Möller: Vergleichendes indogermanisch-semitisches Wörterbuch, Kopenhagen 1911
|
 |
|
P. Bosch-Gimpera: Les Indo-Europeéns, Pariz 1961
|
 |
|
R. Schmoeckel: Die Indoeuropäer, Bayrisch Gladbach 1999
|
 |
|
V. Engelhardt: Die geistige Kultur Indiens and Ostasiens, Leipzig 1923
|
 |
|
Sir. M. Monier-Williams: A Sanscrit-English Dictionary, Delhi 1995
|
 |
|
J. kulj: Indo-Slavic Genetic and Linguistic Ties (predavanje v Vedic Cultural Centre, dne 26. 5.), Toronto 2000
|
 |
|
J. avli: Lipa, drevo ivljenja (Glas Korotana, Dunaj 1982) |
 |
|
The Times Atlas of World History (priloga 2), London 1984
|
 |
|
Marija Gimbutas: The Language of the Goddess, 1989
|
 |
|
Václav Furmánek: L'età d'oro dei Carpazi. Ceramiche e metalli dell'età del bronzo della Slovacchia 2300 - 800 a.C. (catalogo), Pianura di Legnano (Pd) 2003
|
 |
|
Julius Pokorny: Substrattheorie und Urheimat der Indogermanen, v: Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft, Bd. LXVI, Dunaj 1936
|
 |
|
Julius Pokorny: Die Träger der Kultur der Jungsteinzeit und die Indogermanenfrage, v: Otto Tschumi, Urgeschichte der Schweiz, Frauenfeld 1949
|
 |
|
Richard Pittioni: Italien, urgeschichtliche Kulturen, v: Real-Encyclopädie der klassischen Altertumswissenschaft, Bd. 9 (str. 106 sl.), Stuttgart 1962
|
 |
|
Anthony Ambroic: Adieu to Brittany, a transcription and translation of Venetic passages and toponyms, Toronto 1999 |
The Veneti between Europe and India
Dr. Joko avli
The author deals with a theme, which until now has not received scholarly attention: this essay will discuss the arrival of the ancient Veneti (Vends) in India. In fact, the name India originally was probably Vindia. This paper was presented at the symposium on Veneti, held at Ptuj Castle on September 22, 2001, sponsored by the University of Maribor (Slovenia). Later, it was published with some additions and corrections in Slovenian language in miscelanea »Zbornik o Venetih«, Lublana 2003. (Author's Note)
The present essay is not a study in the classical meaning of the word but rather a working premise. It is a study, which opens a new scientific field concerning the Veneti (Vends), this is, their presence in Europe and in India. This approach is furnishing a new basis, which may be used as future reference by writers dealing with the same or similar scientific topics, because the Indian question has not been touched from this point of view until now.
Until now, nobody approached the subject, because nobody knew of the existence of the Veneti. Writing the history of this period is like an explosion that reveals far more than we have yet discovered. But the day will come when researchers will explore the thematic issues identified in this study. These thematics are extraordinary extensive, because they reflect on achievements in different fields of human life and activity. At present, it is only possible to provide a broad outline.
By reading this essay one should pay close attention to the part in which I describe how the Veneti played a significant role in the social and spiritual development in India. The important question next presents the influence that they, as a substrate, had in the cultural and spiritual development of Europe. This paper is still not evident and only a working hypothesis, in an attempt to present the Venetic spirituality to the public, which distinguishes the Middle European spiritual and cultural world from the classic Greek-Roman on one hand, and from the Celtic one on the other hand. The entire hypothesis should be a starting point for the following studies.
The enormous spiritual, cultural and social development, which the Veneti experienced in India in its complex branches and shades can be captured in one essential message: religious experience. In my opinion, the peoples of Middle Europe, that preserved the Venetic substratum after they accepted the Christendom, continued to distinguish themselves in their traditions and sentiments from the classical Roman Christendom.
If you are dealing with this topic for the first time, it is important to understand that the denomination "Veneti", does not refer to the present-day inhabitants of the Veneto province (Italy) on the upper coast of the Adriatic Sea. Under the name Veneti are understood the bearers of the Urnfield culture, a pre-historic people, who in ca. 1200 BC densely settled Middle Europe in their migrations, i.e., the area between the Baltic and Adriatic Sea. They are the early ancestors of the Slovenian and Central European nations.
A) The Veneti in India
In my first study, called "Veneti, nai davni predniki" (Veneti, our remote ancestors), published in "Glas Korotana" No. 10 (Vienna, 1985) I quoted the most distant geographical name, that came the closest to matching the Veneti, i.e., Vindhya parvata (Engl. Windian Hills) in India. This hill ridge separates Hindustan in the north from Deccan in the south. When I encountered this name, my first thought was that the Veneti were already mixed with the Aryans, who invaded India after ca. 1800 BC. This is, the Veneti could have been part of the Aryans.
My later researches showed that the Veneti as a race did not exist during those times. They were formed as a people with proper social organization not earlier than in the Lusatian culture (ca. 1500 - 1100 BC). After ca. 1200 BC their social and cultural tension became so strong, that it originated waves of migrations into every direction of Europe. Their burial custom marked the beginning of the Urnfield culture (Urnenfelderkultur). But did its religious message also spread to India?
In summary, from the many studies and articles published in German and Austrian archaeological literature one can draw the conclusion, that the bearers of the Urnfield culture (Veneti) even reached the area of Iran.
Nevertheless, the development of civilisation in India, names like Windian Hills, the affinity of names of deities in India and Slovenia, as well as the striking similarity of the Sanskrit with the Slovenian (modern Venetic) language and other signs clearly show, that the Veneti also penetrated India on their migrations. Only they could have been the initiators of the great spiritual and cultural upswing, that the world experienced at such a level ever before, or ever after. However, scientific literature concerning the era in question, cannot provide proof, that some of the Venetic migration waves reached India.
Many years after I had published my first Venetic study, I came across the work: Les Indo-Européens, problèmes archéologiques (Paris, 1961), published the previous year in Spanish original text by Pere Bosch-Gimpera, the well-known archaeologist of Catalan origin (1891 - 1974) and professor at the University of Mexico (cf. p. 223 ff.). His work finally provided archaeological proof, that the Veneti really reached India. At that time, no other studies were done to identify the Veneti, therefore, Pere Bosch-Gimpera was not aware of their existence. He wrote that the population was prevailingly Hindi.
The history, culture and the religions of India are generally known. However, until now no one discovered that the Veneti penetration in India left an imprint in the Indian historical and cultural development. In this study, I am trying to present the essential elements from the Venetic point of view, which of course differentiate from official academic science.
The Aryans
The Aryans, as we know from archaeological studies of prehistoric periods, were the first known people to invade India. They came from Central Asia, passed the present-day area of Iran and Afghanistan, continued through the Khyber Pass (1022 m) and conquered the Indus basin in present-day Pakistan. The most important province in this subtropical area was Punjab with an area of five tributaries of Indus (punt, pent, pet - five rivers). The Aryans made this fertile province their primary dwelling place. They settled in Punjab for some centuries until ca. 1000 BC. From time to time the Aryans also tried to penetrate towards east, i.e., into the tropical Ganges basin, but the indigenous population always rejected them.
Who were the Aryans? - The names Arya and Iran coincide. Therefore, linguists, ethnologists and historians generally identify both tribes as Indo-Iranians. Before their settlement in India, the Aryans and Iranians appeared to be a common people, a nomadic people of the steppe. However, the part that settled in the fertile Punjab region adopted agriculture and gradually changed their social organization. The Iranians on the other hand remained a nomadic tribe. We still find several common features in the mythology of both races. For example, they both venerated the cow. Certain common elements are found in both languages, for example, the ritual drink haoma - soma, which is used in both cultures, etc.
The language question - The primordial language of Aryans (and Iranians) pertained certainly to the so-called kentum group of the Indo-European linguistic family. The languages of this group contain in certain words the characteristic sound k (kh, k), as, for example, in the words hima (winter) or hal (salt)... The other group of Indo-European languages is called satem group, for they instead of k contain in the aforesaid the characteristic sound s (z), thus, in the same example as above for, zima (winter), sol (salt)... To the satem group belonged also the Venetic language.
The differentiation of the Indo-European languages belonging to the kentum and satem groups is much older than the Indo-European peoples, because the languages are a continuation of the Afro-European period (before 2000 BC). In that period, the Afro-European races, as we call them, settled the area, which extends from North Africa across Europe up until the Urals and beyond. They must have belonged to the kentum group, which, still today, is reflected in the Hamitic (h) languages and the later Aryan.
The eastern satem group, in contrast to kentum, is characteristic for Semitic (s) languages. Agriculture spread from Semitic Mesopotamia into pre-Indo-European Europe. My conclusion is, that the first agriculturists that settled in Europe, were already using the Indo-European pronunciation of satem.
Prof. Bryan Sykes ascertained, that Europeans originated from one of the seven »daughters of Eve«, meaning, from the primordial mothers. This is supported by the mitochondrial DNA, which is inherited from the female parent. The youngest of them, called Jasmin, arrived in Europe at the end of the Ice period in ca. 12,000 BC. Her family is one of the semi - permanent farmers, which at that time introduced farming to the inhabitants of the European continent. (cf. Reader's Digest Selezione, May 2001, pp. 74, 77). With the adoption of farming, people became familiar with the agricultural terminology. We come to the conclusion that they also adopted the satem pronunciation. In Europe gradually developed the first agrarian culture, called Band ceramics. It started in ca. 4200 BC and was based on the matriarchate. The bearers of this culture were the ancestors of the Veneti, and their language pertained very probably to the satem group.
Around 2000 BC, however, nomadic Indo-European tribes from the East invaded Europe. Their spoken language was tied to the kentum group. As it seems, the satem pronunciation remained preserved in the language of the Veneti, who were the followers of the Band ceramic culture.
The modern languages of India, which are generally considered as belonging to the satem group, also include some traces of the original kentum language. It is noticeable in geographical names, the most visible is the Himalaya (land of eternal winter - hima - sima). Such a phenomenon can only be attributed to the fact, that the tradition of the original Aryan kentum language was interrupted by the Venetic satem language. Instead of language, perhaps it would be better to use the expression "pronunciation", because the difference between languages was much smaller. In any case, later, the satem pronunciation prevailed in India.
The Aryan Social Organization - The comparison of common vocabulary and myths of the Indo-Iranians and Aryans is leading to the discovery of their primordial life. They were mostly herdsmen, reared cattle, had dogs, horses, and they knew about war chariots. Their stock farming was combined with cropping like barley, wheat, and millet. In Punjab fields were already irrigated. They did not have a class of sacerdotal priests, even though their religion already exceeded the primordial worship of demons and reached the worshipping of deities.
In Punjab, where the Aryans are said to have invaded, flourished already older cultures. As the unearthed foundations of several great towns like Mohenjo-Daro and Harappa bear witness, their founders were of a great cultural level. The finds show certain parallels with the Sumerian culture in Mesopotamia. One concludes that their towns were destroyed by Aryans, even though there are no direct proofs for these speculations. The towns could have been ruined by inundation. The indigenous people probably tried in vain to defend themselves against strangers. The primordial inhabitants of Punjab soon disappeared among the Aryan peoples.
In Punjab, the Aryans gradually discarded their nomadic way of life and became settled agriculturists. But cattle-breeding continued to be their main source of work and livelihood. Happiness and wealth was measured by the number of cattle heads owned. Their social organization reached beyond the narrow frame of the great family and clan. The common field was divided between villagers. But there was still no indication that their social structure was based on the village community.
A state organization was not developed at that time. The surface of the Earth was their stan (dwelling-place). From that time, names like Pakistan, Afghanistan
have been preserved down to the present day. Their villages and hamlets were communities to which certain lands belonged. Each one had its chief. Chiefs of more than one village community were headed by the raja, the elected people's king (prince). His position was also inheritable. In each case he had to be confirmed by the assembly of tribal elders, able to bear weapons and to decide over war and peace.
The Belief - The belief and myths of the Aryans coincide in great measure with those of the Iranians. A good example is the interesting saga of an ancient deity called Yama, who then advanced to god and ruler of the underground. The supreme deity of the Aryans before their arrival in India was Indra (jedro, nucleus). He has the characteristics of a deity of the one-time rude people of the steppe. Indra was the presiding deity of the atmosphere, sky and light, but not of the sun, which very probably was represented by Surya, the deity of the sun.
In the subtropical environment of Punjab, Indra was given a new role. After he defeated the demon Vrita, who was holding back the fruitful rains, Indra became the god of rain and tempests. He held the supreme place among all deities. He was at the same time the war god, who, together with his divine comrades, in their stupor of the ritual drink soma, organized war raids, heroic deeds and also knavish tricks. Drinking bouts and wars were the primary characteristics of his life. He was venerated by kings, princes and people. His feature continues to reflect the character of the Aryans of the steppe.
Varuna, the predominating deity of the moon, frequently threatened Indra's position. In this case, the bout was probably a remnant of the belief found in the traditional cultures of the pre-Aryan inhabitants. It has been established that the veneration of the moon extended from Indus to the Middle East. The remnant of this belief is probably the moon year, seen in the symbolism of the Islamic world.
Indra resides and rules from the highest peak of the sacred mountain Meru, surrounded by a very army of minor gods and demons. This mythological mountain is undoubtedly the very ancient axis mundi that connects heaven and earth, and which was well-known in the beliefs of primitive races. It was also preserved in the religion of the steppe peoples of Aryan origin. Later, numerous tales emerged from this enormous spirituality, above all in Buddhism one can find those beautiful imaginations of religious experience. This spirituality, which was the origin of religious and cultural movements, entered also the later Hinduism.
Still today, Indians imagine Meru somewhere among the great peaks beyond the Himalaya mountains. On the other side of this mountain ridge there must be a region where Meru rises. It reflects the four heavens in the following brilliant colours: gold, argent, copper and iron. At the four entrances to the mountain group are four custodians: on the eastern side a white one, holding a violin in his hands; on the western side a red one with a snake; on the southern side a green one with a sword; and on the northern side a yellow one with an umbrella. On the northern, respectively on the southern part, Meru is bounded by three mountain ranges. Among the southern ranges, the closest to the central summit of Meru is the Himalaya, the home of the snow, at the foot of the magnificent Chomolungma (Mt. Everest 8864 m), the Goddess Mother of the Universe and mother of all goddesses on Earth.
One of the most important gods in the domestic life of the Aryan people is Agni, the God of Fire. The custodian of the day and the deity of fertility is Mithras. In the mountains dwells the avenging and destroying god Rudra, who brings contagious diseases upon men and cattle. This god must still be of pre - Aryan origin. Such seem to be the characteristics most closely related to the Aryans before 1000 BC.
In this period the Aryans stepped into another dimension. Their still simple traditions suddenly changed. They found themselves on a mythological and cultural level that cannot be compared with their former life style. This new cultural revolution can only be attributed to the arrival of a new people, who had also Indo-European roots, but their civilization was on a much higher level. There are no records of any skirmishes between both peoples. A fact which confirms, that they were members of the same kin. The Aryans quickly assimilated into this society and they mutually benefited from each other's existence. The newly arrived migrants, as we see in the next section of this essay, could only have been the Veneti.
The Veneti
We conclude, that after 1200 BC one of the migration vawes of the Veneti settled in Paflagonia, a region along the northern coast of Asia Minor. They were still there at the time when Troy was occupied and burnt to the ground by the Greeks in 1184 BC. In his Iliad (B 852), Homer is the first, who identified the people of Paflagonia by the name Veneti (9th century BC).
Pere Bosch-Gimpera, the above mentioned archaeologist, quotes the historical fact that the Veneti of Paflagonia came to the aid of the besieged Troy, under the leadership of Pilemen (VII a). In the stratum of the following Troy (VII b), there were found ceramics of Lusatian type. (cf. Pere Bosch-Gimpera, p. 224). In my opinion, these ceramics could originally have been crafted in the former burnt out town. Since these ceramics record the Veneti, the people of Lusatian culture, the supposition, that the Trojans were of Venetic origin, cannot be excluded.
Homer said further, that after the fall of Troy the Veneti of Paflagonia, or part of them, migrated under the leadership of Antenor to the area on the northern Adriatic, where they founded the city of Patava (Padua). The ancient records mention this migration, but it is not confirmed by archaeological finds. It is possible that this Venetic expedition really occurred.
However, this does not change the fact, that another branch of the Veneti had already settled this region. Thus, did the Paflagonians on the northern Adriatic encounter their compatriots? - Concerning the possibility that the Trojans were of Venetic origin, one has to consider the symbolic horse, which made the Greeks win the war. The latter were aware, that the Trojans (Veneti?) made the horse part of their myth in a nearly divine worshipping.
Prof. Pere Bosch-Gimpera, on the other hand, confirmed through archaeological evidence, that after the fall of Troy the people of Paflagonia (whom he referred to as Hindi) migrated South -East and East. They travelled across the Media and northern Persia, then upwards the Hilmend river (Sarawati, in the Rigveda) to present-day Afghanistan. From there they continued through the Khyber Pass (1022 m) and reached Punjab in today's Pakistan. (There, as we know, they encountered the cognate Aryans.) Some of them stayed behind and established their own State east of the Zagros mountain range (Persia). They governed by princes called Ramateja. In the 8th century BC, the Assyrians identified this state as Bit-Ramateja (Bosch-Gimpera, p. 225). Basing his conclusions on archaeological finds, he says the following (pp. 226, 227):
L'archéologie paraît apporter son témoignage à la histoire de ces migrations. On daterait entre 1200 et 1000 les haches à appendices latéraux ("trunnion celts", "Ärmchenbeile"), les épées et poignards de bronze, les têtes de massues, les tiges à têtes d'animaux héraldiques (épingles), les cachets, recueillis depuis les territoires qui furent auparavant le domaine des Hittites, dans le Nord de l'Asie Mineure et du Caucase, par le Nord de l'Iran vers le Inde. Ces documents tendraient à situer dans le temps la migration des Hindous à une date plus tardive que celle généralement admise et sa période finale, au moment de la destruction des cités de Mohenjo-Daro, dans la vallée de l'Indus, à la suite de laquelle les Hindous s'installèrent au Pendjab. Elle ne devrait pas être très éloignée de l'an 1000 (p. 226).
Bosch-Gimpera was not aware of the ancient Veneti and considered them the last migration wave of the Aryans. Anyway, his archaeological finds are reliable evidence of their penetration into India. He identified a particular people and called them Hindi (Hindous).
Advent of the Veneti - There are no reliable records as to the exact arrival of the Veneti in Punjab. If we take the fall of Troy up to several decades after as a starting-point, we come to the conclusion that the arrival must have occurred in ca. 1150 BC. But how did the encounter with the Aryans affect the Veneti? Everything points to the fact, that the Aryans considered the newcomers as their own kin, or better said, as "their" people. There are no signs of battles and skirmishes between the two peoples. We assume that the Veneti had military advantage over the Aryans. Anyway, the Veneti must have had a higher cultural standard, which took them to a new level in their spiritual life and social organization. Be that as it may, the Veneti did not suppress or dominate the Aryans.
In truth, the impressive marches and conquests of the Veneti had another purpose. It was the spiritual message that they were really trying to promote, the announcement of life after death, in which the "salvation of the soul" was at its centre. The Aryans and the Veneti united into one unique race, from which the name Hindi prevailed. But this name is identical with the historical Henetoi (Enetoi) in Greek, Veneti in Latin. In my opinion, the name India is no other than Hindia or Vindia. The name Aryan has been preserved as well, and it probably reflected a significant nuance in contrast to Hindi (Vindi). The latter could have signified the leading class, while the name Aryan denoted the entire race.
The presence of the Veneti gradually brought several changements in the ancient social organization and mythology of the common Aryan people. In the course of time, these changes have led to great and far-reaching consequences. Even today, it is difficult to get an accurate picture of the new cultural movement. In the history of mankind, or at least in the spiritual sphere, something similar has never been observed. The sacred book Rigveda (veda of verses) reflects the spiritual and the cultural situation of that period in India. As an example we quote here one of the most popular myths. The central focus of the book is the myth of Creation with an incredible fantasy world of metaphysical things.
Creation - The world, the universe, originated from the chaos after Indra, the god of rain and king of divinities, separated heaven from earth. (In some versions it was Vishnu, the god of the sun). Then the sun rose and from that spot an enormous column was erected to separate heaven and earth. Then, three spheres appeared: heaven, atmosphere, and earth. The central sphere or world is the earth, composed of seven continents. They are encircled by seven oceans of brine, milk, curds, butter, sugar juice, wine, and water. The central continent is known as the island of Jambu (pomegranate), at its centre lies Mount Meru in form of a lotus blossom. On the mountaintop, there is the powerful city of Indra, surrounded by four chief and four lateral sides with eight other towns. Around this mountain circle the sun and the moon and the constellations
(Meru, probably from mir, the universe in today's Russian; thus, the mountain of the universe).
The mythology of the Rigveda still appears as Aryan, but it already contains the triplicity or the three-worlds, which connects universe and earth, divine and earthy, life and time, in short: space and existence. But the Aryan people of the steppe had in their mythology the symbolic mountain of the universe - the axis mundi, which is traditionally identified as Mount Meru. They evidently could not imagine the triplicity, which reflects the space. But the Veneti had an imagination about space. This was confirmed by testimonies from Europe, although from a much later time period. First of all, a sacred place of the Veneti was found in Lagole di Calalzo (Pieve di Cadore), where Trimuziat (Trimuzijat) (three-men) or Tribuziat (Tribuzjat) (three-gods) was venerated. Several votive inscriptions have been found there, all dedicated to this deity. Furthermore, some mountain names reflect the triplicity of Tribuziat or Trimuziat. In the same Slovenia, we find Mount Triglav, which means "three-headed", a three-headed deity that is identical with the mountain of the universe. The three-headed Triglav was the god of sky, earth, and underground (cf. Linhart 1791).
Consequently, I come to the conclusion that the conception of triplicity came to India as early as the arrival of the Veneti, and later in the Vedic (Indian) mythology, which still depicts the Aryan lines. However, the Indian triplicity called Trimurti, which appears in the Vedic period, is not presented in the illusion of a boundless space. It personifies three deities: Surya - Agni - Rudra (the sun, the fire, and the red). The first two are Aryan, the third is very probably a remnant of pre-Aryan indigenous culture.
Furthermore, in my estimation the same Vedas were also the work of the Veneti. In the later development, another triplicity supersedes the Vedic one and evolved through Brahmanism and Buddhism into modern Hinduism. In this triplicity, god Shiva often represents the whole triplicity. In such cases he is depicted with a third eye in the centre of his forehead, or he is represented as a figure with three visages.
With the arrival of the Veneti and their powerful cultural and social structure, the population of Punjab grew accordingly. Some hundred years later, the Aryan-Venetic people were driven to search for new living space. On this occasion, the Veneti apparently had the advantage over the ancient Aryans in being a superior military power. As a united people with military strategy they succeeded to defeat the neighbour to the east. Around 1000 BC, they conquered the territory of the present-day Delhi and up to the Yamuna river. From here the tropic plains of the Ganges River are stretching eastwards.
In this intermediary territory the Aryan-Venetic people established a feudal type of seigniories, which were ruled by kings. But these kings, who were generally referred to as raja, had nothing in common with the one-time people's king of the Aryans in Punjab. The figure of the king here resembles much more a Venetic prince of the Hallstatt period in Europe (ca. 800 - 400 BC). He is a despot, an absolute ruler, who held his vassals in dependence. At the same time, he is a military commander with nearly divine lines, a pattern of Indra, if not already his incorporation. Today, such a figure could be compared with a maharaja, the great Indian prince.
A detachment of the aforesaid army, evidently composed of Venetic forces, penetrated south into the territory extending alongside the eastern corner of the Thar Desert. They occupied the territory of today's Rajastan. When you continue forward towards the south, there is a mountain range, which still today carries the name Vindhya parvata (Windian Hills). This name has been preserved until this very day and bears witness how far the ancient Veneti (in this case without the Aryans) penetrated into India at that time.
The Conquest of the East
The break-trough of the Aryan-Venetic people into the central territory of present-day Delhi was very probably carried out after 1100 BC, i.e., some decades after the arrival of the Veneti to Punjab. There are no direct sources available. The only source we can depend on is the famous epic called Mahabharata, the historical draft that goes back into the 2nd millennium BC.
The epic talks of battles between two kings, Vishvamitra and Sudas. The first one is king and priest at the same time. He is primarily the people's king of Aryans, who believed that a ruler was the guardian of his subjects. The winner of the battle is the second one, the absolute sovereign over the people in the East. (The »new« Venetic ruler won over the ancient Aryan). But king Sudas - the Venetic leader - seems already to stand under the influence of the priests, which demonstrates, that in the aforesaid territory under (Venetic) kings or despots an entire new class of priests was formed. An elite class, which in the following centuries will bear the power. From very early on, the king becomes a tool in the hands of the priests, who were spiritually far advanced above him, and they were ambitious enough "to establish their authority over the king". - The mentioned battle evidently does not reflect a military engagement as such, but rather a struggle for predomination. Thus, the Veneti carried out the conquest in the central territory around Delhi, and this brought a certain conflict in the ancient Aryan leadership.
On the Kur field near Delhi, a fierce battle took place already before the year 1000 BC, in which the indigenous people of the Ganges basin were defeated by the Aryan-Veneti. As far as I can judge, this battle was won by the Venetic leaders, who thereafter led the people to the tropical plains of Ganges and conquered the whole area up to the foothills of the Himalayas. A new country came into existence, which still today carries the name of the Veneti and is known as Hindustan. Thus, a Venetic name (Hindi, Vindi - Veneti), that has been preserved until this very day for northern India (Hindustan).
Aryans and Veneti assimilated into one people. However, the kentum form of the name Hindustan (instead of the satem form Vindustan) shows, that the people, who invaded the East, prevalently used the kentum (Aryan) pronunciation. But this pronunciation evidently has not been preserved. It is true, that the name Hindi remained, but their country was not called Hindia. It had been given the name Vindia, from which India derives. It is not known, at what point in time and who were the first to use these names. Today, Indians call their country Bharat.
The name Hindustan, which contains the etymon stan (cf. stanovati, to dwell in Slovenian) shows, that the Aryans had no expression yet for the State and its organization. The Veneti were already familiar with the statehood. After the wars many principalities arose on the conquered territory, and several of them contain the etymon pradesh, originally desh. Compare this etymon with desh-ela (deela) in Slovenian, i.e., one of the modern Venetic languages, where this word even today means country, state or autonomous land! Around 1000 BC, the social organization of the Veneti must have reached the level of a State. In today's India the following Federal States bear names, in which the etymon pradesh or desh has been preserved: Uttar pradesh, Himachal Pradesh, Arunchal Pradesh, Madhya Pradesh, Andhra Pradesh, and the independent Bangla Desh.
Brahmanism
The missionary and religious enlightenment, which is to be ascribed to the enthusiasm of the Veneti after their penetration towards the East, invigorated even more. The rituals of sacrifice to the deities became more and more complicated. After many years, the power and influence of the priestly class became so unique that the very religious people accepted the very complex rituals of sacrifices to the deities as sacred and without dissent. The rituals were an expression of sacred hymns, implications and magic.
In this way, the emerging sacerdotal class ascended from the same concept of social structure, which then formed India. The spiritual powers present at this time are somewhat improbable. I concluded that it could only have been the Veneti and their religion. If this cultural and spiritual growth had been of Aryan origin, it would have appeared already before. Nevertheless, we do not know, how much was brought to India by the Veneti, and how much was created by the Aryan-Venetic people.
The Vedas - Believes, sacrifice rituals, and spirituality of that period reflects the most ancient sacred books called Vedas. Initially the Vedas were only transmitted orally from one generation to the next. The passages were eventually written down some centuries later. In modern Slovenian, the etymon "veda" still means knowledge. The oldest book is the Rig-veda (Veda of Hymns), which goes back into the time period around 1000 BC. It consists of hymns, which were pronounced by the hotar during sacrificial rituals. These hymns were consecrated to the deities, as to accept the sacrifice. Then followed the Yajur-veda (Veda of sacrificial prayers) which provides the chief manual performer of the sacrifice, the adhvaryu, with verses and sayings necessary for the sacrificial performance. Later associated to this book the Sama-veda (Veda of chants). As the title already indicates, it served as a text- book for the udgatar or first chanter during sacrifices. The brahman, as the supreme principle, had to master all the Vedas. The Atharva-veda (Charms to secure prosperity in house, field, cattle...) is the last of the Vedas. It was eventually adopted as a specialized ritual textbook by the highest class of priests, and relatively late it reached the level of a Veda.
I think, the Vedas originated from the Venetic spirituality, although they developed in India. This is, after the conquest of the East, when Brahmanism rose to power and the priestly class of Brahmans ruled in all principalities that emerged after the conquest.
The field of the Vedas, however, is still more complex. Each of the four Vedas is broken down into three categories: 1st The Samhita contains the basic text and is a comprising collection of hymns and ritual texts: Hymns from the Rig-Veda, a selection of those hymns from the Sama-veda, sacrificial rites written in prose and poetry from the Yajur-veda. The largest part of the rites have been taken from texts of the Rig-veda, while magic powers, prayers and similar came from the Atharva-veda. In general, in the Samhita we find the oldest parts of Vedic text.
2nd the Brahmanam. When the basic foundation of poetic creation diminished, ritual explanations were created and laid down in the Brahmanam in the second part of the vedic books. To the Brahmanam, in the narrower sense, belong the Vidhi (description of ceremonies etc.) and the Arthavada (explanation and reason of the ceremonies.) These two parts therefore cover the ritual textbook of the priest concerned. In addition to the Brahmanam, the Aranyakam, a dogmatic textbook, has been added. It served above all the Brahmans as substitute for ritual sacrifices after they retreated into the forest for philosophical meditation.
An essential part of the Aranyakam is the Upanishad, the secret teaching, that like the Vedanta, the end of the Vedas, forms the conclusion of the vedic books, which still need a more detailed examination.
3rd the Sutras. If one considers that all these parts of the Vedas are kept in the editorship of numerous schools, one is confronted with masses of scriptures, which makes it even difficult for native Indians to find their way through. In order to meet the needs of later times, the guides, Sutras, were created as the third category of the Vedas, which in short references repeats the contents of the books. One word after the other was pulled apart, its meaning was explained and analyzed in all possible ways. Without commentary they are not understandable. Therefore, based on the religious text, a rich philosophy developed.
The Sutras, the youngest parts of vedic text masses, have the ability to illustrate the character of the text in a peculiar way. Like all other books, they are written in Sanskrit, an ancient language shaped for holy actions, which was only known to the Brahmans. The vedic literature in its language form was of quite unpopular aristocratic nature, like the Latin book for the medieval scholar. It is quite possible that for the most part, the masses of people adopted religion from the indigenous inhabitants of the Ganges Basin, as the later Hinduism reflects: on the one side orgy and rudeness, on the other an unlimited asceticism.
And there is more to it! Initially the Vedas were only transmitted orally in the most exclusive way. We mentioned already that the Brahmans were expected to learn the Vedas by heart. The Sutras are a product of this method. They served as support for the memory, memorizing tables of contents for teachers and pupils.
The Castes - The elite Brahmans must have been the leading class of society, when towards 900 BC the Aryan-Venetic people conquered the Ganges basin. Thereafter, the cast system developed based on the social organization. They were founded on religious basis. The Rig-veda (10, 90; 12) says in this regard as follows:
 |
His mouth became Brahman, |
 |
his hands are made for Rajanya, |
 |
Vaicya from his thighs and legs, |
| |
 |
and Sudra was created at that time.
|
|
The four original castes are reflected in these verses of the Rig-Veda - the Brahmans (the priests and scholars), the Rayanya (members of the raja or maharaja house) associated with the Kshatriya (or warriors), the Vaicya (or merchants, traders, artisans and farmers), and the Sudra (or labourers who served the other three castes). The people outside of this caste structure, the Pariah (untouchable), are not even mentioned. Later, new castes arose, classified into occupational, professional and functional categories. There were over 2000 principal castes, and the system became much more complicated. Completely in Indian style. -
Here is a short presentation of only two of them, i.e., among the original castes, which in the highest degree preserved and developed the original Venetic religious message, in particular the doctrine of the soul salvation.
The Brahmans
The incredible Vedic spirituality, philosophy, poetry and spiritual power reflected in the Vedas, are characteristic for the Veneti. Therefore, at this point I repeat that I am convinced, that the Vedas did not develop in the previous life and world of the Aryans, but that they are the work of the Veneti (Vindi, Hindi), who, as the leading people, also gave the new conquered territory the name Hindustan (equal to Vindustan). Their spiritual and cultural beliefs became the product of an unimaginable force. Until then, mankind did not experience anything similar, not before and never after. The genetic research on the origin of the brahmans showed the following situation.
Genetically, the Indian Brahmans are similar to the Europeans - There is an evident connection between Indian castes and Europeans. A study showed that members of Indian higher castes are more closely related to Europeans than to Asians. Researchers at the University of Utah investigated the genes of 265 Indian males of different castes and compared them with 750 samples from other parts of the world. The results, published in »Menome Research«, even found differences between DNA inherited through the female and the male lines. Whereas the male DNA showed similarities with Europeans, the female DNA was more closely related to Asian samples. The results confirm my supposition, that the first Europeans who came to India, imposed their social structure upon the indigenous people and placed themselves into the highest castes. (Dernière mise à jour: le 14 Mai 2001)
Results of present day research give every indication, that the Brahman class was in fact of Venetic origin. Thus, the older Aryan people did not descend from Europe but from Inner Asia. I suppose, after spending several centuries in the Indus Basin, they were in a great measure already a mixed race of Aryans and indigenous population. When the caste system appeared, the Brahmans became a class for themselves and they preserved their race through the ages.
Trimurti - The first triplicity, composed of Aryan deities (Surya, Agni, Rudra), did not correspond anymore to the Brahmanic view of the world and beyond. Therefore, this triplicity was replaced by the well-known Brahmanic deities: Brahma - Vishnu - Shiva. But there were no severe rules of veneration in place. These deities were also venerated as couples and as incorporations under various names - without overview.
Most of the time, Brahma is represented as the Creator of life, the all-present spirit reaching out to the world, giving it a soul. His predecessor is the "unknown god" Praja-pati, that created the world. First, Brahma was only a ritual conception. A "sacred word" (prayer), something spiritual. It is possible, that etymologically his name is connected with the word "prah" (dust, in Slovenian), also meaning soil, earth.
The supreme Brahmanic god is Vishnu (cf. the word "vinji, najviji" in Slovenian - higher, the highest). He is also a Creator, and at the same time, the Preserver of the universe, protecting the world against all evil, and kindly disposed toward men. On earth, he appears in various forms, which are venerated individually. One of them is the very popular Krishna, the son of the sunny god. He depicts several lines, which are related to the Slovenian mythological hero Kresnik, son of the sun.
The most complex image represents Shiva, who has the powers of destruction but also of regeneration. It is believed that Shiva has taken on the features of the Aryan god Rudra the Destroyer. The name Shiva also reminds of a Venetic female deity in Europe, called Živa, the goddess of life, as attested in the area of Lübeck, Germany, in the period of Christianization (12th century AD). One of her temples was found in the town of Ratibor (Ratzeburg) on a lake island south of the ancient city of Lübeck.
In my opinion, Shiva assumed the character of the very ancient goddess of earth and life, which the Veneti inherited from the ancient matriarchate. She was the goddess of death and rebirth, which remained preserved under different names in the tradition of various nations: BabaYaga in Russia, Jaga Baba in Slovenia, Regana in Lithuania, Ankou in Brittany... (Marija Gimbutas). Thus, Shiva incorporates also the female energy (shakti), which in different meanings reveal goddesses like Parvati, Parhivi, Uma, Ambika, Kali and Durga. Shiva was a goddess of multiple features. One of the most striking is Ardhanari, a »semi-woman«, which illustrates the female energy.
The Aryan axis mundi, Meru Mountain and the dwelling place of Indra are still deeply rooted in people's belief. Besides, Brahmanism introduced another sacred mountain, the mountain of Shiva, which is real and not imaginary. It is about Mount Kailas (6714 m) beyond the Himalaya ridge in western Tibet. Its mountain group is the source of five sacred rivers: Brahmaputra, Indus, Setledj, Ganges, and Yamuna. Lake Manasarowar lies at the base of Mount Kailash and is the most sacred lake on Earth.
The Brahman caste with their ritual and spiritual knowledge very soon became the leading class in all the principalities that arose after the invasion from the east. They spread their doctrine on the Deccan peninsula, where many Dravidian principalities flourished. Dravidian princes were brahmanized in a peaceful way, first alongside the eastern Coromandian coast, and then along the western Malabarian coast. They adopted Brahman names and shared the fate of their fellow Aryans. This Brahmanic penetration is illustrated in a story of the Mahabharata (Mbh.iii, 8782 & c.), in which the mountain ridges of the Himalaya and Vindhya are personified. The personification in the brahmanic doctrine was done by Saint Agastya.
Vindhya, jealous of the Himalaya, demanded that the sun should revolve around him in the same manner as it does around Meru, but the sun declined to oblige. Vindhya then began to elevate himself, so that he might bar the progress of both sun and moon. The Gods, now being alarmed, asked Saint Agastya for aid, who approached Vindhya and requested that, if he behaves himself humble Agastya would grant him a passage to the South of the country, also begging him at the same time to remain in a low position until his return. This he promised to do, but Agastya never returned, and the Vindhya mountain range consequently never attained the elevation of the Himalaya.
This legend clearly reflects the Brahmanic expansion into southern India. In the first mandala of the Rig-veda there are hymns grouped together from165 to 191, which are dedicated to St. Agastya. He was a wise missionary, who carried the Brahmanic doctrine to the South. The above story evidently talks about the Venetic penetration into Deccan. As depicted in the historical atlas, several names are reminders of the time when the Veneti had settled the area: like for example, the Venad people in the federal state of Kerala, and the Vengi in the territory of the States Tamil Nandu and Andhra Pradesh, what appears to have been the remainder of the Venetian groups.
In the multitude of Brahmanic literature, it is hardly possible to depict the essence of the Brahmanic doctrine, in particular some of the lines. The ancient Aryan deities, except Indra, became demons. New deities marked the high peak of belief in all-possible apparitional forms, without any clearness.
Transmigration of Souls - Nevertheless, opposite to the belief in deities, the belief in transmigration of souls has even a greater sense of purpose. It is about a continuous rebirth from one life into the other, until final salvation is achieved. The fate of a man, his birth within a certain caste, is considered to be the consequence of deeds done in his previous life. Rank and type of rebirth depends on his karman while living on earth. He will receive his reward in the next life; he can be born into a higher class.
Such a belief penetrated from the Brahmanic class deeply into the soul of peoples' masses. The individual soul passes from body to body in a series of rebirth. The realization that emptiness is no other than the true nature of all existence will lead to the release from rebirth, and only then true salvation has been earned. Salvation does not come to a man from deities, but from a series of successive lives, each building on the experience of good deeds or bad deeds of the past. Soul travelling in the sense of purifying the body is still today the base of the Indian belief, philosophising and scientific searching. - It comes also close to the Christian belief of purgatory.
We are not wrong, if we see in this incredible pathos of longing for final salvation the original nucleus of the primary belief of the Veneti, in which the salvation of the soul was at its centre. The resettlement of the Veneti after the Urnfield Migration was not initiated with the intention to conquer and subjugate others, as confirmed by archaeologists, but rather to bring to the world their imagination of life after death and the doctrine of the salvation of the soul. - According to the judgement of Matej Bor, with incineration the soul of the defunct went out into the divine van (outside), i.e., out of this world. With the repeated cycle of incarnation or rebirth he seeks to eliminate faults and to improve his karmic destiny, until he finds final salvation.
The Kshatriya
At the top of the social order is the Brahman class, followed by the Kshatriya caste, the privileged class of aristocracy and warriors and the second highest in the traditional caste hierarchy. Nevertheless, they were not rude combatants, brawlers and drinkers anymore, like their fellow-Aryans in Punjab. They were feudal seigniors and princes with knights. Their residences reflected luxury and sybaritism, and not at last a refined material and spiritual culture. It is possible to conclude, without corresponding records, that poets, thinkers and philosophers were also present at their courts.
The Kshatriya caste was a formation of warriors experienced in military training and the art of warfare. In spite of their military background they were free in their meditation practice and preached peace and non-violence. They expressed the urgent need for social reform and even issued doctrines. All this stood in contrast to the Brahmans, who were bound to rigorous religious traditions. Indeed, in the 8th century BC doctrines began to spread rapidly, in which a pure idealistic thinking was elevated above the religious one.
Upanishad - This new elite became the adversaries of the Brahmans. They moved beyond the sacrifice-oriented religion of the Brahmans, discovered philosophy and passed resolutions in support of religious and educational reform. The Brahmans soon became aware of the fact that their predominance would gradually decline. Therefore, they took over the doctrines of their adversaries, formulated the fundamental doctrines and made them their untouchable possession. In this way the Upanishad (secret doctrines) came to rise, forming the most mystical level of teaching. Their texts have been preserved.
The belief, or better said, the philosophy of these doctrines is relatively clear: the Brahman (Brahman), first only a word of the prayer, became the origin of all things. A formulation, which is not only Indian, but in general a human one. If we compare it with the sentence in St. John's Gospel: In the beginning was the Word, we see the highness of man's cognizance already at that time. - To this was associated the following cognizance: The Atman (the human being, the soul) from the experience of the inside descending thought, a spirit, which is elevated in the cosmic height. This was already valid before, but even the Upanishad identified clear and final the relation brahman - atman, what thereupon became the basis of the Indian philosophic speculation.
Among the doctrines is that of Maya Veil of Ignorance of greatest value. It is a doctrine, that depicts the world as an illusion of a limited physical and mental reality in which our everyday consciousness has become entangled, a veiling of the true, unitary Self. The world is an illusion, what the Brahman calls "ignorance". Remove the veil of Maya (ignorance) and you face the ultimate truth. When the body dies the awareness continues. Awareness is the cognizance of consciousness as a whole. It is the soul's journey to Salvation. It is not about cognizance in the terrestrial sense, it is about (metaphysical) cognizance beyond the external world, which is "mercy", respectively "salvation".
At that point, the cry for salvation from the eternal wheel of rebirths pierces through all the philosophising. Because the aim of all the longing and efforts is not the recognizing of the world, but the salvation of the soul. This salvation will be reached, if we rend the veil and know the uniformity with the Atman. In this consciousness, she is the world and therewith it is free of all the mass of bodies, souls, births and deaths, which are an illusion only.
The parallels with the Christian doctrine of Revelation are astonishing. In particular the idea about the Brahman comes very close to the Christian idea of the Absolute, to which a man's soul is associated after death. - From this we can conclude, that the elements of this doctrine derive from the period of the Urnfield culture of the Veneti. Their conquests were inspired first and foremost by a religious pathos, which was a missionary one. They wanted to bring the doctrine of the salvation of the soul to the people. Some archaeologists perceive it as an intention that matured in a mental-psychical community (eine im Geistig-Seelischen einer Gemeinschaft gereifte Intention, cf. R. Pittioni, item. 350). How did such a belief get imbedded in the consciousness of the Veneti?
The Veneti had their origin in the powerful Lusatian culture (ca. 1500 - 1100 BC). They were the bearers of the successive Urnfield culture (after ca. 1200 BC), which spread over the face of Europe and elsewhere through migration. One has to suppose, that the Veneti idea of salvation caused the migrations, it was also preserved after their arrival in India. The reason for resettlement was not to conquer and dominate but rather to spread a new creed, in which the salvation of the soul was at its centre. But how and where was this idea born? I suppose, a great need arose in the life of the Lusatian people, the Veneti, i.e., attacks from outside, draught and other factors. The fact, that under such circumstances the search for celestial salvation was born, must have been rather a condition of life, and not a principle.
The Venetic aristocracy, the existence of which is evidenced by pictures on the famous situlas, is also found in India, where they settled after the migration. Here, the aristocratic Kshatriya caste is not the leading class. In the typical Indian phenomenon of the castes, the leadership belonged to the Brahmans. The Kshatriya could not come to power, but they always remained faithful to their belief, which differentiates itself from that of the Brahmans.
Bhagavad-Gita - Our information is limited by lack of knowledge about the beliefs of the Kshatriya caste, because their doctrines were not put in writing. The only proof of their existence is the poem Bhagavad-Gita (The Song of the Lord) of the Mahabharata epic. The song reveals a new spiritual nature of the Kshatriya caste, rooted in the same religious tradition. They were men of action, warriors, civil servants and peacekeepers, who tried to take away power from the Brahmans and establish themselves as the ruling class. The Kshatriya believed there is no greater reward in life than to fight for the righteous cause. His was a life of service and sacrifice.
The poem has 18 chapters, which celebrate one of the battles and conquest of the Ganges basin. It is characteristic that the Brahmans had no wealth. Their income came from donations made by those who needed their spiritual services.
Here is an excerpt of the contents:
The battle is about to begin between two family clans - the Pandus and the Kurus. Both armies are facing each other on a vast battlefield. Arjuna from the opposing Pandus army drives between the masses so that he can see them all. There are Aryans and relatives, friends, masters and people that are dear to him on both sides of the battlefield. He is filled with doubt and sadness. He has no desire to kill the very people that were there for him all these years. Arjuna (white, clear) shares his doubts about the war with his charioteer Krishna, an incarnation of Vishnu. Krishna reminds him of his duty to fight. His caste-duty is to be a soldier. After receiving clarification from Krishna, Arjuna is no longer obsessed by doubtst. He must fight, that is his duty. The doctrines, that Arjuna receives from Krishna, are the foundation of the six philosophical systems called darshanas, the most important branch is that of yoga. They are divided into groups of meditation, devotion, and deeds. The purpose of these six philosophical systems is the removal of ignorance. The sacred texts of this poem are the most venerated in all India.
The contents of this poem reveals, that during the occupation of the central Delhi region numerous relations were formed between people on both sides of the boundary, i.e., mixed marriages between populations, mixed descendants, mixed relations, etc. But the Brahman and Kshatriya castes most certainly did not intermarry and did not mix with people from another caste.
The belief revealed by this poem is completely different from that of the Brahmanic doctrine, which sees the external world as an illusion. The physical action, which is renounced by the Brahman, means everything here: "Therefore, perform righteous actions, for action is better than inaction; being idle, one cannot support even one's own body." (Bhagavadgita 3, 8). The disdain of the world does not correspond to a warrior. The doctrine of the karman is here connected with deeds. "The moral obligation of the warrior is to do his duty, i.e., fighting a just war, that also may bring death; enemies are falling, whether Arjuna is combating or not." (Bhagavadgita 2, 27). But the killing of enemies affects the karman of the warrior and therewith his life after death.
In India, there are so many deities, that castes and people are not able to worship each and every one of them, not even the three principal deities called the Trimurti. A great majority of worshippers highly venerate Shiva, others pay tribute to Vishnu, and many are devoted to Brahma, known as the Creator. Bitter quarrels break out over sects and divisions.
Furthermore, we are very surprised to find a passage in the belief of the Kshatriya, where Vishnu is worshipped as the supreme god in a monotheistic sense. "There is nothing superior to Me" speaks the god, "you shall have no other gods except me" (Bhagavadgita 7, 7). - It seems, we are reading the Old Testament.
For a warrior it is not possible to reach salvation whether through the Vedas or through penitence or with gifts and sacrifices. None of these are within his reach. But like a temporal prince among his faithful, his god can grant "mercies." Before us stands a doctrine about a sole mercy, the pure faith of salvation, which the warrior needs. The essential ingredient in this doctrine is the concept of the "Divine Love: a love that permeates and judges all the beings, this I am" (Bhagavadgita 7,11). Moreover, this divinity sent to earth a redeemer whose name is Krishna. This passage from the belief system of the Kshatriya closely resembles the Christian faith, which astonishes us to this day. We are even more amazed that the spirit of Krishna appears long before the Book of Revelation.
The word Krishna or Krsna means "black" or "dark" because he should have been born with a black skin. We do not know if the present-day meaning is also the primordial one. Thus, "black" stands in opposition to Krishna's character. His primordial name, it seems, refers to the sun. However, it is still possible that his name could have been connected with "kres" (bonfire, in Slovenian). Like the Slovenian Kresnik (sunny hero), Krishna defeats the great snake. The threads in these Indian and Slovenian beliefs reflect a common Venetic tradition.
There is a similarity in the names Krishna and Christ. The term Christ is not of Hebrew origin. It is derived from the Greek word christòs (the Anointed One), which is a meaningful translation of the Hebrew word Messiah (cf. Duden). In my opinion, a linguistic research should be done concerning the etymological relation of the word Krishna - Christ. It is possible, that Alexander the Great, after his march to India, brought the Greeknized name Krishna within the orbit of the Greek world, in the sense of God's messenger, like the word Meru in Mt. Meru - Meron, in Greek.
The Sun God was regarded as the highest deity in people's imagination. They prayed to Vishnu, the Supreme Lord of the universe. It is thought that his son Krishna was a Sun Hero in origin.
By coincidence, the same Christ appears in the early Christendom as "Sol salutis" (Sun of Salvation) and even as "Helios". Clemens of Alexandria speaks of Christ driving his chariot across the sky like the sun god.
The Bhagavad Gita takes its main inspiration from the Upanishads. It explores the ideas that contribute to the understanding of the human mind and behaviour and it gradually distances itself from the sincere idealistic views of the Upanishads. The world ceases to be an apparition, and it becomes a subject-matter, as the essential element, the prakriti. It is subjected to the major symbols that include all of the divine forms, the Atman or inner soul, the purusha - or spirit in its spiritual conception. The prakriti depends on its own activity, but also prakriti cannot be independent of purusha. Here, the dualism of spirit and matter wholly supplanted the monism of the Upanishad. But the purusha remains unchanged by the deeds of the material world, the prakriti
Buddhism
Around 600 BC, Hindustan was filled with large and small principalities of great wealth and splendour. Princes surrounded themselves with luxury. The land was inhabited by rich merchants and bankers, who were much more important to the princes than the Brahman priests.
In contrast to this, the spiritual power of the Brahmans began to disappear. The Brahman caste system, which for centuries was a closed caste unit, also physically decayed. In their desire for supremacy they dictated the philosophical and religious thoughts. The creative forcefulness, as presented in the reformed Upanishad, hardened. Instead of being the creator of the very philosophy, he becomes a simple tool for obstinacy and cavil. They became scholastic Brahmans, and their prestige declined before the general public, what often led to poverty. But this brought greediness among them, avidity, small-mindedness, lack of education and rawness.
Under such conditions, the supremacy of the Brahmans began to vacillate. Travelling preachers and ascetics ousted them from the villages. For several years they withdrew themselves into the solitude of the woods, where they practiced bodily abstinence, self-mortification and self-renouncement. Thereafter, they travelled through towns and villages, and as pupils surrounded them they spread their doctrines. Soon, asceticism became a factor of everyday life and stood above all castes and deities. The radical departure, that the Upanishads took from the traditional Brahminic religion, opened the way for new beliefs, among them Jainism (ca. 600 BC), and the much more important Buddhism.
Gotama the Buddha, the founder of Buddhism was born around 557 BC as the son of a wealthy feudal seignior. He lived a princely life in his fathers palace, and it was amidst this life that a great discontent fell upon him. The authentic Indian cognizance of disdain and suffering had a great impact on his life. Being disillusioned with his teachers he came to seek wisdom in asceticism. After spending much time in asceticism and struggling with his inner self, he finally attained enlightenment under the bodhi, a fig tree. After his spiritual awakening, the Buddha began to spread his teachings.
I think, the Buddha's name is connected etymologically with the Slovenian verb "buditi" (to awake). the Buddha left no written documents. His doctrines were carried out in traditional oral narratives. Much later they were written down in Pali language. Among those doctrines is the Sermon in Benares of great significance. It is somewhat similar to the Sermon on the Mountain in the Christian world.
It may be characteristic, that the the Buddha did not announce a new religion, but the philosophy of morals and ethics, together with the longing for salvation and freedom from rebirths. He also did not risk declarations on such things as the existence or non-existence, but he meditated that the most meaningful use in life was to seek salvation. Ethics in the sense of positivism and pragmatism he limited on a rational educative basis.
Hinayana (Lesser Vehicle)
Such denomination, in difference to the later one, has the primary form of Buddhism. Its starting point is the very Indian cognizance, that sufferance is the contents of the temporal existence. Sufferance comes from greed, because our lust for life and pleasure is chaining us irremediably to worldly things. The cognizance, that life means sufferance, must be the beginning. The inevitable consequence of such cognizance is the divine will and activity, that lead to salvation. So, only the road to salvation is important, and everything that does not lead to redemption, are unnecessary questions. The deities, whose existence the Buddha did not deny, were meaningless to him. In the same way he shared his vision on the essence of things beyond things themselves.
The purpose of all prayers and giving up of the self is nirvana. This means to achieve liberation from the eternal rebirth and death. But, what is nirvana? The the Buddha did not answer such questions. But one can experience a true sense of inner peace if one overcomes his attachment to the world: The unrecognizable, endless, from all sides enlightened consciousness. There, earth, water, fire, and air do not find ground. There ceases the long and the short, the small and the great, the beautiful and the unfair; there ceases the name and the form. With the elevation of the consciousness, all cease (Digha-Nikayoi IX, Pali buddhismus, 170). - Nirvana, it is the eternal reposing.
In a country like India, it was not possible to remain contrary to the metaphysics, like the the Buddha did. The Buddhist texts, written in pali language, deny the existence of the soul, and they are directed in particular towards the adversaries, who advocate the atman (soul) as a terrestrial origin. With such a standpoint Buddhism encounters several obstacles: In what sense should we understand soul travelling and its salvation, when the soul does not exist?
Therefore, they replaced the soul with the Brahman karman. They said: With death, the tuft that formed men disintegrates, and karman, as the fruit of deeds, becomes free and decides the fate of the following karman. Such "immortal fruits were in the works" which brought on people's thinking towards the Brahman conception of the soul. The theoreticians but maintained the contrariety towards the Brahman karman, and they contributed to the fact, which in Buddhism exists as the "great mysterium" ... By the time of Buddha's death around 480 BC his doctrine was not well taught. The success came after it was accepted by several princes, among them Bimbisara, the ruler of the powerful state Magadha (now Madhya prades) and his subjects.
In 327 BC, Alexander the Great, King of Macedonia and Greece, invaded the Indus basin. Two years later, he wanted to continue to the Ganges basin with his 100,000 men strong army. But the majority of his soldiers refused to follow him and he was forced to turn back. Nevertheless, his invasion changed the course of India's history. In the northwest he left behind a great Greek kingdom called Bactria. The constant pressure of foreign peril led to the forming of great Indian princedoms. At the same time, many traditional sacred barriers broke down, leaving free way to the adversaries of the Brahman.
I suppose, the army of Alexander the Great encountered, apart from Aryan soldiers, also the Veneti in Punjab, who must have been known to them from prior contacts in Europe. When the army returned, they imported the name of the new Venetic country, India (Vindia) into their homeland. This name is not connected with the Greek form (Henetoi, or Enetoi), but with the Latin phrase - Veneti, which were prevailing in Europe.
Diffusion of Buddhism - In 316 BC, the people's leader Chandragupta ( 296 BC), descending from the lower cast, overpowered Punjab. In the following year he subjugated the mighty kingdom Magadha, that extended from the delta of Indus to the delta of Ganges. He was the beginner of the dynasty of Maurya. His nephew, Emperor Asoka (reigned ca. 264 - 227BC) led the new kingdom forward in its greatest swing. All northern India was under his rule. Asoka is considered the founder of the Buddhist Church. In this way, his name became famous all over Asia. In his empire he elevated Buddhism to the level of a state religion.
First, Buddhisms was limited to a group of travelling beggars. In regards to religion only the monks were highly respected.. In order to survive, a monk needs followers, the upasakas. They are observing five precepts: Not to kill, not to steal, not to speak lies, not to take intoxicants, not to commit adultery. Apart from this, they had to support the monks with gifts of food and other offerings. The monks had to live according to strict rules, which undoubtedly was not foreseen by the Buddha. These rules were probably elaborated by a Buddhist council or by a minor assembly, which was convoked after Buddha's death.
The very abstract high level of the primary Buddhist doctrine could not be preserved among the masses. Legends arose that threw light on the origins of Buddha's deification, which led him to become a god with supernatural powers and less as a man. Soon this new god elevated above the Buddhist doctrine itself, so that he became more important than the theoretical contents of the doctrine. From the previous philosophy on salvation and reincarnation, the belief arose to seek salvation from Buddha.
After Buddha's death, Buddhism had split into many sects. At the council of Vaisala, ca. 360 BC, the great assembly made endeavours to reject the erroneous interpretations. The Council of Patna, held in or about the year 250 BC, was the first registered historical Buddhistic council. On this council the Buddhist Canonical Scriptures were defined.
The missionary enthusiasm, which swept the country, was directed towards the South. About 230 BC, the king's brother Mahendra led a mission to King Tissa in Ceylon which resulted in the kings conversion to Buddhism. Here, the body of texts of the Buddhistic doctrine was later written down in the sacred Pali language, ca. 45 AD. On this great island, Buddhism preserved until today in its elder form in Hinayana tradition.
During Asoka's reign a new literary work was being born, called Ramayana - ca. 24,000 verses in seven books, written in Sanskrit. This poem, in which god Ram is the great hero of the Ramayana epic, is widely-spread all over India. It was translated into several languages and found its way to Indonesia. In Sanskrit the word "rãma" means "love, joy". - This word has its parallel in the Semitic r-H-m. In the Mesolithic Age, the Semites of Mesopotamia introduced agriculture and the satem pronunciation to Europe. Here, after ca. 4200 BC, the so-called Band Ceramic culture, the first European agriculture flourished. Its bearers, the Band Ceramic people, formed later the substrate of the Lusatian culture, from within which emerged the Veneti. In saying this, I do not exclude the possibility that Rama had already been the love god of the Veneti.
Asoka's death in 232 BC was followed by a period of gradual decline. Buddhisms was no longer a state religion and therewith lost the state control over religious practice. In the consequence of that, decisive changes were made to the Buddhist doctrine, as to facilitate political needs. In the following decades new concussions emerged on the political scene.
Around 160 BC, the Tokharian people, who had settled in the great curve of the Huang Ho River in China, moved west during the Mongolian invasion of Central Asia. These people originated from the Tripolje group (Ukraine) of the Band Ceramic culture. Towards 2000 BC, they migrated to Central Asia. They settled in China, and the Chinese called them Yue-chi. It is fairly certain that the Yue-chi moved westwards and settled in the area of the upper Syr-Darya Basin after ejecting the Sakas. The latter advanced towards the South, where they destroyed the kingdom of Bactria. Later, the Tokharians defeated the Sakas anew, and took possession of their territory in eastern Afganistan.
|
| Mahayana (Greater Vehicle) |
|
| Kishana, of a Tokharian princely family, restored supremacy over the people. In around 140 BC arose a new kingdom in the territory of former Bactria, which included also the northern part of Punjab. The empire was created by the Kushan tribe, who gradually ruled over the northern part of India. King Kanishka (ca. 78 BC - 100 AD) is considered to be one of the most important rulers of the Kushan Kingdom. He was a patron of Buddhism, whose doctrine had undergone a certain Brahmanic influence, and he made it to a State religion. Buddhism experienced almost a new birth, although in another form than previously. |
|
| The New Buddhist reform referred to itself as the "Greater Vehicle". Kanishka is chiefly noted for having convened the fourth great Buddhist council in Kashmir that marked the beginnings of Mahayana. With the deification of Buddha, the one-time pure philosophical Buddhist doctrine became a new religion. The new Buddhist texts were written in Sanskrit, in the brahma writing. As source served in particular the Buddhacarita, which is the most famous work of Asvagosha , the well-known Buddhist poet-philosopher at King Kanishka's court. This book is based on the older Sanskrit texts called Lalita-vistara, which is a collection of ballads and events that tell about the life of the Buddha and his teachings. It is one of the few biographies of Buddha that is complete. The Lalita-vistara forms a part of the Tibetan and Chinese versions as well as other Sanskrit texts. Anyway, it is not a canon of sacred books, as found in southern Buddhism. |
|
| The World Saviour - In this form, the original Buddhism as a philosophy, in contrast to the doctrine of its teacher, changed in metaphysics. Under the brahmanic influence the supreme spirit was at the centre. Intention of renunciation means: suffering can be ended by overcoming ignorance. This power is also the universe. Buddha becomes the divine spirit, which appears as the Saviour of the world. He rules beyond and he appears in different shapes to the world, as to fulfill his mission. |
|
| He could multiply himself into many forms. Each period needs its Saviour in which the temporal Buddha appears. In the sense of the doctrine, the Dhyani-Buddhas may be the counter-image of the mystical world. He is only a "radiation" of his idea. The Amitabha is he, who corresponds to the historical Buddha. The Bodhisattva is the first appearance of mystical preforms of the temporal Buddha in preliminary stages of his rulership in heaven. And in these distinct forms, the Padmapani corresponds to the real Gotama Buddha, whereas the Visvapani is the Bodhisattva, who is awaiting his birth in this world as a Maitreya Buddha, the Saviour of the coming World. The Adibuddha became personified in the form of meditation. He is the eternal Buddha with no beginning and with no end. In him, Buddha came to be seen as the highest idea of the Sacred and of the Saviour. |
|
| An unending chain of Buddhas in the pantheon played an important role in people's belief, which led to a very unclear mythology. The Bodhisattvas advanced to deities. They were differentiated as symbols only, and on their simulacres appeared several hands. In this belief the one-time nirvana became the pleasures of paradise, in front of which stood the terrors of hell. Instead of the former self-limitation, in which salvation was expected to be realized by proper deeds, the new Buddhism created a climate of hope and expectancy for the Maitreya, the Saviour of the coming world. |
|
| The Mahayana form of Buddhism became the greatest messianic religion in the world of all times. The same Kanishka (like in the case of Asoka) gave a positive missionary impulse to Buddhism. Zealous missionaries spread its doctrine to Tibet, Indo-China, China and Japan. In these countries Buddhism has been well preserved until this very day, while it died out in India already a long time ago. New Buddhistic forms came into life. The growth of Buddhism continued to have a strong influence in China, Japan, Tibet and in other areas. It may be of interest here to compare, that the Dalay-lama, the religious head of the Buddhist church in Tibet, appears like a Pope. Those forms of Buddhism have nothing more in common with the primary doctrine of Buddha. |
|
| All these incredible doctrines of that time, like the Brahmanic salvation (Upanishad), the Kshatriya saviour (Krishna), the Buddhistic nirvana (Hinayana), and the redemptive Buddha (Mahayana), reflect the same message, which we find in the Bible: The People are awaiting the Saviour. In these doctrines, I think, the migration of the Veneti, the bearers of the Urnfield culture (after 1200 BC), is perceivable. Their primary message was to bring the idea of salvation to the world. It is true, there are no written documents to verify this, but archaeology discovered a messianic zeal, that refers to the conquests of the Veneti when they settled in their new territory. A zeal, which was not aimed to subjugate populations. Their penetration to India or Vindia and the conquest of its territory, gave the impulse to an incredible spiritual and religious movement. In this movement, the initial ideals of the salvation of the soul and of the Saviour always remained. |
|
| As already mentioned, we are more than surprised to come to the conclusion, that man's spirit existed already long before the biblical revelation came to such cognizance. Although, this revelation was somewhat differently explained in the individual doctrines. Furthermore, it is astonishing, that so many elements in the religious life of men are also expressed in Christianity, like for example, sainthood, prayer, monastic order, spiritual deepening, asceticism, and many others - without having been taken over by one or the other. I think, that the origins of such development were already contained in the Venetic message.
|
(under construction)
Kriticne besede k referatu Vindija
Igor H. Pirnovar
Uvod
Ko sem se resno lotil kriticnih pripomb k referatu "Vindija", sem zadel ob toliko novega materiala, da me je to vzpodbudilo k pisanju dodatnih uvodnih razlag. Na tem podrocju je trenutno toliko zmenjave, da se da zagovarjati prakticno vsako idejo. Mnogi trdijo, da ni nobenih arheolokih dokazov o kakrnem koli arijskem vdoru v Indijo, ob isti sapi pa nekateri vztrajajo, da so se Arijci deloma vrnili iz Indije proti zahodu. Nekateri trdijo, da se je znotraj Dravidske kulture razvila Vedska Indija sama zase, medtem ko so drugi nali dokaze o tuji invaziji okoli 1750 pr. Kr., ki naj bi nato botrovala razvoju Vedske kulture, drugi vidijo ta vdor po letu 800 pr. Kr. in slednji so ga postavili v leto 183 pr. Kr. Tudi cas nastanka sanskrta je spotakljiv - v ustnem izrocilu naj bi se zacel razvijati e vsaj okoli leta 1500 pr. Kr., to je, neposredno po vdoru Arijcev medtem, ko skrajnei na drugi strani zatrjujejo, da ta jezik ni obstajal vse do 2. stol. po Kr. Nadalje je zanimiva trditev, da prvi dokazi o nekem indijskem jeziku ne prihajajo iz Indije, ampak so se pojavili v prvi polovici 2. tisocletja pr. Kr. v severozahodni Mezopotamiji. Dodatno se bijejo bitke, od kje in od kdaj so Indo-Arijci in ali so se pojavili pred ali po razvejanju Irancev in Indo-Irancev. Protislovja pa se e poglabljajo, ker so nekateri "strokovnjaki" zaceli napacno smatrati posamezne teze IE teorije kot zgodovinska dejstva in e vec, iskati nacine kako tem tezam ugoditi ali jih zadovoljiti, kot da bi to e samo po sebi zagotavljalo neoporecnost njihovega sklepanja ali morda celo nadomestilo potrebo po utemeljitvenih dokazih.
Veliko protislovij je prilo na povrje ele v drugi polovici dvajsetega stoletja, ko so jezikoslovci uspeli razvozlati in medsebojno primerjati vecji del hetitskih in drugih anatolskih klinopisnih ter hieroglifskih napisov, ki so med drugim nedvoumno pokazali na irjenje predzgodovinskih kulturnih in jezikovnih tokov tudi v obratni smeri iz Indije proti zahodu. Prav to pa je e dodatno vneslo zmedo v tradicionalno pojmovanje IE selitev iz okolice Anatolije, severnih obal Crnega morja in Iranskega platoja po zahodni strani v smeri proti Evropi in na drugi vzhodni strani proti Indiji.
Nenazadnje pa omenimo e indijsko dimenzijo vsaj za zgodovinske in jezikovne kategorije, ki nosijo predpono "Indo-". Za razumevanje te dimenzije je koristno razumeti, notranji konflikt indijske realnosti, ki se je zacel prav z vdorom Arijcev v Indijo. Namrec, vse do odkritja tako imenovane "Civilizacije doline Indus" (Indus Valley Civilization), ki je obstajala od 3000 pr. Kr. do 1500 pr. Kr. z najbolj poznanima sredicema "Harappa" in "Mohenjodaro", so zgodovinarji pripisovali razvoj prvotne indijske kulture zgolj Arijcem, ki so kot najvija kasta brahmanov domorodce stoletja obravnavali kot primitivno in nerazvito barbarsko ljudstvo. Ko pa so leta 1920 odkrili 5000 let stare ruevine visoko razvite indijske kulture Dravidov prav na ozemljih kjer naj bi nastala okoli leta 1500 pr. Kr. razvpita arijska kultura Ved, je to pomenilo preobrat tako v indijskem zgodovinopisju, kot v indijski psihi, ki je tisocletja verjela v brahmane (Arijce) kot v eno od svojih vijih inkarnacij. Najbr ni napak sklepati, da je to arheoloko odkritje odlocilno okrnilo indijsko toleranco do vsega arijskega. To je cutiti v modernem indijskem jezikoslovju, kjer je opaziti tenje zakriti ali izriniti iz sodobnih ucbenikov in slovarjev sanskrta vse najbolj ocitne paralele z evropskimi in e posebej sanskrtu najblijimi slovanskimi jeziki, kot tudi v agresivnem iskanju ali dokazovanju indijske prvobitnosti v odnosu do vseh sosednih kultur in etnosov. Vendar pa se ta sovrani sentiment do prilekov proto-Evropejcev kae v vecji ali manji meri e od vsega zacetka tj. od prvih arijskih vdorov na indijsko ozemlje, o cemer poleg indijske vedske literature najzgovorneje, zelo dosledno ter popolnoma nepristransko prica jezik sanskrt sam, ki se je skozi stoletja skual otresti tujih vplivov in prvin. Seveda najveckrat strogo obredna vsebina tega ni dovoljevala, tako so se v obliki kljucnih davno sprejetih in udomacenih besed ohranile dobro prepoznavne venetske jezikovne usedline. Jasno je vidno, da je sanskrt na eni strani izrazoslovno krepko presegel veliko preprosteji venetski, v davno preteklost zamrznjeni, besedni zaklad na drugi strani pa je sanskrt slovnicno ostal sam zamrznjen v s slovencino skupno arhaicno jezikovno preteklost, medtem ko je se venetcina preobrazila v moderno jezikovno obliko.
Preden pa se lotim samega clanka "Vindija", pa poizkusimo omiliti, ce e ne povsem odpraviti, na zacetku uvoda omenjeno zmenjavo in v luci novih odkritij objektivno prikazati nasprotujoca si dejstva. Kot smo delno e videli, imamo vec vej problemov (1) indoevropsko, (2) indijsko in (3) arheoloko vejo, za katero je znacilno pomanjkanje zanesljivih arheolokih dokazov o dogodkih, ki jih sicer sugerirajo jezikoslovje, vedska literatura, antropologija, genetika in etimologija.
(1)
Indoevropska veja problemov izvira predvsem iz poizkusov interpretirati abstraktne ali umetne IE konstrukcije kot stvarne ali konkretne zgodovinske elemente in pojave. Indoevropska teorija je prvenstveno abstraktni jezikovni koncept. Iskati skupno IE ljudstvo, domovino, kulturo ali religijo je neumnost, saj ljudstva, ki govori neobstojeci jezik, ni. Dri, da lahko obstaja vec ljudstev z IE lastnostmi in, da je IE model zelo raztegljiv, vendar nobena znanstvena metoda ne dovoljuje kronega dokazovanja - najprej iz posameznega na splono in nato nazaj iz splonega na posamezno, kot je navada pri vecini IE jezikoslovcev in etnologov. Recimo, IE panteon so razvili tako, da so iz najstarejih zapisov in drugih arheolokih dokazov projecirali boanstva in mitologije v abstraktno IE domeno, katere se nato posluujejo, da bi ustvarjali ali dokazovali zgodovinsko, arheoloko in drugace neutemeljena verovanja in boanstva razlicnih IE narodov. Podobno so ustvarili formulo, po kateri je po potrebi mogoce skonstruirati poljubne elemente umetnega IE jezika, na katerega "znanstveno" prisegajo, ko nam kasneje skuajo servirati, da je ta ali ona beseda indoevropska, ceprav ni poleg izumljenega IE modela nikjer nikakrne resnicne primerjalne paralele. Kot naravna posledica temu sledijo iskanja domovin govornikov teh hipoteticnih jezikov, kar pa nas pripelje do breztevilnih hipoteticnih zgodovinsko geografskih situacij, ki jih prav tako kot zacetne IE koncepte vecina nekvalificiranih raziskovalcev sprejme za zgodovinska dejstva. V resnici so IE teorije lahko zelo koristno orodje pri opredeljevanju novih IE konceptov, vendar je te koncepte vselej potrebno tudi znanstveno utemeljiti in dokazati.
(2)
Za indijsko vejo problemov je v znaku odkritja "Civilizacije doline Indus" odlocilnega pomena antagonizem med okupacijskimi Arijci in domorodnimi Indijci. Pomembno vpraanje tukaj je v resnici skupno vsem trem vejam problemov, namrec, kdaj naj bi prilo do vdora Arijcev. Prve dokaze o monem vdoru so odkrili prav v starodavnih mestih "Harappa" in "Mohenjodaro", ko se je okoli leta 1750 pr. Kr. nenadoma pojavilo kaoticno dograjevanje in pregrajevanje prej razkonega stila gradnje prebivalic z velikimi prostori in s kopalnicami v vsakem prebivalicu. Razkone sobane so priceli pregrajevati s pregradnimi stenami v mnoico manjih prostorov, kar kae na velike prostorske stiske, nenadni porast prebivalstva, opustitev s preciznimi nacrti planirane izgradnje ter na vnaanje nereda in na razpad vse dotlej zelo urejenega drubenega reda. Arheologi sklepajo, da mesti sami nista bili napadeni, temvec da so jih v kratkem casu preplavili domaci begunci s podeelja, ki so se umikali pred prodirajocimi napadalci, vendar arheologi dodajajo, da nimajo prave potrditve za identifikacijo napadalcev kot Arijcev. Drugi indijski problem predstavlja indijsko zgodovinopisje samo, ki odkriva ali naseljuje Arijce vse od Assama - severovzhodno od dananjega Bangladea, vzdol obronkov celotnega gorovja Himalaje vse tja do Afganistana, kar zajema ozemlje v dolini skoraj 3000 km. Tako obsena z Arijci okupirana prostranstva, brez pravih dokazov o njihovem prihodu ali vdoru, ter podprta s kategoricnim zanikanjem tako antropologov kot jezikoslovcev o vsakrni monosti indijskega arijskega izvora, le ta predstavljajo za zgodovinopisje veliko bolj resen problem, kot ga je vecina strokovnjakov pripravljena priznati ali pa celo videti! Kljub vsem tem problemom okoli arijskega prihoda v Indijo, se vsi strokovnjaki vendarle strinjajo, da so Arijci lahko osvojili Indijo le s pomocjo konja, ki ga sicer v Indiji naravno ni bilo.
Zahvaljujoc se arheolokim najdbam o prvih pojavih udomacenega konja v zgodovini smo dobili dokaj dosledno sliko o njegovi iritvi kot tudi dodatno pomoc za dolocanje problematicnih casovnih okvirov. Tako imamo dokaze iz centralnega Irana, ki potrjujejo obstoj udomacenih konj pred 5500 leti (3500 pr. Kr.), jugovzhodno od Kaspijskega jezera so nali od 5000 do 4250 let stare in v Siriji od 4400 do 4000 let stare dokaze o predzgodovinskih udomacenih konjih. V Indiji so v okvirih Dravidske kulture v mestih "Harappa" in "Mohenjodaro" odkrili ogromno tevilo pecatov s konjskimi podobami in z na alost e vedno nerazvozlanimi napisi. Med hetitskimi klinopisi so nali Hurijski prirocnik o reji in vzgoji konja iz 14. stol. pr. Kr., v katerem so med drugimi tudi tevilne indijske besede. To pa nas pripelje do perecega vpraanja o indijski identiteti in prvobitnosti. Med hetitskimi klinopisi je tudi znamenita vazalska pogodba med hetitskim vladarjem Suppiluliumo I. in Mitanskim kraljem Kurtiwazo. Hetitske vazalske pogodbe so sledile ustaljenemu formatu, kjer na koncu pogodbo zakljucijo z natevanjem boanstev obeh strani pogodbe. Tako so med bogovi Mitancev (Hurov) med drugimi omenjeni tudi Mitra, Varuna, Indra in Nasatuau, ki so ocitno bogovi vedskega panteona ovekovecenega v Rigvedi. Ta pogodba je iz obdobja med 1370 pr. Kr in 1335 pr. Kr. Iz Akadskih klinopisov vemo, da so se Hurijci pojavili v Mali Aziji okoli 2200 pr. n. t. in so kasneje v mitanskem kraljestvu obvladovali podrocje od iranskega pogorja Zagros, do Sredozemskega morja in Sirije. Tako se iz Indije vse pogosteje slii glas in priznati moram, da se sam vedno bolj strinjam s to tezo, namrec, da je v mitanskem kraljestvu nad domorodnimi Huri zavladal indijski vladajoci sloj izurjenih, discipliniranih in ucinkovitih bojevnikov z bojnimi vozovi.
Dodatno, pa je prav tako v bajeslovju indoiranske kulture Zoroastrov (Zaratustra), ki je obstajala okoli 1100 pr. Kr. najti zgodbo iz Rigvede o boju med Indro in Vritro.
(3)
Ocitno je, da je pomanjkanje arheolokih podatkov dostikrat vzrok za nastajanje sumljivih teorij, vendar pa imamo na razpolago e dovolj doslej slabo izkoricenih panog in metod, od katerih omembe vredna sta jezikoslovje in iri multidisciplinarni pristop. Sicer pa bi lahko e samo bolj zanesljiva datiranja omogocila razcistiti marsikatero uganko in koncati vecne pekulacije.
Doslej smo namenili vec pozornosti problemom. Zato naj zakljucim ta kratki uvod z nekaj obstojecimi dejstvi, ki predstavljajo podlago bolj ustvarjalnemu in manj crnogledemu razmiljanju. Severa, sem spadajo vsi obstojeci nekompromitirani ali verodostojni arheoloki dokazi, razumljivo tudi tisti, ki smo jih do slej e srecali v uvodu. Predvsem pa gre tukaj za vsebine mitolokih, epskih, in filozofskih tekstov ter, se razume, za sam jezik sanskrt. Ceprav sam rad razmiljam o teh virih kot o sekundarnih zgodovinskih virih, nam v primeru raziskovanja indoevropskega kontakta e najbolj zanesljivo pricajo in potrjujejo teorije o tem kontaktu. Na alost je za preverjanje verodostojnosti tega duhovnega bogastva potrebno poznavanje sanskrta in nanj navezanih ali sorodnih jezikov, sicer pa je bralec odvisen od razlag v tevilnih knjigah drugih poznavalcev.
Tako v vedsko mitologijo in filozofijo uvrcamo tiri knjige ved (Rig Veda, Sama Veda, Yajur Veda inAtharva Veda), ki so nastajale v obliki ustnega izrocila v obdobju od leta 1500 pr. Kr. vse do leta 300 pr. n. t., ko naj bi jih sveceniki zaceli zapisovati. V epiko sta vkljuceni dve pesnitvi Mahabharata in Ramayana. Prva naj bi bila zapisana med leti 540 in 300 pr. Kr., druga pa v prvem stol. po n. t. Seveda obstajajo e druga dela, a e kar je tukaj nateto, je tirikrat bolj obseno kot Sveto pismo.
Ta dela so za nas pomembna zato, ker predstavljajo sliko tedanje drube, jezika in miselnosti v nekem kronolokem zaporedju. Tako, recimo, nam ti teksti lahko pomagajo odgovoriti na vpraanje, ali je mono, da so Arijci prodrli v Indijo pred nastankom mest "Harappa" in "Mohenjodaro" in, ali so pogrebne obrede z upepeljevanjem prinesli v Indijo Arijci, ali pa so jih sami prejeli od Indijcev? Severa, najbolj prepricljiv dokaz, da Arijci niso ustanovili in prvotno iveli v dravidskih mestih je prav dejstvo, da so namesto upepeljevanja v teh mestih nali bogata pokopna grobica. Vendar pa v Vedah in v epskih pesnitvah najdemo le pogrebne obrede z upepeljevanjem. Seveda se ozremo e po besedicu, ki opisuje pogrebne svecanosti in verovanja. Nali bomo venetsko ali slovansko zvenece besede: "agnidagdha = zagati na pogrebnem ognju", "agnipraveza = samortvovanje ene v moevem pogrebnem ognju", "darumaya = lesena lutka" verjetno obredni rtveni dar. Seveda, ce besede e naprej razclenimo lahko ugotovimo, da imajo celo v sanskrtskem slovarju pravo slovansko strukturo: "da= dati", "agni= ognju", "praveza = prepeljati". Kljub temu, da izolirano vsi ti primeri e nimajo znacilnosti nekega dokaza, pa vendar lahko predstavljajo neoporecno dokazno gradivo, ce bi na ta nacin dosledno obdelovali vso indijsko Vedsko literaturo.
V knjigarnah in na mrei, z izjemo nekaj kratkih primerov podobnosti sanskrta s slovencino, ne boste nali kaj dosti vec. e najvec je v avli-Bor-Tomaicevi knjigi "Veneti ...". Opozoril bi rad, da je to podrocje e popolnoma neraziskano in, da sem trdno preprican, da je najbolj obetavno za dosego koncnega mednarodnega priznanja povezanosti Venetov z Indijo. S tem pa naj zakljucim moje uvodne pripombe, saj smo se malo prej dotaknili prvega in najpomembnejega vpraanja v zvezi s temo "Vindija", ta pa je dolocitev casovnih okvirov, v katerih naj bi prilo do prvotnega evropsko indijskega kontakta.
Kriticna beseda
Kako izberemo casovne okvire prvega indo-evropskega kontakta, ima lahko drasticne posledice za nadaljnja izvajanja, ki so se jim doslej zgodovinarji v glavnem izmikali ter privzeli prepricanje, da so pogrebne navade z upepeljevanjem tako po Evropi kot v Indije razirili proto evropejski Arijci. Po mojem mnenju je to v luci novih odkritij le ena od precej verjetnih teoreticnih monosti, kar se pokae takoj, ko zacnemo raziskovati prvi indo-evropski kontakt. Upotevajoc indijsko trditev, da so Arijci v Indiji omenjani na ozemljih v dolini 3000 km vse od Afganistana do Assama na vzhodu Indije ter, da z izjemo sprememb na slabe tako v arhitekturi, kot nacinu ivljenja v mestih "Harappa" in "Mohenjodaro", ni nobenih arheolokih dokazov o kakem Arijskem vdoru, monost, da bi do tega vdora prilo e veliko prej kot smo si doslej sploh upali misliti, kar na enkrat ni vec tako nemogoca ideja.
Ce za hip to sprejmemo, postane tudi povsem sprejemljiva ideja, da se je navada pogrebov z upepeljevanjem razvila med Arijci v tropski Indiji, in od tam polagoma prila nazaj do Evrope. V oporo tej ideji naj navedem Hetitske klinopise, ki na drobno opisujejo pogrebne svecanosti z upepeljevanjem, ki so skoraj identicni opisom v Homerjevi Iliadi. Od tod je le korak do Venetskih in tudi Etrucanskih arnih pokopov. Poleg tega nam hetitcina razkriva tudi slovnicne in v manji meri tudi pomenske (semanticne) podobnosti s sanskrtom. Vse to govori v prid pocasnega irjenja indijskih obicajev in kulture preko Anatolije proti Evropi. Pa dovolj o tem, saj elim le opozoriti na alternativne monosti, ki jih zaradi pomanjkanja dokazov na obeh straneh ne gre kar tako pomesti pod preprogo.
Najverjetneji casovni okvir je verjetno ta, na katerega se v veliki meri opira tudi referat "Vindija", le ta pa se verjetno, sicer brez besed, naslanja na arheoloko podprte dokaze o moni tuji invaziji, ki je povzrocila bliskovito prenaseljenost v Dravidskih mestih okoli leta 1750 pr. Kr. Ta kronoloki red nedvomno ustreza trditvi, da se je nekaj generacij kasneje, pod vplivom okupacijskih Arijcev razvila Vedska kultura. Ti casovni okviri so vec ali manj splono sprejeti in drugih tukaj ne bom niti nateval.
Tako pridemo, do zame sporne delitve med Arijci in Veneti. Ceprav se strinjam, da je potrebno gledati na Venete, ki so se razvili v sklopu Luike kulture kot razvitejo skupnost od tistih, ki so kot nomadsko ivinorejsko ljudstvo prili do prvega stika z Indijci, smatram, da so Arijci v resnici predniki ali bolje kar proto Veneti. To mojo trditev nesporno potrjuje tudi dejstvo, da je e v Rigvedi kot tudi v vseh drugih vedskih tekstih, od vseh drugih evropskih jezikov najvecji vpliv prav vpliv venetskega in slovenskega jezika.
Na vpraanje, kdo so Arijci, je velikokrat mogoce zaslediti mnoge interpretacije in tudi, da je beseda Iran ali Iranci izpeljanka iz Arya ali Aryanci. Tukaj bi elel povedati, da je predvsem, ker imamo o tem vec nasprotujocih si odgovorov, verjetno smotrno dvomiti o vseh teh odgovorih. Omembe je tudi vredno Indijsko gledanje na Arijce, ki se sklicuje na dejstvo, da so nastale Indo-Arijske jezikovne usedline ter tevilne etimologije osebnih imen in toponimov na obmocjih zahodno od Irana, to je v jeziku Hurov ali Mitancev, med pogorjem Zagros, Sredozemskim morjem in Sirijo pol tisocletja preden se pojavijo kakrni koli Iranski sledovi na podrocju dananjega Irana. Seveda je to stalice z jezikoslovnega stalica vzdrno, vendar pa ga zasencijo arheoloki dokazi o prvem pojavu udomacenega konja na tem podrocju. Ob tej priliki bi se rad spotaknil tudi ob navedbo, da je prof. Rryan Sykes s pomocjo genetskih in DNA raziskav dokazal, da vsi Evropejci izvirajo iz "sedmih Evinih hcera"!? Da smo si Evropejci genetsko podobni, je zelo verjetno, da pa smo potomci ene enske izpred 7000 let, pa je prehuda zmota. Veliko bolj sprejemljiva razlaga bi bila, da je zadnja ledena doba porinila vse Evropejce proti jugu, kjer e posebno na podrocju Balkana je iskati vzroke za razvoj skupnih znacilnosti in, da - tudi jezikovnih.
Na tem mestu se e enkrat ozrimo po bajeslovju Arijcev, ki ga smatram prej za bajko kot pa za zgodovinsko dejstvo. Ni namrec nobenih resnicnih dokazov, kane naj bi nekdanja proto-arijska religiozna terminologija in ideje takrat res bile. "Strokovnjaki" so jih kratko malo naivno rekonstruirali s projekcijami mezopotamske - zigguratske, rigvedske, zoroastrske - (proto iranske) in venetske (slovenske folklorne) mitologije v hipoteticno arijsko okolje in case. Tako pocetje je znanstveno nedopustno in ne more sluiti drugemu kot teoretiziranju. Zato se lahko brez zadrkov vpraamo, od kod nam je znano, da je trojica Surja, Agni in Rudra in e bolj dvomljivo Indra resnicno iz arijskega panteona. Ali pa, da so Arijci poznali simbolicno goro vesoljstva (axis mundi), niso pa poznali venetske ideje o trojstvu, ki predstavlja vesoljstvo kot prostor. Evropska mitologija je vecinoma ostala nepojasnjen mit - praznina med megalitskimi krogi na eni ter grkim Zeusom (IE *Dyeus) na drugi strani. To praznino elijo premostiti, ko s pomocjo *Dyeusa icejo Zeusovo sorodstvo z bajeslovnima germanskim Thorom in keltskim Taranisom, ter z v kamen vklesanim frigijskim Sabazios, kje v venetskem "z bogom" vidijo "(saba)Zios" kljub temu, da obstaja nic koliko drugih venetskih in frigijskih napisov, ki izkljucno v razumljivem verskem kontekstu vkljucujejo besedo "bog" in jo je mogoce najti tudi v vedski literaturi in v sanskrtskih slovarjih.
Sicer pa menim, da so Arijci (proto Veneti) v pred vedskih casih, ko so razvojno in kulturno bili verjetno dosti blie takratnim Dravidcem, imeli veliko vec povedati Indijcem, kot kasneje Veneti, ki so v primerjavi z brahmani e skoraj tisocletje kasneje literarno ostali na nivoju napisov: »Vi ougon taj vi ougon tna do nas to Rejtijai (Este 40), I van te jaj (Este 107), Jego voltijo minoj i u van ti joj (Este 4)« medtem, ko so se brahmani in drugi Indijci razvili do zavidljivih literarnih, filozofskih in spiritualnih viin, za kar dokaz je Rigveda, ki je po logicnem sklepanju do eventualnega drugega arijskega / venetskega prihoda, v veliki meri e nastala in tudi bila sprejeta kot osnova tedanjega brahmanskega verovanja.
Kljub temu pa sicer tudi ni nasprotnih dokazov o tem, da Veneti duhovno niso bili enakovredni brahmanom ter, da mnoicni venetski napisi po Evropi, ki govore o Tromuiju skupaj z dokazi o venetskih templjih posvecenih cecenju Triglava, izpricanih v neoporecnih opisih katolikih kronistov, o naravi tega venetskega verovanja, kot tudi v slovenski dui, folklori in v sodobnem slovenskem ivljenju ter v verovanju odsevajoce custvene in celo spiritualne navezanosti na pogorja in gore, prav tako ni nobenih dokazov o tem, da ta navezanost na gorske mogotce ne bi mogla izhajati iz Indije in ne iz venetske Srednje Evrope, oz. Slovenije. Cecenje gora in "axis mundi" je prav gotovo dobro dokumentirano v mezopotamskih klinopisih ter templjih in to vse iz casov, ki segajo v pred venetske tj. pred-luike, a glej, morda ne vec v arijske case!
Pomanjkanje arheolokih dokazov se velikokrat zlorablja in uporablja kot rodovitna tla za razvijanje vse mogocih teorij. Tudi za drugi prihod Venetov med sorodne Arijce v Indiji, kot kae, nimamo dosti vec od hipoteticnih ugibanj. Poleg dejstva, da ni navedenih nobenih pravih arheolokih dokazov za to teorijo, to trdim e predvsem zato, ker na prvi pogled izgleda, da je v sanskrtu viden le odtis prvega venetskega (arijskega) kontakta z Indijci. Na drugi strani izjave kot sta recimo: »Prihod Venetov prinese bistvene spremembe v staro organizacijo Arijcev ...«, ali »Bajeslovje v Rigvedi je e skoraj povsem arijsko...«, brez dodatnih argumentov skoraj ne prenesejo kriticnega pogleda. Ne le, da je sumljiva delitev med arijsko in venetsko mitologijo tudi, ce to delitev hipoteticno sprejmemo, e vedno ni dovolj jasno, katere so tiste nove ideje, ki naznanjajo odreenje. Ali so to ideje bolj svobodomiselnih iz kaste kashatrija, ali z Upanishad na novo oboroenih brahmanov. Dodatno, Indijci trdijo, da Mahabharata opisuje dogodke izpred 7000 let, da se je bitka na polju Kuru odvijala leta 3102 pr. Kr., medtem ko naj bi se, kot je navedeno v referatu "Vindija", ta bitka odvijala ele okoli leta 1100 pr. Kr. Casovna neskladja predstavljajo resen problem, ki bi mu bilo vredno posvetiti pozornost. Sicer pa sem se vzdral irih komentarjev religiozne vsebine, ker so mi stvari premalo poznane in tudi ker imam obcutek, da je zahodna oblika religioznega pojmovanja in dojemanja prikazana kot pravilneja in vije razvita od vzhodne, s cemer se ne morem strinjati in bi polemika v tej smeri lahko zasencila osnovno idejo o sami venetski prisotnosti in njihovih vplivih v Indiji.
Tako smo za konec ohranili po mojem mnenju najpomembneji dokaz o Venetskem kontaktu z Indijci, sanskrt. Najprej naj se spotaknem ob toponim Vindija. Ceprav se strinjam, da je ime za Indijo mogoce interpretirati na osnovi besede Veneti / Vindi, je vendar potrebno omeniti, da je v sanskrtsko anglekem slovarju vec kot 45 besed, ki imajo morene vid-h-, in vin-d-, vin-i- ... tako recimo "vinita = vzgojen, izucen, ukrocen, urejen, skromen, preprost", ali "vinayah = disciplina, dober ali zdrav zarod, kovati, snovati", "viniaya= pozicija, postaviti nogo na tla", "vinaa= uniciti, izginiti, umreti", "vinah= unicenje", "vi+nud, vinodayati = odvrniti, zabavati, zamotiti", "vina= brez (without)", itd., itd. Ne nazadnje je tudi v vedskem panteonu cela vrsta imen bogov, za katere bi lahko razvili etimologije iz besede Indija. Seveda nas to pripelje do sumljive trditve, da je Indra (jedro) v resnici originalno arijsko boanstvo. Zdi se kot, da so Arijci ele v Indiji spoznali "svojega" boga Indra, saj ga v Evropi sploh ni zaslediti in tudi ni nobenega takega toponima, ali pa sem jih vse sistematicno spregledal? Mogoce pa Arijci vendarle niso bili Veneti in so se iz Indije vrnili v domaci Iran, kjer so potem malemu Zaratustri prepevali 500 let staro uspavanko o "Indri in Vritri"; cudno je le, da te uspavanke ne pozna hrvako bajeslovje. No pa alo na stran, ceprav zelo nazorno ponazarja do kaknih skrajnosti vodi poljudno tolmacenje zgodovine.
Kot sem e omenil, ne moremo z gotovostjo soditi ali je rigvedski Dyeus pita res Jupiter (Deus pater) ali pa, ce prvotno arijsko trojstvo (Surya, Agni, Rudra) res ni vec ustrezalo venetskemu gledanju na svet in ga je zato spodrinil brahmanski "trimurti" (Brahma - Visnu - Shiva). Lahko pa skoraj gotovo trdimo, da je Agni na (slovanski) ogenj, da Surya spominja na hetitsko boanstvo Siyus, ki se pojavlja skupaj s hetitsko besedo "si-ya-a-ti = strela, blisk, (Siyus strelja bliske)", kar pa spominja na etrucansko boanstvo Usil in, da vse te besede mirno in brez zadrege lahko pomensko in oblikovno enacimo s slovanskimi "sij-,sijati, sinji...", ter v mitolokem smislu pomensko z rigvedsko Indro in grkim Zeusom.
Podobno, a manj gotovo si upam trditi, da Visnu ustreza nai besedi viina, saj v sanskrtu "vi-shnu" pomeni "bog zgornjega dela neba", sicer pa v sanskrtu obstaja e nic koliko drugih besed s korenom "vis-", ampak nobena, z izjemo besed vishu-va in vish-vam, nima vec nic skupnega s slovenskim pomenom viina. Poglejmo izjemi, ki tudi ustrezata slovenski viini, vendar prej v sorodnem kot direktnem pomenu: "vishu-va" pomeni "enakonocje" in "vish-vam" pomeni "celotni svet, vesolje (univerzum)". To zelo zgovorno prica, da so Veneti v Indiji pustili svoj jezikovni odtis zelo zgodaj in to e preden se je sanskrt dokoncno izoblikoval, kar zgovorno potrjujejo omenjeni koreni "vis-, vish-, vish-n-", saj so se v sanskrtu ohranili tako oblikovno kot pomensko, vendar pa so jih v vsakodnevni govorici - da, celo v Rigvedi, razen v religioznem besedicu, izpodrinile indijske besede. Seveda, ce bi to bil osamljen primer, bi se brez pripomb strinjal, da lahko obstajajo e druge razlage, vendar takih primerov kar mrgoli. Ne bom vec nateval in razclenjeval drugih besed, ker bi s tem tudi lahko popolnoma zasencil glavno temo.
Naj za konec le e enkrat ponovim svoje prepricanje, da je nae najmocneje oroje v boju za koncno mednarodno priznanje povezanosti Venetov z Indijo prav primerjalno jezikoslovje in da sanskrt skrito caka na kompetentnega slavista, da bo enkrat za vselej poci IE baloncek.
Vindia
Veneti between Europe and India
by Joe kulj
In his study `Vindia: Veneti between Europe and India' Prof. Dr. Joko avli, proposes a novel hypothesis that the ancestors of the historic Veneti constituted or were a part of the Aryan migration that entered the Indian sub-continent in the prehistoric times. avli summarizes the various theories about the Aryans, their arrival, their mythologies and the caste system. Furthermore, he suggests that the present day appellations such as Hindi and India have their origin in Vindi which in turn comes from Veneti.
In February 2006, Sengupta et al. published the paper `Polarity and Temporality of High-Resolution Y-Chromosome Distributions in India Identify Both Indigenous and Exogenous Expansions and Reveal Minor Genetic Influence of Central Asian Pastoralists'. Based on the analyses of R1a1 and R2 haplogroups and the demographic complexities that they represent, they conclude that:
a) the data that they obtain are inconsistent with a recent single history of India
b) high frequency R1a1 haplogroup chromosomes indicate independent recent histories of the Indus Valley and peninsular Indian region
| c) origin of Dravidian speakers is peninsular |
 |
It does appear that the R2 is autochthonous Indian, despite its association with farming (Cordaux 2004), based on its high frequency on the Indian sub-continent and relatively limited geographic distribution outside.
Considerably more enigmatic is the wide distribution of R1a1 (Semino 2000, Rosser 2000, Qamar 2002, Behar 2003, Cordaux 2004, Sengupta 2006), which stretches like an arc, north and west of the Caspian Sea, from Atlantic Ocean to the Bay of Bengal. In Europe, the highest frequencies have been detected amongst the Slavic populations, for example:
63 % in Sorbs living on the border of Germany, Poland and Czech R
54 % in Poles
| 47 % in Russians and Slovaks |
 |
| 37 % in Slovenians |
 |
| 35 % in Macedonians |
 |
| 16 % in Yugoslavs |
 |
| In contrast to the Slavic speakers, R1a1 frequency in non-Slavic populations of Europe is considerably lower, for instance: |
 |
| 1 % in Irish |
 |
| 2 % in Italians of Rome |
 |
5 % in French of Paris
In Central Asia, frequency varies widely and is at 63 % in the eastern Kyrgyz and Tajiks.
In Sangupta et al., Table 6, the frequency or R1a1on the Indian sub-continent is at:
| 45 % in Indo-European (IE) Upper Caste |
 |
| 29 % in Dravidian (D) Upper Caste |
 |
| 26 % in IE Lower Caste |
 |
| 19 % in IE speaking tribal population |
 |
| 12 % in D Middle Caste |
 |
| 10 % in IE Middle Caste |
 |
| 0 % in Austro-Asiatic population |
 |
From genetic comparisons, it can be seen that in Europe, where ~40 % of the population speak Slavic languages, HG R1a1 frequency is at its highest in the Slavic speakers, but Rosser et al. show that it is also common in Germans and Scandinavians, which would indicate a genetic admixture. In this case, the direction of the gene flow can be deduced; in all likelihood, from the highest frequencies and the largest population numbers, in this case Slavs, to the neighboring population.
There is still a question-how and from where did HG R1a1 reach Slavs of Europe, people of central Asia and those of India. Sangupta et al., suggest that peoples carrying R1a1 could have entered the Indian sub-continent from the northwest during late Pleistocene (more than 10 000 years ago) and then expanded since then-14 000 +/- 3100 years ago
In the paper, Skulj et al., "Lexical self-dating' evidence for a common agro-pastoral origin of Sanskrit `gopati', `gospati' and Slavic `gospod', `gospodin' meaning lord/master/ gentleman more than 8000 years ago", the linguistic relationship between Slavs and Indo-Aryans can be seen. Although in this paper, we address the relationship primarily from a lexical perspective--from pastoral terminology, there is also an affinity in grammar, which we demonstrated in previous papers. This affinity with the Slavic languages is particularly noticeable in the Vedic Sanskrit and less so in the Classical Sanskrit, where more Dravidian influence is apparent (Burrow 1955). Particularly Slovenian language still preserves many grammatical and lexical similarities with Sanskrit, but no longer present in Germanic, Celtic and Romance languages including Latin.
With such extensive similarities in Vedic Sanskrit, ancient language of India, and the modern Slavic languages and also the present day genetic affinities between Slavs and Indian populations, it is apparent that a large percentage of Indians and Slavs have a common linguistic and genetic source in the ancient past. This linguistic information is in line with genetic data and indicates that Vedic Sanskrit and Slavic languages still shared a common history, during the period of pastoral society more than 8000 years ago, while other Indo-European languages, had already split off from the common Slavic and Indo-Aryan base.
In the paper, Skulj 2005 "Etruscans, Veneti and Slovenians: A Genetic Perspective", it can be seen that many extant Slovenians have common mtDNA lineages with the 2500 year old Etruscan/Veneti skeletal remains, which confirms a genetic continuity and direct relationship.
With this in mind, avli's hypothesis regarding the relationship between Sindi/ Hindi and Vindi/ Veneti should be given a serious consideration. Furthermore, 8000-10000 years would have given Veneti ample time to spread to many parts of the world, where Veneti are attested by ancient historians. However, the frequency and distribution of indigenous Indian haplogroups such as H1-M052, which are found primarily on the Indian sub-continent indicates that Slavs did not come from India. This would be also true for Veneti.
J. Skulj (P.Eng.) 2006