Book introduction - Dr. Jožko Šavli:
How to order:
|
| Slovenski Svetniki - Karantanski Svetniki
|
Dr. Jožko Šavli, FAS, KdB, FSAI
Fellow of the Augustan Society
Knight de Bryan
|
| Fellow of Sodality of the Ark International |
K a r a n t a n s k i s v e t n i k i
Zdi se neverjetno in vendar, odkar nas je narodno gibanje od srede 19. stol. naprej vodilo v moderen narod, z lastnim knjiznim jezikom, politko, gospodarstvom, kršcanskim izrocilom in dozivetjem, so nas prepricevali in tudi prepricali, da smo Slovenci narod brez lastne drzave v zgodovini in celo narod »brez svetnikov«.
Domaca cerkvena oblast je vsled tega narocala, naj verno ljudstvo moli, da prej ali slej pride do razglašenja »prvega« slovenskega blazenega in potem svetnika. Sicer je bilo na splošno znano da je nekoc med poganske Karantance prišel nek misijonar po imenu Modest, ki pa je bil irskega porekla. Vedeli so tudi za bl. Emo, vendar so verjeli razlagam, da je bila nemške krvi. Povsem sta bila pozabljena Domicijan in Liharda, ki so ju bili castili stoletja, medtem ko je Gorazda povsem zakrilo cešcenje slovanskih apostolov Cirila in Metoda.
Kako se je lahko sploh zgodilo, da domaca Cerkev ni znala odkriti nobenega slovenskega, in da je prišlo celo do naivnega ponavljanja o »prvem« slovenskem svetniku, cigar razglašanje bi si morali šele izprositi?
Ze pred prvo svetovno vojno so slovenski škofje, zato da bi povzdignili kršcansko mišljenje in prosveto pri nas na višjo raven, zaceli pošiljati bogoslovce na študij v Rim pozneje tudi v Pariz, Innsbruck in drugam. Od tam so prihajali nazaj izobrazeni duhovniki, profesorji, vendar izobrazeni po italijansko, francosko, nemško. Slovenskim ljudem so sicer razdajali svoje znanje širili obzorja, ponavljali in prikazovali pa so tudi tuje kršcanske zglede. V slovenska izrocila se niso vec poglobili. Kot da bi jim bila celo moteca v njihovem poslanstvu odpiranja obzorja »neukim« slovenskim ovcam.
Tako so Slovenci dobivali rasvetlitve od raznih strani od nemškega severa, pa od latinskega zahoda, in tudi od slovanskega vzhoda, odkoder je prihajala »Lux ex Oriente« s cešcenjem sv. Cirila in Metoda. Nikakor pa ni bilo razsvetljenja iz domacih logov, ki so ocitno veljali za manjvredne.
Slovensko kršcansko obcestvo je medtem razvilo zivahno cerkveno prosveto in bogato verno dozivetje, ki je polnilo ljudi ob nedeljah in praznikih, pa tudi vsak dan. Iz tega dozivetja je raslso tudi spoznanje o lastnem kršcanstvu.
Leta 1967, ob 1200-letnici kršcanstva in smrti sv. Modesta, prvega apostola Karantancev, je bil pravi naval romarjev iz Slovenije, ki so s številnimi avtobusi prihajali k Gospe Sveti. Celovški škof je romarjem pridigal v slovenskem jeziku.
Tega ni mogel prenašati nemškonacionalni tabor. Njegovo društvo Heimatdienst je v tisku dvignilo vik, na katerega je cakal Beograd. Ta je potem podtalno narocil republiški vladi v Ljubljani, naj zaseze romarjem avtobuse. - Šlo je za tih protest slovenskih mnozic proti komunisticni brezverski politiki in jugoslovansko balkanskemu suzenjstvu, pod katerim Slovenija ni smela niti jecati.
|
| Omenjeni dogodek je bil kaj hitro mimo. Po nekaj letih se ga je komaj še kdo spomnil. Tako si sv. Modest in karantanski svetniki ostajali še naprej v pozabi. Skoraj do danes, ko je bil s posvetitvijo nove cerkve temu svetniku vendarle storjen korak naprej. Naj slovenske karantanske svetnike tukaj na kratko predstavimo. |
|
| Milje (Millstatt), nekdanja opatijska, danes farna cerkev, ki ima stransko kapelo, posveceno sv. Domicijanu. V njej je svetnikov grob. |
| |
 |
Oltar v Domicijanovi kapeli. Za pozlacenim tabernakljem barocna skrinja, v kateri so od 17. stol. dalje shranjene relikvije svetnika. Skrinjo so nekoc nosili v procesiji. |
Vojvoda Domician
|
| Sv. Domicijan, 15. stol., lesena soha v gotskem slogu. Na glavi ima vojvodski oziroma knezji klobuk. |
|
| Sv. Domicijan zavetnik Karantanije pozabljeni vojvoda in svetnik
|
V januarju 1992, prav v mesecu, ko je Evropa priznala samostojno Slovenijo, so v nekdanji opatiji benediktincev v Miljah (Millstatt) na Koroškem našli kos nagrobne plate z delom napisa, ki je pripadal sv. Domicijanu († ok. 802), vojvodu Karantanije. Njegov obstoj so od konca 19. stol. dalje vztrajno zanikali, ceš da nikoli ni zivel. Kadar je naneslo, da je koroški tisk, slovenski kot nemški, omenjal opatijo v Miljah, kjer se še danes v posebni Domicijanvi kapeli opatijske cerkve nahaja grob tega vojvode, so vztrajno ponavljal pripev »nie wirklich gelebt« (v resnici nikoli zivel).
Najdba kosa njegovega izvirnega nagrobnika je vsled tega koroško javnost presenetila. Potrjeno je bilo, da je sv. Domicijan v resnici zivel. Ugleden celovški arheolog dr. Fr. Glaser je na podlagi spisa Vita s. Domitiani, kot lahko oznacimo latinsko besedilo in njegov nemški prevod, izdelal rekonstrukcijo celotnega napisa na prvotnem Domicijanovem nagrobniku. Napis je bil naslednji:
† HIC QVIESCIT DOMICIANVS DVX QVI KAROL IMP TEMPORIBVS
PAGANITATEM DEVICIT ET POPVLVM AD FIDEM CONVERTIT
Prvotni napis nad grobom sv. Domicijana, kot ga je rekonstruiral arheolog dr. Fr. Glaser iz Celovca.
Nekdanji Gotski nagrobnik na nekdanjem visokem grobu sv. Domicijana v opatijski cerkvi, sedaj v predverju svetnikove kapele
V prevodu: Tukaj pociva vojvoda Domcijan, ki je v casu cesarja Karla premagal pogane in ljudstvo spreobrnil k veri. - Kako naj si razlozimo ta napis? Ker je bil frankovski kralj šele leta 800 po Kr. kronan za cesarja, pote je Domicijan umrl kako leto po tem kronanju, to je okoli 802. Tezko si nadalje predstavljamo tega svetniškega vojvodo v vlogi vojskovodje, da bi »premagal pogane« (paganitatem devicit)? In tega tudi ni bilo. Potek dogodkov v casu po pokristjanjenju Karantancev nam odkriva naslednjo podobo:
Ko je 767 umrl sv. Modest, irski redovnik, apostol Karantanije, je poganska stranka v dezeli, ki je izgubila moc, organizirala vec uporov proti kršcanski vladavini. To vladavino je predstavljal vojvoda oziroma knez Valhun. Prvi upor je bil ze istega let 767, drugi naslednjega 768 in tretji pa 770. V slednjem je bila poganska stran zmagovita in je pregnala z dezele vse tuje misijonarje.
Toda s tem je bila prelomljena stara pogodba z Bavarci iz 743. Takrat so Bavarci pomagali Karantancem v vojni proti Obrom pod pogojem, da sprejmejo kršcansko vero. Ta pogoj je postavil kralj Frankov, ki ga je bil papez imenoval za pokrovitelja kršcanske Evrope, in cigar vrhovnost so priznavali tudi Bavarci.
Vsled tega je bavarski vojvoda Tassilo III. leta 772 vdrl v Karantanijo, premagal pogansko stran in spet postavil na prestol kršcanskega vladarja. Ta v zapisih sicer ni naveden, najbolj verjetno pa je, da je bil to vojvoda Valhun. Toda poseg tuje vojske, ki je nedvomno tudi plenila in morila, je v Krantaniji vzbudil do kršcanstva veliko vsaj nezaupanje, ce ne naravnost odpor. Vojvoda Valhun je bil sicer kršcanski vladar, toda ljudstvo je nasproti veri postalo ravnodušno. To sklepamo iz tega, ker je sv. Virgil († 784), škof v Solnogradu in Modestov rojak, pošiljal v Karantanijo še naprej misijonarje. Kot nam poroca spis o spreobrntivi, znana Conversio, še v letih 773, 775, 779, 781 in 783.
Verjetno ze kako leto poprej je umrl tudi vojvoda Valhun, katerega je nasledil vojvoda Domicijan. Njegova Vita navaja, da ga je krstil solnograški škof, kar je bil skoraj gotovo še sv. Virgil. Iz legend izvemo, da se je dal krstiti potem, ko so v jezeru našli njegovega utopljenega sina; pa zato, ker je dal obljubo svoji tezko oboleli zeni. V Miljah je pokopan skupaj z zeno in otrokom. V legendi je omenjen tudi njegov kršcanski zgled, ki ga je kot dober vladar dal karantanskemu ljudstvu. In s tem je »premagal pogane« in ljudstvo pridobil za vero.
Legenda o sv. Domicijanu
Nekoc je bilo Milštatsko jezero mnogo vecje. Na juzni strani je segalo do Klanca (Glanz) nad Dobravami (Döbriach), v sredini pa do Kalvarije nad Miljami (Millstt). V gricevju onstran jezera, poraslem z gozdom, je na Golišah (Hochgosch) stal grad. Od njega je sredi gozda še danes mogoce videti nekaj razvalin.
Tukaj je v 8. stol. imel svoj dvor knez Domislav, vladar Karantanije, ki je bil še pogan. Imel je sina istega imena, ki pa je bil zelo svojeglav. Nekega dne si je fant znova vtepel v glavo, da mora s colnom preko jezera, pa ceprav je v odjugi pihal z gora pihal hud veter in je bilo jezero mocno razburkano. Oce ga je svaril pred nepremišljenim dejanjem, toda fant se nikakor ni dal prepricati. Vstopil v coln in odveslal na jezero. Toda coln se je v mocnbem vetru vedno bolj zibal in se koncno prevrnil.
Naslednjega jutra, ko je knez zagledal prazen colni, ki so ga valovi zanesli k bregu, je vedel, zakaj se sin ni vrnil domov. Zelo ga je ljubil, saj je bil njegov edinec. Vsled tega se je zaobljubil, da bo na mestu, kjer ga bodo našli, postavil cerkev in da bo postal kristjan. Dal je od blizu in dalec poklicati ljudi ter jim narocil, naj pridejo s krampi in lopatami. Na zgornji strani jezera so zaceli kopati v gric, ki je locil jezero od reke Lieser. Ko so gric odstranili, je voda iz jezera zacela odtekati. Gladina jezera se je vedno bolj nizala, in cez nekaj dni so v blatnem dnu na kraju, kjer se danes nahaja Milštat, zagledali mrtvega knezevica.
Knez Domislav je svojo zaobljubo takoj izpolnil. Dal se je krstiti in prejel kršcansko ime Domicijan. Svojemu sinu je pripravil kršcanski pogreb, in dal ob njegovem grobu sezidati cerkev, prvo v teh krajih. Ker je bilo naokoli vsepovsod še veliko poganskih malikov, ki so jih ljudje castili, je dal njihove pometati v jezero. Tako je kraj, kjer je bil knezevic pokopan, dobil ime Mille Statue (Millstatt, Milje), po okoli tisoc malikih, ki so bili vrzeni v jezero.
Kneza Domicijana so pokopali v isti cerkvi v Miljah (Millstatt). Dne 5. februarja se v njegovi kapeli še vedno daruje sv. maša v njegov spomin. Pravijo, da se je nekoc vsa cerkev, potem ko so njegovo mašno daritev opustili, pogreznila za en meter. Tako morajo tisti, ki vstopijo vanjo, še danes narediti nekaj stopnic navzdol.
Ime Millstatt izvajajo danes od potoka Mils, ki se na tem mestu izliva v jezero. Prvotno, še pogansko ime kneza Domicijana, v izrocilu ni ohranjeno. Njegovo obliko Domislav, ki sem jo v legendo vnesel, predvideva ugledni celovški arheolog dr. F. Glaser.
Domicijanov zgled je bil tako velik, da so ljudje po njegovi smrti romali na njegov grob v cerkvi sv. Odrešenika v Miljah, ki jo je dal zgraditi. Koroški zgodovinarji sodijo, da ga je za svetnika skupaj z apostolom Modestom razglasil škof Osvald od Gospe Svete († 863), ki ga viri imenujejo »episcopus Sclavorum« (slovenski škof). Takrat so svetnike razglašali še krajevni škofje.
Okoli 1072 je palatin Aribo II., to je, predstavnik kralja v dezeli, skupaj z bratom Botom ustanovil v Miljah opatijo benediktincev z obsezno zemljiško posestjo. V njej naj bi bila tudi grobnica njegove rodbine. Opatija je postala središce bogatega knjizevnega delovanja. Ohranjenih je vec rokopisnih del s poslikavami. Veliko pa jih je leta 1120 unicil pozar med njimi tudi pomembne listine o sv. Domicijanu. Toda romanja na njegov grob so se nadaljevala, in bilo je tudi mnogo cudezev.
Po letu 1400 je opatija dozivljala veliko krizo. Cesar Friderik III. je vsled tega izpoloval pri papezu njeno razpustitev. V njej je leta 1469 ustanovil viteški Red sv. Jurija, ki naj bi se bojeval proti Turkom. Toda duh viteštva je bil ze pri koncu in red ni mogel priti do razcveta.
V naslednjem stoletju so poslopje stare beneditinske opatije prevzeli Jezuiti iz Gradca, ki so z veliko vnemo pospeševali cešcenje sv. Domicijana. Koroškim dezelnim stanovom je bil tudi uradno zavetnik Karantanije. Jezuiti so relikvije svetnika prenesli v veliko stekleno skrinjo v barocnem slogu. Danes je ta skrinja na oltarju Domicijanove kapele. Pripravljali so tudi dokumente, da bi bil razglašen za svetnika vse Cerkve, in 1762 so škofje Domicijanovo zadevo tudi predlozili papezu v Rimu. Toda zaradi nenadne ukinitve njihovega reda leta 1773 ni bilo vec nikogar, ki bi zadevo pospeševal. Tudi njegovo cešcenje je ze kmalu padlo v pozabo, in se ohranjalo le še na krajevni ravni. Sredi naslednjega stoletja ga kot slovenskega svetnika ne odkrije vec niti veliki Slomšek, ki je posebej povzdignil cešcenje karantanskega apostola sv. Modesta, ko je njegov god postavil na 31. marec.
Toda nemška nacionalna stran sv. Domicijana ni pozabila. V svojstvu svetnika in vladarja slovenske Karantanije je bil napoti »Veliki Nemciji«, v katero so vkljucili tudi Koroško in Avstrijo, od nekdaj »nemški« dezeli. Vsled tega je zgodovinar R. Eisler izdelal o njem in leta 1907 objavil temeljito študijo, v kateri ga je razglasil za izmišljotino benediktincev.
To so potem ponavljali vse do 90-ih let, ko je prišel na dan kos Domicijanovega nagrobnika, s cimer je bilo ovrzeno »znanstveno« dognanje omenjenega zgodovnarja. O najdbi tega kosa so na Koroškem in v Avstriji tudi ustrezno porocali. Ne pa v bliznji Sloveniji, kjer so ta izreden dogodek zamolcali celo v cerkvenih listih, kot sta tednik Druzina in mesecnik Ognjišce. Ocitno je bilo, da karantanski svetnik ne sodi v okvir ideologije jugoslovanstva, v katero so vkljucevali Slovence. Na cerkveni strani naj bi to ideologijo predstavljala sv. Ciril in Metod, svojih lastnih svetnikov naj Slovenci ne bi imeli.
Vladar svetnik, ki je utemeljitelj njihove kršcanske drzave, je bil pri vseh narodih še posebej cešcen. Tako castijo Cehi v tem pomenu sv. Venceslava, Madzari sv. Štefana, Ukrajinci sv. Vladimira,… Krantanci - Slovenci smo v sv. Modestu videli svojega apostola, v sv. Domicijanu pa utemeljitelja svoje kršcanske drzave in njenega zavetnika. Na Dunaju, ko je imel do srede 19. stol. še obzidje, je stal njegov kip na stebru ob Karantanskih vratnih (Kärntner Tor), pri današnji Operi. Od tukaj je vodila cesta v Karantanijo. Še danes ima naziv Kärntner Strasse (Karantanska cesta).
To je bilo pricevanje o tem, da so zgodovinski narod z lastno drzavo, starejši od svojih sosedov. Vsled tega so nasprotniki sv. Domicijana izbrisali za cela za cela desetletja.
Na pragu drugega tisocetja je najdba enega samega kosa njegovega nagrobnika- kot po cudezu - podrla njihove »znanstvene« naklepe.
Slovstvo:
|
• |
Fr. Nikolasch: Die Entwicklung der Legende des Domitian von Millstatt, v: Symposium zur Geschichte von Millstatt und Kärnten, Millstatt 1993
|
|
• |
Fr. Nikolasch: Domitian von Millstatt - eine Erfindung des 12. Jahrhunderts, v Carinthia I, Celovec 1990 |
|
• |
Fr. Glaser: Domitianus dux. Eine historische Persönlichkeit in Millstatt zur Zeit Karls des Grossen, v: Symposium zur Geschichte von Millstatt und Kärnten, Millstatt 1993 |
|
• |
J. Šavli: Sv. Domicijan, v: Slovenski svetniki, zalozba Humar -Bilje, Nova Gorica 1999 |
|
• |
E. Körner: St. Modestus, (Apostel der Karantaner und Schutzpatron der Hauskapelle im austroslowenischen Studentenheim „Korotan" zu Wien) , v: Glas Korotana 7, Dunaj 1978 |
Sveti Albuin (Albin)
|
• |
Stolnica v Brixenu (Tirolska), freska sv. Albina. |
|
• |
Oltarna miza, pod njo grob sv. Ingenuina in sv. Albina. |
|
• |
Prvi je ustanovitelj škofije v bliznji Sabioni, drugi pa je prenesel njen sedez v dolinski Brixen († 1006). Sv. Albin je bil najstarejši sin karantanske kneginje sv. Liharde. |
Freska iz stolnice v Brixenu
Sv. Albuin (Albin)
Med karantanske svetnike sodi tudi sv. Albin (Albuin), ki je bil sin karantanske kneginje, sv. Liharde. Njegov oce, grof Albuin st., je izhajal iz rodbine uglednih Ariboncev, ki so imeli posestva v Karantaniji in na Bavarskem. Aribonci so imeli vec rodbinskih vej, in ena od teh so bili tudi Hartviki, palatini v Karantaniji, ki jim je pripadal skoraj gotovo tudi Albuin st.
Albin ali Albuin ml. je bilo gorec duhovnik. Pobozna mati je bila silno vesela, ker se je bil odlocil za duhovniški stan. Vsled tega mu je prepustila, ko je bil še diakon, v dosmrtno posest grad Kamen v Juni na Koroškem.
Vsled visokega plemstva, ki mu je pripadal, in zaradi duhovniške grecnosti, je njegovo ime vzbudilo pozornost tudi v visokih cerkvenih krogih. Tako ga je solnograški nadškof Friderik imenoval za škofa v Säbenu (Sabiona) na juznem Tirolskem. To škofijo je po zatonu Rimskega cesarstva ustanovil sv. Ingenuin. Na novem sluzbenem mestu se je škof Albin še posebno izkazal, tako da je cesar Oton II. posest njegove škofije izvzel iz podrejenosti dezelnemu knezu (imuniteta). Okoli leta 990 je Albuin prenesel sedez škofije iz gorskega Säbena v dolinski Brixen.
Nov kralj in cesar, Henrik II. Sveti, je ob prevzemu oblasti leta 1002 pritegnil škofa Albina znova v krog zaupnikov dvora. Ko je potoval leta 1004 v Italijo, mu je v Tridentu podelil v posest gospostvo Bled, ki je od takrat pa do 19. stol. pripadalo škofiji Brixen. Škof Albin je kmalu zatem umrl († 1006). Za svetnika je bil razglašen v naslednjem stoletju, in je skupaj s sv. Ingenuinom zavetnik škofije Brixen.
Na Slovenskem mu je posvecena kapela na blejskem gradu in cerkev v Koroški Beli. Na Koroškem se je v izrocilu prav v 20. stol. kot eden izmed karantanskih svetnikov se je ohranil v izrocilu na Koroškem prav v 20. stol.
Leta 1931 so ga skupaj z drugimi upodobili v novi cerkvi Kristusa Kralja v Celovcu. Njegov god je 5. svecana. V knjigi Leto svetnikov je navedeno, da je bil Korošec, njegovo karantansko poreklo pa ni posebej omenjeno.
Sveti Gorazd
|
• |
Sv. Gorazd, izsek iz freske »Sedem modrih« (ok. 1799) iz samostana sv. Nauma pri Ohridu (Macedonija). |
|
• |
Na sredi freske je sv. Metod kot nadškof s cerkvijo, ob njem na desni sv. Ciril, na levi sv. Kliment, v ozadju od leve proti desni so sv. Naum, sv. Sava, sv. Angelar in sv. Gorazd. |
|
• |
At the beginning of 2003 a newly erected church in Vrbove near Piestany, north of Bratislava was dedicated to St. Gorazd, the scholar and successor Methodius. He is highly venerated by the Slovak people. |
Sv. Gorazd
Bil je eden izmed ucencev sv. Metoda, eden izmed tistih, ki so izhajali iz Panonije. Ko sta sveta brata Ciril in Metod leta 868 odhajala z Moravske prvic Rim, in sta se ustavila tudi v Panoniji, je bil nedvomno med tistimi ucenci, ki jima jih je bil izrocil knez Kocel, da jih vzgojita v duhovnike. O njegovem slovenskem poreklu prica še zlasti njegovo ime, ki je enako imenu prvega kršcanskega vojvode v Karantaniji. Drugi svetniki iz skupine Metodovih ucencev imajo grška imena, ki posredno pricajo, da so izhajali z vzhoda, kjer je kršcanstvo imelo grški oziroma bizantinski pecat.
Sv. Metod, ki je umrl na Moravskem († 885), je Gorazda pred smrtjo dolocil za svojega naslednika. Metodovo zitje nam o tem poroca naslednje: Pokazal jim je enega svojih zvestih ucencev po imenu Gorazd rekoc: »Ta je vaše dezele svoboden moz, pa dobro poucen v latinskih knjigah, pravoveren. To bodi vaša volja in vaša ljubezen, kakor tudi moja.«
Nekako dve leti po Metodovi smrti so bili njegovi ucenci nasilno izgnani z Moravske. Veliko od njih se jih je zateklo na slovanski jug, predvsem v Macedonijo in Bolgarijo, kjer so svoje poslanstvo vršili naprej. Iz njihovega delovanja je zacvetela enkratna prosveta, predvsem na Ohridu, kjer še danes obcudujemo bogastvo njene kršcanske misli.
Med svetimi mozmi, ki jih v Macedoniji od nekdaj castijo, se ob Klimentu, Savi, Angelarju in Naumu nahaja tudi Gorazd. Toda o njegovem delovanju na tem obmocju ni sledu, in tudi ne njegovega groba, ki bi prical da je tukaj tudi prebival. Gorazd se je z Moravske dokaj verjetno zatekel na sever, mogoce na Poljsko.
V cešcenju svetih bratov Cirila in Metoda, ki ga je od 19. stol. dalje spodbujal predvsem slovanski zanos, nihce ni pomislil, kakor se navadno dogaja pri ideologijah, tudi na Gorazda. Šele v 70-ih letih se skupaj s Klimentom in drugimi pojavi v knjigi Leto svetnikov, pa tudi v koledarju, kjer imajo god 27. julija. Slovenski ljudje pa so ze pred tem dojeli njegov zgodovinski pomen in vse vec je fantov in moz, ki nosijo njegovo ime.
St. Gorazd
Archbishop Methodius died in 885. On his death bed he appointed St. Gorazd as his successor in Moravia, a Slovakian principality. Thereafter, Methodius' pupils were expelled by the Bavarian ecclesiastics, who vigorously opposed their work and accused them of heresy, because they did not perform the liturgy in Latin but in Old Church Slavonian. Gorazd probably did stay behind in Moravia. It is supposed, that he belonged to an aristocratic family. There is also a possibility that he might have been the archbishop of the region for a certain period. Some existing data confirms Gorazd's activity in the neighbourhood of Krakow, Poland, where his name has been mentioned on a 14th century calendar, indicating the 17th of July. Gorazd's grave is probably located at an unmarked location somewhere in the vicinity of Krakow. Some of Methodius' pupils found shelter in Macedonia, but no traces of Gorazd's presence could be found.
In fact, we are not even sure, if Gorazd originated from Moravia or from Lower Panonia? He could have been one of the pupils, who Prince Kocel introduced to St. Cyril and Methodius, when they travelled from Moravia through Pannonia toward Rome, in 867. At that time, the saint brothers stayed for half a year at Duke Kocel's court, called Blatenski Kostel, and instructed the pupils, there, in the Old Church Slavonian liturgy. Among the Slovaks, the inhabitants of the former Moravia, as well as of the present-day Slovakia, St. Gorazd is considered to be their first saint. Regardless, if he is of Pannonian or Moravian origin, Gorazd is certainly a saint of the Slovaks and of the Slovenians. Regretfully, the Slovenian church authority does not give him the necessary attention that he deserves.
Sveta Liharda (Hildegard)
|
Barocni oltar sv. Liharde v farni cerkvi na Kamnu, Junska dolina (Koroško), na njem kip svetnice, ki drzi v rokah znameniti štrucej ali krušej, kot znamenje svoje dobrodelnosti. |
Sv. Liharda
Pokopana je cerkvi na Kamnu (Stein), v Juni (Jauntal) na Koroškem. Njen grob je skrinja pod oltarjem, vrh katerega je napis Sv. Liharda prosi za nas. Njen grob so Slovenci vsa stoletja obiskovali v velikem številu. Danes pa zanj, razen tamkajšnjih faranov, komaj kdo ve. Uradna Cerkev jo ima samo za blazeno, v izrocilu ljudi pa velja za svetnico. Razglašena je bila nedvomno ze pred letom 1171, v katerem je papez svetniška razglašanja pridrzal izkljucno Rimu. Prej je to pravico imeli domaci škofje. In pristojen domaci škof je za svetnico gotovo razglasil tudi Lihardo, dasi o tem ni ohranjena ustrezna listina.
Njeno izvirno ime je bilo Hildegarda. Rodila se je v letih okoli 905 in umrla najverjetneje leta 985. Njen soprog jebil grof Albuina (Albin). V njunem zakonu se je rodlo 5 otrok. Najstarejši je bil škof v Brixenu na Tirolskem. Razen legende o njej in o soprogu, v kateri je zgodovinsko jedro, je malo podatkov o njenem zivljenju. Legenda navaja, da sta s soprogom bivala najprej na gradu Škrbina nad Dravo, nasproti vasi Mehlice. Grof Albuin, ki je umrl pred letom 975, je pokopan v cerkvi te vasi.
Pobozna Liharda je zapustila dobrodelno ustanovo. Na predvecer njenega godu, dne 5. februarja, so iz dohodkov te ustanove gostili mnozice ubogih in številno duhovšcino. Pravila te ustanove dolocajo med drugim, da se za njen god opravijo maše po Lihardinem obredu v cerkvi na Kamnu, in sicer v kripti, na glavnem in na Marijinem oltarju. Po starem obicaju pa mecejo ta dan med mnozico tudi kruhke, po koroško krušeje ali štruceje. Ljudje jih hranijo, in ce štrucej ne splesni, pomeni, da je v hiši blagoslov vse leto.
Na oltarju sv. Liharde se nahaja njen pozlacen kip, v cigar roki je štrucej, ki ga nudi siromaku - simbolicen prikaz njene dobrote. V 18. stol. je bil njen kip odet po takratni navadi v bogato obleko, kar je motilo oblast, ki se je ravnala po smernicah cesarja Jozefa II. Vsled tega ga je moral zupnik odstraniti. Tedaj pa se je zbrala velika mnozica ljudstva, predvsem zensk, ki so zupnika prisilile, da je kip priljubljene svetnice postavil nazaj.
Dobrodelna ustanova sv. Liharde je zamrla v letih po prvi svetovni vojni, ko je silna draginja (inflacija) povsem spodjedla njeno premozenje.
Sveta Ema (Hema)
|
Ema Krška in soprog Viljem kot ustanovitelja stolnice na krki, freska iz leta ok. 1650 v farni cerkvi v Liedingu (Ledine), Krška dolina (Koroško). Okoli vratu so jima nadeli vladarski red Zlatega runa, ki je v resnici mnogo kasnejši. |
Sv. Ema (Hema) Krška
Za blazeno je bila razglašena ze leta 1287, nadaljevanje postopka pa so prekinili mnogi zgodovinski dogodki in pretresi. Šele po vec stoletjih, in sicer 1938, je bila v Rimu na prizadevanje avstrijskih in slovenskih škofov razglašena tudi za svetnico. Slovenci so vsa stoletja radi romali na njen grob v stolnici na Krki (Gurk) na Koroškem, vse dokler ni prva svetovna vojna prinesla nove razmejitve, ki je romanja iz Slovenije skoraj povsem onemogcila. Od tedaj je tudi njen spomin dokaj hitro tonil v pozabo.
Izjema v tem pogledu je bila Lavantinska škofija (Maribor), kjer so spomin nanjo ohranjali. Njen god, 27. junija, velja v tej škofiji za praznik. Ne nazadnje tudi zato, ker je bila Ema po starem izrocilu rojena na gradu Pilštanj na Bizeljskem, ki spada v Lavantinsko škofijo.
Ema ali Hema je izhajala iz rodbine grofov Krških, katerih prednik je omenjen ze leta 898. Rodila se je okoli leta 973, in je odrašcala na dvoru svetniških vladarjev, cesarja Henrika II. Svetega in njegove soproge Kunigunde. Imen njenih staršev ne poznamo, znano pa je ime njene stare matere, grofice Ime.
Ko je Ema odrasla, jo je vzel v zakon plemeniti Viljem, krajnik v Savinjski krajini. V tem zakonu sta se rodila sinova Hartvik in Viljem. Imela pa je tudi vsaj eno hcer, katere ime nam ni znano. Od te hcere je izhajala rodbina grofov v Vovbrah (Heunburg), kasneje grofov Celjskih.
Statue of St. Emma, ca. 1470
located in the St. Walburga Parish Church in Görschitz (Krcica) Valley, in Carinthia.
Leta 1016 je Emi umrl soprog. Okoli 1035 pa je izgubila še sinova, ki sta bila umorjena. Ostala je vdova z velikim premozenjem, po svoji kot tudi po mozevi rodbini. Toda vso svojo posest je namenila novim faram in samostanom. Leta 1043 je na Krki ustanovila samostan benediktink, kjer je dala zgraditi mogocno stolnico, ki jo obcudujemo še danes. V samostan je vstopila tudi sama († 1045). Nekaj let po njeni smrti je bil samostan ukinjen, in na njegovem mestu ustanovljena Krška škofija, prednica današnje celovške.
Ob 50-letnici njene razglasitve za svetnico je bilo na Krki veliko slavje, ki ga je s svojim obiskom pocastil tudi papez Janez Pavel II. Preditve so se udelezili v izrednem številu tudi romarji iz Slovenije.
Sv. Ema je karantanska svetnica. Vprašanje njenega porekla, slovenskega ali nemškega, se ni postavljalo vse do 20. stol., ko so jo razglasili za »Nemko«, ceš da Slovenci nikoli nismo imeli lastnega plemstva. Vsled tega ji tudi slovenska cerkvena stran ni posvecala primerne pozornosti. Danes pa je v knjigi Leto svetnikov vendarle navedena kot »slovenska kneginja«.
|
| Posvecena ji je cerkev na Junski gori na Koroškem, nadalje cerkev na gori Sv. Eme nad Sotlo (Sp. Štajersko), in cerkev blizu kraja Edelschrott pri Voitsbergu (Zg. Štajersko). Njen god je 27. junija. |
|
| the saintly countess of Carantania |
St. Emma's portrait, in which she appears in the costume of a Slovenian lady, as it was fashionable in Lower Styria in the 16th century.
Dr. Jožko Šavli
St.Emma of Krka (Gurk), the saintly countess of Carantania. - In the church calendar she is celebrated on the 27th of June. She was born ca. 980 and grew up at the court of Emperor Henry II the Saint and his consort Cunegond. Then she married William, Margrave of Soune (Savinja), a region of present-day Celje (Cilli). Her two sons were killed in a mining rebellion. Her husband passed away, too. She was the only heiress to a wealthy estate, much of which she gave away to charity and good works. Among other things, she founded the monastery of the Benedictine nuns, which in turn she entered around 1045. In 1072 the monastery was closed, and on the basis of its estate a diocese was founded. After her death, the saintly Emma was venerated as a »spiritual mother« of Carantania (Carinthia). For centuries thereafter, many pilgrims from the Carantanian counties visited her grave in the crypt of the Krka cathedral. She was beatified in 1287 and made a Saint in 1938.
(cf: Pilgrimages and Festivities, article: The Pilgrimage Church of Gräbern
Sveti Modest
Conversio, spis o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev (ok. 873), sporoca, da je po smrti kneza Gorazda zavladal v Karantaniji njegov bratranec, knez Hotimir, in da mu je solnograški škof Virgil, irski menih, poslal za kornega (pokrajinskega) škofa svojega sobrata Modesta. Ta je bil na celu skupine menihov misijonarjev - familia, ki so pripadali redu sv. Kolumbana, in so v Karantaniji ustanovili tri cerkvena središca, pri Gospe Sveti, pri sv. Petru v Lesju (stara Teurnia) in »ad Undrimas« (blizu Knittelfelda).
Središce njihovega delovanja je bila stolnica Gospe Svete, ki jo je Modest ustanovil ze leta 753. Omenja se v zapisu kot ecclesia Stanctae Mariae ad Carantanam (cerkev sv. Marije v Korotanu). Kmalu potem prevlada zanjo ime Maria in Solio (Marija na prestolu), od katerega izhaja nemški naziv Maria Saal. V slovenšcini je bila od nekdaj Gospa Sveta. V tej stolnici je grob sv. Modesta († 767), ki ga je za svetnika razglasil nedvomno domaci korni škof Osvald, imenovan v virih slovenski škof - episcopus Sclavorum.
|
»Sv. Modest pridiga Karantancem«, barocna freska v farni cerkvi v kraju Althofen, okraj Lungau (danes Solnograško). Staro izrocilo prvavi da je sv. Modest postavil prvo cerkev na tem kraju ze leta 754. |
O sv. Modestu je malo zgodovinskih podatkov, kakor jih je sploh o irskih menihih, ki jim je bilo takrat poverjeno misijonsko delo na velikem ozemlju Evrope, na katerem je bil varuh kršcanstva frakovski kralj. Koroški zgodovinarji, ki Karantanije kot slovenske drzave sicer ne omenjajo, soglašajo v tem, da so Modest in tovariši ob prihodu na »Koroško« našli v dezeli še neko število kristijanov, ki so se ohranili še iz rimskega casa. S tem se sklada tudi Marijino cešcenje v Karantaniji, ki drugod na zahodu v tistem casu še ni bilo razširjeno. Bilo pa je na vzhodu in v Ogleju, pod katerega je v antiki spadala Karantanija oziroma njen predhodnik Norik.
Modestov misijon je bil uspešen. Toda takoj po njegovi smrti je poganska stranka zanetila v dezeli enega za drugim tri upore. V zadnjem je bila zmagovita in iz dezele so bili pregnani vsi tuji misijonarji. Tedaj je posegla v dezelo bavarska vojska in spet vzpostavila vladavino kršcanskega kneza Valhuna. V naslednjih letih se je kršcanstvo v Karantaniji dokoncno utrdilo.
Cešcenje sv. Modesta kot apostola Karantanije se je ohranjalo le na Koroškem. V cerkvenih središcih Oglej in Solnograd, ki sta bili zunaj slovenskega ozemlja, ga niso upoštevali. Ker posvetive novih cerkva pri nas izvajali škofje iz teh središc, se je zgodilo, da sv. Modestu v vseh stoletjih niso posvetili nobene. Šele leta 1977 so v Celovcu, v predmestju Št. Peter (Fischlsiedlung), postavili kamen za prvo cerkev sv. Modesta. Posvecena mu je tudi nova cerkev na Zlatem polju, v predmestju Kranja. - V slovenskih škofijah goduje karantanski apostol pod imenom Modest Gosposvetski 31. marca.
Vprasanja in povprasevanja adresirajte na:
|
| Dr. Jožko Šavli, Via Bella Veduta 12/q, 34170 Gorizia/Gorica, Italy
|
Moby 03470-368550
