Jožko Šavli
Slovenija, podoba evropskega naroda
nova dopolnjena izdaja 2004
Marsikdo se vprašuje, zakaj se mladi rod v tolikšni meri odtujuje svojim staršem in domacemu okolju? Na svoje vprašanje ne najde prava odgovora. Le malokdo pa se dokoplje do spoznanja, da je temu prvenstveno kriva nelepa, celo grda podoba Slovencev, naroda hlapcev in dekel, ki je vsidrana v našem mišljenju. Prikazujejo nam jo v šoli še iz casov stare Monarhije in zatem Jugoslavije. Takšna podoba živi potem tudi v slovenski javnosti. Namen takšnega prikazovanja naj bi bil prikaz resnicne kulture in zgodovine Slovencev, brez olepšavanja. Resnica pa je ravno nasprotna: Slovenski clovek naj bi se vsled tega svojega porekla sramoval in se iz njega "reševal" v nemštvo, slovanstvo ali jugoslovanstvo.
Avtor knjige, ki je študiral v Lublani, na Dunaju in v Benetkah, in deluje že dolga leta deluje v šolstvu, je že pred leti odkril povsem drugacno sliko zgodovine in kulture Slovencev. Predstavil jo je knjigi, ki je izšla sedaj v drugi, dopolnjeni izdaji. Na zacetku je prikazana korenina Slovencev, ki izhajajo iz predzgodovinskega ljudstva Venetov (Slovenetov). Še pred prihodom Rimljanov, so Veneti na obmocju Vzhodnih Alp ustanovili kraljestvo Norik, ki ga avstrijska, nemška in jugoslovanska stran brez dejanske utemeljitve vztrajno oznacuje za državno tvorbo Keltov. V casu Rimskega cesarstva je imel Norik položaj province. Iz njega je po propadu cesarstva izšla slovenska država Karantanija.
Knjiga je v drugi izdaji izšla tudi v italijanskem in angleškem jeziku, tako daje na ta nacin dostopna slovenskim potomcem v svetu, ki se svojega porekla zavedajo, a slovenskega jezika ne obvladajo. Nekaj strani je tudi barvnih, zlasti o slovenskih likovnih delih. Bralec lahko na ta nacin veliko bolje dojame njihovo umetniško sporocilo. Na vsak nacin, knjiga nam odpira domaca obzorja, za katera nismo niti slutili, da obstajajo.
Iz predgovora
Prvi, se bežen vtis o Sloveniji si obiskovalec ustvari, ko z vlaka, avtomobila ali avtobusa opazuje pokrajino, ko s hotelskega balkona gleda na ulico, in med vecernim pohajkovanjem po mestu, v restavracijah, trgovinah in muzejih, kot tudi iz turisticnih vodnikov in prirocnikov. Turisti, ki v Slovenijo prihajajo s severa in zahoda, takoj opazijo, da se videz vasi in mest, po prehodu državne meje, ni bistveno spremenil. Goré in gozdovi jih spominjajo na severno Italico in na Alpe v sosednji Avstriji in Švici.
Slovenija, ki je 25. rožnika 1991 oklicala svojo samostojnost, je bila za vecji del svetovne javnosti samo terra incognita. Ker je bila cela desetletja sestavni del Jugoslavije, po svetu niso poznali niti njenega imena. Zato so se spraševali, kje ta dežela sploh je in kakšni so njeni prebivalci? Toda razglasitev njene samostojnosti in potem še spopad z ogromnim vojaškim strojem jugoslovanske vojske, sta presenetila ves svet. Zato je mu podoba Slovenije že kmalu postala domaca. Kaj hitro se je vtisnila v zavest narodom v Evropi in onstran morja.
Na ozemlju med Alpami in Jadranom, prav na sticišcu Srednje Evrope in Sredozemlja, prebivata dva milijona Slovencev - današnja Slovenija. Zaradi zgodovinsko politicnih razmer jih vec kot stotisoc živi tudi v obmejnih predelih Avstrije (Koroska, Štajerska), Italije (Primorska), Ogrske (Panonija) in Hrvaške (Istra). Nadaljnih cetrt milijona slovenskih rojakov živi drugod po svetu. To so izseljenci, najvec jih je v Ameriki. Med njimi je mnogo takih, ki so ohranili še živo zavest o svoji narodni pripadnosti.
Od druge polovice prejšnjega stoletja dalje je vec kot pol milijona Slovencev zapustilo svojo rodno domacijo in odšlo v svet. Podoba njihove rodne dežele se je ohranjala pri njihovih potomcih. Zasledimo še v obdobju po drugi svetovni vojni. Šlo je prvenstveno za domotožje, ki se je prenašalo v izrocilu in v pesmi. Bilo je hrepenenje po nekdanji idilicni Sloveniji: številne vasi, polne življenja, slikovite domace navade, prijazna dekleta in veseli fantje, polja in gozdovi, gore in reke... Idilicna podoba, ki je vsaj deloma ostala.
O njej slovenski klasik, pisatelj Ivan Cankar, zapisal svoj cas legendo: Ko je Bog delil narodom svoje darove, je na Slovence docela pozabil. Šele potem, ko je bil že koncal, je opazil uboge ljudi, ki so ždeli v nekem kotu. Srce se mu je stisnilo v ganjenosti, a glej, odkril je v neki vreci ob strani še mnogo lepih stvari. Raztresel jih je s svojo bžzjo kretnjo obilno po pozabljenem kotu, in kar je potem nastalo, je bila v malem lepota vseh lepot… Obiskovalec Slovenije bo lahko kmalu presodil, ce je v tej legendi še kaj resnice.
Toda njena podoba Slovenije, ki jo moramo na novo odkriti, je danes drugacna: Slovenija in njeno mesto v zgodovini, kulturi in zemljepisni razsežnosti Evrope.
Slovenci naj bi bili v svoji zgodovini tudi narod "brez svetnikov". Tako so nam navajali in tako smo bili tudi v tem pogledu manjvredni v primeri z drugimi narodi, še zlasti s sosedi. V takšnem vzdušju se je slovenska cerkvena stran še toliko bolj oklepala cešcenja slovanskih blagovestnikov sv. Cirila in Metoda. Toda pri tem je še vedno ostajala težnja in s tem prizadevanje, da bi koncno dosegli tudi razglasitev svojega "prvega" slovenskega svetnika. V tem pogledu sta izstopala kot candidata še posebej škof Slomšek in škof Baraga, ki ju je cerkvena stran priporocala v molitev.
Leta 1997, ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, je postalo jasno, da do razglasitve škofa Slomška za blaženega ni vec dalec. Takrat pa je prišlo na dan, da Slomšek niti ne bi bil prvi slovenski svetnik. Slovenci smo imeli svoje svetnike že v svoji prvi državi Karantaniji: sveti Modest, apostol Karantancev, ki je sicer poznan; nadalje sveti Domicijan, karantanski vojvoda, za katerega je nemška stran ob zacetku 20. stol. "znanstveno" ugotovila, da nikoli ni živel; sveta Ema, sicer znana slovenska svetnica, ki pa ji niso posvecali kake posebne pozornosti; sveta Liharda, prav tako poznana, a povsem pozabljenja; njen sin Albuin, škof v Brixenu, pri nas prav tako pozabljen; sveti Gorazd, ucenec svetega Metoda (cešcen sicer pri Slovakih), pri nas kot svetnik prav tako pozabljen, in mogoce še kdo.
V knjigi je navedenih še nekaj morebitnih svetniških kandidatov: škof Misja, Lojze Gronde kot žrtev komunizma … Na vsak nacin, knjiga naravnost klice po ponovni proverbi kršcanske zgodovine Slovencev, ki je veliko bogatejša od tiste, kakršno si danes predstavljamo.
How to order: (please click on Založba Humar)
V založbi Humar je izšla tudi knjiga istega avtorja z naslovom
Slovenski svetniki
(nem. ital., angl. povzetek)
