Jožko Šavli
Državnost Slovencev I
Razvoj slovenske državnostne misli

Zgodovina Slovencev, lažno prikazovana v luci hlapcevstva in tisocletne podrejenosti tujemu gospodarju, je bila in je še vedno glavni instrument v cilju potujcevanja slovenskih ljudi. V zamejstvu je šlo za ponenmcevanje in za poitalijancevanje, v Jugoslaviji (Sloveniji) pa je šlo, ceprav slovenski jezik še ni bil ogrožen, za izgubo slovenske zavesti v pojugoslovanjenju. V ta koncni cilj je bila usmerjena vsa jugoslovanska politicna struktura ter njen vzgojni in šolski aparat. Ljudje, ki so odrašcali v njem, pozneje niso vec zmogli dojeti in osvojiti novih odkritji o slovenski zgodovini in kulturi, in se na ta nacin otresti vcepljenega manjvrednostnega kompleksa. Naj v tem pogledu navedem neko vprašanje iz sociologije: "Kaj je moderno?" Odgovor se glasi:"Biti odprt za nova spoznanja!" (Op. p.)

Predgovor

Francoska revolucija je uveljavila novo gledanje na narod. Do tedaj je pojem naroda, ne glede na jezik, ki ga je ljudstvo govorilo, temeljil na pripadnosti deželi oziroma državi in njenem zgodovinskem izrocilu. Odslej je narod grand nation (veliki narod), ki združuje v en sam pojem bodisi državo, kot tudi njeno ozemlje ter prebivalstvo in jezik. Pojem velikega naroda - države se je v nekaj desetletjih razširil na vso Evropo. Naj tej osnovi so se v drugi polovici 19. stol. nastale tudi nekatere nove države, kot na primer Nemcija ali Italija. Druge, kot na primer Francija, pa so po tem nacelu prilagodile svojo notranjo ureditev.

Velike nove države niso imele svojega zgodovinskega izrocila. Brez njega jim je v primeri z drugimi manjkal ustrezen prestiž, s katerim bi se njihovi režimi ponašali lahko pred domaco in tujo javnostjo. To pomanjkljivost so premostile s tem, da so si zgodovinsko izrocilo preprosto ponaredile. V ta namen so financirale univerze in akademske ustanove, ki so temu ustrezno prilagajale zgodovinske, arheološke, etnološke in druge znanstvene razlage. Tako so novi narodi postali »zgodovinski". Še vec! V cilju novih osvajanj - ceš, saj nic ne pomenijo - so takšni veliki narodi zaceli manjšim zanikati zgodovinsko izrocilo.

Ideologija - Prirejene akademske razlage so bile temelj za oblikovanje ideologije, s katero so vladajoci režimi v imenu znanosti uravnavali javno mišljenje. Ideologija je bila najprej podlaga nacionalizmu, ki je režimu velike države služil za utrditev njegove oblasti, kasneje pa za ozemljska in gospodarska osvajanja. V Evropi pa se ni uvljavilo samo pojmovanje o velikih narodih, temvec tudi o vecvrednih in manjvrednih. Akademski svet, ki so ga financirali tudi v te namene, je imel odlocilno vlogo pri tem, da so takšna gledanja v široki javnosti prevladala.

Novim pogledom na narod, na veliki narod, na zgodovinski in vecvreden narod se ni mogla izogniti tudi stara Avstrija. V njej so nekatere narode, med njimi tudi Slovence, na osnovi ponarejenih akademskih razlag razglasili za »nezgodovinske«. V primeri z »zgodovinskimi« so jim odrekali ustrezen politicen status. Šlo je za ociten šovinizem, cigar posledice so v Avstriji vidne še danes.

Akademikom, ki so se podredili režimskim smernicam, je bila zagotovljena kariera. Znacilen primer tega, ki Slovence in njihovo identiteto neposredno zadeva, je jezikoslovec Fran Miklošic in njegov akademski položaj. V drugi polovici 19. stol. se je kot slavist na dunajski univerzi povzpel do nesporne slave. Zapustil je veliko znanstvenih del, toda zatajil je pomen slovenskega jezika za jezikoslovje. Sodim, da je pri navajanju izvora slovenskih besed, ki jim pritika razne srednje ali visoko nemške korene ipd., tudi ponarejal.

Nemški nacionalizem in šovinizem, ki je takrat na Dunaju že prevladoval, je bil najbolj nastrojen ravno proti Slovencem, ki so bili na poti nemškemu prodoru proti Jadranu. Ce bi Miklošic slovenskemu jeziku in kulturi da priznanje, nedvomno ne bi prišel do svoje slave. Tedaj je namrec javno mišljenje v stari Avstriji že povsem krojila nemškonacionalna ideologija.

Velenemštvo - Nemškonacionalna ideologija je v 19. stol. prepojila predvsem humanisticne vede. Njihove razlage so podrejali velikonemškim ciljem, to je, osvajanju novih ozemelj. Z ideologijo naj bi nemško javnost prepricali, da so takšna osvajanja upravicena. V ta namen so nemški znanstveniki spravljali na dan številne akademske konstrukte (polresnice, ponaredbe, laži). Na njihovi osnovi se je v javnosti porajal custveni zanos pripadnosti »velikemu« nemškemu narodu in njegovemu »poslanstvu«. Nemški ncionalizem je vodil zatem v militarizem, ki je kasneje zanetil prvo in zatem še drugo svetovno vojno.

V cilju nemških ozemeljskih osvajanj so bila podana tudi "znanstvena" prikazovanja Slovanov. Njihov namen je bil, ustvariti v ljudskih množicah splošno prepricanje, da so slovanski narodi manjvredni, brez prave kulture in zgodovine. Takšno stanje naj bi z namenom domnevnega kulturnega poslanstva, opravicevalo nemški "Drang nach Osten" (Pohod na Vzhod) in "Brücke zur Adria" (Most do Jadrana). Pojavi se pojem o nemškem oziroma germanskem »nadcloveku«. Na novo skovani narod Nemcev, ki v resnici ni imel zgodovinskih korenin, naj bi imel sveto pravico, da svoje ozemlje razširi na vzhod in jug, in si podredi tamkajšnje "nekulturne" slovanske narode. Ti narodi naj ne bi bili sposobni življenja in razvoja, in bi tako ali tako izginili (Marx 1955, 100).

Panslovanstvo in jugoslovanstvo - Vabljivi ideologiji, ki bi lahko pripomogla k osvojitvi novega ozemlja, se ob koncu 19. stol. ni mogla upreti tudi takrat osamosvojena Srbija. Opirala se je pri tem predvsem na carsko Rusijo, ki so jo v duhu ideologije panslovanstva prikazovali kot "mater" Slovanov. Panslovanska ideologija sicer ni bila uradna politika takratne Rusije. Toda velikorusko »slovansko« carstvo je bilo vendarle tisti idejni cilj, ki ga je panslovansko gibanje kot rešitev postavljalo nasproti ideologiji velikega nemštva.

V Srbiji, ki je bila od leta 1870 samostojna, se je, zelo verjetno po zgledu slovanske Rusije, vedno bolj uveljavljala ideja o nekoc še skupnem narodu Južnih Slovanov, ki naj bi kot takšen prišel iz prvotne pradomovine za Karpati (Rusije) na Balkan. To naj bi bil prvoten »jugoslovanski narod«, ki naj bi govoril še enoten jezik. Šele kasneje naj bi se iz njega razvilo vec jezikov in narodov. Njihova povezanost v skupno državo Jugoslavijo, in zatem povrnitev v prvoten jugoslovanski narod, naj bila edina možnost, da bratski južnoslovanski narodi vzdržijo neznosen pritisk, ki so ga na pragu 20. stol v stari monarhiji nanje izvajali Nemci in Madžari. Preko Južnih Slovanov in njihove Jugoslavije bi tudi Srbi postali eden izmed velikih narodov v Evropi. Vsled tega je srbska stran že pred prvo vojno kot tudi po njej brez prikrivanja prikazovala svetu "Veliko Srbijo" (Jugoslavijo) in njeno mesto v jugovzhodni Evropi.

Komunizem - Po zmagi komunisticne revolucije v Rusiji in kasneje, po prevladi komunisticnih režimov v mnogih državah po drugi svetovnivojni, predvsem v Vzhodni Evropi, je prirejanje znanstvenih razlag za cilje ideologije doseglo svoj vrhunec. Danes se z odporom spominjamo imen mnogih znastvenikov in »znanstvenikov«, ki so si akademsko kariero ustvarili s tem, da so svoje razlage prilagajali ciljem komunisticnih režimov. V nekem smislu jih ponazarja ime Lysenko, ki je bil na podrocju biologije pravi šušmar, vendar prijatelj Stalina. Pod njegovim pokroviteljstvom si je ustvaril nesporno »znanstveno« kariero.

Vendar pa naletimo na visokošolski aparat, ki je sledi nacionalni ideologiji, tudi v svobodnih in demokraticnih državah zahoda. Tudi njihove znanstvene razlage so bile in se še vedno »svobodne« samo do tiste mere, ki jim jo doloci režim, ki jih financira. Da bi režim pred javnostjo prikril pristranski znacaj takšnih razlag, podeljuje njihovim avtorjem vsemogoca priznanja in omogoca akademsko slavo. Prav nic drugace kot pod nekdanjim komunizmom.

Takšne so bile v svetu razmere na predvecer dogodkov, ki so vodili v prvo in zatem v drugo svetovno vojno. Razmere, na katere Slovenci ob vseh odlikah, ki smo jih imeli, nismo bili pripravljeni. In res je že nekakšen cudež, da smo prestali vse preiskušnje in pretrese, ki so sledili, in ohranili status naroda. V takšnem stanju nas je voz naše usode proti koncu 20. stol. zapeljal v samostojno in mednarodno priznano Slovenijo. Mnogi drugi, dokaj mocnejši narodi, npr. Katalonci, Benecani, Korzicani, Sicilijanci, Bavarci, Škoti... v tej namri vse do danes niso uspeli.

Kljuc do nove države, ki ga dolgo nismo našli, je bila svobodno in pošteno prikazana zgodovina. Kljuc, ki danes tici v kljucavnici, a še vedno ni obrnjen, tako da bi Slovencem dokoncno odprl vrata v njihovo pravo zgodovino. Prej ali slej pa se bo tudi to zgodilo, ceprav si stari ideološki imperializmi, bodisi jugoslovanski (velikosrbski) kot avstrijski (nemški) in še vedno predstavljajo, da bodo v izkrivljanju resnicne zgodovinske podobe Slovencev na domnevno »znanstvenih« razlagah obrnili tok zgodovinskega dogajanja.

Oblaki trupla so v teme kanalih,
vihar jih je pred smrtjo onecastil.
To noc je, da bi dušo upropastil,
nazaj bi ne iskal je v sanj zrcalih.
(France Balantic)


Slovenski siromak na zakladu svoje zgodovine

Ko se ozremo v politicno zgodovino Slovencev za poldrugo stoletje nazaj, smo zaprepašceni nad idejno in politicno nebogljenostjo naših takratnih narodnih voditeljev.

V prelomnem letu 1848 so vodilni slovenski možje še vztrajali na stališcih Kopitarja in Vodnika, ki sta v casu Ilirije zavrnila nacrt, porojen v okolici maršala Marmonta, da naj bi tudi na slovenskem ozemlju uvedli v "ilirske" šole jezik dubrovniške književnosti. Ker slovenska politicna zgodovina, in še zlasti njeno državno izrocilo, nista bili primerno raziskani, so se takrat slovenski politiki v svojih zahtevah po zedinjeni Sloveniji opirali predvsem na naravno pravo vsakega naroda do lastne državne enote.

Toda strah pred zmagoslavnim nemštvom in njegovim pohodom proti Jadranu, kar je nujno pomenilo ponemcenje, je pripeljal do tega, da so nekateri vidni Slovenci, kot je bil npr. bojeviti Levstik, že kmalu zatem zaceli obracati svoj pogled v povezavo s Hrvati in Srbi. Na slovanskem jugu je bilo tedaj jugoslovansko gibanje že v mocnem zagonu, medtem ko so se pri Slovencih ogrevali zanj le posamezniki.

Navedba, ki jo zgodovinar Fran Zwitter podaja v zvezi s kongresom jugoslovanske socialne demokracije v Lublani, ko pravi: "Ta politika, ki sloni na nacionalnem nacelu, je za Slovence hkrati tudi jugoslovanska politika: Jugoslovanski kongres v Ljubljani 1. dec. 1870 proglasi voljo Jugoslovanov v habsburški monarhiji, da nastopajo kot enota tudi v politiki, in pri Slovencih se je pojavil prvi glas, ki govori o Srbiji kot Piemontu Jugoslovanov," nima nikakršne resne podlage v takratnih dogodkih (Fr. Dolinar 1971, 10). Navedba velja kvecjemu za udeležence tega kongresa.

Toda omenjeni zgodovinar ji mora, govorec o "Piemontu Jugoslovanov" (Srbiji), ocitno dati povsem drugacno, rekli bi, jugoslovansko težo. V resnici so prav takrat številni tabori ob neverjetno množicni udeležbi odražali jasno voljo slovenskih ljudi, da bi dosegli priznanje svojih narodnih zahtev. In to v državi, ki je bila od vedno njihova, vendar je po prevladi ideologije velikonemštva in ob vztrajnem ponarejanju zgodovine izgubila svoj prvoten znacaj.

Res pa je, da je jugoslovanska misel od takrat naprej v vedno vecji meri zajemala slovensko izobraženstvo in še bolj polizobraženstvo. Na vsak nacin pa vodilni slovenski stranki še leta 1897 terjata združitev slovenskih pokrajin s središcem v Lublani. To pa je bila, žal, tudi zadnja slovenska politicna izjava, ki narodnega obstoja Slovencev ni vezala na jugoslovansko vprašanje.

Na zacetku 20. stol. je slovensko zgodovinopisje že povsem podleglo ideologiji jugoslovanstva. Ko npr. zgodovinar France Kos v svojem Gradivu za zgodovino Slovencev omenja kneza Ljudevita v Slavoniji, se znebi tudi takšne ugotovitve: Iz tega je razvidno, da je Ljudevit leta 820 združil skoraj vse Jugoslovane pod svojimi zastavami (Gradivo 1906, II, XXXVIII). Slovenskega prava, ki se izrecno navaja okoli 1010, in njegovega pomena v priznanju narodove državnosti omenjeni zgodovinar sploh ne dojame, ali pa se tako samo dela. Njegovo omembo v virih odpravi z naslednjim stavkom: Viri govore na enem mestu o slovenskem pravu (Sclavenica institutio), na drugem pa o slovenskem obicaju (consuetudo Sclavorum). In to je pri tem zgodovinarju o vprašanju slovenskega prava tudi vse (Gradivo 1911, III, VII).

Navedbi zgodovinarja Fr. Kosa kažeta, da je takrat ideja o jugoslovanskem narodu med slovenskim izobraženstvom do kraja prevladala. Slovence so si predstavljali le še kot jezikovno ali celo samo kot narecno skupino nekih Jugoslovanov. Leta 1909 je Jugoslovanska socialna demokracija v svoji Tivolski izjavi že terjala »popolno narodno zedinjenje vseh Jugoslovanov brez ozira na razliko imen, vere, pisave in narecja ali jezikov« . Izjava je ocitno povzeta iz pojmovanja jugoslovanstva, kot ga je tedaj širil Juraj Demetrovic, urednik socialisticne "Svobodne rijeci". Pozneje je bil zaupnik kralja Aleksandra; tistega, ki je postavil jugoslovanstvu za cilj ustvariti iz Srbov, Hrvatov, Slovencev in Bolgarov enoten jugoslovanski narod.

V tem primeru ne moremo pomisliti na kaj drugega, kot na to, da je bilo v ozadju takšnih razglasov srbsko financiranje. To nam potrjuje tudi nastanek skupine Preporod med slovenskimi srednješolci (1908), ki je bila povezana s srbsko Narodno odbrano, in je bila usmerjena unitaristicno jugoslovansko (Fr. Dolinar 1971, 11).

Leta 1912 je na sestanku dijaštva v mestnem domu stopil na oder Ivan Endlicher, eden izmed preporodovcev, in takole nagovoril navzoce: "Draga braco Slovenci, svi smo mi jedan narod i taj veliki narod od osamnaest miliona nece umrijeti - samo se svi moramo ujediniti u našoj vlastitoj državi; a to nece biti Austrija, nego sasvim samostalna Jugloslavija!" (Iv. J. Kolar 1930, 36).

Takšne usmeritve preporodovcev nedvomno ne more prikriti navajanje, da je skupina ob 500-letnici zadnjega ustolicevanja koroških vojvodov leta 1914 - kljub zaplembi (?) - razširila A. Ponikvarja brošuro Klic od Gospe Svete (J. Pleterski 1995, 299), kar naj bi ji dalo nekakšno slovensko lice. In stališca na srbski strani?

Tukaj je takrat je delovala nacionalisticna organizacija "Ujedinjenje ili smrt", katere duša je bil Dimitrijevic - Apis, polkovnik srbskega generalštaba. Slovenske dežele je v 7. cl. njenih pravil oznacil kot "srbsko krajino". Ta organizacija je bila tesno povezana tudi z nemško tajno službo. Vsled tega se je takšni oznaki uprl drugi vodilni clan dr. Bogicevic, ceš da je slovensko ozemlje vkljuceno v Sveto Rimsko cesarstvo "nemške" narodnosti, kar da bi izzvalo ostro nasprotovanje vodilnih nemških krogov.

Kasneje je bil dr. Bogicevic srbski poslanik v Berlinu in Bernu. Ko je bil po prvi vojni odpušcen, je objavil nekaj gradiva iz srbskih tajnih arhivov. V tem gradivu je tudi porocilo, ki ga je po obisku pri ruskem carju leta 1914 poslal svoji vladi srbski ministrski predsednik Pašic. V porocilu je mdr. navedeno tudi nasledje: Povedal sem mu tudi o Slovencih, ki gravitirajo k Srbohrvatom, in bodo privzeli srbohrvaški jezik, ker je njihovo narecje slabo in so že davno izgubili svojo nacionalno samostojnost... (M. Boghitschewitsch 1928, 415).

Povsem v jugoslovanskih ideoloških vodah se je takrat znašla tudi Slovenska ljudska stranka. Že leta 1912 so njeni predstavniki na srecanju s politiki Hrvaške stranke prava uradno izpovedali: "Izjavljamo, da Hrvati in Slovenci tvorimo eno nacionalno enoto. Zato želimo skupno delovati za enotnost, pravice in svoboden razvoj hrvaško-slovenskega naroda v okviru habsburške monarhije" (Fr. Dolinar, itm.). - Torej, so "planinski" Hrvati v resnici slovenska iznajdba!

Podobno temu je bilo tudi stališce Narodno napredne stranke, katere izvršni odbor je leta 1913 zahteval kulturno in politicno zedinjenje avstro-ogrskih Slovanov v habsburškem okviru in zbližanje z južnimi Slovani (Fr. Dolinar, itm.).

Utvara o Jugoslaviji je med prvo svetovno vojno prešla v splošno zavest slovenskega izobraženstva. Karantanija, za katero so sicer vedeli, jim ni predstavljala narodne, zgodovinske in politicne istovetnosti Slovencev. Ponemcenje, ki je bilo v vidu, bi v primeru nadaljnega obstoja monarhije pomenilo izgubo narodnosti, pred katero naj bi se, paradoksno, "rešili" s prav takšno izgubo, samo da v jugoslovanstvo.

O razmerah v tistih casih poroca šele po drugi svetovni vojni v svojih spisih Matija Škerbec, eden od pobudnikov gibanja za slovensko državo, in pravi: Jugoslovenstvo, mišljenje, da smo vsi jugoslovanski narodi en sam narod, je že pred prvo svetovno vojno polagoma prodiralo iz liberalnih mladinskih krogov tudi med katoliško mladino. Dr. Krek se je tedaj, kakor se zdi, prelevil iz "planinskega Hrvata" v Jugoslovena... Med prvo svetovno vojno pa je jugoslovenstvo med slovensko mladino skoro poplnoma prevladalo. Ce sem med mladini zatrjeval, da smo Slovenci poseben kulturen narod, sem moral cutiti zelo ostre ugovore (M. Škerbec 1957, 36, 37).

O jugoslavenarstvu, kot si ga je predstavljal Janez E. Krek, kar katoliška stran navadno prikriva, pa je dr. Iv. Pernar, ki je bil clan hrvaškega katoliškega akademskega društva Domagoj, povedal leta 1934 svojim slovenskim sozapornikm v Sremski Mitrovici naslednje: Sam sem slišal, ko nam je vaš dr. Janez Ev. Krek v Domagoju v Zagrebu govoril, da so Slovenci le planinski Hrvatje (M. Škerbec 1957, itm.). In prav tako tudi o dr. Tavcarju, ki je svoj cas na Hrvaškem govoril, da smo Slovenci le planinski Hrvatje, zato tudi njega imenuje dr. Prijatelj "planinskega Hrvata" (itm.).

Profesor Ciril Žebot poskuša v svoji knjigi Neminljiva Slovenija opraviciti Kreka in Korošca, ceš da sta bila jugoslavenarja le iz takticnih razogov: Res je, da sta dr. Janez Ev. Krek in dr. Korošec površno izjavljala, da so Hrvati in Slovenci en narod... Tisto enacenje je bilo v bistvu le neuradno izražena politicna taktika v zgodovinski perspektivi takratnega casa in razmer (Žebot 1988, 33). Dejstva pa so, na žalost, povsem drugacna!

Avstrijska škofovska konferenca je poleti 1918 podala izjavo proti samoodlocbi narodov v monarhiji, ki pa je lublanski škof Jeglic v svoji škofiji ni objavil. V njegovo obrambo je ugleden duhovnik prof. Aleš Ušenicnik napisal knjižico "Um die Jugoslavija", v kateri razodeva prevladujoco ideologijo pri tedanjem slovenskem izobraženstvu. V njej lahko preberemo tudi takole skrotoviceno in povsem neresno besedicenje: "Beseda Jugoslavija ni nic drugega kot kratka formula za dolgo in tesnobno hrepenenje našega naroda po svobodi in edinosti. Nekoc se je temu reklo Zedinjena Slovenija, sedaj pa se mu rece Jugoslavija. Kar se je zgodilo, se ni dalo pricakovati. Zedinjena Slovenija pomeni samo nacionalno avtonomijo, medtem ko Jugoslavija obsega lastno državnost..." (Fr. Dolinar, 1971, 21). Neverjetno mešanje pojmov pri enem najbolj vidnih katoliških izobražencev, ki se je izpopolnjeval »v Rimu«. Kaka nacionalna avtonomija, nujna za Slovence tudi v Jugoslaviji, mu ni prihajala niti na kraj pameti.

Takole opisuje Ivan Šušteršic, dolgoletni glavar kranjski, oklic "narodne vlade" v Lublani, dne 31. oktobra 1918: Pijano veselje, otroško govoricenje, a nic hladne razsodnosti... (On bi se, ce bi bil v tej vladi) z vso silo upiral usodni pogreški, da smo sami razdejali najbolje, kar smo imeli v deželi: naš deželni odbor in nanj naslanjajoco se deželno samoupravo... Prvo naše delo je bilo, uniciti deželno avtonomijo, razpršiti deželni odbor in brezpogojno izrociti Belgradu vse premoženje dežele Kranjske, po zelo nizki cenitvi nad 70 milijonov. (Fr. Dolinar, itm. 32).

V resnici takrat niti ni šlo za pravo vlado, saj je še isti vecer po svoji ustanovitvi telefonsko zaprosila za potrditev pri Narodnemu vijecu v Zagrebu, ki je predstavljalo državo Slovencev Hrvatov in Srbov, in so ga bili ustanovili dan poprej.

Na seji kulturnega odseka iste vlade dne 16. novembra 1918 so bili skoraj vsi, tudi pesnik Oton Zupancic, prepricani, da se bodo Slovenci v novi državi spojili z drugimi južnoslovanskimi narodi. Edino biolog Pavel Grošelj je bil v tem izjema. Izidor Cankar je kot protiargument za obstoj Slovencev navajal, da je treba imeti veliko sredstev za ucne zavode, knjižnice, galerije in druge institucije. V primeru kulturne nespojenosti bi "slovenski otok v novi državi stal kot separatist", Slovenec pa se bo v njej pocutil kot nezadovoljen državljan...

Geograf Anton Melik je zatrjeval, da sociologija kaže, da bo to proces združevanja. Ivan Grafenauer pa, da bo do asimilacije med Slovenci in Hrvati prišlo, tudi "ce se branimo", ni pa treba k njej siliti. Najbolj odlocno se je za slovenstvo poleg Grošlja postavil slikar Rihard Jakopic, ki je poudaril, da smo Slovenci narod in da je naša dolžnost, da to branimo. Zato je nujno dolociti tàko obliko države, ki bo preprecevala možnost umetne asimilacije…

Tako je ob koncu prve svetovne vojne je prišlo lahko samo to, kar je ob takšnem pojmovanju slovenskega izobraženstva in polizobraženstva moralo slediti: Slovenci so zajadrali v prvo Jugoslavijo brez vsakršnih ustavnih in pravnih pojmovanj o narodu in temu primernih politicnih zahtev. V takšnih šarlatanskih predstavah o lastni državi je bila bistvo vsega zgolj protinemška usmeritev. Vse drugo naj bi prišlo kar samo po sebi, brez kakega miselnega napora, organiziranja in skrbi.

Po prvi svetovni vojni

Prišlo pa je še huje! Belgrajski centralisticni režim je že od vsega zacetka pojmoval Jugoslavijo samo kot "Veliko Srbijo". Svojega unitarizma niti ni prikrival, in samo vprašanje casa naj bi bilo, kdaj se bo v novi državi oblikoval velikosrbski narod. V tem pogledu mu je bilo vec kot dobrodošlo dotedanje nadzorovanje in usmerjanje javnega mišljenja preko prirejenega razlaganja zgodovine, kakor se ga je že pod monarhijo posluževala velenemška stran.

V Lublani je to "metodo" takoj prevzel zgodovinar Ljudomil Hauptmann, univ. profesor, odkrit unitarist, ki je v drugem letniku lublanske revije Njiva objavil obsežno razpravo z naslovom "Priroda in zgodovina v razvoju Jugoslavije" (1922, 113 - 133). Lublanski list Jutro je njegovo razpravo povzdigoval, ceš da "daje najjacje dokaze za umestnost in nujnost jugoslovanskega unitarizma" (1922, št. 184). - Proti poniževanju in zanicevanju Slovencev v tej razpravi je nastopil zgodovinar Josip Mal z razpravo "Nova pota slovenske historiografije?" (Cas, 1923, 185 - 220).

Nanjo je Hauptmann objavil odgovor z naslovom: "Staroslovanska in staroslovenska 'svoboda'" V njej nam ob koncu svojega odgovora skrceno prikaže jedro svojih izvajanj in sicer: Po soglasnem pricevanju odlicnih virov, Prokopija, Ivana-Mihaela in Maurikija, so bili podonavski Slovani vojaško inferiorni in politicno nezmožni, lahek plen vsakemu barbaru. Ritem njihovih ofenziv zato ni naroden, ampak tuj. Podedovano, v geografskih razmerah utemeljeno slabost so poglobili še Obri, krušec in presajajoc njih plemena, naseljujoc med njimi svoje vojaške posadke, kasaze, ter oskrunjajoc jim celo rodbinsko življenje. Svobodo od Obrov so jim prinesli zategadelj šele tuji priseljenci, na Koroškem bojeviti dalmatinski Hrvati, ki so tam zamenili obrske kasaze, medtem ko se je ohranila obrska vlada na Gornjem, Srednjem Štajerskem in na Kranjskem do Karlove dobe. Ko se je zrušila takrat kaganova moc, so zato vstopili Slovenci v krog nemških plemen kot suženjski narod, kateremu je gospodovala le tenka plast poslovenjenih hrvatskih in turkotatarskih kasazov... (Cas 1923, 305 - 334).

Za sklepanje o kaki oblasti Obrov nad predeli Karantanije ni v virih prav nobene opore, vendar jo Hauptmann navaja kot dejstvo. Kakšno zvezo naj bi Karantanci imeli s podonavskimi Slovani, ki se tepejo z Bizantinci? - Vse skupaj je ena sama ponaredba v tolmacenju zgodovinskih zapisov, trdno pod nadzorstvom belgrajskega režima. Od nje se se slovensko zgodovinopisje nikoli ni ogradilo in se tudi ni smelo. Belgrajskemu režimu je šlo predvsem zato, da se v mišljenje Slovencev ne bi zasidral pojem o lastni državi, in akademska "znanost", ki jo je financiral, se je morala temu ukloniti. Slovenci s svojo zgodovino niso smeli nadkriljevati Srbov. Na ta pogoj je bilo ocitno vezano financiranje akademskih ustanov. Sàma zgodovinska resnica je bila postranskega pomena.

Zgodovinar in arhivar Josip Mal je bil edini, ki je nasprotoval unitaristu Hauptmannu v ponarejanju slovenske zgodovine. V svojih spisih je, med drugim, opozoril je tudi na to, da je bila v srednjem veku država nekega naroda utemljena in priznana na njegovem pravu. To pravo vse do 10. stol. ni bilo vezano na ozemlje, temvec na osebo, na pripadnike naroda, kjer koli so bili. Karantansko pravo je v virih omenjeno z nazivom institutio Sclavenica in tudi kot Slavica lex. Toda opozorila zgodovinarja Mala je moralo slovensko zgodovinopisje, nadzorovano po Belgradu, preslišati.

Zamolcana dejstva o slovenski Karantaniji in ponarejeni prikazi lastne zgodovine v hlapcevskem smislu so imeli hude posledice za narodno zavest slovenskih ljudi. Ti in še posebej slovensko izobraženstvo, so vsled tega vedno bolj trpeli na kompleksu manjvrednosti, ki so jim ga vcepljale belgrajske politicne strukture. V svoji preprošcini niso pomislili na goljufijo na akademski ravni. Akademiki pa so se morali delati nevedne, saj bi bili v nasprotnem primeru nedvomno ob svojo kariero. Zatrta pa je bila tudi svoboda tiska. Možnosti kake javne kritike ni bilo.

Jugoslovanski narod - Leta 1929 je centralisticna velesrbska diktatura tudi formalno uvedla "jugoslovanski" narod. Sledila je Slovenska izjava (punktacije), ki jo je leta 1932 podtalno razširil vodilen slovenski politik Anton Korošec. Bila pa je samo zapoznel in onemogel poskus, storiti nekaj za vsako ceno. Popraviti nekaj, kar je bilo dejansko že zdavnaj zamujeno in zavoženo. Belgrajski režim je vsled tega Antona Korošca interniral. O tem pravi Matija Škerbec naslednje: Ce bi kdo leta 1917 napovedoval, da se bodo isti mladini pod dr. Korošcem komaj cez 15 let nato borili proti jugoslovenstvu za slovenske punktacije in da bo dr. Korošec s svojimi tedanjimi mladini pod kraljem Aleksandrom interniran zaradi ideje o posebnem slovenskem narodu in zaradi odklanjanja jugoslovenstva, bi ga bili tedaj proglasili za norca (M. Škerbec itm.).

Pomanjkanje prave ideje o slovenski državi je vodilo do tega, da je levicarska stran na starih panslovanskih izhodišcih iskala nov pravicen red pri Stalinu, "velikem" Slovanu v Moskvi. Katoliška stran, vkolikor se je sploh zavedala resnosti razmer, je pricakovala rešitev samo od cim bolj poglobljenega verskega življenja, in koncno od Cerkve oziroma njenega vrha. Toda razmere na Primorskem, ki je bilo tedaj od Italijo, so jasno pricale, da cerkveni vrh v Rimu ni kazal nobenega posluha za probleme Slovencev.

Še huje! Papež Pij XI. je šel tako dalec, da je leta 1930 na pritisk fašisticnega režima odstavil nadškofa Sedeja v Gorici in leta 1936 še škofa Fogarja v Trstu, ker sta se zoperstavljala fašisticnemu nasilju nad slovenskimi ljudmi. Postala sta namrec motec dejavnik v odnošajih med Vatikanom in fašisticnim režimom. Takšno neopravicljivo dejanje papeža je pomenilo vrhunec v italijanskem ideološkem in fizicnem nasilju proti Slovencem. Vsled tega so se mnogi slovenski izobraženci in zavedni ljudje na Primorskem oddaljili od Cerkve, in kasneje še od vere, ter pristali na komunisticni strani.

Kake predstave o državi Sloveniji niso imeli tudi pripadniki primorskega osvobodinega gibanja TIGR. Ob vsem neverjetnem domoljublju in požrtvovalnosti je bil cilj njihove dejavnosti edinole prikljucitev Primorske k "materi domovini" Jugoslaviji. Ob izbruhu druge svetovne vojne so se pridružili partizanom. Po vojni pa jih je ta-ista Jugoslavija zaradi njihove narodne zavesti preganjala (Mira Cencic 1997).

Lambert Ehrlich

V takšno, naravnost obupno razdvojeno mišljenje in zavest slovenskega izobraženstva je zaman odmeval klic univ. prof. Lamberta Ehrlicha, narodnjaka in vnetega duhovnika, ki ga je naslavljal s Sv. Višarij: ...Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne more biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Sv. Višarje To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu! Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihce izmikati... Iz pridige študentom lublanske univerze, ki so leta 1933 poromali na Sv. Višarje (R. Cuješ, 1992, 146).

Prof. Ehrlich je govoril iz notranjega prepricanja. Tako kot on je cutil tudi slovenski clovek, ki je nekje v svoji podzavesti ohranjal spomin na slovensko državo, na staro pravdo, in to kljub temu, da je bila izbrisana iz vseh zgodovinskih knjig. Iz daljšega clanka v koledarju-zborniku Svobodne Slovenije preberemo lahko o prof. Ehrlichu tudi naslednji stavek: Rad je poudarjal, kako važno je, ce ima kak narod oziroma država svoje vladarje med svetniki, npr. Avstrija sv. Leopolda (F. Žakelj 1962, 154).

Takrat prof. Ehrlich še ni slutil, kako bo nekoc prišlo na dan (1992), da je tudi zgodnja slovenska država Karantanija imela svojega vladarja - svetnika. Ta vladar je bil sv. Domicijan († ok. 802); vojvòd, ki so ga cela stoletja castili kot karantanskega zavetnika (J. Šavli 1999). Njegov grob se še vedno nahaja v kapeli stare opatijske cerkve v Millstattu (Mile) na Koroškem. Jezuiti, ki so kot zadnji upravljali opatijo, so leta 1762 predložili v Rimu vlogo za njegovo svetniško razglasitev. Toda kmalu potem, leta 1773, je bil njihov red ukinjen. S tem je tudi Domicijanova zadeva v Rimu zaspala. Od konca 18. stol. dalje se je njegovo cešcenje omejevalo le še na sam krajevno raven.

Toda sv. Domicijan je bil ideologiji velenemštva kljub temu še vedno tako napoti. Tako se je judovski zgodovinar Robert Eisler iz Innsbrucka, ocitno po narocilu velenemških krogov, lotil o njem posebne študije, v kateri ga je razglasil za izmišljotino benediktincev (R. Eisler, 1907). Od tedaj so »ugotovitev« tega zgodovinarja nenehno ponavljali, vse dokler ni bil leta 1992 najden kos njegovega nagrobnika. O najdbi, ki je pricala o obstoju tega karantanskega kneza - svetnika, niso v Sloveniji porocali nicesar. Niti verski tednik Družina.

Razlage o zgodovini Slovencev, ki so prihajale z lublanske univerze, so bile, kot smo videli, prikrojene ciljem jugoslovanskega unitaristicnega režima, ki je univerzo in njene oddelke financiral. Akademski svet z visokimi placami je pod gospodarjem, ki je sedel na jugu, živel predobro, da bi iznašal za svoje blagostanje prevec tvegano podobo "Slovenije v svobodi", kot jo je na Sv. Višarjah izpovedoval prof. Ehrlich.

Ker zgodovina slovenske državnosti v casu med prvo in drugo vojno ni bila predstavljena na akademski ravni, tudi misel o slovenskem narodu, ki mu pripada tudi samostojna država, ni našla mesta v vrhovih mešcanske Lublane in njenih ustanov. Nemškutarsko gledanje na Slovence kot na "nezgodovinski" narod, ki naj bi po svojih prvih poskusih že davno izgubil lastno državo, se je vleklo naprej. Ustrezalo je namrec jugoslovanskemu (velesrbskemu) režimu in njegovi unitaristicni ideologiji. Lublanski vrh pa je imel ocitno smo korist, ce z jugoslovanskim režimom ni bil v konfliktu.

Proti slovenski državi - V takšnemo zablokiranem vzdušju je je raslo seme komunisticne ideologije. Njeni predstavniki, z Edvardom Kardeljem na celu, so se opirali na nauke Marxa, Engelsa in Lenina in na velikega »slovanskega« vodjo Stalina. Ponarejene razlage o zgodovini Slovencev kot narodu hlapcev in dekel, ki jih je izneslo že nemškutarstvo, in zatem jugoslovanstvo, na literarni ravni pa naj bi jih predstavljal Ivan Cankar s svojimi »hlapci«, so povsem ustrezale tudi njihovi teoriji o stoletja zatiranem narodu, ki naj si v socialisticni revoluciji stre okove in si zavlada sam.

Ko so leta 1941 centralne sile zasedle Slovenijo, je komunisticna stran v Lublani, zasedeni po Italijanih, ustanovila (aprila) tkm. Protiimperialisticno fronto, ki je sledla Stalinovi zavezi s Hitlerjem. Šele ko je ta napadel Sovjetsko zvezo (julija), se je preimenovala v Osvobodilno fronto (OF). Organizirala je potem partizanstvo, v cilju osvobodilnega boja proti nemškemu in italijanskemu okupatorju, vendar prvenstveno za zmago komunisticne revolucije.

Zgodovinopisje, kadar bo svobodno, bo moralo še raziskati, v cem je bil prvenstveni vzrok, da je OF, ali bolje, njena varnostna služba VOS, povsem v rokah komunistov, izvedla leta 1942 atentat na prof. Ehrlicha kot "klerofašisticnega" kolaboratorja. Ali je bil povod za to samo njegov odlocen protikomunizem, ali pa prvenstveno Ehrlichova zamisel samostojne Slovenije, ki je ni bilo v nacrtih Stalina in in njegovega zaupnika Tita?

Da je bilo tako, bi sklepali iz izjave, ki jo je podal Edvard Kocbek, ki pravi: ...slovenska partija ni bila suvereno telo v organizacijskem smislu niti po svoji moralni zavesti, saj je bilo njeno vodstvo odgovorno središcu zunaj sebe in zunaj slovenske suverenosti, ki jo je predstavljala Osvobodilna fronta (B. Pahor - A. Rebula 1975, 132).

Slovenski partijski vrh, kateremu je pripadala VOS, je bil torej podrejen jugopartijskemu krogu okoli Tita. Ta krog je bil nedvomno odlocno usmerjen proti samostojni slovenski državi, tudi ce bi bila komunisticna. Lahko recemo, da je bila partiji, in predvsem njenemu balkanskemu zaledju, prvenstveno napoti Ehrlichova zamisel samostojne slovenske države, ne pa njegov protikomunizem. Zamisel lastne države, ki jo je prof. Ehrlich javno oznanjal že vec kot desetletje.

Partizanski in domobranski borci

Toda zavedni slovenski ljudje so bili pripravljeni iti v boj le za svobodo in za slovensko državo. Zato so vsem tistim, ki so odšli v partizane, ki jih je vodila OF, tudi predocevali neko "svobodno republiko" (slovensko državo). Ni pa bilo dopušceno razglabljati o tem, ali v pomenu politicne samostojnosti, ali v okviru Jugoslavije, ce ne kar Sovjetske zveze. Razpravljati kakor koli o necem, kar bi v predstavo o slovensko "državi" vnašalo dvom, je pomenilo tvegati glavo.

V partizanskem gibanju delujoca VOS je morila vse, ki so ali ki bi lahko, zaradi njihovih položajev in ugleda med ljudmi, ogrožali uspeh komunisticne revolucije. Grozljivi pomori duhovnikov, katoliških osebnosti, posebno pripadnikov Katoliške akcije, in kar celih družin, predvsem v Lublanski pokrajini, zasedeni po Italijanih, so privedli do tega, da so ljudje iskali zašcite pri italijanskem okupatorju. Ta je dovolil ustanovitev Vaških straž, iz katerih je kasneje nastalo domobranstvo. Pomori VOSa pa so kot »likvidacije« zajeli tudi partizane same, vse tiste, ki so prevec na glas izpricevali svojo slovensko zavest.

Zaradi vsiljene komunisticne ideologije in izvajanja revolucije je prišlo do bojev med partizani in domobranci, do državljanske vojne, ki je terjala vec žrtev kot pa okupatorjeva zasedba. Tragedija takšnega spopada je bila v tem, da so borci tako na eni kot na drugi strani imeli v svoji predstavi slovensko državo, vendar so si jo pod plašcem razlicnih ideologij predstavljali vsak po svoje.

Obcudujemo lahko partizansko organizacijo, ki ni bila samo vojaška in gospodarsko preskrbovalna, temvec tudi kulturna in prosvetna. Obstajal je partizanski dnevnik, partizansko gledališce, partizanske bolnice kot npr. znamenita bolnica Franja... "Samo milijon nas je..." je v svoji znameniti pesmi pozival k vztrajnosti v boju partizanski poet Karel Destovnik - Kajuh. Zadela ga je, ali naj bi ga, nemška krogla.

Obcudujemo borbenost domobrancev, in njihovo zavzetost, da branijo slovenski dom, izrocilo, vero in svobodo, ki jih je usodno ogrožal komunizem. "Goreti hocem sebi, novim dnevom... Naj bom še dolgo bakla nema, ki potnikom samotnim v noc gori!" je oznanjal tenkocutni France Balantic. Zgorel je skupaj s tovariši v postojanki v Grahovem, ki so jo oblegli in zažgali partizani. Neverjetna predanost in požrtvovalnost vseh teh mož in fantov, v videnju bodoce slovenske države, je pretresljiva. Dve ideologiji, vendar isto hotenje: Slovencem državo in svobodo!

Toda samostojne, mednarodno priznane države Slovenije, si ni znala predstavljala nobena stran. Manjkala je ustrezna zgodovinska razlaga, ponarejena v tem pogledu že pred prvo svetovno vojno, in ponarejena je ostaljala še naprej. Manjkala je zgodovinska utemeljitev slovenske države. V svoji nebogljenosti jo je slovensko izobraženstvo enacilo s slovenskim jezikom ali, še bolj preprosto, edinole s tem, da bomo koncno le imeli »šole v slovenskem jeziku« (sancta simplicitas! ).

Ob vsej tej preprošcini so vendarle hoteli imeti, tako na eni kot na drugi strani, tudi slovensko "vlado". Domobranska stran »prvo« slovensko vlado oklicala 3. maja 1945 na Taboru v Lublani. Takoj zatem je v Ajdovšcini dne 5. maja 1945 oklicala »prvo« slovensko vlado tudi partizanska stran.

Pomori nedolžnih - Takoj po koncu vojne pa je Slovence zadela ena najvecjih tragedij v njihovi zgodovini: pomor okoli domobranskih mož in fantov, ki so jih Angleži maja leta 1945 s Koroške, kamor so se bili umaknili, vrnili Titu. Vracanje se je zacelo potem, ko je sredi maja britansko poveljstvo v Celovcu obiskal Harold Macmillan, britanski vladni predstavnik za Sredozemlje.

S Koroške je bilo vrnjenih okoli 12.000 domobranskih mož in fantov. Pomorjeni so bili v Kocevskem Rogu. O tem je v 80. letih izšla v anglešcini posebna knjiga. V njej je opisano vracanje ruskih beguncev, ki so jih Britanci izrocili Sovjetom, in so bili pomorjeni. Posebno poglavje je posveceno tudi vrnjenim in pomorjenim slovenskin domobrancem (N. Tolstoy 1986, 176).

Življenjepis Harolda Macmillana, ki je izhajal iz škotskega malega plemstva, kaže, da si je kariero ustvaril s pomocjo framasonov. To nas navaja k domnevi, da se je tudi vracanje beguncev izvršilo v dogovoru z angleškimi framasoni. Kakšni so bili pri tem pravi nameni? Ali se lahko zadovoljimo samo z odgovorom, da je Tito v zameno za vracanje svojih nasprotnikov odstopil od zahtev po Koroški? Ali pa gre za širšo zaroto v cilju biološkega unicenja Slovencev in Hrvatov, zato da bi se velesrbstvo, tradicionalno povezano s framasonstvom, lažje in hitreje polastilo njihovega ozemlja? Tudi to je mogoce.

Šele nekaj let po razglasitvi samostojne Slovenije so zaceli s popisovati padle in pomorjene v drugi svetovni vojni. Ugotovljeno število presega 100.000 slovenskih žrtev. Pri tem pa niso posebej ugotavljali števila likvidiranih partizanov, zato da ne bi prišel na dan pravi obraz medvojnega osvobodilnega boja, ki je v prvi vrsti pomenil comunisti revolucijo. Likvidirani so bili tisti partizani, ki so bili najbolj zavedni in domoljubni. Doslej se uradna slovenska oblast še ni poklonila njihovemu spominu. Niti se jih ni kdaj koli spomnila. Še vedno so skrbno zamolcani, tako da niti približno ne moremo ugotoviti, koliko jih je bilo. Vec tisoc?

Po drugi svetovni vojni

Množica slovenskih beguncev iz protikomunisticnega tabora, ki so našli po drugi vojni zatocišce še zlasti v Argentini, je ponesla s sabo predvsem idejo protikomunizma. Misel o slovenski državi je bila prisotna le pri manjšem številu od njih. V Argentini so predstavniki starih strank - ljudske, liberalne in socialisticne - oklicali Narodni odbor za Slovenijo, ki si je privzel vseslovensko politicno predstavništvo v svobodnem svetu. Vendar je vsa povojna leta vztrajal zgolj na zamisli Jugoslavije, proste komunizma, v kateri naj bi imeli Slovenci samo varno zavetje pred pohlepom Nemcev in Italijanov.

Še leta 1974 je ta odbor, ki dejansko ni predstavljal nikogar, izdal "Izjavo in poziv" za neko urejeno Jugoslavijo, in odlocno odklonil nasilno razbijanje Jugoslavije. Za samostojno Slovenijo bi bil odbor šele potem, ce uresnicenje federativne in demokraticne Jugoslavije ne bi bilo mogoce. Sredi 80. let je bilo ob pretresih v Jugoslaviji njegovo stališce že naravnost anahronisticno. Leta 1986 je namrec znova izdal "Poziv narodom Jugoslavije", v katerem še vedno predpostavlja nadaljni obstoj te tvorbe, opiraje se pri tem zgolj na "slovensko formulo", kadar bi Jugoslavija prešla v demokracijo, kakor je leta 1960 predlagal dr. Miha Krek.

V Buenos Airesu je izhajal tednik, glasilo nekdanje SLS, z varljivim naslovom Svobodna Slovenija, pod katerim pa je bila mišljena le Slovenija v Jugoslaviji, svobodna "od komunizma", ne pa kot samostojna država. Skupini okoli tega tednika, ki je v pogledu politicne prihodnosti Slovenije trdno vztrajala na jugoslovanski izbiri, je naceloval Miloš Stare. Ta skupina je odlocno nasprotovala manjši skupini v zdomstvu, ki je zagovarjala neodvisno in mednarodno priznano slovensko drzavo.

Vztrajno nasprotovanje samostojni slovenski državi, pogosto celo živcna polemika nasproti njej, od ljudi, ki so sicer poudarjali svojo demokraticno usmerjenost, postavlja problem razcišcenja stališca, na katerem so jugoslovansko usmerjeni zdomski krogi vztrajali vec desetletij. Na vsak nacin je treba vedeti, da zdomski protikomunizem ni bil v napoto velesrbstvu, ki ga je komunisticni Belgrad pod raznimi socialisticnimi krinkami izvajal po drugi svetovni vojni. Belgradu je bila nevarna edinole misel o samostojni Sloveniji. Komunizem je bil samo utvara, neživljenjski, in bi prej ali slej propadel. Tega se je Belgrad prav dobro zavedal. Ostala naj bi kot velesrbska tvorba samo Jugoslavija.

Otocek sredi reke tam osamljen
nebogljen, majhen, se z vodo bori,
ki krog njega se peni in rohni
in buta vanj in ga spodkopuje.

Zdaj ga odnese, clovek pricakuje…
A glej, otocek vztrajno se drži,
na trdnih skalnatih temeljih stoji,
zato ne gane se, vodam kljubuje!
(Lojze Grozde)


Slovensko državno gibanje

Leta 1951 je zacel izhajati v Chicagu mesecnik Slovenska država, cigar ustanovitvi so botrovali Mirko Geratic, nekdanji katoliški casnikar v Mariboru, dr. Štefan Falež, Dušan Humar in dr. Ludvik Leskovar, ob podpori p. Zakrajška in p. Godine. Do preselitve v Kanado leta 1954 ga je urejeval Mirko Geratic, in zatem Vladimir Mauko.

Mesecnik je nadaljeval idejo samostojne slovenske države, kot jo je bil iznesel prof. Ehrlich. Ideja si je postopoma pridobivala somišljenike, pojavilo se je Slovensko državno gibanje. To gibanje sicer nikoli ni zajelo vecine in niti pretežnega dela slovenskega zdomstva, a je bilo kljub temu nadvse pomembno za ohranjanje slovenske državne misli.

Misel o samostojnislovenski državi, ki jo je širil še zlasti krog ucencev prof. Ehrlicha, se je pocasi, vendar vztrajno širila. Izreden zagon je dobila potem, ko jo je leta 1968 v Buenos Airesu zacel oznajati bojeviti list Sij slovenske svobode, popolnoma predan slovenski državni misli. Utrip in bojevitost so mu dajali ugledni slovenski kulturniki, kot Ruda Jurcec, glavni urednik, nadalje Božidar Fink, Alojzij Geržinic in še nekateri. Nikakor ne bi udarili predalec, ce recemo, da je bil Ruda Jurcec kot pisatelj in casnikar pero, kakršnih Slovenci nismo imeli ne prej ne potem. Med objavljenimi zgodovinskimi clanki v tem listu izstopajo še posebej tisti, ki jih je pisal France Dolinar. V Buenos Airesu je izhajal tudi list Smer v slovensko državo. Njegov urednik je bil Dimitrij Weble in pozneje Tine Duh, prav tako ucenec Ehrlicha. Vec pomembnih clankov zanj sta prispevala Franc Jeza in tudi Stane Buda.

Pisci v vseh teh listih so svoje zavzemanje za samostojno državo Slovenijo utemeljevali na naravni pravici vsakega naroda do samoodlocbe. Njene zgodovinske utemeljitve si niso še niso znali predstavljati. Niso še dvomili v razlage nemških in jugoslovanskih zgodovinarjev, ki so Slovence prikazovali kot narod hlapcev in dekel, brez lastne države, pod tisocletnim nemškim jarmom itd. Naravnost neverjetno je, da niti najbolj zavzeti pripadniki slovenskega državnega gibanja niso spregledali ideoloških ponaredb slovenske zgodovine. Povsem so se zanesli na akademsko avtoriteto zgodovinarjev na univerzah. Franc Jeza je bil edini, ki je te razlage vsaj deloma izpodbijal.

Da se v svobodnem svetu ideja slovenske državnosti ni razširila v vecji meri med slovenskim zdomstvom, je vec vzrokov. V prvi vrsti jugoslovanska naravnanst vecine nekdanjih politikov in kulturnikov, ki so se po drugi vojni pred komunizmom zatekli v zdomstvo. Vzgojeni v jugoslovanskem izobraževalnem sistemu niso mogli vec iz svoje kože. V njih politicnem gledanju na Slovenijo je bila vztrajno prisotna misel, da so Slovenci v neki demokraticni Jugoslaviji še najbolje zavarovani pred nemškim in italijanskim imperializmom. Belgradu se ni bilo treba kaj posebno truditi, da je takšno mišljenje v slovenskem zdomstvu prevladovalo in se ohranjalo.

Nadaljni vzrok je bilo gledanje na slovensko zgodovino. Slovensko državo so si predstavljali zgolj kot jezikovno tvorbo, ne pa kot pravno in politicno. Slovenskega ozemlja nekdanje Karantanije, kjer je bil prevladal nemški jezik, v smislu slovenskega državnega izrocila niso znali upoštevati. Tako se je slovenska državna misel osredotocala na deželo Kranjsko, ceš da je bila edina, katere ozemlje je v celoti ostalo slovensko. Takšno gledanje je med obema vojnama širil podtalno tudi jugoslovanski režim.

Nesposobnost, da bi locili med politicno in pravno tvorbo ter ozemljem, ki je lahko vecje ali manjše, ko gre za državo, je pomenila popolno iznicenje zgodovinskega izrocila Karantanije. Ozemlje v Avstriji, kjer se je bil razširil nemški jezik, so preprosto izlocali iz slovenskega državnega izrocila. Slovensko državnost je bilo treba utemeljevati povsem na novo. Pri tem se je kot temelj kar »sama od sebe« ponujala povsem slovenska dežela Kranjska.

Nadaljni vzrok je bilo tudi dejstvo, da je bila v primeri z emigracijo drugih narodov slovenska prisotnost v svobodnem svetu številcno razmeroma skromna. Vsakdanji boj za preživetje je mnoge slovenske ljudi oviral, da bi v vecji meri sodelovali pri narodnem in politicnem delu. Manjkalo je tudi primerne izobrazbe. Prisotno pa je bilo tudi ustrahovanje, ki so ga izvajali zaupniki jugoslovanskega režima, vrinjeni med emigracijo.

V takšnih razmerah je treba naravnost obcudovati ljudi, ki so mimo vseh pritiskov neutrudno delovali za ideal samostojne Slovenije in na njem vztrajali. Ceprav tega na zunaj ni bilo videti, so jih rojaki v jugoslovanski Sloveniji vendarle slišali. Vprašanje je, ali bi se samostojna Slovenija sploh kdaj rodila, ce bi v svetu ideja slovenske države povsem zatonila ali se sploh ne bi pojavila?

Razmere doma

Kaj se je medtem dogajalo doma? Že po prvih letih, ko se je patrioticni partizanski zanos nekoliko polegel, je Belgrad zacel podtalno spodkopavati še tisto naivno in romanticno predstavo o državi in narodu Slovencev, kolikor se je še ohranila v mišljenju slovenskih ljudi. Z novim ustavnim zakonom je bila leta 1953 iz zvezne ustave izbrisana pravica do odcepitve. In to kljub temu, da so ustrezen clen v ustavi razlagali tako, kot da je bila ta pravica že izrabljena, s tem da so se predstavniki jugoslovanskih narodov na drugem zasedanju AVNOJa v bosanskem Jajcu (1943) izrekli za skupno državo. Po balkanskem tolmacenju: Pravica do odcepitve je obstajala, vendar je bila že izrabljena, in se je ni bilo mogoce vec poslužiti!? - Omenjena v ustavi, pa je kljub temu je še vedno spominjala na "odcepitev", zato jo je bilo treba dokoncno izbrisati. Na rojstnih listih in osebnih dokumentih so tedaj, prav tako po zveznem zakonu, crtali tudi oznako narodnosti.

O izropavanju Slovenije na gospodarski ravni, po davcnem sistemu, po naložbah, v zunanji trgovini, v poslovanju s tujimi valutami itd., bi bila potrebna posebna študija. Naj omenimo tukaj samo unicevanje in izropavanje kmeckega cloveka, najprej s pretvezo kolektivizacije, zatem pa kar odkrito, z unicenjem trga kmeckih pridelkov. Kmeckemu cloveku so placevali odkup njegovih pridelkov dalec pod normalno ceno. Tako je beg z dežele, predvsem mladih, ki so iskali primernega dela, že v šestedesetih letih prerasel v resen problem. Komunisticna Jugoslavija je tedaj odprla meje, bodisi za turizem kot za svojo delovno silo, ki se je zacela zlivati v tujino. Tako je Slovenija v sedemdesetih letih izgubila okoli 200.000 ljudi, mladih in delovnih, svoje najboljše moci.

Velesrbstvo, ki je nenehno poudarjalo, kako so Srbi prijatelji Slovencem, ni preneslo slovenske identitete kot takšne, zato ker je v jugoslovanskem povprecju najbolj izstopala. V cilju pojugoslovanjenja je bila najbolj motec dejavnik. Tako se je gospodarskemu in fizicnemu iznicevanju Slovencev pridružilo tudi idejno in kulturno.

V Sloveniji so morali celo pevski zbori ob svojih nastopih poleg slovenskih pesmi obvezno zapeti vsaj še kakšno "jugoslovansko". Ko je izbruhnila narodno zabavna glasba, še zlasti z Avseniki, sta bila duh in custvovanje tako mocno slovenska, da velesrbska stran tega ni vec prenesla. Zacela je rovariti, dokler se Avseniki niso umaknili v Nemcijo. Prav tja se je umaknil tudi risar slovenskega stripa, nadarjeni Miki Muster. Na mednarodno raven bi ga lahko povzdignili na tudi doma, toda s tem bi ponesel v svet ime Slovenije. Uspešen režiser slovenskih filmov v 50. letih, František Cap, je bil povabljen v Belgrad, kjer je potem životaril, in leta 1972 umrl v revšcini…

Belgrad je preko svoje tajne službe na tihem uniceval tudi slovensko kulturno dedišcino. Rušili so rojstne hiše nekaterih uglednih slovenski ljudi, ki med široko javnostjo niso bili tako poznani, npr. v Gornji Radgoni rojstno hišo Franceta Vebra, najvecjega slovenskega filosofa (1964); v Mariboru so v Slovenski ulici unicili procelje hiše št. 12, v kateri je bil rojen slavni admiral Viljem Tegetthoff; zmagovalec v bitki pri Visu 1866… Pustili so propadati gradove, unicevali cerkve (v Idriji, na Ptuju, na Kurešcku…); cerkev sv. Jožefa v Lublani so zaplenili, postalaje filmski studio. Izginjala so vaška znamenja, celo vaška korita. Ob potresu leta 1976 so do kraja porušili vas Bregin z dragoceno spomeniško arhitekturo, ne da bi pri tem poskušali karkoli zavarovati. Še leta 2003 so v Cezsoci, ne da bi poprej preverili, koliko je poškodovana, razrušili rojstno hišo tigrovskega in partizanskega borca Ferda Kravanje...

Tudi slovenski univerzi ni bilo prizaneseno. Spodkopavanje njene znanstvene ravni je potekalo pod ideološko krinko. Zaradi tega, ker je izšla v nemšcini njegova zgodovina slovenskega slovstva - Geschichte der slowenischen Literatur (Berlin 1958), je moral oditi z univerze Anton Slodnjak, odlicen književni zgodovinar in prešernoslovec. V povojnih letih so z univerze odstranili nad 90 izjemno sposobnih predavateljev. Mnoge so izjkljucili tudi z akademije.

Navajam teh nekaj primerov, zato da bi bilo razvidno, kako je belgrajska stran po mreži svoje tajne policije unicevala vse, kar je bilo znacilno slovenskega. Belgradu je bilo še posebej napoti vse tisto, kar bi lahko poneslo v svet pricevanje o obstoju Slovencev kot posebnega naroda. Vse njegove spletke pa so bile organizirane tako, da so se zdele na zunaj kot „notranje" rovarjenje Slovencev samih, kot njihova medsebojna „zavist" ipd. Udbovski aparat je imel narocilo, naj raznaša govorico „Slovenci smo si fovš, drug drugemu nevošcljivi... poglejte druge, Srbe ali Italijane... kako so, za razliko od nas, med sabo enotni..." Solze in smeh, slovenske ovce so to pridno ponavljale, in ponavljajo še danes. Ne morejo si predstavljati, da si tudi drugi narodi niso enotni, in da slovensko "ne-enotnost" dejansko usmerja srbska tajna služba.

Edvard Kardelj

Na ideološkem polju so bili slovenski komunisti oz. marksisti že kmalu po drugi vojni primorani, da zacnejo iznicevati pojem o narodu kot takšnem. Tako je Edvard Kardelj, vodilni slovenski in jugoslovanski ideolog, proti koncu petdesetih zapisal o narodnem problemu Slovencev v uvodu k ponatisu svoje predvojne knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (Sperans, Lublana 1939) še naslednje naslednje "znanstvene" ugotovitve: Kakor je narod nastal na osnovi specificne družbene delitve dela epohe kapitalizma, tako bo kot dolocena zgodovinska družbena kategorija z nastankom novih oblik in obsegov družbene delitve dela, ki jo bo prinesel socialisticni oziroma komunisticni družbeni red, tudi postopno izginil z zgodovinske pozornice (Edvard Kardelj, 1957, LXXIII).

Na isti strani svoje knjige Edvard Kardelj zavraca možnost, da bi bil ta cilj lahko dosežen z umetnim spajanjem jezikov in kulture, kot je mislil Stalin. Dosežen naj bi bil z nadaljnim razvojem proizvajalnih sil in s tem povezano višjo ravnijo cloveške civilizacije... Nato Kardelj na isto temo izrazi še svoje modrovanje: To neprestano napredujoce družbeno-ekonomske in z njim zvezane socialisticne idejne sile bodo postopno preobrazile zavest ljudi in s tem premagovale nacionalne meje - saj jih že danes zacenjajo premagovati - ter bodo iz cloveka napravile direktnega obcana sveta... Si lahko kdo nekaj takega predstavlja? V ostalem je izdaja Kardeljeve knjige zgolj ponatis izdaje iz leta 1939.

Knjigo kot takšno preveva sicer velika nacitanost, znacilna za predvojno malomešcansko okolje in polizobraženstvo, nikakor pa ne izvirnost in smisel za samostojno presojo. Polresnice o Slovencih, kot so jih že na pragu stoletja iznesli nemški in na naši strani panslovansko in jugoslovansko usmerjeni pisci, so vnesene v marksisticno-leninisticni okvir. Znacilna je še zlasti ponavljajoca se trditev, kako naj bi bili Slovenci brez lastnega plemstva: Zgodovina slovenskega naroda, ki tako rekoc ni imel lastnega plemstva... Res je sicer, da vsiljeni nemški fevdalec na zemlji slovenskega tlacana zaradi svojih lastnih ekonomskih in družbenih interesov postal v nekem smislu sestavni del slovenske družbe in se je kot tak celo boril proti centralnim nemškim oblastem - skoraj na isti nacin kakor na primer domace hrvaško plemstvo... (itm., 9).

Kake študije o tem, da Slovenci ne bi imeli lastnega plemstva, seveda ni bilo. Zadostovala je ustrezna ideologija. Kdor bi hotel tudi hrvaško plemstvo prikazati kot "tuje", kot so razglašali slovenskega, bi imel za to dovolj "dokazov". Tako že v zapisanih rodbinskih imenih, ki niso bila nic bolj domaca kot ona pri slovenskem plemstvu: npr. Zrinyi (Zrinski), Frangipane (Frankopan), Banffy, Erdödy, pa Cilli (Celjski), Orsini-Blagay, Drachenberg (Draškovic), Mallakoczy (Mlakovacki), Boczkay... Na Hrvaškem so imenom preposto dali domace oblike, in porekla njihovih nosilcev preposto niso raziskovali. Ogrskemu kraljestvu pa so nadeli naslov Madžarsko - hrvaško kraljestvo. Tako so Hrvati obveljali za "zgodovinski" narod, Sloveni pa ne. Zelo preposto, ali ne?

Prikazovanje Hrvatov in Srbov, ki naj bi zaradi lastnega plemstva imeli "svojo" državo, kot zgled Slovencem, ki naj je ne bi imeli, je potekalo seveda pod popolno blokado vsakršne javne razprave o tej temi. To je kasneje v imenu proletarske in jugoslavenarske ideologije preraslo v nekakšen idejni teror. Slovencem je bila namenjena vloga hlapcev in dekel, zato da bi v zgodovini veljali manj od svojih južnih sosedov. Veljali manj, ker naj bi bili tisocletje pod nemškim jarmom, izpod katerega naj bi jih rešili šele "bratski" Srbi, in jih še naprej šcitli pred težnjami Nemcev in Italijanov, ki so se hoteli polastiti njihovega ozemlja. Znacilno je, da E. Kardelj v prvi izdaji svoje knjige na kako "izginotje" naroda kot takšnega še ni bil pripravljen. V casu, ko je izšla druga izdaja, pa se je, ocitno zaradi svojega položaja kot vodilen jugoslovanski ideolog, že moral vkljuciti v podtalni protislovenski tok.

Dokaj pozno pa je prišlo na dan, da omenjene knjige ni napisal Kardelj. Napisal jo je Dragotin Gustincic, slovenski komunist, ki se je proti koncu 20. let zatekel v Moskvo. Gradivo za njo je izrocil Kominterni, ocitno v upanju, da bo z njo prispeval k njeni podpori za samostojno Slovenijo. Kominterna je gradivo izrocila Kardelju, ki ga je pod svojim imenom izdal pri Novi založbi (placilo je bilo zagotovljeno vnaprej). Vec o tem Anica Lokar, vdova po Gustincicu, v svojim spominih »Od Anice do Ane Antonovne« (Lublana 2002).

Razkrojevanje Slovenije

Debela je bila že ta, da je E. Kardelj, bodisi iz nevednosti ali preracunljivosti, zamenjal v svojem izvajanju narod z nacijo (narodno državo). Ta je res nastala s kapitalizmom, to je, po francoski mešcanski revoluciji, ki pomeni njegov zacetek. Drugace pa nastanek naroda kot takšnega sega dalec nazaj v predzgodovino. Toda v tedanji Sloveniji, v prevladujocem psihoterorju, si Kardelju, jugoslovanskemu in marksisticnemu ideologu, ni upal ugovarjati nihce. In res, na "izginitev" naroda, ki jo je v predgovoru ponovne izdaje »njegove« knjige napovedal, ni bilo treba dogo cakati.

Pod krinko "znanosti" se je zacelo rušenje slovenske narodne strukture. Najprej na ravni jezika, na univerzi. Tukaj je že v šestdesetih prof. Jože Toporišic že zacel pisati "novo" slovensko slovnico, ki je pomenila dejansko razkroj slovenskega jezika.

Infiltriranje - Na podrocju javne uprave so zaceli ustanavljati velike obcine. Ker jih je bilo potem razmeroma malo, jih je Kos (tajna služba jugoarmade) lahko zlahka in hitro infiltrirala. Na zacetku 70. let je prišlo do združevanja bank. Povezane so bile v eno samo »združeno« Ljubljansko banko. Srbska Kos si je podredila njen vrh in preko njega obvladovala vso financno strukturo v Sloveniji. Pricelo se je pošastno ropanje slovenskega premoženja, ki vse do danes ni prenehalo. Slovenska javna obcila, tisk in tv, so prišla pod neposreden nadzor Belgrada.

Tudi slovenska Cerkev se ni mogla izogniti infiltraciji. V splošnem terorju takoj po vojni je bilo ustanovljeno Ciril-metodijsko društvo, ki je povezovalo duhovnike, lojalne režimu. Uradna cerkvena stran je to društvo odklanjala, toda v takratnih razmerah je bilo clanstvo v njem pogosto edina možnost za normalno preživetje. V 60. letih je infiltracija krepko zajela tudi nerežimsko slovensko Cerkev. V njej je jugoslovanskemu režimu naklonjeno stran je odkrito predstavljal Vekoslav Grmic, mariborski pomožni škof. Udba oziroma Kos je vrinila svoje zaupnike tudi v semenišce. V cilju zbliševanja s srbskim pravoslavjem je morala lublanska teološka fakulteta, ki je dobivala financiranje od slovenske vlade, vsako leto sprejeti in potem vrniti obisk belgrajski teološki fakulteti. To se je dogajalo v znamenju »ekumenizma« med katoliško in pravoslavno stranjo, vendar so pri tem hrvaško Cerkev zaobšli. Ocitno je »ekumenizem« služil zgolj prikriti infiltraciji velesrbstva v Slovenijo.

Sredi 70. let je bila Slovenija že povsem infiltrirana po belgrajski mreži Kosa. Šlo je za popolen totalitarizem, cetudi se je na zunaj prikazoval kot "samoupravljanje", z domnevno tržnim gospodarstvom. Jugoslavija se je odprla do tujine in sprejemala na tisoce tujih turistov. V tujini so ploskali "samoupravnemu socializmu", hvalili lepote Jugoslavije, predvsem pa njenega "modrega" voditelja Tita. Hvalivci so bili primerno nagrajeni.

Slovenija je umirala tudi biološko. V smislu zakona so na zacetklu 70. letih odpravili še zadnje ovire za splav. Še huje! Pod taktirko Kosa se je propaganda za splav spremenila že v psihološko nasilje. Šlo je za pravo melodijo smrti, ki jo je za nacrtovano biološko unicenje Slovencev igral belgrajski balkanski režim. Celoten sistem, od zdravnikov in babic do socialnih delavk, je mater, ki je nosila otroka, teroriziral in jo nagovarjal k splavu. Kos je po svojih zaupnikih spravljala v obtok tudi sramotilno propagando proti otroku. Njeni placanci so se v gostilnah norcevali iz ocetov, ki so imeli vec otrok, ceš "množijo se kot zajci". Cerkvena stran je sicer sicer nasprotovala. Vendar pa si ni znala predstavljati, da gre v resnici za pravo zaroto, ki je dalec presegala vsakršne okvire civiliziranega ponašanja kot tudi samega komunisticnega ali socialisticnega sistema ter njegove ideologije.

Nacrt razkosanja - Leta 1975 je Belgrad sklenil v kraju Osimo sporazum o dokoncni meji z Italijo, ki v mirovni pogodbi iz leta 1947 ni bila povsem dolocena. Toda sporazum, ki je zacel veljati 1977, je predvideval tudi enotno italijansko-jugoslovansko industrijsko cono, ki naj bi zrasla na Krasu, na obeh straneh meje med Sežano in Opcinami. Takšna cona bi bila izven pristojnosti Slovenije, kar je dejansko pomenilo odtujitev njenega zemlja. Vanjo bi naselili delavce z balkanskega juga, katerih število bi skupaj z družinskmimi clani doseglo okoli sto tisoc. Ocitno je bilo, da gre za vzpostavitev srbskega mostu od Reke do Trsta. Podobno tistemu mostu, kot ga je jugoarmada že vzpostavljala z naseljevanjem svojega aparata na obmocju od Reke preko Ilirske Bistrice in Postojne do Vrhnike. Slovensko narodno ozemlje je bilo pred razkosanjem, in nihce ni mogel storiti nicesar.

Domaca partijska struktura v Sloveniji je bila že povsem izvotljena. Bila je samo še lupina, pod katero se je skrivala jugoarmada s svojim kriminalnim aparatom. Jugoarmada je preko svoje tajne mreže izvajala tudi podtalno ustrahovanje. O slovenskemu cloveku, ki je javno izpriceval svojo narodno zavest, so zaupniki njene Kos zaceli širiti glas, da je "nacionalist" in "objektivno nevaren". Kdor je dobil takšno oznako, je kaj lahko izgubil delovno mesto, in slovenske sirote so to kaj hitro zacutile in utihnile. Šlo je za preživetje, zato so, prestrašene, vztrajno zagotavljale in se priduševale, kako se za politiko sploh "ne zanimajo". Toda »politika« je bilo ocitno že vse, razen pogovora o vremenu.

Totalitarizem - Na zacetku 80. let je Belgrad s svojim totalitarizmom obvladal že vse javno življenje v Sloveniji. Srbska Kos je imela povsem v rokah podjetja, banke, šole, univerzo, tisk, tudi verski, in tv. Nadzorovala je tudi umetniško kritiko, ustvarjalnost in priznanja v poklicu in v znanstvenem delu. Umetniku, najsi je bil pisatelj ali pesnik, slikar, pevovodja, igralec, glasbena skupina itd., ni bil omogocen uspeh zaradi njegovega talenta, temvec samo, ce je bil pripadnik »Udbe« (tedaj le še Kos). Obstajalo je, med drugim, vsaj 20 nagrad, ako ne vec, s Prešernovo na celu, ki so jih podeljevali »pridnim in poslušnim«. Nikakor pa ne svobodnim, tudi ce so si jih z ustvarjalnim delom zaslužili.

Na pripadnost tej službi je bila vezana tudi kariera zdravnika, še zlasti psihologa in psihiatra. Tistemu, ki je bil pripravljen podpisati, da je kdo neprišteven ali zmeden, neprimeren za delo, ali celo potreben "zdravljenja", je podtalna kos-ovska mreža zagotavljala v javnosti ugledno ime. Ce ni bil poslušen, pa tudi osamitev in tudi propad.

Ljudje v javnih službah so bili terorizirani. Kdor bi na sestankih in sejah kaj prevec ugovarjal, mu je grozilo, da ga razglasijo za zmedenega. V tem pogledu je kos-ovski aparat najprej dobil narocilo, da spravi v obtok ustrezne govorice. Nato so žrtev nasproti drugim osamili, in potem, z vzdevkom, da ni povsem prištevna, izlocili. Vcasih tudi z ustreznim postopkom. Primer prof. Otona Vilcnika, ki so ga tudi tudi uradno razglasili za neprištevnega, ker je kritiziral režim, ni bil edini.

Ideološko stanje, ki so ga onekod poimenovali tudi kardeljevšcina, je bil samo zunanji videz belgrajskega prodora v Slovenijo. Izvajala ga je dejansko velesrbska uradniška in vojaška kasta v Belgradu, ki si je za kuliso postavljala maršala Tita. Clovek se danes lahko samo nasmehne takratnim balkanskim zvijacam. Ko so npr. govorili, da razvoj samoupravljanja prinaša "odmiranje države", so obenem s tajno policijo preko podtalne mreže, zlasti še vojaške (Kos), krepili velesrbstvo in centralizem Belgrada. Prvotno odkrito izvajan komunisticni in velesrbski totalitarizem se je preselil v podtalje. Izdajali so za svoj aparat celo tajni uradni list, kot je bilo odkrito v boju za odcepitev Slovenije.

V takšnih razmerah je bila psiha slovenskega cloveka postopoma ubita. Ko se je zahodni svet izživljal v svobodi, pogosto že anarhicni, so slovenski ljudje ustvarjali videz zgubljenih duš. Izginilo je nekdanje veselje, petje, sprošcenost. V teroriziranem vzdušju so se na njihovih obrazih odražale poteze, nastale iz skrbi za golo preživetje. Nihce se ni vec spušcal v odkrit pogovor, zato da ne bi rekel cesa prevec, kar bi mu lahko "še škodovalo". V njihove duše se je naselil pritajen strah. Kdor je hotel to videti, je seveda videl. Vecina pa si je pred dejstvi zatiskala oci.

Kdor je v letih po drugi vojni še doživljal veselo in sprošceno življenje po slovenskih vaseh in mestih, in se je pred polticnim terorjem umaknil v tujino, ni mogel vec dojeti, kar se je v Sloveniji in v Slovencih dogajalo. Slovensko zdomstvo je namrec odklanjalo komunizem predvsem kot sistem. Spominjalo se ga je kot revolucionarni teror in zato nenehno bobnalo na proti-komunizem. Kakšne pa so bile dejanske razmere v Sloveniji in Jugoslaviji kasneje, ni bilo vec sposobno dojeti in v svojem tisku o tem procati.

Tako je bil narod, kot se je zdelo, res na tem, da dokoncno preide, kakor je bil predvideval Edvard Kardelj, ali bolje, kot so mu narocili, naj napove. Kakšna naj bi bila »socialisticna skupnost« namesto naroda, si sam ocitno ni znal predstavljati († 1979).

Boris Pahor

Kako leto zatem, ko je Kardelj napovedal izginotje (slovenskega) naroda, se je našel nekdo, ki se je spoprijel z njegovimi pogledi. In sicer Boris Pahor v Trstu, pisatelj socialisticnih nazorov, ki se drugace ni posebej soocal s socialisticno ideologijo in sistemom v Jugoslaviji. V reviji Zaliv, ki jo je izdajal, so izšle njegove kriticne pripombe o gledanjih na narod v Sloveniji (Jugoslaviji), kot jih je bil iznesel Edvard Kardelj.

Borisa Pahorja je pod nemško zasedbo aretirala v Trstu domobranska policija, in ga predala Nemcem. Poslan je bil v koncentracijsko taborišce. To v svojih spisih tudi veckrat omeni, vendar izpusti besedo »domobranska«. Navede le, da so ga prijeli »slovenski ljudje, ki so sodelovali z Gestapom«, zato da ne bi posplošil krivde na domobrance kot celoto, in tako prizadel tistih, ki za njegovo aretacijo niso bili krivi. Izredno plemenito, humano in dostojanstveno stališce!

Ob koncu 60. let je Boris Pahor objavil svojo kritiko v žepni knjigi Odisej ob jamboru. Na Kardeljeve napovedi o izginotju naroda, kar naj bi se zgodilo v prihodnjem družbenem razvoju, pripominja kot pripadnik osvobodilnega gibanja v Trstu med drugo vojno naslednje: To je, prosim, cutil potrebo, da je napisal v svojem uvodu slovenski teoretik in politik deset let po osvoboditvi. Da bo narod postopno izginil z zgodovinske pozornice. Lepe besede seveda, besede, ki bi se jih evangelij ne branil, brani pa se jih pripadnik naroda, ki je preživel pretres, v katerem mu je šlo za biti ali ne biti (B. Pahor, 1969, 66).

Mogoce je, da pisatelj B. Pahor niti ni imel dovolj jasnega vpogleda v takratno strahotno stanje v Sloveniji. Ocitno si je lahko le do neke mere predstavljal, kako so narod Slovencev unicevali idejno, gospodarsko in biološko. Zato v kritiki Kardejevih izvajanj ostaja le na ravni kulture, in se ne spušca tudi na politicno polje, to je, v vprašanje samostojne Slovenije oziroma njene povezave z Jugoslavijo. Terja pa priznanje samobitnosti slovenskega naroda, kar bi pomenilo njegovo samoupravo na kulturnem kot tudi na gospodarskem in socialnem podrocju. To pa, v koncni posledici, ne izkljucuje povsem tudi slovenske samostojnosti.

Pahorjevi spisi, ker samostojne Slovenije ni posebej navajal, so lahko dosegli tudi jugoslovansko Slovenijo, kamor njihovo vnašanje ni bilo posebej prepovedano. Na vsak nacin pa je jugoslovanski režim v zvezi z njimi poskrbel za vzdušje strahu. Tistim, ki so jih imeli v rokah, se sicer ni bilo treba bati obtožbe veleizdaje. Vendar pa je tajna služba, Udba ali mogoce že Kos, zaradi  širjenja Pahorjevih spisov marsikoga povabila "na zaslišanje"  in poskrbela, da se je o tem raznesel glas.To pa je bilo tudi vec kot dovolj za splošno ustrahovanje.

V tržaškem zamejstvu, kjer je Jugoslavija financno podpirala levicarske slovenske organizacije, so Borisa Pahorja in nekaj njegovih pristašev seveda osamili. Predvsem pri skupini okoli lista Primorski dnevnik, ki je poosebljala krovno organizacijo levicarski društev. Skupina na katoliški strani, ki jo je predstavljal tednik Katoliški glas, ni imela pluralisticnega gledanja. Vztrajala je prvenstveno na kršcanskih in katoliških pogledih tudi v odnosu na jugoslovansko Slovenijo. S tem je jugoslovanski režim imel tik za mejo svojega »razrednega sovražnika«. Tako so njegovi zaupniki imeli nekaj, kar so lahko opazovali in o tem porocali. S tem so opravicili placilo ali ugodnosti, ki jim jih je naklanjal jugoslovanski režim. Cetudi samo formalno, saj vec ni bilo treba. Hlapec je prejel svoje »zasluženo« placilo.

Primer Kocbek - Ko se je že zdelo, da je bila zahteva po narodni samobitnosti Slovencev potisnjena v podtalje, je Boris Pahor (skupaj z Alojzom Rebulo) objavil leta 1975 znamenit pogovor z Edvardom Kocbekom, enem izmed vodinih clanov OF. V tem pogovoru je Kocbek spregovoril tudi o pomoru vrnjenih domobrancev v Kocevskem Rogu (1945). Tedaj je završalo tako v Sloveniji kot v zdomstvu. Slovenska partija pomora ni mogla vec prikrivati, zato je prešla v divji protinapad. Napadalnih clankov v nadzorovanem slovenskem tisku ni hotelo biti konca. Boris Pahor pa ni imel vec vstopa v Slovenijo, za celih osem let.

V pogovoru je Edvard Kocbek ponovno izkazal, da je bila slovenska partija že od vsega zacetka povsem podrejena krogu okoli Tita, torej belgrajskemu in dejansko velesrbskemu vodstvu jugoslovanske partije, vojske in seveda njihove tajne službe. Pomor domobrancev, vrnjenih s Koroške, zasedene 1945 po Angležih, je izvedla jugoslovanska armada, in sicer po ukazu, ki je lahko prišel samo iz njenega generalštaba. Nalog za njegovo izvedbo je imel Sima Dubajic, polkovnik jugoslovanske armade.

O ozadju pomora pa Kocbek ni spregovoril, in tega ocitno tudi ni mogel in smel. Trkal je samo na splošno vest, in na "priznanje velike krivde". Vsi smo bili torej "krivi". Tako naj bi potešil glas vesti? V takratnem vzdušju, v psihološkem terorju, je bila omemba pomora že sama po sebej nekaj pogumnega. Toda posplošenje krivde na »vse« nasje bilo cisto navadno sprenevedanje.

Dejansko je šlo je za novo prevaro v balkanskem slogu. Najprej je slovenska partija prevarala partizanske borce, ko jim je v okviru ideologije velikega naroda Slovanov (ocka Stalin) držala pred ocmi podobo slovenske države. Tokrat je morala na svoje rame prevzeti tudi pomor domobrancev, ki ga ni izvršila. Prevzeti, zato da je velesrbski Belgrad ostajal pri tem v ozadju in brez krivde. Nihce si namrec ni upal pokazati s prstom nanj, ne Kocbek in tudi ne pisatelj Pahor, in še najmanj vladajoca partija v takratni jugoslovanski Sloveniji.

Na Belgrad si ni upalo pokazati niti slovensko zdomstvo, ki je takrat že izneslo predlog o narodni »spravi«. V tem predlogu, vsaj kolikor jaz vem, ni bilo omenjeno vprašanje, odkod je bila zanetena revolucija, odkod sproženo vracanje domobrancev, odkod narocen njihov pomor. - Slovenski komunisti imajo za medvojno revolucijo in za zlodela v njenem nedvomo svojo krivdo in odgovornost. Pri vracanju domobramcev in njih pomoru leta 1945 pa nobeden od njih ni bil v clan jugoslovanskega vojaškega vrha s Titom na celu, vrha, ki je zaukazal pomor. Ukaz je bil izdan v vojaškem in politicnem štabu v Belgradu, nedvomno od samega Tita.

Zato neka »sprava« med slovenskima taboromatudi ni imela resne podlage. Slovenka partija, podrejena Belgradu, ni mogla brez njegovega privoljenja storiti nicesar. Za odvisnost slovenske partije od Belgrada pa so pobudniki »sprave« v zdomstvu nedvomno vedeli.

Ciril Žebot

Ciril Žebot, sin mariborskega župana, habilitiran 1941 za privatnega docenta na lublanski pravni fakulteti, je pod italijansko zasedbo Lublane deloval podtalno za zedinjeno in demokraticno Sloveniji po njeni osvoboditvi. Pred nemško okupacijo se je zatekel v Rim. Po vojni se je izselil v ZDA, kjer je pouceval najprej na univerzi v Pittsburghu in potem v Washingtonu.

Leta 1967 je v Celovcu izšla njegova knjiga z naslovom Slovenija, vceraj danes jutri. Na izobraženstvo v Sloveniji, tudi v samih krogih tkm. Zveze komunistov, je knjiga naredila vtis, kot ga ni poprej in ne potem še nobena, vsaj ne v 20. stol. Po desetletjih vtepanja predstave o slovenski majhnosti in nebogljenosti, ki ga je v mišljenje slovenske javnosti izvajal preko javnih obcil in šolskih programov podtalni belgrajski aparat, je že sam akademski položaj njenega avtorja, profesorja na Georgetown University v Washingtonu, vzbujal spoštovanje. Ciril Žebot je redno dopisoval v svetovno vplivna lista The Washington Post in The New York Times. Njegove študije so, razen v anglešcini, izhajale tudi v nemšcini, italijanšcini in španšcini. V njegovih slovenskih spisih je, še zlasti v primeri s marksisticnim komunisticnim žargonom doma, navduševal njegov blestec slovenski politicni jezik.

Ciril Žebot je v svoji knjigi navedel tudi mnenje, ki ga je iznesel Viktor Meier, ugledni švicarski casnikar, in sicer: Mirne duše je moc reci, da v vsej zgodovini povojne dobe ni nobenega primera..., da bi kak narod bil tako masovno izkrošcan in oropan sadov svojega dela, kot so to bili Slovenci (V. Meier, 1964). Do tedaj si nihce ni upal javno povedati svetu, kako strahotno je belgrajski režim mozgal Slovenijo. Belgrajski aparat se je vsled zbal, da bo Žebotova knjiga krepko omajala njegovo jugo-komunisticno in jugo-bratsko ideologijo.

Ko je bila knjiga še v tisku, je v lublanskem dnevniku Delo doživela napad. V posebnem clanku je bilo omenjeno, da se v Celovcu tiska »belogardisticni pamflet«. Ko je knjiga izšla, je bilo njeno vnašanje v Slovenijo prepovedano v Zveznem uradnem listu (v cirilici), kar se do tedaj še ni zgodilo. Toda prepoved je samo še povecala zanimanje zanjo. Ljudje iz vse Slovenije so množicno hiteli v Celovec, in kmalu pokupili vso naklado.

Prof. Žebot je knjigo izdal v spomin na 25-letnico smrti prof. Lamberta Ehrlicha, cigar ucenec je bil. V njej je nakazal Ehrlichovo duhovno in politicno oporoko. Zavzel se je predvsem za odpravo totalitarizma v Jugoslaviji, to je, belgrajskega centralizma in monopola v politicnem odlocanju, nadalje za uspešno preosnovo neucinkovitega "samoupravnega" gospodarstva, za koncno premostitev ideološkega razkola iz druge vojne in za narodno spravo ter svobošcine oz. clovekove pravice. Nakazal je tudi pomen samostojne slovenske države, dasi se zanjo ni posebej izrekel. Zakaj?

Prvic zato, da Belgrad ne bi imel vzroka okriviti veleizdaje tistih, ki so njegovo knjigo nabavili. In drugic nedvomno tudi  zato, ker je poznal stališce Washingtona, ki je še vedno trdno vztrajal na ohranitvi Jugoslavije. Tako je bilo ocitno še ob razglasitvi  samostojne Slovenije. Toda odlocni volji Slovencev se je moral koncno tudi Washigton ukloniti in Slovenijo priznati.

Prožno gledanje na razmere v Sloveniji, izredno cloveški pristop, pa tudi mednarodni ugled, ki ga je prof. Žebot užival, vse to je v takratnem vrhu slovenske partije naletelo na simpatijo. Vodja partije, odprti Stane Kavcic, ga je povabil na obisk v Slovenijo. Kako leto pozneje je bil to eden od izmed glavnih "argumentov", da so Kavcica na pritisk iz Belgrada odstavili. Pod njegovim naslednikom Popitom je dal Belgrad znova cutiti svojo železno pest. Slovenijo so zaceli preplavljati ljudje z juga.

Slovenska partija je v 70. letih dejansko izgubila svojo oblast, potem ko je podtalna mreža zaupnikov obvešcevalne službe jugoarmade (Kos) namestila svoje ljudi po vseh porah slovenskega javnega življenja, celo v slovensko Cerkev. Slovenija in njena partija sta obstajali le še zato, da je bilo zadošceno ustavi iz leta 1974. Ta je Jugoslavijo, za dober vtis v svetu, razglašala dejansko za sodržavje. V resnici pa je bil odslej belgrajski totalitarizem vecji kot kdaj koli poprej.

Žebotovo ime, ki se v javnosti ni smelo nikjer vec omenjati, je bilo pri mlajših rodovih že v 70. letih pozabljeno. Omenjali so ga kdaj pa kdaj le še partijski veljaki (Kardelj, Dolanc), ko so potrebovali zunanjega sovražnika. Proti koncu 80. let je prof. Žebot izdal svojo zadnjo, dokaj temeljito napisano knjigo Neminljiva Slovenija (1988). Na koncu le-te pravi tudi naslednje: Nad sedemdeset let izkušenj je pokazalo, da se v svetu narodnih držav in mednarodnih združevanj slovenski narod brez lastne državne oblasti ne more enakopravno uveljavljati in uspešno razvijati. Zato mora nevprašljiva suverenost slovenske republike (p)ostati jamstvo neminljive Slovenije (C. Žebot 1988, 488).

Prav v tistem casu je v slovenskem tisku že tekla silna polemika, ki jo je sprožilo odkritje Venetov, naših nejugoslovanskih prednikov (J. Šavli 1985). V strašni gospodarski krizi in politicni zmedi v celotni Jugoslaviji, je imelo to odkritje zelo verjetno odlocilen vpliv na mišljenje in, kot posledico tega, na odlocitev slovenskega partijskega vodstva pri njenem osamosvajanju od Belgrada, in zatem tudi na koncni korak v samostojnost. Daljnosežnih posledic, ki jih je prinesla teorija o Venetih, pa prof. Žebot ni mogel vec presojati, odmanjkal je proti koncu 80. let.

Franc Jeza

Bivajoc v Trstu, na pragu Slovenije, je bil Franc Jeza najbolj neposreden in odlocen glasnik samostojne slovenske države. In to že v tistih letih po drugi vojni, ko se je misel nanjo zdela še naivna in smešna. Mišljenje slovenskih ljudi so bili namrec sistematicno preželi s predstavo o narodni majhnosti. Kako pa naj bi preživeli v neki »mali Sloveniji«, kjer nam manjka surovin? Kako naj bi se sploh ubranili pohlepa "velikih" sosedov, Nemcev in Italijanov, ce nas ne bo vec šcitila »bratska« Jugoslavija?

Na pragu druge vojne je bil Franc Jeza še študent na lublanski univerzi. Na zacetku vojne se je kot pripadnik kršcansko socialne skupine pridružil OF. Toda že decembra 1941 so ga zajeli in odpeljali v Dachau. Po vojni je deloval kot casnikar. Leta 1948 je zaradi nasprotovanja komunisticnemu režimu prebežal v Trst. Tu je deloval na slovenski radijski postaji vse do svoje smrti († 1984).

Jugoslovanski režim ga kot nekdanjega pripadnika OF ni mogel razglasiti za izdajalca, emigranta, clana bele garde ipd. Zato je bilo njegovo delovanje za slovensko državo jugo-režimu še toliko bolj motece. V zamejstvu so ga po svojih zaupnikih osamili. Levicarski tabor v Trstu, bogato financiran od jugoslovanske strani, je moral nnjegovo delovanje in njega samega povsem prezreti. V kršcanskem taboru, kateremu je Jeza pripadal, pa so ga sprejemali le kot kulturnika, prosvetaša in književnika.

V njegovi ideji za slovensko državo se mu ni v zamejstvu pridružil nihce. Vsaj javno ne, zato da mu jugoslovanski režim ne bi zaprl vstopa v Slovenijo. Danes strmimo nad pokoncno držo in dostojanstvom, s katerim je Fr. Jeza prenašal osamitev pa tudi ponižanja in smešenja, ko ga je, zaradi nepopustljivosti v njegovem zavzemanju za samostojno Slovenijo, tudi kaka "katoliška" osebnost prikazovala kot Don Quijota.

Zavedajoc se lažne ideologije o izvoru vseh Slovanov nekje za Karpati, je Slovencem iskal njihov pravi narodni izvor. V zvezi s tem je napisal študijo o njihovem skandinavskem izvoru (Fr. Jeza, 1967), in sicer na podlagi jezikoslovnih in narodopisnih primerjav. Njen zakljucek sicer ne vzdrži kritike, vendar je bila študija v tistem casu pomemben poskus iskanja rešitve vprašanja izvora Slovencev tudi izven vsiljenega zakarpatskega modela. Torej tisto, cesar nekje v svobodnem svetu niti ucenci velikega Ehrlicha niso uspeli nakazati.

S svojim delovanjem, tudi kadar se mu kaj ni posrecilo, je Fr. Jeza vztrajno podiral zakoreninjene kalupe mišljenja, predvsem pa zlagano ideologijo o "starih Slovanih" in njihovi veji Jugoslovanih. V tej zvezi je treba navesti tudi njegovo delo O kljucnih vprašanjih rane karantansko - slovenske zgodovine (Buenos Aires 1977). Gre za zbornik etnoloških in jezikoslovenih razprav, v katerih še vedno vztraja na skandinavskem izvoru Slovencev, vendar pa so njegove raziskave veliko bolj poglobljene. Njegove ugotovitve se skladajo s poznejšimi odkritji v zvezi z Veneti, predniki Slovencev.

Izhodišce njegove zgodovinsko politicne misli je bila karantanska država. Tudi na tem polju je prestavljal težke klade, pod katere sta zgodnjo slovensko državo vsak s svojo ideologijo zakopala avstronemški in jugoslovanski režim. V cilju, da bo samostojna slovenska država nekoc uresnicena, so izšli njegovi krajši zborniki: Alternativa (1978), Iniciativa (1979), Demokracija (1980), Akcija (1981), Neodvisna Slovenija (1983). V njih se na vec mestih sooci z izjavami in stališci vidnejših slovenskih ljudi, ki si v strahu, da ne bi bilo stanje še slabše, in seveda tudi za njih same, niso upali izreci besed »slovenska država«.

Cetudi je bil veren katolican, se Fr. Jeza ni uklanjal niti cerkveni avtoriteti, preko katere je jugoslovanski režim hotel v duhu jugoslovanstva od casa do casa vplivati na mišljenje vernega slovenskega obcestva. Leta 1977 npr. je lublanski nadškof Pogacnik, ocitno pod silnim pritiskom jugo-režima, izrekel naslednje besede: Tudi najslabša Jugoslavija je še vedno najboljša rešitev za slovenski narod. Ob tej izjavi je slovensko zdomstvo v svobodnem svetu, ocitno zaradi cerkvene avtoritete, molcalo. Leta 1978 je nadškof izrekel še naslednje: Že prvi papež apostol Peter nam je v svojem pismu narocil: Podvrzite se zaradi Gospoda vsakemu cloveškemu redu. - Tudi tokrat je svobodno zdomstvo molcalo. Edino Fr. Jeza je tisti, ki se ob tem v enem od svojih zbornikov vpraša: "Torej tudi fašizmu, nacizmu, komunizmu?" (Alternativa 1978, 39).

Jugoslovanstvo proti slovenstvu - Na zacetku osemdesetih ni že nihce vec resno verjel v smisel obstoja jugoslovanske države. To je jugoslovanski režim po svojih zaupnikih, ki so prisluškovali ljudskemu mnenju, prav dobro zaznal. V obtok je zacel spravljati vrsto "jugoslovanskih" senzacij oz. laži. Med njimi je bila ena najbolj odvratnih tista o odkritju Troje ob izlivu Neretve. Za njeno "resnost" je proti dobri nagradi poskrbel nek mehiški arheolog. Lublanski dnevnik Delo je zgodbo o neretvanski "Troji" prinašalo v nadaljevanjih. Akademski krogi so morali ob tej "senzaciji" molcati.

Ko take senzacije pri Slovencih niso vec vžgale, si je jugo-režim skušal znova pridobiti verodostojnost pri katoliških ovcah, ki so bile še najbolj številne. Besede lublanskega škofa ocitno niso imele zaželenega ucinka, zato je režimu povoljno mnenje, da bi bilo »prepricljivo«, moralo priti od zunaj, iz svobodnega sveta in seveda iz katoliških vrst. To nalogo je prevzel goriški tednik Katoliški glas, ki je februarja 1980 na prvi strani objavil (sodim da podtaknjen) clanek z naslovom "Nevarnost politicne praznine na Balkanu".

V tem clanku njegov pisec hvali "politicno uvidevnost Tita in vecine partijcev" (leta 1948), in se zatem znebi še takšnele trditve: Ce bi se, kar Bog ne daj, Jugoslavija po Titovi smrti zrušila po krivdi njenih narodov, posebno še Hrvatov in Srbov, bi na Balkanu nastal nov politicni vacuum, politicna praznina. Morebitne samostojne države, ki bi v tem politicno praznem prostoru nastale (Hrvatska, Srbija, morda Slovenija), bi neizbežno pristale v politicnem prostoru Sovjetske zveze. Druge izbire bi ne imele. Alternativa je samo naslednja: ali Jugoslavija kot samostojna država ali pa status sovjetske province oz. sovjetskega satelita. Kakšna je usoda sovjetskih satelitov, tako gospodarska kot politicna, lahko ugotavljajo Jugoslovani, ce le pogledajo prek svojih vzhodnih mej na Ogrsko in Bolgarijo. Ali si želijo slicne usode oz. še slabše? Saj bi bili še bolj izpostavljeni skušnjavam zahodnega imperializma in zato še bolj zastrašeni. Ce je v kakem odgovornem politiku jugoslovanskih narodov kaka taka skušnjava po razbitju Jugoslavije kot države, bi pred navedeno alternativo ne smel niti za trenuktek oklevati: Jugoslavija kot država mora obstati, ker je edino jamstvo pred velikoruskim imperializmom in kolonializmom za vse jugoslovanske narode (Kazimir Humar, Katoliški glas 14. 2., Gorica 1980).

Objava takšnega clanka je krepko presegala obzorja takratnih katoliških bralcev v zamejstvu, ki jim je bil Katoliški glas v prvi vrsti namenjen. Danes, ko clanek ponovno prebiramo, skoraj ne moremo verjeti, da je lahko nek "katoliški" list, v prid kriminalnega jugoslovanskega režima, kaj takega sploh objavil. Pisanje je bilo ocitno naroceno in preracunano na zavest Primorcev še iz casov po prvi vojni, ko jim je bila Jugoslavija edina država, kjer so lahko našli zatocišce pred fašizmom. Pisanje tega katoliškega tednika naj bi bilo, kot glas iz »svobodne« tujine, prepricljivo tudi za verne ljudi v Sloveniji. In spet je bil Fr. Jeza edini, ki si je upal komentirati ta neverjeten politicen izpad (Demokracija, Trst 1980, 39).

Kriticna stališca Fr. Jeze do Jugoslavije in njegovo zavzemanje za slovensko samostojnost so bila deležna poniževanja in pomilovanja celo v spominskem zapisu ob njegovi smrti. Tržaški pisatelj Alojz Rebula je njegovemu spominu namenil mdr. tudi naslednje besede: Ljubezen do slovenstva - ta njegova že miticna ljubezen - je pognala tudi njegovo aktivisticno dejavnost za idejo slovenske države. Kako naj bi tudi tukaj njegov zanos ne šel v pateticno konkretnost, od nastavljanja letakov avtomobilom s slovensko registracijo na Rusem mostu tja do pošiljanja subverzivnih novoletnih vošcilnic po Sloveniji... "Veš, jaz sem predvsem politik," mi je rekel nekoc z znacilno nasajenim palcem. A za to je manjkalo dvoje: prvic ravnodušnosti, ce že ne cinizma, ki je za politiko potreben, drugic cuta za zgodovinsko konkretnost, da bi na primer pretehtal, ali bi Slovenija - ta današnja narodno izmedlela Slovenija - res imela trdneje zagotovljeno prihodnost v neki vprašljivi neodvisnosti sredi venca neugaslih imperialisticnih apetitov, kakor v še tako majavi jugoslovanski federaciji. (Celovški zvon 1984, 61).

Komaj bi verjeli, da pisatelj Rebula ni vedel za politicni teror, pa za raznarodovanje, ki ga je velesrbski komunisticni režim izvajal v tej "narodno izmedleli" Sloveniji. Toda v tej jugoslovanski in komunisticni Sloveniji so njemu, kršcanskemu pisatelju, izdajali knjige. Nikakor ne mimo volje tamkajšnjega režima in brez ustreznega honorarja.

Kje ste knezi slovenski?
Kje si rešitelj Matjaž?
Kje ste mogocni Celjani?
Vsa govorica je laž?
(Odon Peterka)


Predstava o (ne)državi

Nova jugoslovanska ustava iz leta 1974, ki je republike opredeljevala kot nekake države, je ostajala zgolj na papirju, in je dejansko zakrivala centralisticno odlocanje armadnega vrha, ki ga jeizvajal preko podtalne mreže Kos. Slovenska partija je postala dejansko ujetnik jugoarmade. Slovensko zdomstvo, ki je takrat še vedno vneto tolklo po »komunizmu«, vsega tega niti ni opazilo. Z izjemo prof. Žebota, mogoce.

Pohod z juga na Slovenijo se je zacel že pred Stanetom Kavcicem, slovensko usmerjenem partijskemu vodij. Izvajala ga je predvsem podtalna armadna Kos, ki je vtelešala velesrbske cilje. Javnost njenega imena ni poznala. V svojem vèdenju se je dokopala samo do Udbe, globlje ne. Pa še imena Udba si niso upali izgovarjati na glas. Mnoge dogodke, ki so prelomno uplivali na takratno dogajanje v Sloveniji, je mogoce danes razumeti le, ce upoštevamo delovanja Kos-a.

Rušenje narodne strukture - Tako se je že na zacetku 60. let zacelo združevanje slovenskih obcin v velike upravne enote. Na zacetku 70. let pa še združevanje bank, v tem primeru v eno samo Ljubljansko združeno banko. Združevanje so prikazovali kot gospodarsko nujnost, v cilju »zmanjšanja stroškov«. Vendar je bil njegov pravi namen v tem, da Kos v Sloveniji v celoti infiltrira upravno ter financno-kreditno strukturo. Po združevanju ji je bilo namrec treba infiltrirati le nekaj velikih obcin in vrh ene same združene banke, in vzvodi vsega javnega odlocanja v Sloveniji so prešli v roke jugoarmade. Partija je ostala le še figov list.

Ni mogoce verjeti, da Edvard Kardelj, tvorec nove ustave, tega ne bi vedel in videl. In videl je to tudi slovenski partijski vrh oziroma vsa komunisticna oligarhija. Toda usoda Slovenije jih ni skrbela. Zanimala jih je le še ohranitev dobro placanih položajev. Tako so Slovenijo prepušcali ropanju Belgrada in jugoarmade, zato da so si sami lahko privošcili uživaško življenje. Ne samo v gmotnem pogledu doma, temvec tudi številna potovanja v še do nedavnega tako omalovaževani kapitalisticni svet, vse do Amerike, Avstralije, pa kam na Havaje itd. Tako so si tešili manjvrednostni kompleks, ki jim je ostal po dolgih letih žvecenja proletarske ideologije. Poskušali so ubežati ideologiji o hlapcih in deklah, kot jo je o Slovencih izneslo že velenemštvo, in jo po prvi in drugi vojni nadaljevalo velesrbstvo. Nihce pa ni imel toliko poguma, da bi se ji zoperstavil.

Kapital, kolikor ga je po belgrajskem in armadnem ropanju še ostajalo v Sloveniji, se je kopicil v Lublani. Partijski vodja Kavcic je še imel izdelan nacrt o decentraliziranjem razvoju Slovenije. Toda po letu 1971, ko je bil odstranjen, se o tem ni govorilo vec. Slovenski prostor je od tedaj tudi na zunaj kazal vedno bolj ocitno svojo uniceno podobo: zapušcene vasi in sela, vdrte strehe hiš, v katerih je še pred desetletjem klilo življenje. Vedno vec je bilo ostarelih in onemoglih, in zaradi prevelikih naporov tudi vedno vec primerov srcne kapi in raka.

Totalitarizem na pohodu - Jugoarmada, ki je s svojo Kos prevzela nadzorstvo nad Lublano in nad pokrajinskimi središci (Maribor, Murska Sobota, Celje, Kranj, Novo mesto, Nova Gorica, Koper), je dejansko že obvladovala Slovenijo. Obvladala pa ni le partije in njenih organizacij, kot sta bili Socialisticna zveza in Zveza mladine. Obvladala je preko svojih zaupnikov tudi vzdušje na ulici in na vasi. Izpostavljena mesta, kjer so se ljudje zbirali, zlasti gostilne in okrepcevalnice, so postale pomembni centri za nabiranje porocil in za širjenje podtaknjenih vesti.

Oblikoval se je sistem totalitarnega nadzorstva, ki si ga navadna slovenska pamet sploh ni znala predstavljati. Toliko bolj, ker je bila tako utrahovana, da ni hotela videti in še zlasti ne izreci tistega, kar je bilo na dlani. Za ustrahovanje množic je zadostoval en sam argument: grožnja z izgubo delovnega mesta, ki je pomenilo preživetje bodisi za posameznika kot za njegovo družino. Taktika ustrahovanja z izgubo delovnega mesta je ostala do danes.

Na zacetku 80. let je jugoslovanski totalitarizem zajel vse pore javnega življenja v Sloveniji. Podjetja, banke, šole, univerza, pa šport, tv in tisk, tudi verski, so bili kar trdno v rokah armadne Kos. In prav tako umetniška kritika: umetniku, kot je bil pisatelj ali pesnik, slikar, skladatelj, pevovodja, igralec ipd., njegovega uspeha ni omogocil talent, temvec pripadost Kos-u. Na to pripadnost je bila vezana celo zdravniška kariera, zlasti psihologov in psihiatrov. Slednji so morali nekoga, ki je prevec nasprotoval režimu in njegovi ideologiji, razglasiti za neprištevnega. Primer prof. Otona Vilcnika ni bil edini.

Podtalna kos-ovska mreža je financirala razne mladinske glasbene in pevske skupine, zato da so po zahodni modi širile neslovensko glasbo, odtujevale mlade od slovenskega pevskega izrocla, in jim ubijale obcutek za domaco melodijo. Ena takšnih skupin je nosila izzivalno ime Laibach, zato da bi velesrbstvo imelo "dokaz", kako Slovenci nekje pod svojo kožo še vedno ostajajo "Švabi".

Takšne in podobne "ukane", s katerimi je balkanski režim prenašal okrog naivno slovensko pamet, so bile na dnevnem redu. Ista kos-ovska mreža je v dorašcajoci mladini ubijala cut za resno ljubezen, družinsko življenje, in širila neodgovorno spolno libertinažo. Na zakonodajni ravni je dala uvesti pravico do splava brez omejitev, na državne stroške.

Ubijanje duha - Belgrajski režim se je seveda dobro zavedal, da nekje pod površjem še vedno tli slovenski duh. Uniciti je bilo treba tudi tega, predvsem pri dorašcajocemu rodu. Z balkanstvom pri njem ne bi prodrl. Ubiti pa mu je bilo treba še tiste nekaj slovenske zavesti, ki so mu jo bili zapustili starši.

Mladi so se tako znašli v okolju diskotek, ki so bile pod nadzorom Kos-a. V njih je prevladovalo kajenje, droga, uživaštvo. Pri tem so jih placani kos-ovski zaupniki zapeljevali v nemoralo in v drogo. Tako še zlasti otroke slovenskih funkcionarjev, tako da so na ta nacin zlomili njihov morebiten odpor proti balkanizaciji.

Kakih mladinskih društev, ki bi gojila slovensko besedo, pripravila kako igro ali pevski nastop, ni bilo vec. Športna društva, v katerih se je mladina lahko nekoliko izživela, so bila trdno pod nadzorstvom jugo-režima. Šport je bil samo še jugoslovanski. Slovensko petje je ostajalo le še za starejše.

To je pomenilo beli rodomor. Slovenski odpor proti vsem njegovim oblikam je bilo mogoce cutiti le še v onemoglem pripovedovanju vicev, kar pa je bilo kaj v duševni napetosti in politicnem terorju kaj slab ventil. Balkanski stroj je vse huje mlel slovensko individualnost. Sredi osemdesetih je Lublana že imela župana srbskega porekla, Draškovica. Poveljnik lublanskega armadnega obmocja Klanjšcek je nenadoma umrl v (prirejeni?) nesreci s helikopterjem. Zamenjal ga je Srb, general Višnjic...

Od leta 1984 naprej naj bi po šolah v obravnavanju književnosti »skupna jedra« zagotovila privzgajanje enotne »jugoslovanske« kulturne in narodne zavesti. V slovenskih šolah so se že pojavljali ljudje z juga, ki so kar v srbšcini ucili matematiko, fiziko... Za ucenje tujih jezikov so bili na razpolago le srbski ucbeniki, slovenski so ostajali samo "v pripravi"... Med slovenskimi kulturniki se je pojavil velik odpor, toda »skupna jedra« so bila mimo vsega njihovega ropotanja le vnesena v šolske programe.

Slovenstvo proti jugoslovanstvu

Velesrbstvo je racunalo s tem, da bo komunizem že v doglednem casu propadel. Slovenskim ovcam je moralo, zato da bi jim zameglilo spodkopavanje slovenstva iz podtalja, iznesti novo vabo - privid neke tretje »demokraticne« Jugoslavije. Zacelo se je, kot že v primeru preporodovcev pred prvo svetovno vojno, s preiskušeno metodo spodbujanja "mladih".

V tem cilju se je na podrocju javnega porocanja s svojo "kriticnostjo" nenadoma povzdignil tednik Mladina, ki je zacel sistematicno razkrivati škandale in kriminal jugoslovanskega režima, celo najbolj zaupne zadeve v njegovih notranjih in zunanjih odnosih, prav do tajne preprodaje orožja ipd. Slovenska javnost je bila ocarana. Kako je ta naš »mladi« rod pogumen! Nekoliko bolj misleci bralec se je seveda vprašal, odkod temu tedniku tako zaupni in natancni podatki? In zakaj po objavi tolikih primerov kriminala nihce ni odgovarjal pred sodišcem?

Šlo je ponovno za ceneno bakansko igro v varanju slovenske javnosti. Podatki so prihajali ocitno od Kos-a, s povsem dolocenim namenom: pridobiti mišljenje slovenske javnosti za neko tretjo nekomunisticno in demokraticno južnoslovansko tvorbo. Imena "Jugoslavija" niti niso vec navajali, ker je bilo že do take mere povezano s kriminalom, da je naziv Jugoslovan, in še toliko bolj Jugoslovanka, pomenil samo še žalitev in sramoto.

Stara Juga pod novo masko - Ko je bil po kakem letu objavljen v Mladini obsežen pogovor z zadnjim potomcem nekdanje srbsko - jugoslovanske srbske kraljevske rodbine, Aleksandrom Karadjordjevicem, bivajocim v Angliji, se je jasno pokazalo, kakšni so bili zakulisni nameni njenega pisanja. Narodi degenerirane komunisticne Jugoslavije naj bi po njenem propadu, po zgledu britanskega Commonweltha, zajadrali v neko tretjo južnoslovansko skupnost. Vsak od njih bi bil seveda »samostojen« in bi imel v miru svoj parlamentek in svojo vladico. Toda središce te "skupnosti", cesar ni bilo treba niti posebej navajati, bi bil seveda Belgrad. Preko njega bi potekale vse zunanjetrgovinske poti in kanali mednarodnega financiranja. Zato da posamezni narodi pri vsem tem ne bi imeli "prevec" stroškov, bi Belgradu po dogovoru znova odstopili tudi svoje zunanje zadevice, itd.

Balkan bi tako spet postal podrocje "miru in stabilnosti", (kot je pod Jugoslavijo »že bil«), cesar sta si tako zelo želeli tudi Evropa in mednarodna skupnost. Belgrad pa bi, seveda na racun pridnih cloveckov iz raznih balkanskih narodicev, spet postal metropola s pomembno vlogo v odnosih med vzhodom in zahodom. Nadvse ganljiva vizija, vendar pa poteza Mladine, vsaj zaenkrat, ni uspela. Kasneje so bili nekateri uredniki, prvenstveno sin oficirja jugoarmade, Botteri, kar tako mimogrede razkrinkani kot armadni zaupniki.

Proti koncu 80. let je postalo ocitno, da je osamosvojitev Slovenije le še vprašanje casa. Divjanje belgrajskega tiska proti njej je v zmerjanju, žalitvah in napadih presegalo že vse meje civiliranega ponašanja. Odgovori iz ankete na belgrajskih šolah glede oporecništva Slovencev jugoslovanskemu centralizmu so se glasili "Slovence je treba ukiniti". Toda politicno dogajanje je prehitevalo pricakovano ukrepanje jugoslovanske vrfhuške.

Poleti 1988 so bili v Lublani obsojeni pred sodišcem jugoarmade štirje Slovenci: Borštner, Janša, Tasic in Zavrl. Obsojeni so bili zaradi izmaknitve tajnega dokumenta, ki je, kot je bilo slišati, vseboval nacrt o popolnem iztrebljenju Slovencev. Obsodba je vzdignila in pognala v javen protest cele množice slovenski ljudi. Od tedaj se je vedelo, da so tudi Jugoslaviji dnevi šteti. Proti koncu 80. let je jugoslovanska kriza z okoli 2000 % letne inflacije otreznila še tako naivno slovensko ovco. Nadaaljnega življenja v Jugoslaviji si ni znal predstavljati nihce vec.

Kot se je že godilo v pretekosti, se slovensko izobraženstvo nikakor ni moglo navaditi, da bi pomislilo, kako bi bilo brez Jugoslavije. O tem nam jasno pricajo njihovi prispevki v zborniku Samostojna Slovenija, ki ga je v marcu 1990 izdala Nova revija. Prispevki so pisani v nevžitni, nenaravni in prisiljeno študiozni slovenšcini. Od številnih avtorjev, med njimi tudi nekaterih iz zamejstva in zdomstva, se tedaj kljub naslovu revije še nihce ni upal jasno opredeliti za samostojno slovensko državo. Vsak si je v svojih izvajanjih pustil vrata še nekoliko odprta, za primer, da bi kakršnakoli Jugoslavija le še ostala.

Razglasitev samostojnosti - Samostojna Slovenija, za katero je bilo predhodno izvedeno ljudsko glasovanje, je bila oklicana junija 1991, ob nasprotovanju clanic Evropske zveze, ki njene samostojnosti niso priznale. Celo Vatikan se je previdno držal ob strani. Jugoarmada je tedaj prešla v napad, ki pa je ob vsesplošnem odporu Slovenije trajal le kak teden. Slovenija je bila svobodna. Novo državo je kot prva priznala Islandija, zatem baltske države, pa nekatere države v tretjem svetu.

Nepriznanje samostojne Slovenije s strani Evrope, potem ko sta ji v razglasitvi njene samostojnosti sledili še Hrvaška in Bosna, je nudilo jugoarmadi odprt prostor tudi za ponovni vojaški pohod na Slovenijo. S tem je soglašal tudi uradni Washington. Jugoarmada je tedaj odkrila svoje pravo velesrbsko lice. Pohoda v Slovenijo ni vec zacela. Udarila pa je na Hrvaško, najprej je udarila na Vukovar ob Donavi. Kmalu zatem je zacela tudiz vojno v Bosni, ki je tramala vec let. Tu so njeni zlocini nad civilnim prebivalstvom dosegli naravnost apokalipticne razsežnosti.

Na vztrjen pritisk Nemcije so clanice Evropske zveze na svojem zasedanju tik pred Božicem leta 1991 sklenile priznati Slovenijo naslednjega 15. januarja 1992, kar se je potem tudi zgodilo. V Vatikanu pa so jo, zato da bi bili "prvi", priznali dva dni poprej, to je 13. januarja.

Nakljucje ali ne, istega meseca se je v Milah (Millstatt) na Koroškem našel kos prvotnega nagrobnika sv. Domicijana, karantanskega vojvode, zavetnika Karantancev. Ta najdba je dokoncno ovrgla ponaredbo iz zacetka 20. stol., ceš da so si tega svetnika izmislili tamkajšnji benediktinci, kot so avstrijski zgodovinarji vztrajno navajali. Vendar pa v Sloveniji, cetudi je komunizem že padel, in je bila dežela samostojna, o tej naravnost senzacionalni najdbi noben list ni objavil nicesar, niti verski tednik Družina.

Ocitno so bile tudi cerkvene strukture deležne infiltriranja z ljudmi, ki so bili usmerjeni jugoslovansko. Ko je papež Janez Pavel II leta 1996 obiskal Slovenijo, so mu v Mariboru, v govor na sprejemu za akademike, podtaknili izjavo, da imamo Slovenci "prvic" v svoji zgodovini svojo lastno državo, in da naj bomo nanjo ponosni. Verne ovce naj bi verjele besedi papeža, ker je pac "nezmotljiv". Kdo pa se namrec v vsakdanjem življenju posebej spomni njegove nezmotljivosti, ki se nanaša le na razglasitev verskih resnic ex cathedra? Sklicevanje na papeža se v tem pogledu neredko zlorablja, in ocitno se je tudi tokrat.

Služba Kos, ki po osamosvojitvi Slovenije ni bila razbita, je nekako po letu 1993 spet oživila svoje delovanje. Poleg nadaljnega izropavanja Slovenije so njene majhne in vecje akcije postale prisotne že skoraj na vsakem koraku. Prizadeva si poleg drugega tudi za to, da bi v svet ne prodrlo spoznanje o zgodovinski državi Sloveniji, ki jo je predstavljala Karantanija. Jugoslovanska oz. velesrbska klika se nikakor ni sprijaznila z razpadom Jugoslavije, pod kateroje od nekdaj umevala zgolj "veliko" Srbijo.

Razpnite cez ves svet vešala!
Vaš bog so: rop, požig, umor!
Divjajte! Kri je zakricala!
Glavo je dvignil v nas upor!
(Matej Bor)


Narod »brez zgodovine«

Na prvi pogled nas zacudi, ko vidimo, da pred prvo svetovno vojno nihce, celo prof. Ehrlich, ni pomislil na kako samostojno Slovenijo. Zacudi, vendar le na prvi pogled. Treba je vedeti, da smo Slovenci stoletja živeli v svoji državi. Avstrija je bila namrec le drugo ime za prvotno Karantanijo. Ime, ki se je razširilo potem, ko so si Habsburžani, ki so sprva vladali v Avstriji ob Donavi, pridobili v 14. stol. tudi karantanske dežele. Ime se je sicer menjalo, toda država je ostajala ista. O tem, da bi Avstrija predstavljala "nemški" jarem, vse do prve svetovne vojne nihce ni nic vedel.

Šele ob koncu te vojne so jugoslovanski krogi "odkrili" slovenskemu cloveku omenjeni jarem, izpod katerega naj bi ga bili pravkar rešili "bratski" Srbi. To »rešitev« so mu potem tudi krepko zaracunali. Belgrajski režim je namrec Slovencem zamenjal njihove prihranke v razmerju 4 avstrijske krone za 1 srbski dinar. - Po balkanski "metodi" so zaceli takoj širiti tudi umazane vice, zlasti na racun velike in zelo verne cesarice Marije Terezije. Umazani vici naj naj bi vnesli, in deloma tudi so, v psiho slovenskih ljudi odpor do avstrijske preteklosti in še zlasti do katoliškega izrocila.

Prof. Ehrichu se je misel na samostojno Slovenijo porodila iz spoznanja, da leta 1919 med odlocujocimi dejavniki na mirovni konferenci  v Parizu, kjer je zastopal Slovence, o njih kot narodu nihce ni vedel nicesar. Srbski diplomati pa se za vprašanje pravicnih slovenskih meja prav tako niso brigali.

Slovenci naj bi imeli pravico do svoje države kvecjemu po naravnem in ne po zgodovinskem pravu. Tako niti prof. Ehrlich niti njegovi ucenci niso prišli do tega, da bi zaceli odkrivati državnost Karantanije, dasi so zanjo vedeli. Toda v svoje predstave o Karantaniji so prevzemali zgolj razlage, kakršne so iznašali zgodovinarji na avstrijskih, nemških in pozneje na jugoslovanskih univerzah. Zaverovani v resnost znanosti si niti v sanjah predstavljali, da bi bile lahko take razlage tudi ponarejene.

Prelom z Avstrijo je bil po prvi svetovni vojni bodisi v politicnem pojmovanju kot v miselnih predstavah slovenskih politikov in kulturnikov zelo dosleden. V svoji zavesti so Avstrijo, v kateri so prej živeli, povsem istovetili z velenemštvom, pred katerim so se bili komaj rešili. Tudi tisto v Avstriji, kar je bilo v dolgih stoletjih državno politicnega, so prepušcali Nemcem. Da bi na podrocju slovenstva za ta stoletja odkrivali še kaj drugega od slovenskih »kmeckih uporov«, jim ni prihajalo na pamet. Njihov pravi dom, proti kateremu naj bi Slovenci stoletja težili, naj bi bila samo Jugoslavija.

V takšno doživljanje Jugoslavije je bilo v casu med obema vojnama usmerjeno tudi mišljenje in pisanje slovenskega zdomstva po drugi vojni . V gledanju na prihodnost je štela le »jugoslovanska« Slovenija, ki da bo nekoc komunizma prosta. Kot prototip neke zgodovinske Slovenije so postavljali Kranjsko, ceš da je bila edina dežela, ki je bila v zgodovini skoraj povsem slovensko govoreca. Vprašanje o slovenski zgodovinski državi, ki ni istovetna z jezikom, jim je bilo ocitno že pretežko.

V politicnih objavah slovenskega zdomstva so bili odnosi z Belgradom edina opcija. O odnosih z Dunajem, Rimom in tudi Budimpešto, ki so bili prav tako pomembni v vprašanju obstoja velikega dela Slovencev, in bi bili lahko v prihodnje še vedno, ne izvemo nicesar. Na ta nacin se je, ne da bi to posebej hoteli, le še vecal razkorak v mišljenju in pogledih zdomcev, ki so prihajali iz stare Jugoslavije (Kranjci, Štajerci) in onimi iz drugih pokrajin, še zlasti Primorci. Korošci so ostajali pri tem nekako v ozadju.

Jugoslovanska slika - Belgrajski aparat je v mišljenje slovenski ljudi nenehno vnašal "jugoslovansko" sliko. V šolskih berilih po prvi vojni (1922) naletimo na figure, ki naj bi predstavljale do tedaj neobstojece jugoslovanstvo: kralj Samo (za Slovence), Ljudevit Posavski (za Hrvate), pa kraljevic Marko (za Srbe). In kot dodatek še "Srbohrvatsko ctivo", z odlomki iz srbske zgodovine, nekateri od njih kar v cirilici.

Leta 1933 ima Rapetova "Cetrta citanka za 4. in 5. razred osnovnih šol", ceprav še v slovenšcini, že vnesena tudi berila s cisto srbsko vsebino (Karadžica, Zmaja...). In neverjetno, tudi Ivan Cankar je potvorjen. V njegovem clanku "Tod bodo živeli veseli ljudje" (str. 230 sl.) najdemo:  ... z ocmi svojega srca pa je videl vso domovino od Triglava do Vardarja. In dalje: ... pravijo tudi, da so milozvocnejši jeziki in bolj pripravni za vsakdanjo rabo, ali jugoslovanska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja!

Leta 1938 ni v Polakovem "Zemljepisu in zgodovini za 3. razred ljudskih šol" nicesar o primorskih, koroških ali panonskih Slovencih. V zgodovini pa so morali otroci spoznati naslednje osebnosti: sv. Sava, kraljevic Marko, knez Lazar, Nikolaj Šubic-Zrinjski, Karadjordje, J. J. Štrosmajer, kralj Peter I. Veliki Osvoboditelj, viteški kralj Aleksander I. Zedinitelj, kralj Peter II. - En sam slovenski dogodek ali osebnost nista omenjena. - Na podobno staje naletimo celo v nabožnih knjigah. Tako ima krasno ilustriran in mikavno pisan "Glasnik najsvetejših Src" (1936), kar 96 slik, od tega 55 povsem verske vsebine, toda med temi je ena sama slovenska, in sicer Marijino Vnebovzetje (o. Blaž Farcnik, OFM).

Takšna je bila Jugoslavija med obema vojnama, in clovek se vprašuje, kako je mogel v pogledu bodocnosti Slovencev nek Narodni odbor za Slovenijo v Argentini cela desetletja po drugi vojni še vedno vztrajati zgolj na neki jugoslovanski rešitvi? Ali pa v 70. letih besede lublanskega nadškofa Pogacnika o tem, da je tudi najslabša Jugoslavija še vedno najboljša rešitev za Slovence? Pa tudi pri samem Gibanju za slovensko državo nam tako postane bolj razumljiva vsa nebogljenost v predstavah, kaj naj bi bila Slovencem narodna država.

Vendar pa lahko v takšnih razmerah samo obcudujemo privržence tega gibanja, da so kljub vzgoji, ki so jo med obema vojnama dobivali v jugoslovanski šoli, lahko sploh še mislili na samostojno slovensko državo in vanjo verjeli. Toliko bolj, ker jim kot zgled ni bila prikazana prav nikjer. Zgodovinska Karantanija je bila casovno že tako oddaljena, da je njena podoba, podoba o "izgubljeni svobodi", lahko služila samo še nasprotniku.

Niti nekdanji stražarji, ucenci prof. Ehrlicha, niso zmogli prestopiti okvira mišljenja, kakršen jim je bil za casa prve Jugoslavije vcepljen v osnovni in srednji šoli. Vsled tega so samostojno slovensko državo utemljevali samo kot samoumevno naravno pravico vsakega naroda do samoodlocbe. Da zgodovinske razlage na ravni univerze lahko ponareja ne samo komunisticni režim, temvec tudi nacionalizem v demokraticni državi, in sicer že od 19. stol.dalje, kot je to v primeru Slovencev pocelo velenemštvo, panslovanstvo in jugoslovanstvo, si niso znali predstavljati.

V takšnem vzdušju se je misel o samostojni Sloveniji porodila v svobodnem svetu porodila brez neke zgodovinske osnove. Vecina našega zdomstva si je ni znala predstavljati. Velesrbski Belgrad pa je po svojih zaupnikih vztrajno širil predstavo svobodni in demokraticni Jugoslaviji, ki naj bi sledila komunisticni, in naj bi bila edina varna izbira za Slovence.

Takšna gledanja so bila nedvomno popolnoma v nasprotju z idealom svobodne države Slovenije, kot so si jo med drugo vojno zamišljali preprosti slovenski borci, bodisi partizani kot domobranci. Nekje v njihovi podzavesti je obstajal zgodovinski spomin na resnicno slovensko državo, ki jih ni varal. Za njeno uresnicenje so se bojevali, in številni zanjo tudi padli. Toda z njimi je zatonil tudi ideal ideal resnicne slovenske države.

Bogo Grafenauer

Težko bi se motili v domnevi, da se je njegovo veliko delo o karantanskem ustolicevanju, ki mu ga je slovenska akademija izdala kmalu po drugi vojni (B. Grafenauer 1952), porodilo prvotno prav iz zamisli o slovenski državi, kot jo je na zacetku 30. let iznesel prof. Lambert Ehrlich. Težko bi se motili tudi v tem, da nam ta študija pravzaprav ne odraža vseh kljucnih spoznanj njenega avtorja v casu, ko je nastajala, in da je morala biti, preden je bila lahko objavljena, prilagojena ideologiji jugoslovanskega komunisicnega po drugi vojni. Ali bi bilo lahko v totalitarnem režimu kako drugace sploh mogoce?

Delo B. Grafenauerja je bilo sprejeto za objavo na seji slovenske akademije. Pred tem pa so ga pregledali akademiki, ki so morali že pred vojno upoštevati kot izhodišce za svoja dela ideologijo jugoslovanstva: Milko Kos, Janko Polec, Josip Žontar, in ob njih še partijski ideolog Boris Ziherl. V takšnih razmerah je treba predpostavljati, da je moral B. Grafenauer vsebino svoje obsežne študije nujno uvrstiti v okvire jugoslovanske in komunisticne ideologije, ki sta Slovencem sistematicno odrekali njihovo državnost.

Dopušcena je bila samo razlaga, da so Slovenci svojo državo nekoc resda imeli, vendar so že kmalu, leta 822, prišli za celih tisoc let pod nemški jarem. Osvoboditev izpod njega pa naj bi jim prinesla šele Jugoslavija leta 1918 (katere ustanovitelji so bili Srbi). Takšno izhodišce je moralo nujno prevladovati tudi v delu B. Grafenauerja, zato da je sploh lahko izšlo. Toda izraz "država" v naslovu (Ustolicevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev) vendarle odraža prvotno zamisel avtorja, da nam predoci zgodnjo državo Slovencev, kot je ni do tedaj še nihce. Ob tem se vprašamo, zakaj je avtor v svojem izvajanju ni smel ostati zvest pojmu države, kot si ga je bil zastavil v naslovu?

Izraz "država" je bil, ko je šo za Slovence, nedvomno najbolj napoti velesrbski oligarhiji v Belgradu. V letih takoj po drugi vojni, ko je v Sloveniji še prevladoval duh patrioticnega partizanstva, je bil B. Grafenauerju ta izraz še dopušcen, ceprav ga je bil primoran v svojem delu razvrednotiti, in sicer: država Karantanija naj bi bila zgolj »kratkotrajna tvorba«. V naslednjih desetletjih pa so se morali slovenski pisci in tudi on sam izrazu slovenska država dosledno izogibati.

Alpski Slovani - Nic manj ni velesrbske klike moti tudi izraz karantanski Slovenci v naslovu Grafenauerjevega dela. Vsled tega je bil dopušcen kvecjemu za notranjo slovensko rabo. Zakaj, že v obsežnem nemškem povzetku svojega dela ga avtor zamenjal z nazivom Karantanerslawen (Karantanski Slovani). Tako so lahko tudi koroški in drugi avstrijski pisci podoben naziv »Alpski Slovani« (Alpenslawen), ki Slovencem zanika izoblikovano narodnost v casu Karantanije, lahko uporabljali brez pridržkov.

Zakaj naj bi prav oni (ko niti Nemcev še ni bilo) uporabljali naziv "Slovenci", in s tem Karantancem in Slovencem prizavali njihovo zgodnjo narodno identiteto, ce pa je sam vodilen slovenski zgodovinar uporabljal naziv "Slovani", "Karantanski Slovani" in "Alpski Slovani"? Vsled tega so se v opombah pri njihovem pisanju kaj radi sklicevali na B. Grafenauerja, in s tem njegov sloves povzdigovali tudi zunaj jugoslovanskih meja.Vse do danes, nazadnje leta 2005 v polemiki o pripadnosti Knežjega kamna.

Za casa Jugoslavije so morali vsi zgodovinarji zanikati Slovencem njihovo zgodovinsko identiteto v karantanskem obdobju. Velesrbski Belgrad, tvorec Jugoslavije, je namrec jugoslovansko politicno misel postavljal na srbsko zgodovinsko izrocilo (Raška, car Dušan, bitka na Kosovem...), kar pa je bilo v primeri z zgodnjo slovensko državo mnogo pozneje.Vsled tega so morali tudi slovenski zgodovinarji, z B. Grafenauerjem vred, potem ko je v nekaj letih po drugi vojni partizanski patriotizem izzvenel, uporabljati za Slovence v Karantaniji samo še nemško skovanko "Alpski Slovani" (Alpenslawen). S tem so Slovencem zanikali njihovo zgodovinsko identiteto, zato da ne bi bila starejša od srbske. Belgrajska podtalna navodila so bila tudi v tem primeru vec kot ocitna. V ozadju pa je bilo tudi tiho sporazumevanje nemškonacionalne (avstrijske) in jugoslovanske (velesrbske) ideološke klike.

V totalitarem jugoslovanskem režimu ni bilo mogoce storiti proti temu nicesar. Režim je dopušcal oporecnike le v Belgradu, kjer so bili prisotni tuji casnikarji, zato da je s svojim samoupravljanjem, za razliko od Sovjetov, kazal svetu nekakšno demokraticno lice. V takšnam "samoupravljanju" pa podtalni ideološki teror velesrbstva ni bil zato nic manjši.

Vsled tega se je moral tudi B. Grafenauer v svoji nadaljni karieri, nic drugace kot drugi, prepustiti toku jugoslovanske in komunisticne ideologije. Njegova Zgodovina slovenskega naroda, izdana v 60. letih v vec delih in trikrat ponatisnjena, ocituje po svoji vsebini naravnost grozljivo ideološko sliko. Njeno gradivo je prepisano od vseh strani, najvec iz nemških spisov, povsem nekriticno, z vsemi omalovaževalimi pogledi na slovenstvo. Podoba vecno podrejenega slovenstva, ki je povsem ustreza zahtevam velesrbskega Belgrada. Opira se na kljucne trditve, za katere ni v virih nikake podlage.

Ko B. Grafenauer omenja npr. prodor "Alpskih Slovanov" v Alpe po 568 po Kr., navaja, da so bili podrejeni Obrom. Kot posredno potrditev tega navede omembo Pavla Diakona, ki se nanaša na leto 592 in zadeva langobardskega kralja Agilulfa: "V tem casu je tudi kralj Agilulf napravil mir z Obri." Ta pogodba molce sporoca o bojih, v katere so se pred tem zapletli (Kranj, Meglarje, Celeja, Emona) z Obri povezani Slovani z Langobardi, obenem pa tudi, da se je meja obrsko-slovanskega ozemlja mocno približala langobardskemu (B. Grafenauer 1978, 307). Toda ustrezne podlage v virih za takšno sklepanje ni!

Ex silentio - Pri navedbi »molce sporoca« gre za metodo "ex silentio", ki jo je na veliko uporabljalo nemško ideološko zgodovinopisje. Metoda naj bi bila "znanstvena", in naj bi v mnogih primerih opravicila ideološko ponarejanje zgodovine. V resnici ni v virh o kaki nadvladi Obrov nad "Alpskimi Slovani" (Karantanci) nikake navedbe, kot tudi o omenjenih bojih ne. Kopicenje takšnih "silentia" lahko samo pricara neko zgodovinsko, ali bolje povedano, ideološko sliko nekega dogajanja, ki pa ga v resnici ni bilo.

Pod jugoslovanskim režimom je imel B. Grafenauer status vodilnega slovenskega zgodovinarja (beri: režimskega ideologa). Vsled tega ni bila dopušcena nikakršna kritika njegovih navedb, ki niso bile samo protislovenske, temvec v vec primerih navadni akademski konstrukti.

Med temi je imel svojo posebno težo prav konstrut o enotem jeziku Južnih Slovanov, ki ga je B. Grafenauer prevzel, ali moral prevzeti, od ideološko prav tako pogojenih slovenskih jeziskoslovcev: Alpski Slovani se v 7. stol. še niso izlocili izmed drugih Južnih Slovanov kot posebno ljudstvo... Slovanska govorica v Alpah, na Krasu in na Balkanskem polotoku je bila še vec stoletji en sam organizem, iz katerega so se šele pozneje razvili slovenski, hrvaški, srbski in makedonski jezik. Ceprav je bil ta jezik v bistvu enoten še v 9. stol., so bile smeri jezikovnega razvoja položene v jezik alpskih Slovanov že ob njihovem prihodu v Vzhodne Alpe (B. Grafenauer 1978, 346). Toda slovenšcina ni južno slovanski, temvec zahodno slovanski jezik! O tem pravi naš najuglednejši jezikoslovec naslednje: Vec kot dovolj je dokazov, da je slovenska jezikovna podlaga v bistvu jezik severno slovanskega tipa, ki se je že od prvih zacetkov dalje razvijal pod trajnim južnoslovanskim vplivom (Fr. Bezlaj 1967, 122).

Grafenauerjev konstrukt je bil izdelan edinole v podporo ideologiji jugoslovanstva, od katere je bilo odvisno financiranje akademskih ustanov. In prav tako izhaja tudi naslednji akademski konstrukt, konstrukt o južnoslovanski zadrugi pri Slovencih, iz istega vrta: Rodovno razmerje in povezavo je zamenjala vez med sosedi, rod se je razkrajal in prerašcal v vaško skupnost (soseska, srenja, marka). Ta se seveda ni kar takoj razdelila v male družine (oce, mati in otroci), marvec obstoji še nekaj casa v njenem okviru tudi "velika družina", zadruga, ki jo na Slovenskem lahko zasledimo v ostankih vsaj še do 9. stol. (B. Grafenauer 1978, 347). V resnici o kaki zadrugi pri Slovencih ne takrat ne pred tem ni niti najmanjšega sledu.

B. Grafenauerju je ocitno manjkalo vsestranske razgledanosti. Njegov pristop k oblikovanju zgodovinske podobe Slovencev ni sad interdisciplinarne metode. V svoje delo je sicer redno zajemal gradivo z drugih podrocji, bodisi iz arheologije, kot tudi iz sociologije, etnologije, pa iz jezikoslovja in še od kje. Prevzetega gradiva pa ni bil sposoben kriticno preveriti, temvec ga je zgolj prepisal, z navedbo vira v opombi pod crto. Iz prevzetega je sistematicno pocistil vse tisto, kar je kazalo na samostojno slovensko identiteto in državnost.

Slovensko pravo - Njegova zgodovinska slika o Slovencih je prirejena za jugoslovansko ideologijo. V njej povsem manjka upoštevanje slovenskega zgodovinskega prava, zlasti ustavnega, cigar obstoj je celo vztrajno tajil. Tako kot ga še vedo tajijo bolj ali manj ideološko pogojeni slovenski kot tudi avstrijski in nemški zgodovinarji. Samo na osnovi tega prava - institutio Sclavenica je namrec mogoce utemeljiti obstoj Karantanije kot slovenske države. Vsled tega je jasno, zakaj je bil Belgrad prav v preganjanju takšnih navedb najbolj nasilen.

Zdi se, da je bil mladostni zanos B. Grafenauerja, ki je hotel Slovencem vendarle prvotno predociti njihovo zgodovinsko državo, dokoncno zlomljen, potem ko je njegovo, najbrž idealno zamišljeno delo o Karantaniji in o ustolicevanju prišlo po sili razmer na dan kot torzo. Zdi se, da kakega slovenskega ideala poslej ni imel vec, in da se je povsem prepustil jugoslovanskemu ideološkemu toku. Njegovo delo o slovenskih kmeckih uporih (B. Grafenauer, 1962) je za javnost v narodnostnem pogledu neke vrste varanje. Slovence naj bi predstavljal samo kmecki stan, medtem ko naj bi bilo plemstvo nemško (nemški jarem!). Takšno gledanje je bilo v potem vneseno v šolske programe.

Nemški jarem? - S to predpostavko se je v miselnosti slovenskih ljudi samo še utrjevala predstava o zgodovinskem nemškem jarmu nad njimi. Obenem je takšno prikazovanje ustrezalo tudi obvezni komunisticni oziroma marksisticni metodi znastvenega dela, tkm. "zgodovinskemu materializmu". Ta je bil pod jugoslovanskim režimom obvezna ideološka metoda (Marx, Engels, Lenin), po kateri je moral vsak predavatelj razlagati zgodovino. V njenem smislu so jo prikazovali kot zgodovino tlacenega ljudstva, v katerem postopoma dozoreva družbena zavest, tako da se ljudstvo koncno vzdigne, strmoglavi s komunisticno revolucijo vladajoci razred svojih gospodarjev in izkorišcevalcev; in si nato ustvari brezrazredno družbo, v kateri ni vec »izkorišcanja cloveka po cloveku«.

Toda, ce je bilo v komunisticnem režimu pisanje zgodovine v takem stilu za Slovence obvezno, to nikakor ni veljalo tudi za druge narode v jugoslovanski državi. Še najmanj za Srbe, ki so še nadalje slavili svoje kneze in kralje, in še posebej carja Dušana. Le-te so vnesli potem v šolske programe, in jih vtepali v zavest tudi Slovencem, ceš, mi smo imeli svojo državo, vi pa ste bili pod nemškim jarmom, izpod katerega smo vas koncno odrešili mi. V takšnem slogu je bila in je še vedno podana slovenska zgodovina. Njena podoba vsled tega odbija slovenske ljudi. Vse je napravljeno tako, da jih po drugi strani privlacuje "sijajna" zgodovina naših sosedov.

Takšno, v slabem smislu okrnjeno podobo slovenstva je moral prikazovati tudi šolski aparat, in jo vtepati v mišljenje slovenske mladine. Na ta nacin se je skozi šolo nadaljevalo vcepljanje majvrednostega kompleksa, še zlasti v psiho deckov, bodocih fantov in mož. Posledica tega je bila, in je v veliki meri še vedno, da slovenski moški svet, v prepricanju, da smo bili Slovenci od vedno zgolj hlapci, pogosto nima volje spoprijemati se z življenjskimi problemi, in išce pozabljenja v pijaci, ali celo v drogi. Torej zgodovina, napisana za unicevanje duha in morale Slovencev!

Lahko da se B. Grafenauer takšne ideološke zarote niti ni zavedal. Vendar ga ocitno tudi ni brigalo, da bi o tem razmišljal. Poverjeno mu je bilo predvsem cuvanje jugoslovanske ideologije nad Slovenci. Moral je "znanstveno" zavrniti vsakogar, ki jo je ogrožal. In to je tudi redno pocenjal.

Brižinski spomeniki - Že leta 1968, ko je slavist Kolaric navedel (Freisinger Denkmäler 1969, 76), da ima slovenska molitev Vera v Celovškem rokopisu še arijansko obliko (verujem v sveto kršcanstvo, namesto v sveto katoliško Cerkev), je B. Grafenauer takoj posegel vmes, cetudi ni bil jezikoslovec, in omejeno navedbo spodbijal (CZN V, Maribor, 1969, 144 sl.). Spobijal, ceš da skuša Kolaric z "jezikovim vzvodom" bistveno preobrniti našo zgodovino. Arijanska oblika Vere je predstavljala namrec pricevanje, da so bili Slovenci pokristjanjeni deloma že v pozni antiki (5./6. stol.), ko je še obstajalo arijanstvo. To pa je bil ociten dokaz, da se niso priselili v Alpe šele po letu 568 po Kr., o cemer ne poroca noben vir. Torej je tudi arijanska Vera posreden dokaz o njihovi avtohtonosti!

Med Slovenci v svobodnem svetu se je po drugi vojni nahajal tudi kak zgodovinar, in še vec je bilo izvedencev v drugih vedah, v katere se bolj ali manj vkljucuje tudi zgodovina. To so še zlasti arheologija, jezikoslovje, narodoslovje, pravo, in tudi gospodarstvo. Med temi Slovenci ni bilo nikogar, ki bi se posebej posvetil vprašanju slovenske države, obravnavanem z razlicnih vidikov, to je interdisciplinarno. Prepisovali so preprosto tisto, kar so že drugi iznesli in iznašali, zlasti še na nemški strani, in tisto, kar je prihajalo izpod peres režimskih zgodovinarjev na lublanski univerzi, bodisi po prvi kot tudi po drugi vojni.

Avstrijski, nemški in jugoslovansko - slovenski zgodovinarji so zanikali še zlasti samostojnost Karantanije, slovenske zgodovinske države. Po prvi vojni celo popolnoma. Na primer zgodovinar Ljudomil Hauptmann, ki je vztrajno ponarejal dejstva. Slovence, ki jim je prav tako odrekal zgodovinsko identiteto, je prikazoval kot neprekinjeno zasužnjeno ljudstvo, sprva Obrom, zatem Hrvatom in koncno Nemcem.

Po drugi vojni je bila Karantanija v uradnem zgodovinopisju sicer omenjena, vendar jo je zgodovinar B. Grafenauer, ki v danih razmerah, kot omenjeno, ni mogel biti kaj drugega kot režimski zgodovinar, prikazoval kot zgolj kratkotrajno tvorbo. Po zatrtju upora Ljudevita "Posavskega" v Slavoniji naj bi zmagoviti Franki odstavili Karantancem njihovega kneza in vse plemstvo. Karantanija pa naj bi postala navadna frankovska grofija (B. Grafenauer 1965, 5).

Navedb za takšne zakljucke v zgodovinskih virih ne najdemo. Najdemo samo naslednje: Ko so se frankovske cete vracale comov, so prisilile Kranjce, ki so bivali ob Savi in okoli Cedada, da so morali sodelovati z Balderikom; poskrbele so, da se je tako zgodilo tudi s tistim delom Karantancev, ki se je bil zavezal z Ljudevitom (Annales regni Francorum ad a. 820, Vita Hludovici imperatore anonymo c. 33. Navedbo obeh virov glej pri Fr. Kos, Gradivo II, 61).

Veneti - Odkritje, da Slovenci sploh ne pripadamo Južnim Slovanom, temvec da izhajamo iz predzgodovinskih Venetov (Šavli 1985), in še zlasti razširjenje te senzacije v slovenski prostor, je B. Grafenauerja in njegove podrejene zadelo prav v živo. Sesula se je njihova ideologija o prvotnem narodu Južnih Slovanov (Jugoslovanov), ki so jo z veliko muko in ogromnim financiranjem gradili cela desetletja. Njihovo delo na tej ideologiji in njihov ugled sta izgubila vsakršno verodostojnost. Bili so pred javnostjo ponižani.

Toda star jugoslovanski aparat se ni vdal. Polemika, ki jo je v javnih obcilih sprožil proti novemu krogu venetologov (Šavli, Bor, Tomažic) in njihovim privržencem, je po izrazoslovju in slogu presegla vsakršno mero civiliziranega razpravljanja. B. Grafenauer se je sprva držal sicer ob strani, in hlapcevski posel prepušcal drugim. Koncno pa je moral tudi sam sestopiti z odra, tako da bi s svojo avtoriteto za vedno obracunal z venetsko krivo vero, in preprecil usodne posledice. To je, da v javnosti ne bi prevladalo prepricanje, da Slovenci ne pripadamo Južnim Slovanom ne v zgodovinskem ne v jezikovnem in niti v kulturnem pogledu.

Hajka proti venetologom v javnih obcilih ni uspela. V zavesti širše slovenske javnosti je ideologija jugoslovanstva dokoncno propadla. Slovenski clovek se je v svoji duši postopoma reševal ideoloških spon, ki so ga dolga desetletja vklepale in poniževale. Nic vec ni verjel v "nemški jarem", ki naj bi ga predstavljalo "nemško" plemstvo. Tudi ne v "ponižane in razžaljene" (po Cankarju), to je kmecki proletariat, ki naj bi predstavljal njegove edine prednike. Sloveni, ki sta jih nemški in jugoslovanski aparat vztrajno razglašala za "nezgodovinski narod", ki naj ne bi imel nikoli lastne drževe, so se osvobodili ideološke more. Proti koncu 80. let so izbrali svojo pot v samostojnost in jo tudi dosegli.

Josip Mal

Nedvomno je bil Josip Mal v tem, , kar zadeva vprašanje slovenske Karantanije in njenega položaja v srednjeveški Evropi, naš najboljši zgodovinar. Edini, ki ni zgolj prepisoval od avstrijskih in nemških zgodovinarjev, temvec se je z njihovimi razlagami tudi kriticno soocal. Bil je edini, ki si je upal tudi javno nastopiti proti režimskemu zgodovinarju Ljudomilu Hauptmannu in njegovim unitaristicnim ponaredbam slovenske zgodovine, za katerim je stal belgrajski centralisticni režim. Malovo veliko delo, v katerem je na podlagi zgodovinskega gradiva izpostavil še zlasti slovensko Karantanijo, je zaradi tega ostajalo prezrto.

Josip Mal je bil zagotovo najboljši poznavalec zgodovinskega gradiva o Slovencih, in povsem zaslužno že od leta 1909 clan Inštituta za raziskovanje avstrijske zgodovine, v katero so to gradivo vkljucuje. Kmalu po prvi in potem do konca druge vojne je bil ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani. Njegove razprave z navedbami ustreznih virov, ki jih je objavil vecinoma v Glasniku muzejskega društva za Slovenijo (GMS), so neovrgljive. Za samostojno slovensko državo se v svojih študijah sicer nikjer ni izrekel. S tem bi namrec vstopil na politicno polje. V zvezi z njo pa na ljubo unitaristicnemu režimu tudi ni bil pripravljen prikrivati zgodovinskih dejstev. Takih kot on je bilo malo. V nekdanji nemškutarski in zatem jugoslavenarski Lublani je bilo namrec nekaj vsakdanjega prodati lastno slovensko dostojanstvo tistemu, ki je nekomu v poklicu nudil dober položaj in kariero.

Kako leto pred drugo svetovno vojno je objavil daljšo študijo o vrinku v nemški pravni knjigi Schwabenspiegel, v katerem je opisano ustolicevanje (J. Mal 1938). V nemško pisani knjigi Probleme aus der Frühgeschichte der Slowenen (1939, 8) je opozoril na to, da je zgodovinar Milko Kos kot dokazana dejstva prevzel v svojo knjigo (1933) nedokazane trditve Lj. Hauptmanna, da so bili Slovenci podložni najprej Obrom in potem Nemcem. - Šlo je ocitno za smernice iz Belgrada, kjer niso prenesli še zlasti zgodovinskih dejstev o slovenski zgodovinski državi, zato da Srbi, pol tisocletja pod Turki, ne bi bili kaj manj od Slovencev.

Šele pod italijansko zasedbo (!) je Mal lahko objavil kaj vec, tako kratko študijo o znameniti slovenski prisegi (J. Mal 1941) in še zlasti obsezno študijo Osnove ustolicenja karantanskega kneza (J. Mal 1942) Tisto, kar v tej študiji razkriva o slovenski karantanski državi, naravnost osupne nekoga, ki je s tem problemom vsaj nekoliko seznanjen. Osupne zato, ker nam v njej odkriva nekaj povsem nasprotno od tega, kar slovenskim ljudem o njihovi domnevni podložnosti tujcem vtepa v mišljenje šolski aparat. Ocitno z edinim ciljem, vcepiti jim obcutek manjvrednost nasproti vsemu tujemu, in še zlasti nasproti Hrvatom in Srbom. Ti naj bi njihovi v zgodovini, za razliko od Slovencev, imeli svojo lastno državo. Slovenci pa naj bi bili zgolj "podložni tujcevi peti". In tako naprej! Naravnost groteskno ponarejanje zgodovine in manipuliranje javnega mišljenja, pod krinko znanosti!

Iz omenjene študije naj navedemo le en stavek, utemljen na ustreznih virih, s katerim J. Mal zavraca izkrivljene prikaze karantanske zgodovine pri avstrijskih in nemških piscih, ki so vztrajno iznašali lažne starogermanske prvine v izrocilih Koroške: ... vprašati se moramo, pri katerem plemenu imamo porocila o podobnem nacinu knežjega izbiranja in kako to, da kljub umišljeni nemško-bavarski poselitvi (Landnahme) izza 7. stol (!) niso Bavarci nosilci državnopravne misli, temvec Slovenci (J. Mal 1942, 2). Njegova odkritja srednjeveške družbene in politicne ureditve, ki je temeljila na pravu, pomenijo prelomnico v razlaganju slovenske zgodovine. Toda slovensko zgodovinopisje jih ni smelo upoštevati niti pod prvim niti pod drugim jugoslovanskim režimom.

In še dalje iz njegovega izvajanja: Ker je bil red, po katerem je ljudstvo živelo, izraz božje ureditve sveta, zato je bilo treba ta stari, dobri red ohraniti odn. ga zopet obnoviti, ce je bil prekršen, tako da je prišel vsakdo do svojega prava in do svoje pravice. Po vsem tem v srednjem veku ni bil suveren niti vladar, niti ljudstvo ali država, marvec pravo, ki stoji nad vladarjem in nad ljudstvom... Ce srednjeveški vladar ni bil neomejen v našem smislu, je pa imel dolžnost braniti pravo, ki tudi pozneje ni izhajalo samo iz njega. V tistih casih sta bila borba in upor priznana, ker so se mogli - kot omenjeno - po vladarjevih ukrepih, ce so bili nezakoniti, kakorkoli prizadeti njim tudi upreti. Šele ko je mogel vladar tak upor onemogociti in sam o vsem odlocati, je postal dejansko neodvisen. Do take suverenosti pa pred 16. stol ni prišlo. V takih razmerah potemtakem ne more biti nic nenavadnega pravica Karantancev, da so smeli zavrniti neljubega novega deželnega kneza. (J. Mal 1942, 4).

Srednjeveška država je bila utemljena na predpostavkah o božjem kraljestvu na zemlji, ki je predhodno onemu v nebesih, kot je najbolj razvidno iz nauka sv. Avguština o civitas terrena in o civitas Dei. Na tej osnovi je bila pravno utemeljena tudi slovenska država Karantanija, tako v skupnosti Kraljestva Vzhodnih Frankov (Germanije) kot v skupnosti Svetega Rimskega cesarstva, ki je bilo sodržavje kršcanskih kraljestev, simbolicno povezanih pod eno krono, ki je predstavljala enotnost kršcanskega sveta.

O tem cesarstvu nam J. Mal posebej spregovori v svoji študiji, objavljeni po drugi vojni, in sicer na zacetku 50-ih let (J. Mal 1953). To je bilo v casu, ko je Slovenijo še prevevalo neko partizansko domoljubje. Zatem pa na objave njegovih razprav ne naletimo vec. Ocitno je belgrajska podtalna mreža že nadvladala Slovenijo. Na zacetku 60. let naletimo še na dve njegovi razpravi v nemšcini, in sicer o znacilnostih karantanske vojvodine (J: Mal 1961) ter o vprašanju kosezov (J. Mal 1963). Objavljeni sta bili v zborniku Südostforschungen v Münchenu.

Josip Mal bo nekoc zapisan v slovensko zgodovino kot utemeljitelj zgodovinskega izrocila o slovenski državi. Žal se po drugi svetovni vojni tudi slovensko politicno zdomstvo v svobodnem svetu ni zavedalo njegovih odkritij, tako da bi slovensko državno misel utemeljilo na zgodovinsko pravni podlagi. Mal je opozoril na obstoj slovenskega prava, ki se omenja v virih kot institutio Sclavenica in kot Slavica lex. Neupoštevanje tega prava v slovenskem zgodovinopisju jasno kaže, kako ponarejene so zgodovinske razlage še posebej v tem, kar se nanaša na izrocilo slovenske države. In takšne razlage še vedno prihajajo v javnost z univerzitetne ravni.

V Ljubljani je jugoslovenarsko uradno zgodovinopisje odkritja J. Mala povsem prezrlo. V Enciklopediji Slovenije je predstavljen pomanjkljivo (Vasilij Melik, zvezek 6, 1992). V geslu o njem je namrec sistematicno izpušceno navajanje njegovih študij, ki se nanašajo na odkritja slovenskega zgodovinskega prava in državnega izrocila, kar nedvomno ne more biti samo nakljucje.

Jože Felicijan

Bil je po drugi vojni profesor na St. John's College v Clevelandu. Eden izmed slovenskih zgodovinarjev v Ameriki, ki ni nekriticno prepisoval, kar je bilo že objavljenega v nemškem in jugoslovanskem (slovenskem) slovstvu, temvec je s povsem nevtralnega, in niti ne posebej z domoljubnega slovenskega stališca, prikazal tisto, ker je bilo v zgodovini slovenske državnosti najbolj znacilno - starodavno demokraticno ureditev Karantanije, ki je bila nekaj nepojmljivega v fevdalni Evropi.

Prof. Felicijan je napisal v anglešcini svoje znamenito delo o ustolicevanju (J. Felicijan, 1967). V svojem izvajanju se je oprl francoskega teoretika Jeana Bodina, ki je v svoji knjigi Le six livres de la république (Paris 1576) opisal na kratko karantansko ustolicevanje, in pripomnil, da nima para na svetu: …mais il n'y en a point de pareille à celle de Carinthie où ancore s à present on void vne pierre de marbre pres la ville sanct Vitus en vn pré, sur la quelle monte vn païsant, auquelle cest office appartient par droit successif, ayant à dextre vne vache noir, à senestre vne maïgre iument, & le peuple tout atour… (Forme d'inuestir le Duc de Carinthie).

Ob izdiu knjige je Frank. Lausche, ameriški senator slovenskega porekla, imel novembra 1967 v ameriškem Senatu daljši govor, v katerem je predstavil pomen karantanskega ustolicevanja in njegov vpliv na ameriško Izjavo o neodvinosti.

Prof. Felicijan je namrec odkril, da je imel Bodinovo knjigo v svoji zasebni knjižnici tudi Thomas Jefferson, pisec ameriške Declaration (Izjave) o neodvisnosti, in je na strani, kjer se nahaja opis ustolicevanja, napravil na robu tudi crto ter spodaj podal zacetnice svojega imena. Iz tega je prof. Felicijan sklepal, da je obred ustolicevanja, v katerem vladarju, ki to ni vec v fevdalni predstavi o Dei Gratia (po božji milosti), ljudstvo samo izroci oblast, preprical, da takšen nacin vladanja ni utopija, saj ga je nek narod že izvajal. Jefferson je takšen demokraticen nacin predaje oblasti vnesel v znamenito Izjavo o neodvisnosti (ustavo).

V slovenskem zdomstvu, ki je bilo prevladujoce uroceno po jugoslavenarstvu, Felicijanovo delo ni našlo ustrezne pozornosti. Vendar pa je požel tudi priznanja. V svoji znameniti knjigi o slovenski dedišcini, Slovenian Heritage I, (E. Gobec, 1980), ga na primernem mestu predstavil univ. prof. Edi Gobec. Slednji je med našimi ljudmi, ki so si prizadevali za uveljavitev slovenskega imena v svetu, gotovo najbolj zaslužen. V Gobcevi knjigi najdemo tudi podatek, da so Felicijanovo delo komentirali na ameriških univerzah, tako tudi na znameniti Harvard University (C. Brinton 1969, 657).

Študija prof. Felicijana je silno udarila režimsko zgodovinopisje v Sloveniji. Njen tisk je zaradi vsebine prav tako ni mogel oznaciti za kak "belogardisticni" pamflet, kot je omenjeno Žebotovo knjigo. Felicijanovo študijo so v Sloveniji vsled tega preprosto zamolcali. O njej, cetudi je bila natisnjena v zamejskem Celovcu, tudi slovenski listi v zamejstvu niso porocali. Verjetno iz bojazni. Porocal pa je Ivan Tomažic v Glasu Korotana (Dunaj 1970, št. 4).

Kako hud je bil udarec, ki ga je prof. Felicijan s svojo študijo nehote napravil jugoslovenarski ideologiji, dokazuje tudi dejstvo, da je v Enciklopediji Slovenije (zvezek 3, 1989) geslo o prof. Felicijanu izpušceno. Izpušceno kljub temu, da je bila v Sloveniji ob izidu ustreznega zvezka enciklopedije že velika svoboda javnega porocanja in polemiziranja, in je tudi ideja o samostojni državi, ki je nihce ni vec skrival, v mišljenju slovenskih ljudi že prevladala. Izpušceno kljub temu, da je v istem zvezku navedeno celo geslo o prof. Ehrlichu, ki so ga komunisticni likvidatorji prav zaradi njegove ideje o slovenski državi umorili.

Ko je njegova študija izšla, prof. Felicijan še ni mogel slutiti, da bo po tolikih letih služila celo ameriškemu predsedniku. Proti koncu junija 1999 je namrec William J. Clinton kot prvi ameriški predsednik obiskal samostojno Slovenijo. V svojem nagovoru na veceru, ki mu ga je na Brdu pri Kranju priredil slovenski politicni vrh in ga je prenašala tudi slovenska tv, je Clinton priznal, da so se Amerikanci demokracije naucili od Slovencev, in navedel, da je Thomas Jefferson, pisec ameriške Izjave o neodvisnosti, vnesel demokracijo v politicno strukturo sodobne Amerike po karantanskem slovenskem zgledu.

Jožko Šavli

Podpisani sem po drugi vojni odrašcal v jugoslovanski Sloveniji. V takratnem okolju in vzdušju si kake samostojne slovenske države tudi sam nisem znal predstavljati. Vendar se je misel, da bi bilo najbolje, ce bi bili Slovenci samostojni, sama po sebi porajala že v zavesti šolskih otrok. V šolskih razlagah so Karantanijo kot zgodnjo slovensko državo omenjali, vendar dokaj pomanjkljivo in ohlapno. Otroke, ki smo bili verni, in smo cutili protiversko usmerjenost jugoslovanskega režima, je dokaj prizadela razlaga o pokristijanjenju Karantancev, ki naj bi pomenila izgubo karantanske samostojnosti.

Protiverskim predznak - Spominjam se, kako je uciteljica razlagala, da so Karantanci pod knezom Borutom zaprosili Bavarce za pomoc v bojih proti Obrom. Da so Bavarci za svojo pomoc zahtevali pristanek Karantancev na pokristjanjenje. Tako so bili Obri z bavarsko pomocjo poraženi. Nato pa so zaceli prihajati v Karantanijo nemški duhovniki, ki so širili kršcanstvo... Spominjam se, da me je pri tem zmotilo to, da so sprva navajali »bavarsko« pomoc, zatem pa ne bavarskih, temvec kar »nemške« duhovnike. Vpraševal sem se, kdaj so Bavarci postali Nemci? To namreò ni bilo razloženo. Toda pravega in jasnega odgovora na to ni bilo.

Od takrat sem do prikazovanja slovenske zgodovine imel svoje kriticno stališce. Motilo me je nenehno to, da so uradni zgodovinarji svojim razlagam vztrajno dodajali protiverski prizvok, zato da bi mladim vcepljali protiverstvo in brezverstvo. S tem je bila prežeta vsa slovenska kot tudi splošna zgodovina, in je še danes. Pokristjanjenje Slovencev naj bi izvajali »z ognjem in mecem«, navajajo nekateri pisci, vendar brez ustreznih virov. Gre ocitno za navadne placance, ki jim je naroceno sramotiti in poniževati verne ljudi, ki pripadajo »taki« Cerkvi.

»Izguba« samostojnosti - Slovenske ljudi, še zlasti verne, je bilo treba ponižati in užaliti tudi z »znanstveno« lažjo. Pokristijanjenje naj bi pomenilo izgubo samostojnosti. Mislim, da se ne motim, ko ugotavljam, da je bil v ozadju takega pocetja najprej avstro-nemški in potem jugoslovanski aparat. Da gre za lažen prikaz, je takoj razvidno, ko primerjamo nacin in ton prikazovanja zgodovine drugih narodov: Špancev (ki so bili pod arabsko zasedbo), Italijanov in Nemcev (oboji niso predstavljali naroda vse do 19. stol.),... Pri nobenem izmed teh narodov ne naletimo na prikazovanje njihove lastne zgodovine na poniževalen nacin. Vsled tega je ocitno, da mora biti v slovenskem primeru nekaj hudo narobe. Poglejmo!

Prvic, zakaj naj bi pokristjanjenje (po 750 po Kr.) pomenilo izgubo "notranje" samostojnosti Karantanije? Ali zato, ker je morala Karantanija, v zameno za pomoc Bavarcev, priznati vrhovnost kralja Frankov (v viru: podredili so jih frankovskemu kralju), kot so jo že Bavarci in mnogi drugi narodi v Evropi? Kakšna pa je bila ta vrhovnost? Pomenila je pripadnost kršcanski Evropi, katere varuh je bil frankovski kralj. Torej enotnost kršcanske Evrope, ki jo je takrat ogrožal islam. Ce je Karantanija s kršcanstvom »izgubila« samostojnost, potem so jo, z izjemo Frankov, izgubili tudi vsi drugi narodi v Evropi? In ce je tako, zakaj tega ne navajajo v prikazih svoje zgodovine?

Drugic, svojo »zunanjo« samostojnost naj bi Karantanci izgubili, ker da so se pridružili uporu kneza Ljudevita v Slavoniji. Franki naj bi po porazu kneza Ljudevita v Slavoniji (820 po Kr.) odstavili Karantancem njihovega kneza in vse plemstvo. Toda v virih, kot že omenjeno, o tem ne najdemo ustrezne navedbe! Ocitno gre spet za trditev ex-silentio. Karantanci oz. Slovenci naj bi tedaj dobili »tuje« (nemško) plemstvo. Toda to isto plemstvo, ki naj bi bilo »nemško«, je še cela stoletja vztrajalo na slovenskem ustolicevanju svojih vojvodov. Vztrajalo še v 16. stol. na trditvi, da ima Koroška (Karantanija) v kraljestvu posebne pravice, zato ker je od nekdaj slovenska dežela (Windischlandt) ipd.

Iz teh in drugih primerov je razvidno, da gre za ponaredbe. Le-te so pogosto že tako otipljive, da jim lahko verjamejo le ovce, vzgojene v brezpogojnem spoštovanju avtoritete, ne glede na to, odkode prihaja.

Karantanci danes - Ko sem se na Dunaju na Gospodarski univerzi (Wirtschaftsuniversität) pripravljal na doktorat, sem leta 1974 objavil tudi nekaj clankov v uglednem dunajskem tedniku Die Furche (psevdonim Mario Cok). Nanje je postal pozoren upokojeni univ. prof. dr. Erich Körner, ki je bil takrat predsednik Avstrijske lige za clovekove pravice. V pogovoru z mano je je kasneje izrekel tudi naslednje: "Avstrijci smo Karantanci! Prevladal je med nami sicer nemški jezik, in tudi nekaj bavarskih priseljencev je bilo, toda ljudstvo je ostalo isto. Vsa izrocila in kultura našega ljudstva so karantanska, slovenska!" Njegove besede so mi ostale za vedno v spominu.

Ob študiju gradiva za doktorski izpit iz sociologije, sem med družbenimi pojmi moral poznati tudi pojem Soziale Kontrolle (družbeni nadzor). To je, kako vladajoci krogi preko javnih obcil nadzorujejo in usmerjajo mišljenje široke javnosti. Še najbolj v prikrojevanju zgodovine. Neka dolgoletna slutnja o izkrivljanju zgodovine Slovencev je tedaj zacela dobivati svojo potrditev.

Slovenske zgodovine niso prikrojevali v cilju svoje marksisticne ideologije samo komunisti s svojo "znanstveno" metodo historicnega materializza. Prikrojevana je bila že poprej, že odkar so jo zaceli posebej pisati kot zgodovino Slovencev. V Avstriji so karantansko zgodovino lažno prikazovali kot nemško. Toda, cetudi so razlage ponarejali, niso sistematicno izpušcali dolocenih dejstev, kakor so jih potem v jugoslovanski Sloveniji. Avstrija kljub nemškutarstvu ni bila totalitarna. Iz primerjave tega, kar je bilo objavljeno v Sloveniji, s tem, kar so obravnavali v Avstriji, je bilo mogoce kaj hitro odkriti, v cem sta si nemški in jugoslovanski ideooški režim enotna, in sicer: v sistematicnem zanikanju slovenske identitete in državnosti.

Slovenski simboli - Po opravljenem doktoratu na Dunaju sem se zacel bolj poglabljati v slovenska izrocila, ki so ostajala zamolcana. V Glasu Korotana, ki ga je izdajal p. Ivan Tomažic na Dunaju, sem v naslednjih letih objavil nekaj študij o slovenski narodni in državni simboliki: Slovenski klobuk (1981), Crni panter - krantanski grb (1981), Lipa - drevo življenja (1982), Knežji kamen (1986), Vojvodski stol (1987). Kasneje v lublanski Reviji 2000 še Nagelj (1987) in Zlatorog (1988), študiji o slovenskem cvetlicnem in živalskem simbolu.

Študije so vzbudile precejšje zanimanje. O prvi, objavljeni v Glasu Korotana, so porocali slovenski listi v zamejstvu in svetu. Pa tudi nekateri tuji, npr. glasilo dunajskega heraldicnega društva Adler (1983), Europa Ethnica (3/1982) ter švicarski Archivum Heraldicum (1982).

Poskus inkriminacije - Objavljeno gradivo, ki je odražalo simboliko slovenske države, je vzbudilo pozornost Udbe ali mogoce že tudi jugoarmadne Kos. Da bi me pred slovenskim zdomstvom inkriminirali, je v Buenos Airesu nek "prijatelj" podtaknil Tinetu Duhu, uredniku lista Smer v slovensko državo "novico", da sem bil med zadnjo vojno likvidator. Tine Duh je bil namrec med drugo vojno kot domobranec nekaj casa v Tolminu, odkoder izhajam tudi jaz (* 1943).

Mogoce je prav ta okolišcina še toliko bolj pritegnila njegovo pozornost, tako da je v omenjenem listu objavil naslednje: … vkolikor dr. Joško Šavli piše svobodno, ne vemo. Kocbek, tako piše Dedijer, ga je dolžil likvidacije! …Dr. Šavliju ne moremo ocitati "brezbrižnosti", saj se glede "nujnosti reševanja vprašanj o slovenstvu" pridružuje Francu Jezi. Somišljeniki Slovenske države le želimo, da se cimprej iztrga iz svoje "nevtralnosti" in preide v "aktivno angažiranost" za slovensko stvar in tako nudi zgled slovenskim akademikom, ki se bodo prej ali slej po narodovi zahtevi morali odlociti za Svobodno slovensko državo! (Buenos Aires, februarja 1984).

Na moj protest, ker so me navedli kot likvidatorja, je urednik Tine Duh sicer objavil popravek, vendar brez primernega opravicila: Uredništvo je dolžno pojasniti, da Šavli, ki ga Kocbek omenja v razgovoru z Dedijerom v Parizu leta 1961, ni v nobeli zvezi z dr. Jožkom Šavlijem…Dr. Jožko Šavli sam pravi da ni v sorodstvu s Šavlijem, ki ga Kocbek dolži likvidacij…(Buenos Aires, maja 1984). Šlo je ocitno za udbovski ali kosovski konstrukt nasproti meni, v katerega sta bili zaradi vecje senzacije pritegnjeni še imeni Kodbek in Dedijer in seveda Pariz.

Naj na tem mestu vso zadevo in njeno ozadje nadrobneje pojasnim. Omenjeni "Šavli", ki naj bi bil likvidator, je bil dejansko Franc Šavli (* 1903), doma iz istega kraja, in to je urednika argentinskega lista tudi zmedlo. Franc Šavli, ilegalen komunist in velik domoljub, v resnici ni bil nikakršen likvidator. Ko je italijanska stran njegovo dejavnost odkrila, se je moral umakniti v partizane, kjer je bil v streljanju ranjen († marca 1943). Notranje ministrstvo v Rimu je za vodilnimi komunisticnimi voditelji („teroristi") izdalo tiralico (maja 1943), in med njimi je navedeno tudi ime Franca Šavlija, ki pa je bil tedaj že mrtev. - Po vec letih sem v spomin na njegovo vlogo na Tolminskem predlagal njegovemu sinu in hcerama izdajo knjižice, s katero bi pocastili obletnico rojstva in smrti njihovega oceta. Knjižica je izšla pod naslovom „Franc Šavli - domoljub in revolucionar" (Tolmin 2003). Pocastitev njegovega spomina na ta nacin je bila vsem tolminskim ljudem, ki so Franca Šavlija cenili ter spoštovali njegovo domoljubje in žrtev, v veliko zadošcenje.

Kako so somišjeniki Gibanja za slovensko državo v svetu sprejeli navedbo, da sem bil medvojni likvidator, mi ni znano. Slovenski zgodovinski in narodni simboli, ki sem jih odkrival, bi jih morali navdušiti. Toda takšnega vtisa nisem imel. Zdelo se je, da so stvari zanje nekaj tako novega, da njihovega pomena ne morejo dojeti na pravi nacin. Kdo pa se je bil kdaj poprej sploh vprašal, ali je država Karantanija imela tudi svoj grb, in kaj bi lahko to pomenilo za zgodovinsko identiteto Slovencev? Jugoslovanska šola med obema vojnama je ocitno dokaj uspešno blokirala slovenski cut in hotenje. Ce bi ista odkritja iznesel nekdo, ki bi pouceval na kaki univerzi, zlasti še na kaki ameriški, bi jim verjetno prisluhnili. Idejo slovenske države so dojemali pretežno kot nekaj nacelnega, in ne po vsebini.

Veneti - Pri raziskavi, kje vse je lipa razširjena kot življenjsko drevo, je bilo mogoce odkriti, da se nahaja kot "lipa na vasi" na širokem obmocju v Srednji Evropi: v vzhodni Švici, na Tirolskem, v Avstriji, nekako v dveh tretjinah Nemcije... Še zlasti na nemško govorecem ozemlju se na istem prostoru pojavlja ime Wenden, Windische, Winden… Pa saj je nemški svet vse do 19. stol. nazival Slovence z imenom Windische, latinsko pisani viri jih imenujejo Veneti!?

Lotil sem se nove raziskave. Leta 1985 sem jo objavil v Glasu Korotana pod naslovom Veneti, naši davni predniki. V njej sem utemeljil ne le starodavno korenino slovenskega naroda, ki sega v obdobje pred Rimljani in Kelti, temvec tudi dejstvo, da Slovenci ne pripadamo Južnim, marvec Zahodnim Slovanom (Venetom). In to je izbilo sodu dno.

V dnevnem tisku jugoslovanske Slovenije je prišlo do hude polemike s tamkajšnjimi akademskimi krogi. Še zlasti potem, ko se je na mojo stran postavil tudi znani pesnik in slavist Matej Bor, ki je v dnevniku Delo zacel v nadaljevanjih objavljati razreševanje venetskih napisov v kulturi Este na podlagi slovenšcine. Polemika o izvoru Slovencev je stresla Slovenijo in zacela pretesati tudi Jugoslavijo. Toda v slovenskem zdomstvu njene daljnosežnosti niso dojeli.

Med zdomskimi krogi je bil Matej Bor, medvojni partizan, že poprej zaznamovan. Med drugo vojno mu je namrec domobranska propaganda v njegovi pesniški zbirki Previharimo viharje (1942) ponaredila stih v pesmi "Partizani". Stih, ki se je izvirno glasil: Vaš bog so rop, požig, umor! namenjen Nemcem kot okupatorjem, so ponaredili v Naš bog so rop, požig, umor!, tako da je bil obrnjen na partizane. To so ponavljali potem v zdomstvu še 40 let. Zadnjic še leta 1986, v koledarju celovške Mohorjeve.

Slovenski ljudje v zdomstvu, razen ponarejevalcev oz. ponarejevalca, za ponaredbo niso mogli vedeti. Matej Bor pa tudi nikoli ni zahteval ustreznega popravka. Ni se hotel ponižati na raven, da bi prosil za to... Sodim, da so nevedni vsled tega gledali nanj v dokaj temni luci, in da se zato tudi za njegova enkratna odkritja o jeziku Venetov, davnih prednikov Slovencev, že iz principa niso navdušili.

Polemika - V slovenskih javnih obcilih, in deloma tudi v jugoslovanskih, je akademski krog iznesel proti Venetom polemiko, ki je trajala kakih pet let. Oglašali so se tudi razni polizobraženci kot placanci režima, zato da so se iz venetske teorije norcevali in njene avtorje sramotili. Toda tudi akademski krog ni skoparil s pamfleti in poniževanji, kadar so jim za dokoncno zavrnitev venetske teorije zmanjkali argumenti. Med polemicarji so s skromnimi argumetni, zato pa s toliko vecjim posmehom, nastopali še zlasti B. Grafenauer (zgodovina), M. Maticetov (narodoslovje), D. Svoljšak (arheologija), bolj resno Alenka Šivic - Dular (jezikoslovje) in drugi. Mene osebno je B. Grafenauer nazval »ficfiric«. Polemika je segla seveda le do tiste meje, ki jih je Lublani dolocil Belgrad.

Veliko gradiva iz te polemike je kasneje prineslo arheološko glasilo Arheo (1990, št. 10). Izredno poucno je polistati po tem zborniku, v katerem so pisci z vseh vetrov podali svoje poglede o temi, s katero se sicer nikoli niso ukvarjali, npr. Sima Cirkovic, Pavle Merku, Andrej Pleterski, Rastko Mocnik, Alojz Rabula, Ester Sferco, Branko Marušic, pa Bogo Grafenauer, Milko Maticetov, Karlo Legiša.... Nekakšen sramotilni zbor z dirigentom v zakulisju, edinsteno pricevanje tedanjega casa. Številko s pamfleti je financiral Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in takratni Republiški komite za kulturo, tako da je imela povsem uraden znacaj.

Vendar je odkritje, da Slovenci nimamo in v svoji zgodovini nismo nikoli imeli nicesar z Jugoslovani oz. Južnimi Slovani, kaj hitro zajelo mišljenje slovenske javnosti. Ideologija jugoslovanstva, ki se je zacela z naivnim ilirizmom, je bila dokoncno mrtva. Slovenija je bila na tem, da se odcepi od Jugoslavije. Na pragu odcepitve se je posrecilo, da je lahko izšla moja nova knjiga Slovenska država Karantanija (založba Lipa, Koper 1990), pisana na izhodišcih, ki sta jih v svojem gradivu dorekla zgodovinarja Josip Gruden in Josip Mal.

Koliko je odkritje Venetov, naših ne-južnoslovanskih prednikov, prispevalo k odlocitvi za samostojno Slovenijo, ne vem. Na vsak nacin je na referendumu od tistih, ki so se ga udeležili nad 90% ljudi glasovalo za samostojno Slovenijo. Ce upoštevamo, da je poprej v javnih glasilih kakih pet let tekla polemika o tem, da Sloveni izhajamo od Venetov in da ne pripadamo Južnim Slovanom, bi sklepali, da je bilo odkritje Venetov za uspeh referenduma vsaj pomembno, ce že ne odlocilno. In to je bilo mogoce tudi slutiti, sicer uradni akademski in kulturni krogi, ki so bili odvisni od financiranja jugorežima, ne bi tako silovito nastopali proti venetologom.

Prodor Slovencev med današnje moderne narode se zdi kot nekaj neverjetega. Tega niso zmogli mnogi drugi narodi v Evropi, na primer Benecani, Furlani, Okcitanci, Baski… Nekateri med njimi se znova prebujajo.

Ob tolikih ponaredbah, poniževanju in sramotenju ter infiltraciji v njihoo strukturo, s cimer je nasprotnik poskušal izniciti slovenski jezik in še bolj slovensko zavest, so Slovenci so vzdržali! Sosedje so se skušali polastiti njihovega strateškega ozemlja, v prvi vrsti Nemci in Italijani, deloma Madžari, pa tudi domnevno bratski Hrvati in  Srbi, vendar niso speli. In tudi v prihodnje ne bodo!

Opomba: Pricujoca študija je samo neke vrste zgodovinski pregled razvoja slovenske državnostne misli. Študija ni povsem uravnovešena glede na vlogo, ki so jo pri tem imele posamene osebe in dogodki. Tisti, ki bodo o tem pisali kasneje, bodo morali to pomanjkljivost odpravitii. Predpostavljam pa, da v gibanju za sodobno slovensko državo pripada prvo mesto univ. prof. Lambertu Ehrlichu. Misel o samostojni slovenski državi pri drugih avtorjih namrec ni dovolj jasno in odlocno poudarjena in primerno utemeljena. (Študijo je dovoljeno presneti v celoti ali tudi deloma, pod pogojem, da je navedeno ime njenega avtorja).

Slovstvo:

•   M. Boghitschewitsch: Die auswärtige Politik Serbiens 1903 - 1914, v: Geheimakten aus serbischen Archiven, Band I, Berlin 1928
•   Fr. Bezlaj: Eseji o slovenskem jeziku, Lublana 1967
•   R. Bratož: Aquileia und der Alpen-Adria Raum (von der Mitte des 6. Jahrhunderts bis 811), v: Karantanien und der Alpen-Adria Raum im Frühmittelalter, 2. St. Veiter Historikergespräche, Dunaj 1993
•   C. Brinton, rev.: The Genesis of the Contractual Theory by Joseph Felicijan, The Catholic Historical Review, LIV, 4, 1969 (gl. E. Gobetz, 12)
•   Mira Cencic: TIGR. Slovenci pod Italijo in TIGR na okopih v boju za narodni obstoj. Vipavska dolina, Lublana 1997
•   R. Cuješ: Dr. Lambert Ehrlich. Stražar naših svetinj. Gradivo za življenjepis, Antagonish 1992
•   H. Dopsch: Das Erzbistum Salzburg und der Alpen-Adria-Raum im Frühmittelalter unter besonderer Berücksichtigung der Salzburger Slawenmission, v: Karantanien und der Alpen-Adria-Raum im Frühmittelalter, 2. St. Veiter Historikergespräche, Dunaj 1993
•   Fr. Dolinar: Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918, Zrenja in uvidi II, Buenos Aires 1971
•   R. Eisler: Die Legende vom heiligen Karantanerherzog Domitianus, v: Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung 28, Innsbruck 1907
•   J. Felicijan: The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of the Dukes of Carinthia, Cleveland 1967
•   Claudia Fräss-Ehrfeld: Geschichte Kärntens, Bd. 1: Das Mittelalter, Celovec 1984
•   J. Gewinn: Herkunft und Geschichte führender Bayerisch-Österreichischer Geschlechter im Hochmittelalter, Tafel D, Haag 1957
•   Fr. Glaser: Domitianus dux. Eine historische Legende in Millstatt zur Zeit Karls des Grossen, v: Symposium zur Geschichte von Millstatt und Kärnten (11. - 12. Juni), Millstatt 1993
•   Fr. Glaser: Das Münster in Molzbichl, das älteste Kloster Kärntens, Carinthia I (179), Celovec 1989
•   E. Gobetz: Slovenian Heritage I, Willoughby Hills (Ohio) 1980
•   B. Grafenauer: Ustolicevanje koroških vojvod in država karatanskih Slovencev, Dela SAZU 7, Lublana 1952
•   B. Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda II, Lublana 1965
•   B. Grafenauer: Kmecki upori na Slovenskem, Lublana 1962
•   B. Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda I (3. izd.), Lublana 1978
•   Iv. Grafenauer: Slovenske pripovedke o kralju Matjažu, Dela SAZU 4, Lublana 1951
•   Iv. Grafenauer: Spokorjeni grešnik. Študija o izvoru, razvoju in razkroju slovensko-hrvaško-vzhodnoalpske ljudske pesmi, Dela SAZU 19, Lublana 1965
•   Iv. Grafenauer: Slovensko hrvaška ljudska pesem Marija in brodnik, Dela SAZU 21, Lublana 1966
•   Iv. Grafenauer: Bogastvo in uboštvo v slovenski narodni pesmi in irski legendi, Raprave SAZU IV, Lublana 1958
•   T. Hocervar: Prešernov družbeni pomen, v: Slovenski družbeni razvoj, New Orleans 1979
•   Fr. Grivec: Sv. Ciril in Metod, Celje 1963
•   J. Gruden: Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, Celovec 1910
•   Fr. Jeza: Skandinavski izvor Slovencev, Trst 1967
•   Fr. Jeza: O kljucnih vprašanjih rane karantansko-slovenske zgodovine, Buenos Aires 1977
•   Fr. Jeza, zborniki (Trst): Alternativa 1978, Iniciativa 1979, Demokracija 1980, Akcija 1981, Neodvisna Slovenija 1983
•   E. Kardelj: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Lublana 1975, str. LXXIII
•   K. Karp: Das Kloster Molzbichl - ein Missionszentrum des 8. Jahrhunderts in Karantanien, Carinthia I (179), Celovec 1989
•   J. Kelemina: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Celje 1930
•   Nada Klaic: O problemima stare domovine dolaska i pokrštenja dalmatinskih Hrvata, Zgodovinski casopis 4, Lublana 1984
•   R. Klinec: Marija v zgodovini Goriške, Gorica 1955
•   Iv. J. Kolar, Preporodovci 1914 - 1918, Kamnik 1930
•   A. Kuhar: The Conversion of the Slovenes and the German-Slav Ethnic Boundary in the Eastern Alps, Studia Slovenica II, New York 1967
•   J. Mal: Schwabenspiegel in koroško ustolicevanje, v: Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, Lublana 1938
•   J. Mal: Probleme aus der Frühgeschichte der Slowenen, Lublana 1939
•   J. Mal: Osnove ustolicenja karantanskega kneza, v: Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, Lublana 1942
•   J. Mal: Rota - staroslovenska prisega, v: Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, Lublana 1941
•   J. Mal: Slovenska Karantanija in srednjeveška nemška drzava, Razprave SAZU, Lublana 1953
•   J. Mal: Die Eigenart des karantanischen Herzogtums, v: Südostforschungen, München 1961
•   J. Mal: Ist das Edlingerproblem wirklich unlösbar?, v: Südostforschungen, München 1963
•   K. Marx: New York Daily Tribune (24. 4.), New York 1852 - slovenska izdaja: Revolucija in kontrarevolucija v Nemciji, Lublana 1955, str. 100
•   V. Meier: Yugoslav Communism, v: Communism in Europe, M. I. T. Press 1964
•   Fr. Nikolasch: Domitian von Millstatt - eine Erfindung des 12. Jahrhunderts?, Carinthia I (180), Celovec 1990
•   Fr. Nikolasch: Die Entwicklung der Legende des Domitian von Millstatt, Symposium zur Geschichte von Millstatt und Kärnten, Millstatt 1993
•   B. Pahor - A. Rebula: Edvard Kocbek - pricevalec našega casa, Trst 1975
•   J. Pogacnik: njegova študija v Freisinger Denkmäler, München 1968
•   J. Pleterski: Preporodovci, geslo v Enciklopediji Slovenije, zv. 9, Lublana 1995
•   A. Rebula: Francu Jezi, 1916 - 1984, zanosnemu samohodcu v spomin, v: Celovški zvon 1984, II/3, 61-2
•   J. Smrekar: Drobtinica o pokristijanjenju Slovanov, Zgodovinski zbornik št 10, Laibacher Diözesansblatt (priloga), Lublana 1890
•   J. Šavli: Veneti, naši davni predniki, Glas Korotana 10, Dunaj 1985
•   J. Šavli: Slovenski svetniki, Nova Gorica 1999
•   M. Škerbec: Pregled novodobnega slovenskega katoliškega gibanja II, Cleveland 1957
•   V. Šribar - V. Stare: Karantansko-ketlaški kulturni krog, katalog, Lublana 1974.
•   K. Štrekelj: Slovenske narodne pesmi I, Lublana 1895
•   N. Tolstoy: The Minister and the Massacres, London 1986
•   S. Vilfan:Pravni motivi v slovenskih narodnih pripovedkah in pripovednih pesmih, Etnolog, Lublana 1943
•   F. Žakelj: Dr. Lambert Ehrlich, v spomin 20-letnice muceniške smrti slovenskega duhovnika, v: Svobodna Slovenija - koledar, Buenos Aires 1962
•   C. Žebot: Slovenija - vceraj, danes, jutri, Celovec 1967, druga izdaja 1969
•   C. Žebot: Neminljiva Slovenija. Spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije, Celovec 1988

(Navedeno slovstvo se nanaša tudi na drugi del študije o slovenski državnosti, ki je še v delu)