Sanneck (source: Wikipedia)

"History of Slovenia" ali "polpretekla zgodovina Slovencev"?
No one can focus on incomplete history

Carantha is not focused on the Balkans or on the Jezovnik family, but on Central Europe and Slovenia and its history of the Holy Roman Empire. This is the history that is imprinted in every Slovenian's memory from the times of Great Carantania until today. All those, who start own articles with wording: History of Slovenia is focused on Sannegg and the Jezovnik Family are only trying to embarrass me by spreading this false sentence, which I never wrote. (B. Jezovnik)

The same history is not traditional as falsely described in internet by Slovenian historians. Traditional history must incorporate all Slovenian history not excluding the history of the Holy Roman Empire. It is rather closer to that of communist era and is called "polpretekla zgodovina Slovencev" (http://www.geocities.com/ausslokon/polpretekla.htm). They chose to mix the communist history with the traditional one, therefore, creating falsification of the entire history.

Political Overview of Slovenia by B. Jezovnik (http://www.arnes.si/news/archive/soc.culture.slovenia/msg13539.html)

Carantha on the other hand, which publishes all of the Slovenian history in most countries on the globe, is controlled in Slovenia by the Serbian lobby, which allows only teaching of "polpretekla zgodovina". The Slovenian news media is not allowed to publish Carantha articles including the Slovenian historical symbol of the Black Panther. Under pressure of Serbians, Slovenian historians are describing concealed history of Slovenia.

Carantha is published for the benefit of Slovenians and has nothing to do with Yugoslavia which does not exist any longer. Slovenia has become an independent country since 1991 and should be free of Balkan and Serbian political influence.

***

In the year 1945, they have concealed Family Westen and Family Huenermann (owner of Sannegg) and many other members connected to this family. (See: Inheritance Court of Zalec, where Anna Maria Huenermann, (married to Westen), is described as owner of Sannegg in the land registry.) In spite of many applications, denationalization did not take place and Sannegg was not returned to their rightful owners or their rightful heirs.

All applications for Zovnek were issued to the Slovenian Government during the year 1991 and 1992. The acceptance of these applications has been confirmed in writing, and the applicants were informed that the process of denationalization has started.

In the year 1993 the Slovenian Government has declared Zovnek a memorial (kulturni spomenik), without informing the applicants of the government's intent. Nevertheless, the government continued to pretend to work on applications in order to misguide the applicants that something had been done.

Please read the following links:
Uradni list RS št. 18/1993 - 9.4.1993 (http://www.ius-software.si/Baze/urad/199318.htm)

With this in mind, please read the following pages:

Zovnek II (http://www.slosi.info/01gradovi/02podrobnejse/stajerska/zz-8/zovnek2.php)
(or Ruhetal)

In this description of Zovnek II, as it is prepared by the Slovenian Government, the information is false. As owner is described Franz Adolf Westen, who was not the rightful owner, but ownership was in the name of his wife Anna Maria Huenerman. Falsifying this kind of statement is against the law. Falsification is intention to commit crime. Whoever is responsible for these falsifications better come forward.

It is known that Franz Adolf Westen, husband of Anna Maria Westen (born Huenermann) has equally lost his factory of Emaillierte Werke in Cilli (Slovenia) from AVNOJ and other properties throughout Yugoslavia. This information should have been in Zovnek II instead of avoiding the truth.

Zgodovinski Archiv Celje - Upravna Enota Zalec, (Okupacijska Obcina Zalec). All information on Anna Maria Huenermann and her ownership of Sannegg (Zovnek) has been concealed by both, Zgodovinski Archiv Celje and Upravna Enota Zalec.

Prosim berite:  Zovnek (Ke je kaksna koli informacija? Krajevno sodisce in zemljiska knjiga Zovnek sta po letu 1841 neopurabna. Ali je v obcini Zalec in zgodovinskem archivu v Celju vsa informacia, usahnila?) Kje je Anna Maria Huenermann in kje so Westni z svojimi vilami in Tovarno Emailirane posode? Kdo skriva te podatke?

Please read Sannegg (Zovnek) or Ruhetal:


Kot zadnji lastnik pred podrzavitvijo posestev Novi Zovnek in Trnava je bila knjizbeni lastnik Anna Marija roj Huenerman - porocena Westen. Vendar Zovnek ni pripadal soprogu Anne Marije Westnu, temvec je bil kupljen kot fideikommiss za clane druzine Huenermann. Ker je imenovana tudi sama dne 27. 2. 1964 umrla je edina zakonitost da se njena zemljisca vrnejo njenim zakonitim dedicem.

Upostevajoc, da so njeni dedici v prvem kolenu se zivi je Republika Slovenija dolzna te preko njenega sodisca ugotoviti in jim vrniti Ani Mariji Huenerman zaplenjeno imovino na bazi vpisa pri okrajnem sodiscu Zalec. Zakona ki drugace predpisuje v Sloveniji, ni.

Anna Marija Hünerman (porocena Westen) hcer zakoncev Maksa Avgusta Juliana Hünermana pivovarnarja v mestecu Sayn in njegove soproge Klare rojene Leclerc iz Valendarja takrat se Westfalskega kraljevstva.



Here is the decree of AVNOJ, with which the property "Sannegg" (Zovnek) of Anna Maria Huenermann has been nationalized, and never has been returned to the rightful heirs.



***


Anna Maria je kot rimokatolicanka rojena 2.2. 1892 v mestecu Sayn. Rojstvo je bilo vpisano pri maticnem uradu v Bendorfu pod stevilko 31/1892.

1. 2. 1913 leta je porocila Franca Adolfa Westna evangelicana, sina Friderika Westna iz Merana in njegove soproge Avguste rojene Diederich.

Franc Adolf Westen je Slovencem znan kot eden upravljalcev in solastnikov tovarne emajlirane posode v Celju skupaj z svojim bratom Johanom Avgustom iz Merana na Tirolskem.

Sanneg je kupljen kot Familienfiedeikommiss za otroke familije Hünermann. Zato je potrebno ravnati po sledecem navodilu:

Familienfideikommiss
(http://www.weblexikon.de/Familienfideikommiss.html)

Zovnek Castle
***

Slovenski Biografski Lexikon

Iz sestavka slovenskega biografskega leksikona na stranici 687 je opisano delovanje Westnov takole:

Westen, rodbina nemških podjetnikov, ki je v Celju razvila industrijo emajlirane posode. Prvi se je na Slov priselil Adolf st., r. 14 febr. 1850 v Lüttinghausnu pri Remscheidu (na Westfalskem), u. 11. maja 1942 v Gradcu. Sprva je bil potnik pri svojem stricu Haardtu, lastniku tovarne AustriaEmailierwerke v Knittelfeldu (Hardtova sestra Amalia Hardt je bila soproga Jacoba Westna, torej mati Adolfa in Friederika Westna), 1894 pa je ustanovil podobno podjetje v Celju (kraj izbral zaradi prometne lege, blizine premoga, cenene delovne sile). Zacel je z malim, 8. Okt. 1894 zaposloval vsega 10 ljudi, do konca leta najel še 4 delavce. Mojstre preddelavce je pripeljal iz Knittelfelda, a so se vecinoma vrnili, le 4 se tu naselili za stalno. Emajlirali so surovo posodo, ki jo je podjetni W. dobival od strica. 1895 je obrat razširil, najel v okolici vec delavcev ter poklical necaka Augusta in Adolfa ml. iz Westfalije. Ker ni imel dovolj kapitala, je s. F. Dulo, Jul. Rakuschem, Ivanom Radakovicem in V. Woggom ustanovil komanditno druzbo; 1901 in 1904 so druzabniki izstopili in Adolf st. se je osamosvojil. (*A.W. tovarna emajlirane posode*). Od 1896 jepošiljal svoje izdelke tudi v Rusijo, kjer si je uredil skladišce. 1910 je zgradil lastno elektr. Centralo, od 1913 prodajal elektriko mestu Celje. 1912 je izrocil vodstvo tovarne necakoma in se umaknil y Gradec, a 1924 se poskrbel, da je podjetle postalo last vse druzine kot delniška druzba (Adolf st. in ml., August, iz formalnosti se J. Pfeifer in Franz WoschnaggVosnjak, gl. Cl. oz. Maks Adolf W.): "A. Westen d. d.".
Necak Adolf ml. (r. 28. jul. 1877 v Lüttinghausnu, u. jan. 1952 v Lienzu) je delal v delavnici, pozneje v najvaznejših oddelkih (prešarnica, oblikovalnica), sicer pa bil obratovodja vsega podjetja. Necak August (r. 25. dec. 1878 v Lüttinghausnu, u. 15 maja 1960 v Meranu na Tirolskem) se je izucil kovaštva v ocetovi kovaciji, se nato izšolal in vodil komercialo. Tovarno v Celju je zelo povecal, a je razvoj pretrgala 1. svet, vojan (tedaj izdelovali celade, porcije, cutarice ipd.). Zaposlovala je nekaj sto delavcev; odnos do njih je bil se nekako patriarhalen (vendar ze 1896 stavkali), delati pa je bilo treba veliko, v izjemnih primerih tudi po 16 ur dnevno. Po vojni je tovarno moderniziral (kontinuirane peci, muflovki), pomnozil vrste izdelkov (sanitarna posoda, kopalne kadi) in 1923 zacel izvazati v Bolgarijo, Grcijo, Turcijo, 1928 na Srednji Vzhod in v Severno Afriko. Ok. 1935 je zacel izdelovati radiatorje in parne kotle za centralno kurjavo (na vodno gretje), imel delavnico v Subotici. 1932 8 je tovarna dosegla najvecji razmah in zmogljivost (ok. 20.000 kg emalj. posode na dan), zaposlovala od 1200 do 2000 delavcey. Odnos do njih je bil poslej bolj oster, zato so nekajkrat stavkali (npr. 1920, 1922, 1936). Z nakupom tovarne aluminijaste posode in plocevine K. Pertinaca v Celju se j W. znebil konkurenta, lastnika zaposlil kot trg. potnika. Tovarniski znak (stojeca leva in crki AW) ter imeni Ideal in Eterna special je dal zašcitiri doma in v tujini. V zacetku okupacije 1941 je vodja nem, obvešcevalne sluzbe na Jesenicah vlozil proti Augustu obsezno ovadbo, ki so jo v Berlinu na intervencijo obratovodje Saueria (idr. znancev v tujini) ustavili. Poslej W. ni mogel dobiti potnega dovoljenja za Nem. in je zivel z zeno Olgo r. Vodosek v Celju do odhoda po 1945. Olga Vodosek porocena Westen, je bila rojena 2. Aprila 1894 leta v Framu pri Mariboru umrla pa je 3. Aprila 1967 leta v Meranu na Tirolskem sedaj pod Italijo.

Pred izbruhom 2. svet, vojne se je v tehn, vodstvu zacel uveljavljati sin Adolfa ml. Maks Adolf (r. 7. nov. 1913 v Gradcu, mati Ana Maria r. Hünermann, u. 1. jul. 1955 v Buenos Airesu), ki je bil inz. kemije. Med okupacijo se je nagibal na Hitlerjevo stran, proti koncu 1944 pa zacel iskati stike s partizani (sestajal se z E. Zgankom, mu posiljal razne potrebšcine), 1945 je sodetoval v pogajanjih z odhajajocim nem, povelistvom v Celju.

Wi so bili udelezeni s kapitalom pri vec jsl podjetjih: August ze 1914 v Kemicni tovarni Hrastnik, Trboveljski premogokopni druzbi idr., kot najmocnejsi industrialec v Jsli je 1929 kupil ital. delnice Jeseniške zelezarne, postal clan njene uprave in tudi KID. V zelezarni je izvedel vec pomembnih modernizacij (hladna valjarna, zarilnica, luzilnica, zebljarna. Zaradi Jesenic je kupil rudnike v okolici Topuskega in v zah. Bosni. Odkupil je Lj. kreditni zavod (skupaj z Lj. mestno hranilnico in Hranil. drav. banovine), ustanovil tudi lasten denarni zavod z nakupom delnic Dunajske banke v Bgdu in se 1930 fuzioniral s Trg. banko d.d. v Zemunu (zavod vojvodin, Nemcev). 1945 je bila tovarna (finan. neobreme njena, danes EMO Celje) kot tudi Wova grašcina Zovnek pri Braslovcah nacionalizirana, lastniki pa so vsi zapustili Slovenijo.

Wi so se odlikovali po veliki delavnosti varcnosti in medsebojni sloznosti. Kot dobri psihologi so znali izbirati ljudi na ustrezna mesta. Tovarne emajlirane posode so ustanovili še v Mediašu (Romunija: Uzinele de modelat si emaiat W.) in v Bassano del Grappa (It.: Smalteria e metallurgica Veneta), ki sta danes v stiku z EMO Celje. Brata Augusta in Adolfa st. sta ustanovila podobni tovarni: Franz na Slovaškem in Peter na Poljskem (Olkusz pri Katowicah).

Prim: dopisi Grete Vodosek (Mrb), maticne sluzbe Celje, maticne sluzbe Lienz in maticne sluzbe Gradec (vse arhiv SBL); Spominski zbornik Sje, 1939, 689; S 1940, st. 36 (s sliko); A. Reisman, Celjski tednik 1965, st. 710; J. Orozen, Zgod. Celja in okolice II (1849 1941), 1974, 1356, 404 in pass.; isti, Celjski zbornik 1975/6, 367402. (Ozn.)

MAKS ADOLF WESTEN (ing. Kem.) rojen 7.11. 1913 v Grazu; umrl 1.7. 1955 v Buenos Airesu;

•   Njegov oce: Franz Adolf Westen, lastnik tovarne v Celju;
•   Njegova mati: Ana Maria Huenermann;
•   Njegova zena: Irene roj. Darebnicek (Korosica) umra;
•   Njegovi sinovi: Maks in Hans, ki so poroceni in zivijo v B. Airesu. Pripravljeni so dati nadaljne informacije, ako bi bilo potrebno, a v nemscini.
•   Naslov: Max Westen, Calle M. Calcagno 355, Boulogne sur Mer 1609 Bs. Aire, Tel.: 7657701

Ta se je bavil z importom/exportom V Argentino prisel l. 1947.

Po smrti ing. Maksa Westna, je izsel v. Sv. Sl. 7.7. 1955 sledec clanek:

"Ing. Max A. Westen umrl v Buenos Airesu v 41 letu, sin bivsega znanega industrijalce iz Celja, lastnika tamkajsne cinkarne;

Po koncani vojni se je pokojni ing. Westen, s svojo druzino preselil v Argentino ter svoj kapital investiral v razna ind. podjetja. Slovencem je bil naklonjen ter jih je rad spre jenal v sluzbo v podjetja, pri katerih je bil udelezen s svojim kapitalom, zlasti pa je pomagal z garancijo za najem velike hise v Ramos Mejiat, kjer je potem dobilo stanovanje vec slov. druzin z otroki. (V njegovi sluzbi je bil tudi pok. Vl. Vauhnik moja prip.). Pokojnemu Maksu Westnu je podelil sv. maziljenje g. direktor Anton Orehar, ki je zanj naslednjega dne, v soboto 2. julija, opravil tudi pogrebne molitve na nemskem pokopaliscu na Chacariti, kjer je zacasno pokopan (pozneje so ga upepelili in poslali pepel v Avstrijo moja prip.).

Za pokojnim zaluje njegova soproga Irene roj. Darebnicek ter sinova Pedro Maximo in Juan Werner, katerim izrekamo ob hudem udarcu iskreno sozalje, pokojnika pa bomo ohranili v lepem spominu. Naj mu bo lahka argentinska zemlja."

Podatke zbrala in poslala Vladimira Remec, Calle S. de Rutamente 2369, 1425 Buenos Aires.

Dopolnitev Slovenskega Biografskega Lexikona

Westni so ze bili predmet Slovenskega biografskega leksikona ki je bil nadaljevan do leta 1955 ko je v Buenos Airesu umrl bivsi lastnik Tovarne EMO v Celju Maks Adolf Westen, sin Ane Marie Huenerman in Franca Adolfa Westna.

Ker je ta druzina bila po Slovenskem biografsem leksikonu opisana do Maksa Adolfa Westna, in njegove porocane smrti v Buenos Airesu, je pravilno da Slovenski biografski leksikon tudi pove in opise obdobje desetih let ki so se odigrali na Slovenskem zemljiscu med letoma 1945 in njegovo smrtjo v letu 1955. Slovenski biografski leksikon je to obdobje opustil. Zakaj? Kako se lahko zamolci eno celotno obdobje desetih let?

Molk je orozje za katerim se vedno skrivajo povzrocitelji krivice. Ta krivica je nastala z odvzemom Tovarne EMO in drugih nepremicnin po FLRJ in se nadaljuje po novi Republiki Sloveniji ki si enako kot FLRJ, lasti Tovarno "EMO Celje". Administracija uprave Milana Kucana je podaljsana roka FLRJ ki to krivico nadaljuje. Ce je rop imovine krivica, si Milan Kucan obeta z svojo krivico postati celo clan Evropske skupnosti. Ali bodo clani Evropske Unije res tako naivni, da bodo Milanu dovolili vzakoniti rop in umor in dovoliti njegovi drzavi pristop v unijo. Kaksna realnost!

Pisce Slovenskega biografskega leksikona ne morem kriviti za opuscenih deset let zivljenja Maksa Adolfa Westna, saj je v teh letih rezim FLRJ bil dovolj krut za vse ki se niso obnasali po navodilih drzave. To seveda je nadaljevala tudi administracija Rep. Slovenije.

Ker so krivci znani, je znano tudi dejstvo, da je Republika Slovenija zaradi zamolcevanja resnicne privatne lastnine danes lastnica "EMO Celje". Tudi to je protipravno!

Ker sem bratanec Maksa Adolfa Westna in se imam za pozvanega da kljub krivicnemu zamolcevanju povem resnico o Westnih, pozivam biografski leksikon Slovenije da izpusceno obdobje o Westnih dopolni in nepovedani del biografskega leksikona pove kot se je odigral. z omembo da je Maksu Adolfu Westnu bila tovarna emajlirane posode odvzeta. Upam da biografski leksikon te resnice ne sme zamolcati, tudi te da so Westni bili obsojeni na smrt, odvzem drzavljanskih pravic in kar je najbolj vazno odvzem oz. zaplemba vse njihove imovine.

Ce bi se jaz moral ukvarjati z obrazlozitvijo celotne dokumentacije o Westnih in seveda o izpusceni in nepovedani zgodovini ki je sledila prevzemu oblasti po komunistih, bi jaz potreboval najmanj deset domacih stranic kot je moja.

Smatral sem za potrebno da pozovem Slovenski Biografski Leksikon, da dopolni izpusceno obdobje ki opisuje dogajanja sodbe zoper druzino Westen ki Slovencem ne rabi biti skrita. Narod ima pravico biti informiran. Komunisti ne smejo skrivati svoja nedela ali pa se z njimi pona sati. Zgodovina naj se pove kot se je odigrala. Ce Slovenski Biografski Lexikon zeli preveriti verodostojnost mojih podatkov ima na izbiro da se preprica, da so Westni po mednarodnem sodiscu bili oprosceni vseh ovadb komunisticnega rezima. Pri tem je potrebno tudi odvagati vse njihovo delovanje v korist Slovenije od ustanovitve njihovega podjetja v letu 1912. Po komunistih zamolcano poglavje o Westnih in o svojih zablodah po letu 1945, jih ne dela imenitne ali ugledne pred mednarodno skupnostjo. V resnici se ta lahko samo zgraza nad njimi za povojni rop imovine.

Novi Zovnek v Zgodovinskem Arhivu Celje

Praznino zgodovinskega arhiva Celje ne pripisujem nesposobnosti kadrov, temvec politicnemu sistemu ki se ne more dokoncno iznebiti FLRJ.

Enako kot FLRJ, tudi uprava Republike Slovenije z svojim narodom, se ni razcistila z svojo preteklostjo. Tista preteklost ki je novi drzavi v breme se enostavno zamolcuje. Ravno iz tega razloga v zgodovinskem arhivu Celje ni veliko bivse zgodovine. Oponenti komunizma in njihova dokumentacija se omalovazuje za koristi komunisticne zgodovine. Komunisti jo oznacujejo kot polpreteklo zgodovino.

Kadar je vprasanje aktov, ti ponavadi nosijo letnice nekje do leta 1848.

Zadnji lastniki Zovneske lastnine so za vse Slovence tabu in se jih po Baronu Cnoblochu, ne omenja.

Ne omenja se, Vera Bethlen, Ivana Ceri Reininghaus in seveda zadnja, Anna Maria Huenermann.

Toliko o tisocletni zgodovini slovenskega naroda. Seveda, ce beremo o polpretekli zgodovini smo Slovenci na zgubi za celotno zgodovino slovenskega naroda. Upajmo, da se bo zgodoviski arhiv v Celju kmalu bavil tudi z zamolcevano zgodovino.

Institut za novejso zgodovino (razstava)

Raziskava je pokazala da je institut za novejso zgodovino v resnici nastal leta 1944, ko je bil ustanovljen po izvrsnem odboru osvobodilne fronte. Ustanovili so ga komunisti z namenom, da bo pripravljal izsledke za potrebe narodnosvobo dilne borbe, tudi po osvoboditvi. Leta 1948 je pod okriljem instituta zacel delati tudi muzej ljudske revolucije ki se je naselil 1951 v cekinov grad, ki je ironicno pripadal eni drugi zgodovini. Muzej so krstili kot, muzej ljudske revolucije!

V prvih letih po drugi svetovni vojni je delala v sestavu muzeja posebna terenska ekipa, ki je zbirala gradivo narodno osvobodilne borbe. Prvo stalno zbirko so v muzeju odprli leta 1955, drugo leta 1961, tretjo leta 1965.
V letu 1994 se je muzej prelevil v javni zavod ki se je kmalu potem (sredi leta 1996) predstavil javnosti z stalno razstavo ki je povelicevala dosezke narodno osvobodilne borbe.

V okviru tega muzeja se je leta 1999 zbralo tudi vecje stevilo zgodovinarjev, arhivarjev in drugih sodelavcev aktivno angaziranih da opravicijo svojo Slovencem navrzeno zgodovino. V okviru instituta za "Novejso Zgodovino" so z skupnimi mocmi izdali tudi lastno publikacijo ki so jo imenovali "Temna Stran Meseca".

Glavni urednik je bil, Drago Jancar, Angleski prevod je izpeljala Lili Potpara,in John Rudy Krizman. V uredniskem odboru so bili: France M. Dolinar, Marjan Drnovsek, Niko Grafenauer, Slavko Hren, Drago Jancar, Ivo Jevnikar, Milko Mikola, Joze Pucnik, Alenka Puhar, Vasko Simoniti, Janez Suhadolc in Aleksander Zorn.

Stalna razstava in publikacija "Temna Stran Meseca" zivo ilustrirajo kam je zasla zgodovina Slovenskega naroda in kdo so njeni avtorji. Zgodovinskega opravicila za mirnodobski fanaticizem obracun in povelicevanje revolucije, marsala Tita in Jugoslovanske Armade, ni.

Prva Slovenska drzava se z svojo po institutu za novejso zgodovino pisano zgodovino, ne more postaviti v red pravnih drzav in kot clanica Evropske skupnosti dokler se ne odpove novejske zgodovine in sovlade komunistov v svojem parlamentu.

Institut za novejso zgodovio osnovan leta 1959, to leto praznuje 40 let obstoja. Podrocje tega instituta raziskuje zgodovino od obdobja narodnega preporoda leta 1848 do danes. Zdi se da ta ustanova sedaj stoji pred krizo Slovenskega zgodovinopisja o 20 stoletju.

Ervin Dolenc je pozval udelezence instituta za novejsco zgodovino da posedajo ob okrogli mizi in izrecejo svoj stav do "novejse zgodovine". To je potrebno predvsem zato ker po njegovem mnenju med zgodovinarji in "laicno javnostjo" obstoja vecji prepad.
Dolenc odgovarja neprisotni laicni javnosti takole:

"V obdobju prejsnjega rezima je bilo narejeno veliko, vecina raziskav iz tega casa pa se naprej ohranja svojo uporabno vrednost".

Kje se je Dolenc ucil zgodovine je jasno. Njegove izjave zalijo obojestransko, zgodovinarje enako kot siroko javnost.

Iz sestavka Ervina Dolenca je razvidno da zeli nascuvati zgodovinarje zoper takoimenovano laicno javnost.

Z druge strani Dolenc pozablja da je za preporod iz leta 1848 odgovorna tedanja javnost. Laicna ali ne. Njegovo povelicevanje zgodovine bivsega rezima pa tudi stoji na prhlih temeljih. Vsakomur je znano da je ta rezim v mirnodobskih casih obracunaval z svojimi drzavljani katere je preganjal moril in jim ropal imovino.

V resnici kar Dolenc ima za uporabno vrednost kako se zgodovina pove, so beneficije komunistov, pridobljene z krajo imovine bivsih lastnikov. Da je tega bilo v prejsnjem rezimu veliko narejenega, Dolencu ne morem ugovarjati.

V imenu mojega prednika in sorodnika Jakoba Jezovnika zupana v Veliki Piresici in prvaka Slovenskega preporoda iz leta 1848 imam izvajanje Ervina Dolenca za prazno ponarejevanje zgodovinske resnice.

Med dostojnim Slovenskim liberalom kot je bil moj sorodnik in poslanec Avstrijskega drzavnega zbora Vinko Jezovnik in to kar skusa Ervin Dolenc dopovedovati za rezim FLRJ je nepremostljiva razlika. Moji predniki svoje javnosti niso imele za zgodovinske laike, bili so jih srecni zastopati.

Za kaj so Slovenski rodoljubi kot je bil Jakob Jezovnik zupan iz Velike Piresice in drugi prvaki iz leta 1848 stali je zgodovinsko dovolj jasno. Kovali so zasnutek Slovenstva, obdrzevanje njegove kulture, jezika in drugih vrednot naroda. Polagali so temelje eni novi drzavi bazirani na svoboscinah in neodvisnosti. Nihce teh ni imel v mislih tvorbo kot jo je pozneje izvajal komunizem. Svobodnjastvo se je nanasalo na zasnutek da ukinejo fevdavlizem in zazivijo kot svobodni drzavljani obrtniki in podjetniki.

Ervin Dolenc to obdobje gleda z ocmi poznejse komunisticne ideologije, ki je prinesla panslavizem, poteptala svobodnjastvo in ukazala ljudem v kolhose.

Dolencevo pojmovanje o svoboscinah katere so taborniki in ne komunisti izbojevali je torej do pike zgodovinsko zgreseno, enako kot njegova teorija da so drzavljani laiki da bi se lahko ukvarjali z zgodovino.

Preporod Slovencev je bil zgrajen na plemeniti zamisli mojih prednikov in vsekakor ne zato da bi se z tem okoristil komunizem.

Ce je kdo zgodovinski laik, to niso drzavljani Slovenije katerim to Dolenc ocita.

Zgodovinska praznina ki v zgodovinskih arhivih zeva med letoma 1848 in danasnjico je vsekakor namerna in navrzena po avtorjih novejse Slovenske zgodovine in ima za cilj pretrgati Slovensko zgodovino v njenem normalnem toku in jo prikazati kot posledico Marksovega komunisticnega manifesta, kar seveda ni bila.

Revolucionarnost preporoda in ukinitev fevdalnega reda je posledica Francoske revolucije in ne Marksizma. Tisti zgodovinarji ki si Slovenske narodnjake prisvajajo kot prve komuniste naj poprej ugotovijo kdaj je Marks prvic objavil svoj komunisticni manifest. Ne oziraje se na tega je zgodovina Evropske civilizacije tudi na Slovenskem nemoteno tekla do druge svetovne vojne. Sele tedaj je bila nasilno pretrgana po novi FLRJ abonirani na komunisticnih doktrinah. Tisti ki drugace trdijo ponarejajo zgodovino Slovenskega naroda.

Pisce zgresene novejse Slovenske zgodovine sprasujem: Zakaj Slovenska javnost ne sme vedeti da so Slovenski narodnjaki ki so izsli iz Jakoba Jezovnika, leta 1945 vsi bili izgnani iz domace Arje Vasi in vsa njihova imovina zaplenjena? Kako naj se Jezovniki spodnje in zgornje Savinjske Doline naslajamo z novejso zgodovino ko nas je komunizem izkoreninil iz Slovenstva z pregoni iz Slovenije, nasilnimi umori nad clani te druzine in ropanjem nase imovine. Leta 1942 je v Gornjem Gradu umorjen zupan Franc Jezovnik moj stric. Augusta Leta 1945 je iz Arje Vasi pri Celju izgnana celotna druzina Ivana (Hansa) Jezovnika sina enakoimenovanega Jezovnika katerega oce je bil zupan Velike Piresice in narodnjak Slovenstva Jacob Jezovnik. Iz nas popolnoma normalnih Slovencev so komunisti naredili tujce vseh vrst. Postali smo Austrijci, Nemci, Americani, Kanadjani in drugo. Samo nasa imovina je ohranila Slovensko drzavljanstvo, do Vlade Milana Kucana.

Ali so komunisti zaradi izropane imovine danes v Sloveniji bolj premozni?

Ce bi bili bi jih ne mikalo iskati clanstva v Evropski Uniji.

Revolucija 1848
"GALICIJA V VIHARNIH CASIH"

Druga nesrecna poteza tega nehumanitarnega rezima je bilo plenenje privatne imovine bogatih posestnikov tovarnarjev in drugih ki so vsi veljali za klasne sovraznike ker so pac imeli in nakopicili premozenja skozi stoletja, osebno pridnost, varcevanje in drugo. Teh so se oprijela imena, izkoriscevalci, vojni dobickarji etc.

Cetudi bi Dr. Georg Skoberne odvetnik Familije Huenerman, bil kulturbundovec. Kaj ima to opraviti z njegovimi strankami ki to niso bile. Njegova dokumentacija, kakorkoli se je ta vedel, ne more in ne sme biti zanikana strankam ki so bili dedici ugotovljenih nepremicnin. Republika Slovenija stoji pred temi dedici odgovorna za dokumentacijo z katero zadrzuje in zanika uveljavljanje dednih pravic. Dokler drzava in njeni organi zanikajo dedicem pravico do dedovanja in zavlacujejo postopke, ni govora o neki pravni drzavi.

Tudi je nenormalno zanikanje dokumentacije ki je mojega strica Franca Jezovnika ki je bila shranjena pri odvetniku Pintarju iz Celja.

Nihce pri zdravem razumu ne more trditi da podrzavljanje imovine ni rop ali kraja. Ne samo to, podrzavitev je nasilje izvedeno v enormnih razmerah saj pri tem utrpi skodo hkrati veliko stevilo drzavljanov kakor tudi nedrzavljanov. Razlocevanje med temi je absurdno. Imovina tujega drzavljana ni nic manj imovina od te ki je bila zasezena drzavljanu. Ce danasnji upravni organi skusajo opraviciti svoje pocetje na razlikovanju med te ki so v letu 1945 bili drzavljani in te ki niso, oboje je bilo in ostaja kraja ali rop imovine. Oboji so bili leta 1945 okradeni za imovino. Lepsega imena za katerim bi lahko svoja pocetja opravicevali, ni. Vsaj v pravnih drzavah za to ni opravicila.

Upravni organi v Sloveniji so podaljsek roke drzave in drzavne volje iz cesar je jasno da drzava Slovenija ne ukrepa za koristi oskodovancev, temvec za koristi drzave. Slovenska vlada po njenih obcinskih organih se vedno vlada od zgoraj navzdol. Ta je menda tudi edina v Evropi ki se verjame v poroko med komunizmom in demokracijo. To pa ni v skladu z pravnim redom Evrope.

Vsakomur mora biti jasno da so obcinski upravni organi v resnici bivsi organi podrzavitve. Ti ne moreje pri najboljsi volji opravljati funkcije ki so v pristojnosti sodisc. Ce Slovenija namerava vracati imovino to ne more biti preko istih organov ki so jo zaplenili. Ta se tudi ne vraca bivsim lastnikom ki so pomrli temvec zivim dedicem. Kot je znano dedice lahko doloci le sodisce. Upravni organi niso sodisca in nimajo niti prve predstave kako dolociti upravicenca kateremu se imovina vraca. To je tudi zunaj njihove zakonite pristojnosti.

Zapuscinske zadeve spadajo samo v pristojnost zapuscinskega sodisca Rep. Slovenije. Vsako opolnomocevanje upravnih enot za vracanje imovine po drzavi Sloveniji je nezakonito in ima za posledico zavlacevanje vracanja imovine.

Ce torej Slovenski obcinski upravni organi niso sposobni za vracanje imovine, cemu Slovenija prenasa funkcije drzavne uprave na te organe?

Sloveniji so potrebni zaprisezeni samostojni in nepristranski sodniki in ne obcinski upravni organi katerim vracanje naropanega premozenja tako ali drugace ne odgovarja.

PLEBISCIT

V novi kraljevini srbov hrvatov in slovencev in do zacetka druge svetovne vojne je pa bilo slovenskim fevdalnim rodbinam vendarle prizaneseno. V zacetku druge svetovne vojne je Peter II Karadjordjevic iz Beograjskih Bank potegnil rezerve zlata in pobegnil v Anglijo.

Sledil je Nemski Einmarsch v Jugoslavijo.

Moji sorodniki Westni ki so zaslutili da so njihove investicije v Dunavski Banki v Beogradu z izgubo zlatih rezerv v nevarnosti, so v letu 1941 iz te banke ob pomoci nekaj usluzbencev financnega ministerstva zacasne vlade Milana Nedica, Nemskega inspectorja polkovnika Wagnerja in mojega oceta Karla Jezovnika, preglenika financiske kontrole potegnili svoje tam nalozene delnice Westnove druzbe.



Ob vsemu kar se je ta dan zgodilo je potrebno omeniti da kar je bilo storjeno je bilo v prisotnosti Milana Nedica. Istocasno je Nedic namestil mojega oceta kot staresino financiskega oddelka v vasi Visnicevo (Stefansfeld) v Banatu. Pozneje je bil premescen v danasni Zrenjanin ali po kod je poprej imenovan Gross Betschkerek ali tudi Petrovgrad.

Obcina Velenje

Velenje je star in majhen trg. Tik pred drugo vojno je stel okrog 650 prebivalcev,  vendar je bil ze tedaj aredisce gosopdarsko sorazmerno dobro razvitega vzhodnega dela lepe Saleske doline, v kateri je se popolnoma prevladovalo kmetijstvo. Trg sam je pa ze imel sorazmerno mocno razvito obrt, trgovino in gostinstvo, ki jim je poleg kmetov dajalo zasluzek tudi rudarsko prebivlastvo bliznjega rednika. Bil je tudi vazna postaja zeleznice, zgrajene od Celja do Velenja leta 1890 in od Velenja do Slovenjega Gradca leta 1903. Prej je pa imel podobno vlogo pri cestni zvezi, ki je vodila preko Ptuja in Rogatca iz vzhodnih krajev slovenske Stajerske, z Ogrskega in obmejnih krajev Hrvatskega na Korosko.

Se do druge svetovne vojne so se v Velenju ohranili nekateri obrtni obrati, ki so obstajali za Avstrije, ceprav so bili deloma v rokah drugih rodbin. Predvsem bi omenil dve usnjarni: prvo so Melanseki leta 1905 prevzeli od Verstovsekov in je obratovala do druge svetovne vojne / Franc Melansek st. in Franc M.ml./France M.Ml. se danes cuva vse usnjarske priprave.

Druga je bila Virtova, ki je nehala obratovati leta 1935. Na Virtovem se ze dvigajo bloki, Melanskovo pa caka, da se jim bo umaknilo.

Staro podjetje sta bila tudi Skazov mlin in zaga, zaga je nehala obratovati sele leta 1970, ko jo je unicil pozar. Na njenem mestu - blizu bivsc stare sole - je zdaj most preko Pake.

V lesni stroki so bili mocni Golli. Stari Goll je bil postar se v dobi, ko ni belo zeleznice, najemnistvo poste je bilo takrat zelo donosno. Njegov sin je imel tri zage: na Paki in v Pesjem ter pod pobocjem, kjer zdaj gradijo gasilski dom. Tretjo zago je prenesel z Dobrne, kjer jo kupil grascino.

Mnostvo zaga je imel Skaza v Selu. Izmed drugih panog je Svarceva kovacija delal ze za Avstrije. Prevorsnikova je pa nastala za stare Jugoslavije. Znana je bila Makova kljucavnicarska delavnica v Saleku. Hudovernikova tesarska rodbina se danes goji stari poklic. Znani mizar Smodis je pa ze davno umr.

Pekarno je imel Mahen, za njim Lager, nato pa po prizenitvi ob zacetku stare Jugoslavije Valencak.

Trgovine: Tischler, Mahen, Blatnik v Stari vasi/ prvotnem Velenju/, Melansek in Verdel/ oba v Velenju/.

Veliko je bilo gostiln: Skazova, Gollova, Jezovnikova, Hudovernikova, Rakova/ hotel - ena najvecjih stavb, sin Edvard Raak je pa imel restavracijo pred postajo/, Blatnikova/ v Stari vasi/, Melanskova/ v Saleku/.

Drugih obrtnikov, cevljarjev, krojacev in sivilj, je bilo v starem Velenju dovolj.

Kar je bilo Velenje v vzhodnem, to je bil Sostanj v zahodnem delu Saleske doline.

Trgovine/ za stare Jugoslavije/: Alojzij Kosar/ 1910 - 1933/, Anton Kocuvan/ 1909 - 1912/, Franc Vrecko/ 1912 - 1934/, Janez Senicar & Cie./ 1912 -1948/, Orel, Haucke.

Ntancnejse slike iz stare jugoslovanske dobe skoraj ni mogoce podati, ker ni o tem pisanih virov.

Zagarstvo: Kvartici (Jozef - 1.798, Franc), Jozef Grebensek (1.877) - Franc Meza.

Loncarstvo: Pasist (Luka, Matevz - 1.771) - Serdinseki (Matija - 1.798, po poroki, Alojzij). Starejse hisno ime Loncar kaze, da so se z loncarstvom poprej bavili tudi Skaze.

Znano je kak razvoj je dozivela Saleska dolina za nove Jugoslavije, to velja za vso dolino, a zlasti za Velenje, ki je postalo njen center, ko je s prvega mesta izpodrinilo Sostanj.

Velika Piresica

Obcina

Stevilcno naivecia obcina v Savinjski dolini je Velika Piresica, ki ima svoj urad v solskem poslopju vasi Pernov ob vznozju gricka sv. Ozbolta v zupniji Galicija.

V obcini je poleg zupnije Galicija se zupnija Gornja Ponikva in tri narodne sole v Galiciji, na Gornji Ponikvi in v Pernovu.

V tej obcini je stal v Socki nekdaj grad Helfenberg, ki ga prinasam v sliki iz leta 1681, v vasi Pernov pa je grajscina Grmovje (Hofrain), cegar slika je iz sedanjosti.

Delovna doba pireskih zupanov se ni dala dognati, zato se moramo zadovoljiti samo z imeni v kronoloskem redu njih poslovne dobe kakor slede: Martin Flis, Jakob Jeschovnig, Franc Rehar st., Martin Podpecan, Jernej Stefancic, franc Rehar ml., Davorin Krajnc in Martin Terzan.

Zupnijska Cerkev v Galiciji

Kraj je dobil ime po farnem patronu sv. Jakobu, apostolu "S. Jago di Compostella", pokopan v Galiciji, ki je kot dezela danes sestavni del republike Poliske. Tej zupniji so vtelesene vasi Zavrh, Sv. Kunigunda, Pernov, Mala in Velika Piresica, Zelezno, Hramse, Gorica in Lopapla.

Leta 1422, je postala galiska cerkev sv. Jakoba vikarijat in je spadala k zalski zupniji.

Prvotna cerkev je bila zgrajena v gotskem slogu in z lesinim stropom. Sedanji stolp se je postavil leta 1677 in je ta letnica vidna na vzidani spominski plosci.

L. 1770 se je cerkev podria, nova pa je bila zgrajena l. 1782.

Podruznica sv. Ozbolta v Pernovu je iz XIV. stoletja in je bila nekoc v sentpeterski fari. Zvonik je iz XVI. stoletja, najstarejsi zvon je imel letnico 1720. Okoli cerkve je ohranjen se obrambni zid iz turske dobe.

V cerkvi so pokopani nekdanji posestniki bliznje grajscine Grmovje, ki jih omenjam pozneje.

Podruznica sv. Kunigunde stoji na lepi razgledni locki med Galicijo in Smartnem v Rozni dolini.

Obstojala je ze v XVI. stoletju in je imel najstarejsi zvon letnico 1565.

Ko se je leta 1881, cerkev sv. Kunigunde na novo ilakovala, so dvignili delavci v presbiteriju kamenilo plosco, pod katero so nasli lonec, ki je bil napolnjen z 1846 novci iz srbra. Od teh starih novcev je bilo oddanih 125 komadov brezplacno celjskemu muzeju, ostali pa so se prodali v Gradec.

Vecina teh dunajskih pfenigov je bilo iz druge polovice XIV. steletja, ostali so bili stajerskega izvora s pantarjem.

Simbol dezele Stajerske.

V zbirki je bilo tudi pet novcev oglejskega patrijarha ceerkveni denar - iz leta 1319 - 1331.

Genealoska tabela ki opisuje prevzem Zovneske lastnine

je ta Johana Petra v Reininghaus pivovarnaja iz Graza rojenega 1818 v Isenburgu porocenega z Thereso Mautner, hcerjo Adolfa Ignaza Mautnerja Ritter von Markhof, sestro Ignaca Mautnerja v Markhof in umrlega 1901 v Grazu.

Elisabeta v Reininghaus hcer Johanna Petra von Reininghaus postane zena Edmunda Barona Cnoblocha.

Max Avgust Julijan Huenerman je bil tast Franca Adolfa Westna. Adolf Westen je bil porocen z Ano Marijo Huenerman hcerjo Clare Huenerman rojene Leclerc in Maxa Augusta Huenerman. Zadnji je ze zgodaj v osemdesetih in devedesetih letih prejsnjega stoletja veljal za izkusenega Nemskega pivovarnarja v mestu Sayn v blizini Koblenza.

V Slovenijo ga je pripeljal Savinjski hmelj ki je bil gojen na vzorno urejenem posestvu Ing. Hansa Jezovnika iz Arje Vasi in njegove soproge Marije v Maner. Zacetnik sajenja hmelja v Savinjski Dolini je bil Josef Bilger umrl je v petrovcah 27. 3. 1894 leta. Sem je hodil tudi Edmund Baron von Cnobloch ki je pri Hansu Jezovniku kupoval konje za hartinsko ekonomijo, ki je te usposabljala za vojascino. Maksa Avgusta Juliana Huenermana je na potovanjih spremljala soproga Klara Leclerc.

Sedaj pa se o mitu ki se je zakoreninil v zvezi z Zovnekom. Medtem ko je popolnoma jasno da je ta lastnina bila odvzeta Westnom v skupnosti z tovarno emajlirane posode v Celju ta vendar ni bila last Westnove tovarne.

Vknjizbe v zemljiskih knjigah so bile opravljene na podlagi zemljiske dokumentacije in opravljene po Celjskem odvetniku Georgu (Juriju) Skobernetu, ki je bil skrbnik za dediscino Huenermann.

V njegovi Celjski pisarni je tudi bila sklenjena kupna pogodba za veleposestvo Novi Zovnek in Trnava ki je bil kupljen kot "Familienfideikommiss" in na ime Anne Marije Huenerman porocene Westen.

Ljudska oblast kot se je tej reklo je ne samo to skrbnistvo prekinila in premozenje podrzavila temvec je sklenila narediti konec pisca kupne pogodbe odvetnika Dr. Georga Skoberneta. Ta je bil obdolzen kulturbundovstva in je izginil z prizorisca. Od tedaj naprej o njemu in njegovi Celjski pisarni ni vec nicesar znano.

Tudi sam Georg Skoberne je bil tudi sorodnik Hunermanov. Njegova hcer Helena Skoberne je bila druga zena Simona Hunermana z katerim je tudi imela enega sina. Prva Simonova soproga je bila Katarina Diedenhofen. Ime Diedenhofen je znano se iz casov Karla Velikega.

Kje je Dr. Skoberne koncal svoje zivljenje je za ugibanje. Verjetno v Starem Piskru pri Celju. Kljub osamosvojitvi Slovenije dedicem za premozenje Huenerman od njenih organov ni omogoceno dobiti podatkov ali Skobernetovo dokumentacijo, saj se nova drzava ne vede nic drugace od bivse FLRJ in zamolcuje vse kar se je z Skobernetom in njegovo dokumentacijo zgodilo v letu 1945.

Slovenska drzava ze devet let od izdaje zakona o denacionalizaciji zavlacuje vracanje bivse fevdalne imovine.

Vracanje na zapad ne more za Slovenijo poteci brez vracanja na Evropske kulturne nivoje ali brez vracanja imovine ki tej kulturi pripada.

Opozorila Ameriskega kongresa, Evropske Unije in drugih so vperjena zoper Slovensko upravo, njeno pravosodje in vsekakor namenjena tudi upravnim enotam obcin ki z imovino razpolagajo.

Nedavno tega je uvedena obravnava bivsih lastnikov po kriterijih ki so v popolnem protislovju z dolocili organizacije zdruzenih narodov.

Danasnje upravne enote ki so prevzele nekatere funkcije drzavnih organov so transmisija volje drzave. To v demokraticni ureditvi ni dovoljeno. Te upravne enote so po vecini isti organi ki so v preteklosti izvedli zaplembo zemljisc in se sedaj imajo za pozvane odlocati o vracanju. To ze pocenjajo deveto leto po izidu zakona o denacionalizaciji. Vrnile niso nicesar.

Zadnji izgovor teh upravnih enot za zavlacevanje je ugotavljanje drzavljanstva bivsih lastnikov. Z drugo besedo Slovenija in upravni organi krsijo carter Zdruzenih narodov ki prepoveduje diskriminacijo nacionalne pripadnosti. Zanimivo je, da je Slovenija leta 1992 bila podpisnica charterja zdruzenih narodov, ki ga sedaj krsi.

Znano je, da so zemljisca veleposestva Novega Zovneka in Trnave bila zaplenjena z odlokom AVNOJA, iz cesar sledi da je za vracanje teh odgovorna Republika Slovenija kot drzava ki je nasledila bivsi rezim FLRJ. Ker je knjizni lastnik Anna Marija Huenerman leta 1964 umrla v Lienzu, Avstrija je naslednica FLRJ Republika Slovenija dolzna nepremicnine vracati njenim legalnim dedicem. Ugotavljanje teh dedicev ne more potekati zunaj zapuscinskega sodisca Republike Slovenije. To je dolzno ugotoviti dedice na podlagi smrtovnice, testamenta Anne Marie Huenerman obstojece izvirne zemljiske dokumentacije in zakonito opravljene zapuscinske obravnave za umrlo.

Ker pristojnost ugotavljanja dedicev sodi zapuscinskem sodiscu Rep. Slovenije to zavezuje roke sedanji obcinski upravni enoti v Zalcu da o nepremicninah umrle lastnice odloca.

Obveza vracanja po Republiki Sloveniji izhaja iz njenega lastnega zakona o denacionalizaciji.
  
Family Leclerc

My grandmother's Clara genealogical line shows that she was the daughter of Simon Leclerc and his wife Franciska Frenz. Simon Leclerc was the son of Peter born 5. 6. 1782, died 28. 3. 1856 is described with the name (Leclere) and is known to be the son of Mathias (Leclair). Change of name Leclerc to Leclere and Leclair points out additional changes whereby father of Mathias Leclair is known only as Peter Clair from Nimwegen in Normandie.
This genealogical discovery clearly points out how quickly one name of Clair becomes Le Clerc.
For the researcher this creates some difficulties and shows that even this is not the last change in the name.
While Mathias Leclair was the son of Peter Clair and Margareta Rencken, Mathias had a son Jochan, who calls himself Jochan Clarius.
Research difficulties are not negligible. Here are some spellings of the name which originates out of Clair:
Claer, Claerr, Klaer, Kler, Claer, Clarius, Le Clere, Le Claire, Le Clair, and Leclerc.

Inspite of difficulties in spelling, starting with Peter Clair from Nimwegen in Normandie, we learn that he married Margaret Rencken from Vallendar, daughter of Franz Gerhard Rencken. They had the following children:
Anna Margareta Clair
Matthias Clair
Peter Clair
Anna Clair
Gertrud Clair
Maria Clair and
Jochan (Clarius).
The line was continued by his son Matthias Leclair and Anna Katharina Lauermann from Plaidt. Their children were:
Jochan
Maria Kunigunda
Apolonia and
Peter born 5.6. 1782.
The line was continued by Peter Leclere and Klara Scheuermann, daughter of Hermann Scheuermann and Margaret Grenzheuser. Their son was:
Simon Leclerc, born ca. 1823 married to Franciska Frenz born 21.3. 1836, daughter of Peter Frenz and Margareta Queng.
Peter Frenz was the son of Mathias Frenz and Anna Maria Roeser. Margareta Queng was the daughter of Nikolaus Queng and Agnes Klisserath.
Simon Leclerc and Franciska Frenz had the following children:
Clara Leclerc born 5.7. 1859
Agnes
Margaret
Franziska and
Susanna.
Clara Leclerc married Maximilian August Julian Huenermann.
Susanna Leclerc married his brother Friedrich Adolf Huenermann, born 17.06. 1865.
Clara Leclerc and Maximilian August Julian Huenermann had the following children:
1) Simon Franz Josef Huenermann married to Katharina Diedenhofen from Wittlich. They had 2 children:
a) Franz Josef Huenermann, born 1917 and
b) Arnold Huenermann, born 1922.
The second marriage of Simon Franz Josef Huenermann was to Helena Skoberne, daughter of Dr. Georg Skoberne, solicitor from Celje. Out of this marriage they had one son:
c) Herbert Huenermann, born 1927..
2) Franz Josef Huenermann died 9 days after birth.
3) Peter Paul Huenermann born in 1888, died in 1889.
4) Franziska Margaretha Huenermann married to Arnold Nim (Nimase) aus Enger.
5) Daughter, died at birth.
6) Anna Maria Huenermann (born 2.2. 1892), married to Franz Adolf Westen.
7) Johann Baptist Maximilian Huenermann, born 1893.
8) Karol Jezovnik, born 1896. (Clara's son with Lorenz Jezovnik)
9) Susanna Clara Huenermann, born 1898.

Außenpolitische Dokumente der Republik Österreich 1918-1938(adö)

(http://books.google.com/books?id=IWuzwF_W_tIC&pg=PA216&lpg=PA216&dq=%22baron+knobloch%22&source=web&ots=pC8TT-cpAh&sig=pAHxbWm4An3naRDwp-fB7uho9So)