Ali Slovenci poznate svoje korenine?

Veneti zgodovina brez ustrahovanja po pangermanizmu in panslavizmu

Senzacija! Ruski zgodovinar - udarec panslavizmu
Veneti Predniki Slovanov  (Translated by Just Rugel)

Prevedel:
Milan Smolej - O preseljevanju slovanov

Ivan Tomazic:
Deset kazipotov iz preteklosti v slovensko sedanjost

Slovenci, kdo smo, od kdaj in odkod izviramo
Matej Bor - ostaja med nami
  
Veneti Predniki Slovanov

by Pavel Tulajev -  (translated by Just Rugel)

Pavel Tulajev, pisec knjige Veneti predniki slovanov,  zgodovinar in filolog, profesor Moskovske drzavne lingvisticne fakultete se je rodil v Krasnodaru let 1959. Kot mag. zgodovinskih znanosti je delal tudi v ZDA in Spaniji. Tulajev je avtor vec kot pedeset publikacij, med ostalim tudi te o spanskemu diktatorju F. Franku. Uveljavil se je tudi kot urednik vec intelektualnih casopisov.

Slovenski prevod je napisal Just Rugel. Knjiga spremlja zgodovino in jezik zgodnjih prednikov Slovencev po istovetnih delih Joska Savlija, Mateja Bora in Ivana Tomazica.

To, kar je sodobni ruski znanstvenik Pavel V. Tulajev, ko je prebral knjigo o Venetih, kaj hitro dojel, je bil problem ideologije, v imenu katere sta bili potvorjeni zgodovina in predzgodvina Slovencev. Dojel je torej kljucni problem, ki ga, cetudi le posredno, razkriva njeno sporocilo.

Tega sporocila se ni bilo mogoce v celoti zaslutiti leta 1985, ko je izpod peresa dr. Savlija izsla na Dunaju drobna knjizica z naslovom Veneti, nasi davni predniki (Glas Korotana, st. 10). Sporocila, ki bo prej ali slej do temeljev pretreslo pangermansko, panslovansko kot tudi jugoslovansko ideologijo, kot so jih izoblikovala velikonacionalna gibanja v 19. in na zacetku 20. stol., in zatem politicni rezimi preko financiranja univerz, institutov in raznih akademskih struktur, nastopajocih v imenu znanosti in z njeno avtoriteto.

Zaradi te avtoritete in se bolj zaradi rezima, ki je bil v ozadju, je morala biti siroka javnost prepricana, da ima rezimski cesar novo obleko, cetudi je bil gol. Bolj kriticni ljudje so njegovo goloto sicer videli, vendar si niso upali nastopiti proti mnozici, ki je cesarjevo "obleko" (ideologijo) na vso moc hvalila. Vsakdo bi bil "nor", ce bi si upal javno povedati, da te obleke ni. In bil bi razglasen za norega, kar se je tudi dogajalo.

Po drugi strani pa se je hvaljenje ideoloske obleke kar dobro obneslo. Zagotavljalo je delovno mesto, bolj zagnanim celo poklicno kariero, ne glede na njihovo resnicno znanje. In s tem seveda dokaj dober, ce ne naravnost zavidljiv gmotni polozaj nasproti tistim, ki so bili "neumni", ker so hoteli ziveti povesti, in se niso dali potegniti v ideolosko kolesje politicnega rezima.

Kupovanje dus, zlasti akademskih, je postalo najbolj ucinkovita "metoda" znanosti v ideologiziranem politicnem rezimu, se zlasti v totalitarnem. Politicni rezimi s svojo ideologijo se iz prejsnjega stoletja, ki so od zunaj nadvladovali Slovence, so se te "metode" obilno posluzevali, Na ta nacin se je, izvajano se posebej preko solskega aparata, izoblikovalo povsem zlagano gledanje na poreklo in zgodovino Slovencev: odvratna podoba suznjev, hlapcev in dekel, na kateri so se izzivljali tudi slovenski zgodovinarji, bodisi zaradi kariere ali zgolj za prezivetja. Podoba, ki se je tako zelo prilegala idejnim smernicam omenjenih rezimov ze od casov izpred prve svetovne vojne.

Mislec, da gre zares za znanost, so taksnemu gledanju nasedli tudi pesniki in pisatelji, in v njem dobili navdih za objokovanje nesrecne usode svojega naroda in spodbudo za njegovo resitev - v kulturi. Tako naj bi kultura v domnevni sluzbi naroda postala vse. Vse drugo, od gospodarstva in delovnih mest pa do politike in smisla obstoja lastne drzave, naj ne bi imelo teze.

Na taksen nacin je vsiljena grda podoba Slovencev in njihove zgodovine postala v resnici karikatura, ki pa je v svoji domnevni resnosti sluzila le za varanje siroke slovenske javnosti. Njeni oblikovalci, od rezima in njegovega aparata na vseh podrocjih uveljavljeni ljudje, pa so uzivali cast in slavo. Nekateri so si jo deloma celo zasluzili, vendar le do take meje, da niso nikoli prisli v opreko z rezimom in njegovim aparatom, tako formalnim in kot podtalnim. Vcasih je bila opreka cello zaigrana, zato da bi rezim doma in na tujem pozel zaupanje, ces da ni totalitaren, saj dopusca celo oporecnike. Tako si je v javnosti ustvarjal celo doloceno verodostojnost, in teror preko ideologije se bolj prikril.

V razmerah, ki jih je razpel nad njimi jugoslovanski rezim, so se Slovenci znasli na robu prezivetja. Melodija smrti, ki so jim jo igrali, je postajala iz dneva v dan bolj surova, in njeni izvajalci vedno bolj nasilni. Vcepljanje manjvrednostnega kompleksa ob domnevno grdi zgodovini, zlasti dorascajocemu rodu preko sole, je ocitovalo jasne namene, da bi Slovence priterali do samounicenja. Odtujena in iznicena mladina se je prepuscala brezpoldnemu sanjarjenju, zapadala naivnemu posnemanju modelov zahodnega misljenja, iztirjenemu obnasanju, uzivanju drog...

Ko sta sredi osemdesetih dr. Savli in akad. Bor v taksno vzdusje v Sloveniji, ki ga je ze povsem nadvladala jugoslovanska in balkanska ideologija, z odkritjem Venetov, srednje evropskih prednikov Slovencev zaklicala, da je jugoslovanski cesar brez obleke, ki so jo poprej vsi hvalili, se je nanju zgrnilo grom in peklo. Rezim je v divjo polemiko proti njima vpregel akademski in casnikarski svet, vidne in manj vidne osebnosti, in seveda prisepetovalni podtalni aparat. Avtorji so najbolj prenapete clanke celo objavili, v glasilu slovenskega arheoloskega drustva Arheo st 10 (1990), za katere izdajo je zagotovil sredstva nic manj kot Komitet za kulturo Republike Slovenije in Znanstveni institut Filozofske fakultete v Ljubljani. Gradivo s ponizujocimi clanki, norcevanji in sramotenjem je danes nadvse izviren dokument o balkanski karikaturi nekdanje Republike Slovenije v socalisticni Jugoslaviji. Omenjene strukture so se zlasti s podtalnim ustrahovanjem poskusale prepricati siroko slovensko javnost, da ne bi verjela odkritjem o srednje evropskih prednikih Venetih. Vendar brez uspeha, jugoslovanske obleke ni hotel nihce vec, razen tistih, ki so jo dolga leta sivali in bili za svoje delo dobro placani. Podobno temu, kot so vztrajno sivali marksizem-leninizem, ga studirali in o njem pisali, in pri tem dobro zasluzili. Sedaj ga ne omenijo vec, vendar so si kariere, ki so si jih z dozdevnim verovanjem vanj ustvarili, lepo obdrzali.

Odkritje Venetov spreminja tudi celoten pogled na Srednjo Evropo, v katero so zlasti na nemski strani doslej vztrajno tlacili Ilire in Kelte. Zapoznele pameti pri nas jih se vedno, zanasujoc se na nemsko natancnost in zanesljivost.

Nemske razlage so doslej zadostovale tudi za zahodni svet, zavzet sicer za "clovekove pravice", vendar ne za pravice narodov. Zato ne preseneca, da nemska stran, se zlasti v Avstriji, o Venetih molci in dosledno vztraja na keltomaniji. Glede Slovencev ter njihove zgodovine pa taji naprej se zlasti obstoj slovenske Karantanije. V tem pogledu si nemskonacionalna in jugoslovanska ideoloska struktura podajata roko. Cilj, izniciti pozitivno gledanje Slovencev na svojo lastno narodnost in zgodovino, jima je bil in jima je se vedno skupen.

Prodor nove zgodovinske podobe o Srednji Evropi v zahodni svet je po vsem bolj pocasen, vendar je neizogiben. V vzhodni svet je ocitno hitrejsi, pri cemer ima svojo vlogo tudi nekdanja ideja o vzajemnosti slovanstva, ki je v tem primeru misljena iskreno. Presernove besede: Ko rojak, prost bo vsak... imajo se vedno svojo tezo, ceravno danes ne vec v pogledu njegove samostojnosti in neodvisnosti, gotovo pa v pomenu: prost ideologije.

Knjigo Veneti predniki Slovanov lahko narocite  v Sloveniji pri zalozbi mladinske knjige.

VENETI  PREDNIKI SLOVANOV - $10.00/US

Just Rugel, e-mail
predsednik Drustva za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo "Dr. France Preseren", P.O. Box 17, 103104 Moskva, Russia
~~~~~
  
Slovenci, kdo smo, od kdaj in odkod izviramo
Nekaj spremnih besed:
(by Dr.Jozko Savli )

Idejni pretres v slovenskem misljenju, ki se je pojavil v 80 - ih letih dvajsetega stoletja ob ponovni ugotovitvi,  da smo Slovenci neposredni nasledniki (praslovanskih) Venetov in ne ostanek nekih akademsko zamisljenih Slovanov, oziroma Juznih Slovanov, ki naj bi ob selitvah zabredel v Alpe, je bil skorajda vecji od pretresa, ki ga je v prejsnjem stoletju vnesel v takratno misljenje slovenskega izobrazenstva Presernov krog, in vzbudil odpor proti prevladujocemu nemskutarstvu.  Odkritje, da so predzgodovinski Veneti nasi predniki, razkriva namrec povsem drugacno podobo Slovencev od tiste, kot so nam jo prikazovali doslej. In prav tako tudi njihovo pot skozi cas, od poznega bronartstva in zatem zelezarstva naprej skozi rimsko obdobje, vse do nastanka Karantanije, samostojne slovenske drzave v zgodnjem srednjem veku.

Zgodovinska pot prica o samostojni narodni identiteti Slovencev ze od vsega zacetka njihovega obstoja. Slovencem ni bilo treba sele nastajati iz domnevne veje Juznih Slovanov, v Alpah, kjer naj bi se, kot ponavljajo ideolosko pogojeni zgodovinarji, se v 10. stol. ne razlikovali od svojih "bratov" na Balkanu.

Ne pretiravamo, ko ugotavljamo, da je prelom v gledanju na poreklo Slovencev po odkritju nasih prednikov Venetov mogoce primerjati s tistimi dogodki v nasi zgodovini, ki so prinesli prelomne spremembe v slovensko misljenje in custvovanje, kot tudi v odnose nasega naroda z Evropo in svetom.  In sicer: pokristjanjenje (po letu 750) in s tem vstop v takratno krsansko Evropo; reformacija (po 1550), ki je dala slovensko Biblijo in s tem zacetek knjizevnosti v domacem jeziku; pa Poezije, enkratna Presernova stvaritev, in s tem novo vrednotenje slovenskega jezika in slovenstva (po 1850).

Posledica slednjega je bila postopna izdvojitev slovenske zavesti izavstro - nemske in zahteva po priznanju narodnih pravic, postavljena na stevilnih taborih.  Vendar je taksno vsesplosno slovensko hotenje, zaradi obcutka idejne in politicne nemoci, ze kmalu zatem pristalo v objemu panslovanstva in jugoslovanstva. Iz njega ni naslo izhoda za celih sto let.

Odkritje porekla Slovencev iz predzgodovinskih Venetih je prineslo izlocitev misljenja Slovencev iz ideoloskega modela slovanstva in jugoslovanstva.  Prineslo je prepricanje, da lahko Slovenci obstajamo tudi zunaj panslovanske in jugoslovanske skupnosti. Prepricani smo, da svojo sedanjost in prihodnost lahko gradimo samo na lastnih moceh, ne pa na varstvu velikih bratov.  Tako spoznanje je bilo verjetno odlocilno za pot v samostojno Slovenijo, v skupnost svetovnih drzav na pragu tretjega tisocletja.

Pretres, ki ga je v slovensko okolje prinesla zavest, da so Veneti nasi predniki, je mogoce primerjati z zlomom vsiljenega marksisticno - leninisticnega sistema, bodisi v slovenskem kot v svetovnem merilu.  Cela desetletja so komunisticni rezimi, vkljucno z jugoslovanskim, financirali marksisticno ideologijo, ces da gre za znanstveni svetovni nazor, kateremu bo po druzbeni zakonitosti prej ali slej sledil ves svet.  Univerze, akademije in vsemogoci instituti so v ta namen nabruhali cele gore studioznega gradiva, za kar so porabili milijarde.  Vse te studije so bile opravicilo za dobro placane  kariere in bogate honorarje rezimom podrejenih piscev.  Nenadoma pa se ves ta napor izkaze kot navadna ideoloska prevara.

Nekaj takega se je zgodilo po odkritju davnih prednikov Slovencev, Venetov.  Panslovansko in jugoslovansko naravnano prikazovanje porekla Slovencev je postalo ideoloska sara. Se vec!  Venetski problem se razteza na vso Srednjo Evropo.

V Venetih imajo namrec svoj izvor tudi drugi narodi v Srednji Evropi:  Pomorjanci, Poljaki, Cehi, Slovaki, pretezni del Nemcev in Avstrijcev, italijanski Benecani, Furlani. Odkritje, da imajo vsi ti narodi svoj izvor v Venetih, prinasa v zavest mnogih od njih skoraj nepremostljive probleme.

Ali naj npr.  Nemci, ki so sele v preteklem stoletju uspeli skrpati enotno nemstvo na domnevni germanski osnovi, nenadoma priznajo v svoji narodni biti venetsko (praslovensko) sestavino, ki celo prevladuje nad germansko?  Naj tudi oni odvrzejo kot ideolosko staro saro cele gore knjig o nemskem narodu, naravnanih na germansko poreklo?

Nedvomno se bodo temu postavili po robu.  Pri tem ne bodo zanemarili tudi zaveznistva z vcerajsnjimi nasprotniki, s panslovansko, jugoslovansko, pa tudi italijansko nacionalisticno usmerjenimi krogi.  Na tem podrocju si vsi omenjeni ideoloski sistemi podajajo roko.

Pangermanskemu in panslovanskemu izkrivljanju zgodovine in predzgodovine Srednje Evrope so se ze pred prvo svetovno vojno upirali Cehi, po njej tudi Poljaki, ki zacetke svojega naroda izvajajo prav tako ze od Venetov dalje.  Vendar v svetovnem merilu niso mogli prodreti. Vodilni akademski krogi v svetu zaradi nepoznavanja njihovega jezika niso imeli dostopa do njihovih spisov. Odkritje izvora Slovencev v Venetih je pred svetom bistveno okrepilo tako poljska, kot tudi ceska in slovaska stalisca.

Angleska izdaja knjige o Venetih predstavlja pomemben prispevek pri seznanjanju svetovne javnosti ne samo z izvorom Slovencev, temvec tudi z izvorom narodov Srednje Evrope.  Izsla je v Kanadi (1996) in se siri tudi po Zdruzenih drzavah.  Prinasa v svet drugacen, rekli bi lahko, venetski pogled na Srednjo Evropo.  Poznane znanstvene ustanove, kot sta npr.  Smithsonian ali National Geographic, so narocile tudi po vec izvodov.

Panslovanski in jugoslovanski ideologiji, ki jo ze desetletja vzdrzuje samo se rezimsko financiranje, so ure stete.  Podobno kot pri ideologiji marksizma - leninizma, ki je pred kakim letom dozivela svoj dokoncni zlom, se bliza tudi obracun z imperialisticnim panslavizmom in njegovo "znanostjo", ki je po svojem bistvu le citalniska in nikoli ni prerasla svoje prvotne obleke.
~~~~~
  
Deset kazipotov iz preteklosti v slovensko sedanjost
Ivan Tomazic (Dunaj)

V junijski (1996) številki Raziskovalca sta bila objavljena clanka "Venetoslovenstvo - deset let pozneje" dr. Zorana Stancica in "Paraznanstveni pristopi k naši preteklosti" Staneta Grande, katerih ocitni namen je diskreditirati raziskave o identiteti slovenskega naroda in o zacetkih slovenskega jezika. Ker moj prvi odgovor ni bil objavljen, izkorišcam prijazno pripravljenost uredništva, da bi moje mnenje objavilo zdaj. Namesto polemicnih pripomb k clankoma bom raje postavil nekaj tez, o katerih bi lahko še naprej razpravljali v duhu prhave znanosti, ki išce le resnico.

V zadnjih dveh stoletjih je zgodovinopisje razširilo pravljico o prihodu Slovencev ob koncu 6. stoletja iz zakrpatskih mocvirij, da bi jih prikazalo kot vrinjeno zagozdo nekulturnega ljudstva, ki se je pritihotapilo do Alp. Prevaro je zacel nemški nacionalizem, ki je sanjal o poti do Jadrana po slovenskem ozemlju. Temu se je pridruzil italijanski nacionalizem s svojo pohlepnostjo po naši zemlji. Pa še jugoslovanski unitarizem, kateremu je bila samobitnost slovenskega naroda trn v peti. Vsem tem Slovencem sovraznim silam so klavrno podlegli slovenski zgodovinarji s slepim ponavljanjem ponujene "znanosti". Res je, da se je proti takemu ponarejanju zgodovine kdaj pa kdaj dvignil kakšen glas rodoljubov, vendar brez uspeha, dokler se tej sramoti niso odlocno uprli Bor, Šavli in Tomazic z neovrgljivim dokazovanjem, da smo Slovenci avtohton narod kot najbolj pristni nasledniki nekdanjih Venetov, ker smo ohranili tudi njihov jezik, ki je zacetek vseh slovanskih jezikov.

Kje so dokazi za eno ali drugo trditev, bo vprašal vsak. Za zakrpatsko teorijo ali za kakršnikoli prihod Slovencev v 6. stoletju ni nobenih dokazov. Nasprotno pa imamo številne dokaze, da smo Slovenci kot potomci Venetov eden najstarejših narodov v Evropi. Na kratko bom navedel deset dokazov, ki so pravi kazipot iz davnine v sedanjost. 1. V daljno Indijo so Indoevropejci (kakor kaze, pretezno Veneti) v drugem tisocletju pr. Kr. prinesli svoj jezik (sanskrt), ki je presenetljivo podoben slovenskemu jeziku, kakor prica sam naslov prve knjige na svetu VEDA, ki je še cisto slovenska beseda. Pa ne samo ta. Skoraj vse temeljne besede te knjige so enake ali podobne slovenskim. Vzemimo kot primer nekatere od sto in sto takih sanskrtskih besed: patha (pot), ihita (ihta), karpata (krpa), knuy (gnoj), laghuta (lahkota), sapha (sapa), vaja (veja). In še nekaj glagolov v sanskrtski 3. osebi ednine: besati (bezati), hodati (hoditi), pesati (peš iti), ratati (rotiti), varati (varati), dravati (drveti), lagati (lagati), mahati (mahati) itd.. Enakost je ocitna tudi v dvojini in drugih morfoloških oblikah. Slovenski in indijski jezikoslovci potrjujejo izredno podobnost med sanskrtom in slovenšcino, ki si je ne moremo razlagati drugace, kakor z dejstvom, da je slovenski jezik še najbolj povezan z nosilci kulture zarnih grobišc, ki jih poznamo pod imenom Veneti.

2. V Sloveniji so dokazana številna naselja nosilcev kulture zarnih grobišc (Veneti) iz casa okoli 1200 pr. Kr., medtem ko jih arheologija ugotavlja v severni Italiji šele nekoliko kasneje. To dokazuje prihod Venetov iz luziške kulture po jantarski poti z najvaznejšo postojanko prav v Sloveniji. Njihova kultura je obstajala na naših tleh nepretrgano vsaj do prihoda Rimljanov. Po tej kulturi prepoznamo naše prednike, ki so si v kulturi Este ustvarili velicasten in trajen spomin.

3. Venetski jezik, ki se še vedno zrcali v slovenskem jeziku, je pustil svoje sledi ne samo v današnjih slovanskih jezikih po raznih selitvenih poteh Venetov, temvec tudi v marsikaterih krajih, kjer so se scasoma izoblikovali drugi jeziki, posebno ob atlantski obali. Letonski jezik, ki pripada skandinavskim jezikom, ima v svojem knjiznem jeziku še številne besede, ki so popolnoma enake slovenskim narecnim oblikam. Nekaj primerov: zgrabt (zgrabiti), sasalit (zasolit), samainit (zamenjati), posadet (posedeti), vartit (vrteti), pazvanit (pozvoniti), jemt (jemati), maisit (mesiti), paiest (pojesti), pozabt (pozabiti), parnest (prinesti) itd. To pomeni, da nas prav slovenska narecja še najbolj povezujejo s starodavnim venetskim jezikom.

Na nemškem ozemlju so do nedavnega ziveli razni Vendi, ki so jih tudi nemški zgodovinarji priznavali za avtohtono prebivalstvo. Tako pravi Nikolaus Haas (Geschichte des Slawenlandes an der Aisch und den Ebrach, 1819, stran 10): "Po mnenju znanstvenikov so ti Vendi eno od prvotnih ljudstev Nemcije."

Še najbolj dokazana sled Venetov na atlantski obali je bretonski polotok, nekdanja Armorika, ki ga prebivalci imenujejo Breizh in zgornji del dezele Gorre-Breizh (Gornje Brezje), prebivalca pa Breizhiz (izg. Brejzic). Nam je beseda popolnoma razumljiva za narod, ki zivi na obrezju morja. Brezice in Breze imamo tudi v Sloveniji. Tudi v bretonskem jeziku je ostalo mnogo venetskih besed, ki ustrezajo slovenskim. Tako npr. mennout (meniti), tech (beg, tek), hiraat (podaljšat, vleci se), palich (palica), sech (suh), derv (hrastje, drevje) itd. V delno spremenjenih oblikah teh in drugih besed v primerjavi s slovenšcino vidimo razdaljo dva tisoc let od nekdanjega skupnega jezika, ki se nadaljuje v slovenšcini.

4. Glavno središce Venetov je nastalo ze v prvem tisocletju pr. Kr. na ozemlju Slovenije, severne Italije, Švice in Avstrije. Pomembno je, da najdemo v teh krajih številna imena iz rimskega in predrimskega casa, ki so nedvomno slovenska. Naj omenim le nekatera: Tergeste in Oderzo prej Obtergn (iz besede trg), Isarcus in Isarci (iz besede izaro), Gurina na Koroškem, Saloca (Zaloka) na Kranjskem, Drava iz besede drveti itd. Pa še sto in sto drugih imen iz neznanega casa, ki pricajo o nekdanjem ljudstvu s slovenskim jezikom, ki je istovetno z venetskim. Toliko je takih imen po severni Italiji, Švici in Avstriji, da bi napolnila celo knjigo. Omenimo vsaj nekatera: Redipuglija, nekdaj Rodopoglum (rodno polje), Predore (predor pri Lago d'Iseo), Preseglie (beri Preselje) nad mestom Brescia, Roja (potok, kraj in dolina na meji s Švico), v Švici štirje vrhovi z imenom Schijen (Šija, kakor se imenujejo tudi nekateri slovenski hribi) in reka Derotchia (beri Deroca), v Liechtensteinu Gora in Gritch (beri Gric) itd. Ali niso vsa ta imena zadosti zgovorne price, da je bil tukajšnji nekdanji venetski jezik enak slovenskemu?

5. Kaj pa zgodovinska pricevanja? Tudi teh ne manjka. Ni jih dosti, ker se je zgodovinopisje navadno bavilo z vojskovanjem in velikimi kraljestvi. Veneti pa niso nikoli osvajali drugih ljudstev. Vseeno jih najdemo v zgodovinskih virih od Homerja naprej. Gotski zgodovinar Jordanis identificira Venete s Slovani, ko v letu 551 piše med drugim: "Kot smo ze prej ugotovili pri navajanju imen posameznih ljudstev, vsa pripadajo enemu in istemu plemenu, imajo pa razlicna imena: Venedi, Anti in Sclaveni." V pomembnem dokumentu Vita S. Columbani iz leta 615 pa so Slovenci omenjeni z glavnim imenom Veneti, ki se dodatno imenujejo tudi "Sclavi" (Slovani ali Slovenci). Tudi Fredegarii Chronicon jih nekoliko pozneje nekajkrat imenuje Veneti (Vinedi). Slovence so torej ze nekajkrat istovetili z Veneti.

6. Lahko recemo, da je eno glavnih zgodovinskih pricevanj za avtohtonost Slovencev Zgodovina Langobardov Pavla Dikona, ki jo imajo zagovorniki zakarpatske teorije za svoje edino dokazovanje, da so se Slovenci naselili v naših krajih šele ob koncu 6. stoletja ali še pozneje. Ce bi Slovenci res prišli šele takrat , bi moral to vedeti Pavel Diakon bolj kakor kdorkoli, saj opisuje vse mogoce dogodke iz tega casa v teh krajih. Zato ni mogoce, da ne bi opisal prihoda Slovencev in posledic tega, saj ni bil ravno prijatelj Slovencev, ceprav je domacinka Slovenka rešila njegovega pradeda Lopihisa, ki se je izgubil na potovanju. Dejstvo pa je, da Pavel Diakon nikjer niti z besedo ne omenja kake naselitve Slovencev, ne na Primorskem, še manj v Noriku. Nasprotno, prav pri njem najdemo izredno pomemben podatek o slovenski drzavi ze v letu 595. Nekatere omembe in pripovedovanja o Slovencih v Zgodovini Langobardov, ki jih naši zgodovinarji navajajo kot potrditev njihovih teorij, pomenijo v resnici prav nasprotno, kar lahko vedno dokazem. Poleg tega je prav smešno, da zgodovinarji jemljejo ocitne pravljice kot zgodovinske podatke.

7. Potek zgodovine jasno govori o avtohtonosti Slovencev. Prepricljiv dokaz je preoblikovanje Norika v slovensko drzavo Karantanijo. Norik je ohranil delno notranjo samoupravo tudi v casu rimske zasedbe. Ko se je ta zrušila, so Obrezni Norik zasedli Germani. Notranji Norik pa so po vrsti zasedli Odoakerjevi Skiri, Ostrogoti, Franki in nazadnje leta 555 Bizantinci. Potem ko so ti leta 568 zaradi vdora Langobardov v Italijo na hitro odšli, ni vec nobenega porocila, da bi kdo zasedel Norik. Samo 27 let pozneje pa je v njem omenjena slovenska drzava s tako blaginjo, da so jo Bavarci dvakrat napadli z roparskim namenom. Vse kaze, da so se prebivalci po odhodu Bizantincev osamosvojili. Isto so poskusili ze prej Reti, vendar z manj srece, ker so jih Ostrogoti, ki so takrat vladali v Italiji, hudo porazili, da bi si ohranili prehod do Rena. Karantanija, ki je nastala iz Norika, je ena prvih drzav v Evropi po zlomu rimskega imperija in je bila vzor demokracije pri ustanavljanju Zdruzenih drzav Amerike. Na to smo Slovenci lahko ponosni, ceprav je nemška premoc po vkljucitvi Karantanije v frankovsko kraljestvo scasoma vsrkala slovenski zivelj in na slovenski drzavnosti zgradila habsburško monarhijo.

8. Tudi pokristjanjevanje Slovencev prica o njihovi avtohtonosti. Pokristjanjevanje se je zacelo pri zahodnih Slovencih na Primorskem pod vplivom Ogleja enako kakor pri sosedih v Furlaniji. Nobenega znaka ni, da bi bilo tukaj kršcanstvo v 7. stoletju ukinjeno z dozdevnim prihodom poganskih Slovencev. Nobenega dokaza ni za kako novo misijonsko delovanje za pokristjanjevanje novega prebivalstva, ki ga v resnici ni bilo.

Drugace je potekalo pokristjanjevanje v Noriku. V casu rimske zasedbe se je tam kršcanstvo uveljavilo med pripadniki rimskih kolonij. Nobenega znaka pa ni, da bi se Rimljani kaj brigali za spreobrnjenje "barbarov". Po odhodu Rimljanov so njihove majhne škofije propadle, ker je bilo domace prebivalstvo še pogansko. Med njimi se je pokristjanjevanje zacelo šele po letu 750 pod knezom Hotimirom. Še bolj pozno pa so prišli do kršcanske vere panonski Slovenci, in sicer po letu 795, potem ko so bili Avari dokoncno premagani. Pokristjanjevanje Slovencev se je torej zacelo na Primorskem in ne v Karantaniji.

9. Pomemben dokaz je smer premikanja jezikov do slovensko-furlanske meje. Ce bi Slovenci res prihajali od vzhoda proti Italiji, bi moralo biti na njihovi poti mnogo sledi prejšnjega jezika, ki ne bi mogel biti drug kot latinski. Teh sledi pa absolutno ni, razen redkih toponimov, ki jih je zapustila rimska zasedba. Kaj pa v nasprotni smeri? Tukaj nas caka pravo presenecenje. Potem ko je latinski jezik v stoletjih postopoma napredoval proti Alpam na škodo venetskega, ugotavlja cesar Julijan sredi 4. stoletja, da so Rimljani v notranjosti Furlanije zasedli komaj mesta, medtem ko je na podezelju veljal še venetski jezik. Prav to dejstvo pride potem do izraza tudi pri nekaterih furlanskih zgodovinarjih. Tako pravi npr. Francesco de gli Olivi (Historia della provincia di Friuli, Udine 1660): "Po vaseh so prebivalci navadno uporabljali slovensko govorico, medtem ko je bil v mestih v navadi furlanski jezik."

So pa tudi drugi dokazi, ki govorijo, da je bil v Furlaniji slovenski jezik v rabi še mnogo casa po zlomu rimskega imperija, tudi v casu Langobardov. Npr. kje naj bi se naucil slovenšcine langobardski vojvoda Rodoald, ce ne doma kot otrok okoli leta 600? In kaj je napis kralja Rathisa z besedami brez presledkov (venetska navada) pod latinskim napisom, s katerim se poslavlja pred svojim odhodom v samostan in pravi, da "ide Bogu sluzit", verjetno v takratnem slovenskem narecju. Besedilo je (rathis) "hide boho hrit" (hrit harit garat?). Temu lahko dodamo veliko število toponimov v Furlaniji in ne malo slovenskih besed v furlanskem jeziku in celo izgovorjava je za e (npr. entra - jentra) enaka, kakor v primorskem narecju in v venetšcini. Jezik se je torej premikal iz Furlanije proti Soci, kjer pa je pušcal za sabo mnogo slovenskih sledi.

10. Najvaznejši dokaz za istovetnost nekdanje venetšcine s slovenskim jezikom so venetski napisi, dragoceni biseri slovenskega jezika, ki segajo v 6. stol. pr. Kr.. Kje je narod v Evropi, razen Grkov, ki bi imel toliko stare pisne spominke? Latinci gotovo ne in še manj drugi naši sosedje. Ce bi Slovenci znali ceniti te svoje dragocenosti, bi bili bolj ponosni na svojo narodnost in svoj jezik. Predolgo bi bilo, ce bi hotel razlagati te napise. Lahko pa to nadomestim vedno.

Do kdaj bomo morali še cakati, da se bo slovenska znanost jasno opredelila za narodne vrednote, ki jih vsebuje naša najstarejša zgodovina? Narod, ki izgubi svoj zgodovinski spomin, tava slepo v bodocnost. Zato predlagam namesto sprenevedanja resno razpravo, ki nas bo pripeljala do spoznanja prave identitete slovenskega naroda in dragocenosti njegovega jezika. Šele s tako zavestjo bomo lahko vstopili v Evropsko zvezo brez nevarnosti, da bi se v njej utopili in izginili.
~~~~~
  
Spostovane potencialne bralke in bralci!
(Milan V. Smolej)

Ce ste morda zagovornik takoimenovane zakarpatske teorije o naselitvi Slovencev v 6. stoletju in verjamete, da so bili vasi pradedi in prababice clani nekega slovanskega plemena, ki so s slamico v ustih v 6. stoletju naskrivaje preplavali Donavo, je najbolje, da to knjigo odlozite in vzamete v roko "Ilustrirano zgodovino Slovencev". Ce pa Vas lastna zgodovina zanima in ste odprtega duha, nadaljujte z branjem.

Knjiga "Veneti, nasi predniki" je vzburila duhove v bivsi Jugoslaviji, v Sloveniji pa zamajala stolcke mnogih slovenskih znanstvenikov. V svetem strahu je sama slovenska drzava l. 1990 iz proracuna finansirala znameniti protivenetski pamflet "Arheo", ki je primitivno, nestrpno in zaljivo smesil avtorje te edinstvene knjige. Osebno jim najbolj zamerim, da so se spravili celo na pesnika Mateja Bora, velikega Slovenca, rednega clana Slovenske akademije znanosti in umetnosti!

Pred leti mi je prisla v roke francoska revija, kjer se samostojna Slovenija uradno predstavlja Francozom. Nasa slovenska zgodovina se seveda zacenja z naselitvijo Slovanov v 6. stoletju. Avtor sicer zelo korektno predstavi Vasko situlo, ta biser venetske kulture, a v celem clanku niti z besedico ne omeni Venetov. V tem pregledu slovenske zgodovine niso omenjeni niti Brizinski spomeniki, prvi pisani evropski zapis tistega casa v jeziku, ki ni bila latinscina ali grscina. Kulturni Francozi v tistem casu niso imeli niti svojega jezika. Takih primerov omalovazevanja slovenske zgodovine je nesteto.

V cigavem interesu in po cigavem ukazu je treba izmalicevati naso zgodovino in nam kategoricno odrekati avtohtonost? Komu je ze slovenstvo samo po sebi trn v peti? Kdo ukazuje, da se beseda Slovenec ne sme pojaviti niti v knjigi, ki obravnava slovensko preteklost? Kako more delovati drzava z ljudmi brez narodne zavesti, brez zgodovinske identitete?

Nasa knjiga ni nastala povsem slucajno. Mene osebno je ze od prvega stika z Veneti zanimalo, kaj o takoimenovani venetski teoriji mislijo Rusi. Ker Rusi le redko berejo literaturo v tujih jezikih, smo se odlocili, da pripravimo ruski prevod zadnje, angleske izdaje "Venetov", kajti ne nemska, ne italijanska, ne angleska izdaja niso v svetu povzrocile nobenega odmeva. Kolega Rugel je opravil v Moskvi majhno trzno raziskavo, ki naj bi pokazala, ali bi bila slovenska knjiga o Venetih zanimiva le za znanstvene kroge, ali pa morda tudi za normalnega ruskega bralca. Pred izdajo sva vseeno zelela, da bi nama ruski znanstvenik napisal o knjigi in njeni vsebini kratko recenzijo. Na pomoc nama je priskocil prijatelj dr. P. Tulajev. Vsebina knjige ga je tako prevzela, da je za nekaj tednov izginil na svojo daco in namesto kratke recenzije nam je prinesel kar 40 strani dolg esej. Ob ponovnem studiju ruskih virov pa je nasel se toliko novih zanimivih podatkov, da je esej se razsiril in ga opremil z ilustracijami. Da bo tema tega eseja zanimiva tudi za sirso rusko publiko, pa so nama potrdili mnogi ruski strokovnjaki. Tako nama ni preostalo drugega kot odlociti se za knjizno izdajo.

Do nase osamosvojitve so vodila vsa pota iz Ljubljane v Moskvo le preko Belgrada. Prevec bi bilo nastevati vso mnozico zgodovinskih stikov, ki so se pletli med Slovenci in Rusi. Posebno med ruskimi slavisti zavzema slovenski jezik zaradi svoje arhaicnosti prav posebno mesto. Naj omenim na primer potovanje prvega ruskega slavista. I.I. Sreznjevskega, ki v svojih pismih "dragi mamici" pisal, kako je po ljubljanskih gostilnah popival s F. Presernom in njegovimi prijatelji. Seveda je verjetno lagal, ker je zapisal, da Slovenci pijejo vino kot vodo, on sam pa pije le bevando. Njegov ucenec Baudouin de Courtenay, veliki jezikoslovec, se je zaljubil v naso Rezijo, jim napisal prvo knjigo v rezijanskem jeziku in kot prvi lingvist sistematicno raziskoval zahodna slovenska narecja.

Dandanes zal slovenski javni mediji mislijo, da morajo zaradi Bruslja o Rusiji porocati le negativno. S svojim nekriticnim in tendencioznim prikazovanjem Rusije delajo Sloveniji ogromno skodo. V slepem obozevanju zahoda in enostranskem podrejanju zahtevam Evropske unije, Slovenci pozabljamo na nase krvne vezi s slovanskim svetom. Panslavizem, ki so si ga izmislili nemski prepotentnezi kot protiutez svojemu velenemstvu, in ki je bil v carski Rusiji celo zakonsko prepovedan, zamenjujemo z ruskim imperializmom in boljsevisticnim internacionalizmom. Ne vemo ali pa nocemo vedeti, da nas z Rusijo ze od nekdaj vezejo tesni stiki. Danes imamo Slovenci moznost delati z Rusijo neposredno. Ne samo na gospodarskem, ampak tudi na kulturnem in znanstvenem podrocju. Menda ne bomo mislili tako kot zapadnjaki, da Rusije preprosto ni? Rusija pa ni le dezela Lenina, Stalina in Gulaga, ampak tudi domovina Puskina, Tolstoja, Cajkovskega, Bolsoj Teatra.

Kako boste reagirali na ruske teorije, da je zibelka praslovanstva prav v nasih, slovenskih krajih, je popolnoma Vasa osebna stvar. Na zagovornike teh teorij pa v Rusiji nihce ni zlival golid gnojnice, kakor pri nas na Savlija, Bora in Tomazica.

Zaprite za majhen trenutek oci in se poskusajte spomniti, kaj ste obcutili 25.6.91, ko sta gospoda Kucan in Slapar z malce negotovim korakom stopila iz poslopja slovenske skupscine in zakorakala mimo castne cete slovenske vojske. In ko ste peli Zdravljico. In kaj smo cutili naslednjega dne in naslednjih 10 dni?

Slovenci zivimo na tej svoji zemlji od pradavnine. Naj vam ta knjiga, ki jo preveva sirina ruske duse, svezina duha, neobremenjenost in iskrena simpatija nasega vecjega, a ne starejsega brata, pomaga spet najti tisto samozavest in ponos, ki smo ju Slovenci obcutili in cutili ob osamosvojitvi in jo imamo v genih.

Mar smo si Slovenci sami krivi, ce smo eden najstarejsih evropskih etnosov?
~~~~~
  
Veneti zgodovina brez ustrahovanja
Po pangermanizmu in Panslavizmu

Knjizevniki, jezikoslovci, pesniki in drugi izobrazenci 19. stol. so si predstavljali narod zgolj kot jezikovno tvorbo. V tem smislu so zaradi slovanskih in "slovanskih" imen, tudi na neslovanskih predelih, predstavljali Slovane kot prvoten oziroma avtohton narod Evrope. Takrat se ni bilo interdisciplinarnega studija, in sele kasneje so se razvile vede kot so etnologija, arheologija, sociologija in druge, na podlagi katerih je bil narod opredeljen prvenstveno kot kulturna in socialno povezana skupnost ljudi.

Toda politicni in imperialisticni rezimi niso cakali, da bi prislo do izciscenih pogledov na narod. Ker so financirali univerze, ki so bile vsled tega od njih odvisne, so jim lahko narekovali tudi oblike znanstvenih objav, ki so ustrezale njihovim namenom. Tako so z avtoriteto univerze nastajali akademski konstrukti, ki so kot "znasntvena" dognanja sluzili imperialisticnim namenom. Najbolj znacilen med njimi je bil konstrukt starega Germana, "naravnega, zdravega, moralnega in silnega", ki da lahko na dobro, v korist celotnega clovestva, spremeni ves svet.

Porodila se je ideologija pangermanstva, s katero je velenemstvo v oceh zavedene javnosti opravicevalo svoje pohode na vzhod in na jug. Med temi tudi pohod k Jadranu, med katerim naj bi Slovenci izginili kot narod in naredili prostor velenemstvu - torej nemski most od Severnega do Jadranskega morja.

Kot nekaksen odgovor na velenemski in pangermanski izziv je nastalo panslovanstvo. Ideologija s custvenim nabojem, ki je izdelala konstrukt o "starem Slovanu" (Praslovanu): ganljiva podoba ljudstva v naravi, ki je nosilec ljubezni in miru med narodi (Finzgar, pod svobodnim soncem). V smislu panslovanske ideologije, naj bi vsi slovanski narodi imeli svojo pradomovino za Karpati, to je v Rusiji, ki naj bi bila mati Slovanov. Od tam naj bi prisel tudi naselitveni tok Juznih Slovanov, najprej na Balkan in odtod se v Alpe. (Alpski Slovani") (Slovenci) naj bi bili tako le del Juznih Slovanov, s katerimi naj bi bili se v 9. stol. enoten narod tako po jeziku in kot po njihovi kulturi (Fr. Kos, M. Kos in drugi).

Taksna razlaga o izvoru Slovencev je bila temeljna postavka ideologije jugoslovanstva, za katero se je ze od vsega zacetka prikrivalo velesrbstvo. Z njo je zacelo nastopati takoj po osamosvojitvi Srbije leta 1870. Do prve svetovne vojne je velesrbstvo ze financiralo "mladinska" gibanja, npr t.i. Preporodovcev v Sloveniji, v cilju neke Jugoslavije, ki pa mu je pomenila samo veliko Srbijo. Tako je srbski ministrski predsednik Pasic leta 1914 porocal v avdienci ruskemu carju naslednje: Povedal sem mu tudi o Slovencih, ki gravitirajo k Srbohrvatom, in bodo privzeli srbohrvaski jezik, ker je njihovo narecje slabo in so ze davno izgubili svojo nacionalno samostojnost...

V tem duhu je potekala, bodisi v prvi kot v drugi Jugoslaviji, vsa srbska politika. Druga Jugoslavija je bila toliko hujsa, ker je bila komunisticna in totalitarna. Totalitarni aparat srbske tajne sluzbe je vztrajno prodiral v slovenske narodne in kulturne strukture, in rusil njihove znacilnosti. To je bilo posastno ropanje Slovenije v pogledu financ in gospodarstva, rusenje kakovostne ravni slovenske univerze, unicevanje slovenskih vasi, pa zgodovinskih in kulturnih spomenikov... Sredi osemdesetih let je Ljubljana ze imela srbskega zupana, Sloveniji pa so poveljevali srbski generali.

Tedaj se zgodi nekaj nepricakovanega. Na Dunaju izide v Glasu Korotana (10/1985) studija o Venetih, prednikih Slovencev z jasnimi dokazi, da le-ti niso juzni, temvec zahodni Slovani, potomci predrimskega in predkeltskega ljudstva Venetov.

Vsaj sto let z veliko muko grajene strukture juznoslovanske ideologije so na mah posle. V slovenski psihi se porodi neko olajsenje: nic nimamo in tudi nikoli nismo imeli nicesar z Balkanom.

Polemika v javnem tisku, ki jo v Sloveniji zacne od rezima spodbujeni akademski aparat, da bi dokazal nasprotno, se raztegne kar na nekaj let. Vse, kar je odvisno od javnega financiranja, je vprezeno proti Venetom. Zlasti se univerzitetni svet, ki naj bi, predvsem s svojimi doktorati in "doktorati", preprical vsakdanje slovenske ljudi, da gre v primeru Venetov za pravo krivo vero, povsem v nasprotju z resnicno znanostjo (beri: konstrukti). Dobro in predobro placan akademski lobby mora Venete vztrajno napadati, drugace so v sahu njegovi privilegiji. Svoboda raziskovanja in razpravljanja je ocitno brez pomena. Toda javna polemika prinasa prav nasprotno, z njo se vedenje o Venetih vztrajno siri.

Tik pred osamosvojitvijo Slovenije, kateri so Veneti, kot se suslja, dali odlocilen korak, je morala polemika na ukaz od zgoraj utihniti. Javna obcila o njih niso vec objavljala clankov in prispevkov.

Osamosvojena Slovenija pa naj bi bila za Slovence zgolj pirova zmaga. Poskusi, da bi jo v prihodnje znova uvrstili na Balkan, so scasoma postajali vedno bolj vidni. Ne v kako "Jugoslavijo", pac pa v neko "skupnost" za juzno-vzhodno Evropo, zakrinkano seveda z "mednarodnim" posredovanjem. Nekaksen balkanski Commonwealth, mogoce celo pod krono Karadjordjevicev?

Taksemu namenu so bili in so ocitno napoti nesrecni Veneti, ki slovensko pamet vztrajno odvracajo od Balkana. Idejni in upravni teror nad njihovimi zagovorniki vsled tega kljub osamosvojeni Sloveniji ne popusca. Na znanstvenih ustanovah (univerza, akademija, instituti) bi bil zagovornik venetskega porekla Slovencev osumljen "znanstvenega" krivoverstva in lahko celo odpuscen z (dobro placanega) mesta. Kdo bi tvegal kaj takega? Donosno delovno mesto je nedvomno bolj pomembno, kot pa akademska svoboda in znanstvena resnica. V tem pogledu se nikakor ni bilo saliti, saj so v destletjih po drugi vojni z nekdanje Alma Mater Alexandrina, zatem Univerze Edvarda Kardelja, pognali nad 90 izjemno dobrih predavateljev, kar danes celo brez sramu priznavajo.

V taksno obskurno vzdusje pade v letu 2000 izdaja novega venetskega zbornika. V njem so prispevki in clanki uglednih osebnosti v svetu, iz ZDA, Kanade, Francije, Rusije, Avstralije in kljub vsemu tudi iz Slovenije. Akademski lobby v Sloveniji je vec kot v zadregi. Grozi nevarnost, da bo svet na slovensko univerzo in njene diplomante zacel gledati z nezaupanjem, tako kot na kako znanstvene ustanove v tretjem ali cetrtem svetu (Ponga Ponga, Papua...). V slovenski javnosti pa bo univerza kot znanstvena ustanova kmalu demistificirana.

V taksnih razmerah mora priti do dokoncnega obracuna z Veneti, ali pa do kakega kompromisa z njimi. Na vsak nacin mora priti tudi to, doslej "amatersko" podrocje, pod nadzorstvo prave (uradne, toje rezimske) znanosti. Mogoce kar preko "mednarodnega" posveta, na katerem bodo tako "eni in drugi" (torej amateri in uradni protivenetski znanstveniki) povedali vsak svoje, Mogoce bi Venete raztegnili celo na Balkan? Z akademsko avtoriteto in ustreznimi konstrukti je tudi to mogoce.
~~~~~
  
Matej Bor, ostaja med nami
(Radovljica 1993, J. Savli)

Sredi poletja - ze nekaj let je od tega, potem ko je na pobudo Ivana Tomazica, izdajatelja, izsla v Glasu Korotana (stev. 10) prva venetoslovna studija pod naslovom "Veneti, nasi davni predniki" (Dunaj, 1985) in v osrednjem tisku tedanje, se jugoslovanske Slovenije sprozila oster odziv, se je vanjo takoj vkljucil tudi Matej Bor, nekdanji partizan, tkm. pesnik revolucije, ugleden knjizevnik, clan slovenske akademije, in s svojimi posegi v prid venetski teoriji postavil nastalo polemiko o izvoru Slovencev na novo, ne samo akademsko, temvec tudi idejno-politicno raven.

Njegov nastop je krepko zamajal bodisi stare panslovanske predstave o izhajanju vseh Slovencev z ozemlja nekje za Karpati, kakor tudi o pripadnosti Slovencev jezikovni skupini ter poreklu Juznih Slovanov, s cimer so se zatresle tudi same politicne in akademske strukture, ki so natej osnovi utemeljevale svoj "raison d'etre", tako da v slovenski javnosti poti za drugacno razmisljanje ni bilo in je ni smelo biti.

Objavo Borove studije o razresitvi stevilnih napisov, ki so jih zapustili Veneti (pribl. 5. stol. pr. Kr.), izveden na podlagi slovenskega besednega zaklada, so v nadaljevanjih prinasali Knjizevni listi, priloga osrednjega slovenskega dnevnika Delo. Objava je izzvala hudo polemiko, ki je v istem listu, in deloma tudi drugod, trajala vec mesecev, v presledkih pa kar nekaj let.

V polemiko so se bolj ali manj neposredno vkljucili  akademski krogi, zlasti predstavniki zgodovinopisja, narodoslovja in v tem, kar zadeva razresevanje venetskih napisov, se posebej predstavniki jezikoslovja. Prav na tem podrocju se je v Knjizevnih listih vnela znanstvena bitka, kakrsne slovenska javnost do tedaj v dnevnem tisku se ni videla, in je verjetno tudi drugod po svetu ne srecamo. Argumenti za slovensko razlago venetskih napisov in proti njej so se soocali na najvisji strokovni ravni, da se je kar iskrilo, in Matej Bor, ki je s strokovnimi odgovori uspesno zavracal svoje kritike, je kot knjizevnik pridal vsej polemiki se poseben spiritus, tako da je zadobila tudi literarno vrednost ter ima vsled tega trajen pomen.

Polemika o Venetih je postopno prenehala, ne da bi kdo izmed sodelujocih popustil. Toda, tudi vsakdanjemu slovenskemu cloveku, ki ji je sledil, je bilo ze od zacetka jasno, da pri vsem tem ni slo v prvi vrsti za strokovnost, temvec za idejno, oziroma za ideolosko vprasanje. Ce smo Slovenci potomci starodavnih, cetudi praslovanskih Venetov, potem ne pripadamo skupini Juznih Slovanov oz. Jugoslovanov, kot so nas doslej ucili.

Postavljalo se je torej vprasanje verodostojnosti razlag o juznoslovanskem  poreklu Slovencev in s tem tudi jugoslovanske unitaristicne ideologije. Spoznanje, da Slovenci ne pripadamo skupini Juznih Slovanov, je hote ali ne navajalo slovenske ljudi k razmisljanju o nujnosti samostojne Slovenije, ali vsaj k temu, da se Slovenci odlocno zoperstavimo valu pojugoslovanjenja, ki je v tistem casu ze zacel preplavljati dezelo. Zaradi Venetov je bil Belgrad na tem, da v svoji propagandi za enotno jugoslovanstvo izgubi svoj glavni argument, ces da so bili vsi Juzni Slovani nekoc ze enoten narod in da bodo le v ponovni enotnosti mocni in s tem kos imperialisticnim teznjam nemstva ter italijanstva.

Ob taksnem, vsakomur razvidnem ideoloskem ozadju spora o poreklu Slovencev, ki naj bi bil zgolj strokovne narave, je treba povedati, da se Matej Bor niti javno niti zasebno ni zavzemal za kako svobodno in neodvisno Slovenijo, prej za neko razumno urejeno Jugoslavijo, dasi se v razpravljanje o njenem smislu ali nesmislu ni spuscal. Vendar ga je jugoslovanski tisk kljub temu, zlasti v Zagrebu in Belgradu, vztrajno prikazoval kot razbijaca slovanstva in jugoslovanstva, in ga s tem postavljal na zatozno klop pred uradno Jugoslavijo, ali bolje, pred njenimi politicnimi in druzbenimi organizacijami.

"Slovenski akademik Matej Bor se nadalje uporno zatrjuje, da Slovenci niso Slovani, temvec Veneti," je ze v naslovih poudarjal jugoslovanski tisk, in vztrajno odklanjal objavo Borovih pojasnil, da so tudi Veneti praslovansko ljudstvo. Slo je za groznjo vsej Sloveniji, ker je bila dopustila polemiko o tem, ali so Slovenci sploh juznoslovanskega porekla. Ali se dolocneje povedano, za groznjo takratnemu slovenskemu vodstvu, ki je z dopustitvijo te polemike ocitno hotelo pokazati Belgradu, da Slovencev se nima dokoncno v rokah.

S tem, da je belgrajski rezim obtozil protijugoslovanstva Mateja Bora, uglednega slovenskega akademika, je hotel  Slovence ustrahovati, zatreti ne samo morebitno gibanje za odcepitev, ki ga takrat se sploh ni bilo, temvec tudi vsako misel o tem. In kot je bilo v stari in zadnji Jugoslaviji navada, da so po potrebi padale politicne glave, tako naj bi padale tudi akademske, zacensi z Borom, in potem vsemi tistimi, ki so si upali razmisljati po svoje.

Bor se pred groznjami ni vdal. On se nikoli ni vdajal, ze od takrat, ko je kot partizan na zacetku druge vojne v svoji znameniti pesmi "Previharimo viharje" zabrusil nemskemu okupatorju: "Vas bog so rop, pozig, umor!" Kot tudi ne v svincenih povojnih letih s protestom v pretresljivem ciklu "Sel je popotnik skozi atomski vek", in niti ne sedaj, ko je odkrival starodavno poreklo Slovencev. Z odkritji, ki so pomenila neposreden spopad z jugoslovanskimi strikturami in njihovo unitaristicno ideologijo.

Vztrajal je, zavedajoc se bogastva slovenskega kulturnega in zgodovinskega izrocila. Zavedajoc se, lahko bi rekli, rodovitne slovenske zemlje, ki potrebuje se vec razumnih obdelovalcev. Zato je nenehno ustvarjal, korakal proti toku, proti poplavi lahkotnega misljenja in odtujenosti, ki se je razlivala v slovenski prostor.

Zaradi tega njegovo delo ni samo vrednota, temvec tudi sporocilo, ki ga je zapustil, potem ko je lani konec kimavca nenadoma odsel. Osebno ga ni vec, toda njegov duh ostaja, ostaja v njegovih delih in opominih k pokoncnosti, k ustvarjalnosti, k spostovanju vrednot!