•   Drzava Zivi v Ozracju Destruktivnih Mitov... - Vadim Kozinov  
•   Kdo si je izmislil Cubajsa - Sergej G. Kara-Murza  
•   Kaj je Rusija? - Dmitrij Balasov  
•   Ob rob rusko-slovenskemu vrhunskemu srecanju
•   Etnos, sistemska znanost, pasionarnost - Lev Nikolajevic Gumiljov  
•   Brezprstni (1972) - Vasilij Šuksin
•   Modri Kacji Pastir - Mihail Prisvin
•   Tevejska Kozamunda -  Janezka Mitomana iz Kranja  
•   Velika Grbovna Knjiga by Janez Vajkard Valvazor  
•   Odkritje neevidentiranega krsta pri Savici
•   Cas za razumevanje - Vadim Kozinov  
•   Najstarejsa knjiga vzhodno slovanske civilizacije (v Ruscini)
•   Slovensko Zgodba
•   V vednost in razmislek
•   Slovenski Sindrom
•   Moskovski tednik Kultura No. 5, 8-14 februar 2001, str 12  
•   Pobuda za Kostnico  
•   Besedilo brosure Karantanija
•   Dvojezicna knjizica Andreja Lenarcica
•   O »etnogenezi«
•   Koroska te simbolike ne pozna Ali bomo dobili nov grb in zastavo?
•   Plecnik in Veneti

  
October 7, 2002
Iz rušcine: Just Rugel

Vadim KOŽINOV
Država Živi v Ozracju Destruktivnih Mitov...

  Mediji so že dobrih deset let ukvarjajo s razkrinkavanjem raznovrstnih mitov, ki so se propagandirali do leta 1985. Razumljivo, to je nujno in vcasih celo resnicno plodonosno delo. Ker pa se s tem razkrinkavanjem ukvarjajo ljudje, ki so se v svoji vecini do 1985 ali celo do obdobja 1988-1991 sami nahajali v oblasti teh mitov, delajo svoje delo praviloma zelo površno.
  Bistvo njihove "metode" je v elementarnem "prevracanju" navzven teh pojmov in ocen, ki so se propagadirali prej: to kar se je smatralo za povsem pozitivno, je zdaj povsem negativno, prejšnjo "ura!" so zamenjali na "dol!", sijajno na anatemo. Tako je na primer sedanji "akademik" A. N. Jakovljev leta 1984 izdal v nakladi vec sto tisoc izvodov obsežno knjigo "Od Trumana do Raegana", (oddana v tiskarno le nekaj mesecev do zacetka "perestrojke"), kjer so na štiristo straneh ZDA predstavljene kot resnicno grozovit fenomen, kot žarišce svetovnega zla, brez žarka upanja. In kaj? Avtor v tej knjigi kolne ZDA, v naših casih pa jo predstavlja kot najvišji socialni vzorec, od katere se mora Rusija pobožno uciti.
  Seveda pa je še bolj obžalovanja vredno in škodljivo drugo - prevladujoce danes energicno stremljenje pokazati vso postrevolucionarno Rusijo kot neko unikalno in razumljivo brezizhodno nakopicenje vsakršnega zla, laži, ispirjenosti, ogabnosti. Ta nova mitologija (ki v svojem bistvu ni nic drugega kot le elementarno "preobracanje" prejšnjega) vpliva zelo rušilno na zavest in konzekventno na obnašanje miljonov ljudi, ki se vse bolj predajajo brezupu, so v koncni fazi vse bolj demoralizirani, kajti kaj je moc narediti v državi, ki je v njihovi predstavi tako grozna. Situacija je privedena do komicne skrajnosti: neredko slišiš bodrilna svarila kakšnega tujega gosta, ki, soocen z ekstremisticnim zanikanjem, zacenja prepricevati "aborigene", da cezmerno pretiravajo, da ni bilo vse tako brezupno v Rusiji itn.
  Stvar seveda nikakor ni v tem, da se z "rossijskim" "zlom" pretirava. Le-to je nedvomno ogromno in strašno. Stvar je v tem, da se to zlo poskuša predstaviti kot predvsem in samo "rossijskaja" "last", ko kar naravnost izjavljajo ali pa podrazumevajo, da naj bi v ostalem svetu (ali vsaj v t.im. "civiliziranem svetu") na splošno vladala blaginja in dobrota.
  Na tem temeljijo sedanji propagandni miti. V resnici pa je zlo Rossii nedvomno le eno iz izrazov svetovnega (vkljucno s "civiliziranim svetom") zla. Kljub temu pa so uspeli miljonom ljudi vbiti v glavo, da smo mi malodane edini nosilci zla...
  Vzemimo na primer vojno v Afganistanu, na katero se sipljejo neštevilna prokletstva kot na brezprecedencno grozovito tragedijo, ki se je povrh vsega izkazala za jalovo in je stala življenja 13.5 tisoc naših vojakov. V medijih se praviloma ta vojna interpretira kot znacilen, celo nekako neizbežen izraz zlovešcega bistva prav naše države.
  Presenetljivo kot je, so ljudi zmogli prisiliti k pozabi o samo pet let prej koncani vojni v Indokitajski ki so jo ZDA vodile, naj omenimo, ne s sosednjo z njo državo a vec kot deset tisoc kilometrov stran od svojih meja. Ta vojna je bila prav tako dolga in prav tako jalova, razen tega pa je v njej padlo 54.5 tisoc ameriških vojakov (se pravi 4 krat vec kot naših vojakov v Afganistanu). Znano je, da so mnogi ljudje v ZDA zavzeli zelo kriticno gledišce do te vojne - predvsem zato ali pa celo samo zato, ker je bila izgubljena. Pojavila so se celo družbena razploženja, ki so dobila naziv "vijetnamski sindrom". Vendar sta kmalu Reagen in njegova ekipa zmogla prepricati vecino prebivalstva ZDA, da se je vse delalo prav. Tako da so kasnejše vojaške akcije ZDA v Iraku bile sprejete s pravim navdušenjem.
  Povsem drugacne so zadeve z Afganistanom. Med to vojno sem do nje imel negativen odnos, ki sem ga tudi objavil, ko sem dal intervju japonskemu casopisu "Asahi" leta 1982. Vendar sem se tudi takrat zavedal, da je bila vojna ZDA v Indokitajski z nravstvenega stališca nic manj nedopustna akcija kot je bila afganistanska. In smatram za absurdno in skrajno škodljivo to dejstvo, da ruski ljudje, ki so jih obdelali sedanji mediji, vidijo v afganski vojni nekaj takšnega, kar odlocno izpostavlja našo državo v sodobnem svetu - kot nekakšen sramoten madež. Tu je bolj umestno reci: sramota tistim, ki so zmogli vbiti v duše miljonov ta mit! Vbiti v ljudi absolutno neutemeljene predstave, da si prav in samo njihova država dovoli surove in breznravstvene vojaške akcije; to je svojevrsten informacijski zlocin, ki vodi k težkim posledicam.
  Ali druga smer v današnjih medijh: vsiljevanje ideje o tem, da je ZSSR, kot naslednica tradicij "Rossijskoj imperii", bila neka unikalna jeca narodov, ki je zatirala njihovo nacionalno samostojnost in zavest; povrh tega se nacionalne republike opisujejo kot cista fikcija. No predpostavimo celo, da so te republike, recimo Azerbajdžan, bile fiktivne državne formacije in konzekventno, 6 miljonov Azerbajdžancev se je nahajalo v stanju nacionalnega zatiranja. ce je temu tako, se naravno ponuja vprašanje: kako oceniti položaj 9. miljonov Azerbajdžancev, živecih v sosednjem Iranu (približno 1/5 prebivalstva te države), ki nimajo niti najosnovnejše avtonomije?
  Nekdo lahko ugovarja, da Iran ni etalon, kajti to ni "civilizirana" država. Poglejmo si v tem primeru ZDA. V prejšnjem (XIX. - prispevek je iz leta 1999 - op. pr.) stoletju so si ZDA nasilno prilastile skoraj polovico ozemlja suverene države - Meksike, skupaj z brez dvoma najbolj dragocenimi teritorijami v ZDA kot so California in Texas. Na ozemlju ZDA sedaj živi približno 15 miljonov Meksikancev. Vendar ni ne sluha ne duha niti o namigih za dodelitev avtonomije...
  Skratka, tudi tukaj, kot v primeru z afgansko vojno, se srecujemo s sovražno, lažnjivo prakso "dvojnega standarda". Do nas imajo maksimalne zahteve, ki jih ne izpolnjuje nobena država, v drugih državah pa se odsotnost celo minimalne nacionalne samoodlocbe teh ali drugih narodov obravnava kot norma, ali bolj precizno, se sploh ne obravnava.
  Vsaka "omejitev" nacionalne suverenitete poljubnega naroda v ZSSR ali v današnji Rossii se tolmaci kot manifestacija despotizma in totalitarizma, medtem ko se v "demokraticni" Velikobritaniji in Španiji že desetletja vodijo krvave vojne za elementarno avtonomijo Olstra ali Države Baskov.
  Stvar ni v tem, da nas kršitve nacionalnega suvereniteta v ZSSR ne bi smele zadevati. Stvar je samo v tem, da se te kršitve stalno prezentirajo kot nekaj lastnega prav in samo naši državi, ki se konzekventno potem prikazuje kot razvpita "imperija zla", ki naj bi menda v tem smislu bila nek unikalni fenomen.
  "Primere" podobne propagande lahko naštejemo na stotine in stotine. Ti miti, ki povzrocajo veliko škodo, resnicno unicujejo zavest ljudi, ki zacenjajo gledati na svojo državo kot na antipod tako imenovanim civiliziranim državam, na center raznorazne nesnage, ki naj sploh ne bi imela pravico do obstoja.
In ce tem vbijajocim v glavo mitom ne bo postavljena bariera, ce se bo še naprej svetovno zlo opisovalo kot "svoje rusko" zlo, o nobenem preporodu ne more biti niti govora. Danes pred vsakim avtorjem, v katerem je še živ obcutek odgovornosti za svoje delo, stoji naloga nasprotovati propagandi unicujocih mitov.
    
October 7, 2002

Rusko-judovski odnosi so ostra tema v Rusiji, za mnoge boleca, polni min s sprožitvenim zamikom. Le-ta predpostavlja potrpežljiv in dobrohoten dialog, vztrajno iskanje vzajemnega razumevanja in vzajemnega soglasja. Ta pa je nemogoc brez znanja zgodovine. »Ne obstaja zemeljsko vprašanje, neprimerno za premišljeno diskusijo med ljudmi«, upraviceno pravi Aleksander Solženicin. In res: ce zamolcujemo preteklost, ne moremo pozdraviti spomin, razumeti sedanjost in izgraditi most v bodocnost. Ni slucajnost, da je prvi del zamisli - raziskave »Dvesto let skupaj (1795-1995)«, ki je izšla nedavno, izzvala širok družbeni odmev v Rusiji.
Danes znani publicisti in družboslovci diskutirajo o tej knjigi, razmišljajo o tem, kaj je potrebno razumeti in narediti za vzpostavitev uspešnega rusko-judovskega dialoga v Rusiji.

Sergej G. Kara-Murza

Kdo si je izmislil Cubajsa
Farizeji niso imeli nic s privatizacijo

Svojcas sem sodeloval v eni iz »okroglih miz«, posvecenih »problemu primiritve Judov in Rusov«. Skupni imenovalec glavnih tez govornikov je bil, da je glavna ovira na poti k tej primiritvi antisemitizem, ki je domnevno izvorno lasten Rusiji.

Naj izpostavim stereotipe,  v okviru katerih se obravnava vprašanje:  Kot prvic, je to predstava o Rusih in Judih kot o dveh monolitnih v pogledih blokih (etnosih, narodih, kulturah itn.). Takšen pristop je ocitno nekonsistenten. Še posebaj v casu družbenih katastrof kot so revolucije in perestrojka, ko je družba razklana. Danes, na primer, je glavno vprašanje po kateremu se ljudje delijo na »svoj-tuj«, - odnos do reforme Gajdara-cubajsa-Grefa, njenih ciljev, rezultatov in simbolov. Tudi sam pojem Jud ima razlicen smisel, ce je govora o Gusinskemu ali mojemu zdravniku iz poliklinike.
Drugo lažno izhodišce je pretirana zgodovinskost. Trdi se, da je antisemitizem domnevno invarianten in ima svetovno-zgodovinski smisel, da se njegove korenine morajo iskati v globoki zgodovini. Judje naj bi menda imeli miticno lastnost »viktimnosti« - vedno naj bi bili pod udarom. Naj bi bila izgon Judov iz Anglije l. 1290 in preganjanje NTV  pojava iste vrste.
Meni se to zdi odmik od zdrave pameti. Enak, kot je v tistem primeru, ko vrsta znanih avtorjev zagovarja misel, da naj bi bila holakavst in nacizem skorajda predpisana v Novi zavezi (vpeljali so celo izraz »nacisticno-kršcanski«). ce že stremimo k dialogu, nas ni nujno vleci v zgodovinski labirint I. ali XII. stoletja, govorimo raje o konkretnih dogodkih. ce o NTV, torej o NTV. V resnici nihce ne povezuje svojo antipatijo do Sorosa z zadevami farizejev v starodavnem Jeruzalemu ali skopost izposojevalcev denarja s srednjeveško Anglijo. Neki zgodovinar daje temu zelo zapletenemu vprašanju naslednjo razlago: Rusi naj bi bili menda v množici zelo neprosvetljeni in praznoverni. V duši so pogani, razsvetljajocega vpliva religije niso bili deležni, njihov svet je zato zapolnjen s raznimi gozdnimi divjimi možmi in kikimorami. Z njihovimi mahinacijami opravicujejo svoje neuspehe. Kot pac vsako obdobje poraja svoje pesmi, tako so Rusi danes v svoji domišljiji ustvarili nove gozdne pošasti in kikimore: Berezovskega, Gusinskega in cubajsa. Ni slabo!  lahko bi pomislili, da cubajs kot politicna realnost ne obstaja, pa tudi privatizacije in gospodarske katastrofe ni bilo. Enostavno, Rusi so v svoji domišljiji ustvarili lik rdecelasega cubajsa in zato ves nepotreben hrup!
Predlagam pretresti takšno vprašanje. V tem trenutku, v zvezi s »reformami«, vecina prebivalstva Rusije preživlja socialno razdejanje - propad države, osiromašenje, gospodarski kolaps, kriminal itn. Vplivna  judovska elita pa je nepretrgoma demonstrira navdušenost. Kaj to ne govori o prisotnosti razkola v važnem razlogu? Poglejmo si ocene obdobij v zgodovini Rusije. Vsi njeni narodi imajo perestrojko za najhujše obdobje. Samo pri Judih je ta na prvem mestu po številu pozitivnih odgovorov. Postavlja se vprašanje: ce vpliven del prebivalstva smatra za blagor to, kar je za vse ostale razdejanje, ali ni prav to razlog za napetost.
Seveda, še zdalec se niso vsi Judje veselili nastopajocega propada ZSSR. Poznamo tudi takšne stihe judovskega pesnika Dmitrija Golkova:

Krstila nas je perestrojka kruto,
pogreznila je vsakega v t'mo,
in strašnega crepinje ognjemeta,
dohitevale so vsakega in vse.
In mocneje vonja kloake,
bridke revšcine, letajoce nad zemljo,
je bil zlovoljen zrak perestrojke,
sladki duh nepokopanih teles.

Kakorkoli že, politicno aktivni predstavniki judovske elite so podprli smer na razpad zvezne države, potem pa tudi na razrušitev sovjetske državnosti. Prav oni nastopajo pod pogojnim imenom »Judje«, tu je srž problema. Ne vemo, ce so ta naziv uzurpirali ali pa so pooblašceni s strani judovske skupnosti, cigar glasove ne slišimo.
Za nas je glavno to, da je ta sila proti ruski kulturi (in torej tudi narodu) vložila obtožbo, ki v realnem kontekstu (ce bi bila potrjena s strani svetovne elite) pomeni vojno na unicenje. To je ta obtožba o antisemitizmu, domnevno izvorno lasten Rusiji. ce bi molce priznali to obtožbo, bi naložili bodocim generacijam težko breme.
Ta obtožba je totalna in nedolocljiva. Stvar ni o vsakdanjih trenjih. Govorijo o kulturnem genotipu (za antisemite imajo tudi Puškina in Gogolja) in državnem antisemitizmu (carskem, sovjetskem in celo današnjem »demokraticnem«). Obtožujejo vplivne osebnosti in množica intelektualov srednjega nivoja. Ti dolocajo tudi stereotipe zahodnega tiska. V Rusiji so z njimi zapolnjene revije humanisticnega profila. Mera je v teh obtožbah odsotna, tako da se holakavst že tolmaci kot produkt ruske kulture (ta je, tako rekoc, »vrgla seme«, iz katerega je zacel kaliti nacizem).
V vseh medetnicnih odnosih je prisoten etnocentrizem, distanca do »tujca«, ki v pogojih krize dobiva znake fobije in sovražnosti. V Rusiji je to zadevalo tudi Jude, ceprav manj kot v Evropi in ZDA. Rusija je bila tista, mogoce edina v kršcanski kulturi, kjer ni bilo fundamentalnega antisemitizma. Ruska kulture je torej postala za Jude tocka opore.
Ko pripenja danes Rusiji, ki balansira nad prepadom, etiketo antisemitizma, dela judovska elita ogromni eksistencialni pljunek v lastni vodnjak. Dobro bi bilo se  spomniti besed pesnika - Juda Davida Šrajera-Petrova:

Ko mi umreti bo cas
komaj žive
Bodo šepnile moje
polmrtve ustnice
Postali smo tuji  Rusiji
tuji
A bili smo svoji
sinovi Jegude.

(Punktacija avtorja.)

Seveda,  razpršene knjige, redke »okrogle mize«, so le krivo zrcalo, odsevajoce zapletene odnose naših razklanih narodov. Tudi krivo zrcalo velja raziskovati, vendar glavni pogovor gre, je šel in bo šel na molekularnem nivoju, ne pa na televiziji ali v casopisu »Izvestija«.
V vsakem primeru pa bo osrednji pogovor med tistimi, ki bodo ostali da obnovijo Rusijo, ki jo je oropala in izsesala zveza »novih Rusov« in »judovskih magnatov«. Med tem obnoviteljnim delom se bomo dogovorili - brez vsakršne mistike in visokih besed. Dogovorili se bomo, ne glede na vse napetosti, nerazumevanja in zamere. Zato, ker bodo ostali z nami Judje, ki razmišljajo o Rusiji, kot judovski pesnik Boris Cicibabin:

Zledenel sem v tvoj kožuh
z dihom in srcem,
in v tem življenju
bom brez zašcite, -                
in ne pojdem v tujine,
kot Herzen,
usoda Abbakuma
na celo mi trka.
  
October 7, 2002
Iz rušcine: Just Rugel

Dmitrij BALAŠOV
KAJ JE RUSIJA?
    Od takrat, ko so se pojavili slovanofili in zapadniki, ostaja v središcu pozornosti in glavna tema sporov teh dveh smeri unikalnost Rusije med evropskimi državami. Zapadniki so trdili (in trdijo tudi danes), da je Rusija ena izmed evropskih držav, samo da je bolj primitivna in se mora uciti od razvitih zahodnih držav, sprejeti mora zahodno kulturo, da bi "dohitela", presegla svojo zaostalost itn. Slovanofili so na to odgovorjali, da ni mogoce razumeti rusko dušo, posebne zgodovinske predestinacijie Rusije, ki pa so jo oni, žal, videli samo v duhovnih posebnostih ruske nacije, v pojavih torej nestalnih, spremenljivih, ki nimajo vkusa in barve, kar je razumljivo slabilo njihovo argumentacijo proti pritiskom zahodnega prakticnega materializma.
  To vprašanje o podobnosti ali nepodobnosti Rusije z zahodnimi državami ni zacuda razrešeno vse do današnjih dni.
  Razlogi za to so mnogoštevilni, ne nazadnje je to realna zmaga zapadnikov nad slovanofili na prelomu XIX. in XX. stoletja, ali bolj tocno, v prvih desetletjih sovjetske oblasti, ko smo se kot rezultat takratnega idoliziranja Zahoda, "kulturne Nemcije" znašli popolnoma nepripravljeni, ideološko in politicno za odboj nemško-fašisticne agresije. Kaj nas je to stalo in koliko smo morali za to placati - vedo vsi.
  Naj povemo naravnost: nori in pogubni plani preusmeritve severnih rek, nepremišljeno in brezdušno razsipavanje gozdnih bogatstev države, drzne vaške "združitve" in ostali kavalerijski juriši na rusko poljedeljstvo (in kot posledica strm padec letin), unicenje zgodovinskih in kulturnih spomenikov in mnogo drugega - vse to izhaja iz istega nerazumevanja (in glavno, nehotenja razumeti) posebnosti Rusije, njene neponovljivosti, njene temeljne nepodobnosti z državami Zahoda, kar so cutili Slovanofili niso pa znali specificirati v tocnih "materjalnih", da tako recemo, dokazih.
  Stvar je v tem, da v XIX. st., ko so se zaceli spori med zapadniki in slovanofili, ni bila znana ali raje, ni bila raziskana (kajti naši predniki so vsa naša teoreticna dognanja odlicno cutili in upoštevali pri gospodarjenju) povezava naroda, etnosa s svojim ozemljem, podnebjem, s svojim ekološkim okoljem. Zato so se takratnim zapadnikom zdeli izvirnost nacionalne kulture in nacini življenja nebistveni, gospodarstvo pa sposobno k polni perestrojki na manir "kulturnih" zahodnih držav. Do pojavitve že v našem, sovjetskem casu del genialnega Vernadskega in posebno, do pojavitve fundamentalnega dela Leva Gumiljova "Etnogeneza in biosfera zemlje" - v katerem je pojem nacionalne unikalnosti prvic bil interpretiran materialisticno, etnos pa kot specificen pojav pokazan v razvoju in v povezavi s svojim okoljem, svojo ekološko nišo, - ni bilo moc preseci zahodni, kozmopliticni pogled na nacijo.
  Vsi pomnimo (in ne bomo pozabili!) tezo, ki se je trajno utrdila v literaturi, poeziji, družbeni misli naše države 1920-30. let, da bodo nekoc in prav kmalu vse reakcionarne nacionalne posebnosti izginile, "minila bo plemenska sovražnost" (iz dolocenih razlogov se je patriotizem tolmacil predvsem kot povod za sovražnost in nic drugega!), življenje in kultura in celo jezik bodo unificirani, in koncno bomo lahko, "brez Rusije, brez Latvije, živeli kot edinstvena cloveška skupnost".
  Šele zdaj, po izidu zgoraj omenjenega dela, lahko koncno govorimo o patriotizmu ne kot o ljubezni, vsaj skromni, do dragih nam brez, sivih koc in ostalega, a kot o nujnosti, naravnem in neodstranljivem pojavu, ki ga moramo upoštevati sicer bomo zagubili in sebe in svoje okolje, in vse te narode, cigar zgodovinska usoda je povezana z usodo Velike Rusije.
  Nujno velja koncno razumeti, da smo mi del narave in odvisni od nje prav tako kot sami vplivamo na okolje; razumeti, da ce bi bilo možno edinstveno brezliko cloveštvo, bi se takšno pojavilo še v zgodnjem paleolitu; razumeti, da etnosi niso kaprica zgodovine a naravni in neizbežni (in nujni) nacini prilagoditve cloveštva k raznim ekološkim okoljem, oblika kulture pa je (v širokem smislu, kamor spada tudi graditev države in tip socialnih odnosov) izraz unikalnih, praviloma najbolj idealnih za ta kraj, odnosov cloveka s svojim okoljem. Razrušitev teh odnosov, nasilna "prilagoditev h kulturi", ki je tuja in etnosu in njegovemu okolju, se lahko in se je nemalokrat že koncala s polnim izginotjem kot etnosa tako tudi njegovega okolja. Naj spomnimo, da so vse pušcave na zemljski površini umetnega, antropogenega porekla <…>.
  Do dandanes se ne moremo znebiti od vsiljenega nam s strani pofrancozenega plemstva-zapadnikov prezirajocega pogleda na starodavno Rus', temeljecega na zelo preprosti shemi: to kar ni podobno Franciji ni za nikamor. <…>.
  Stvar ni v tem, kako smo živeli, boljše ali slabše, ampak v tem, da so ljudje drugacni! Drugacna - a ne enaka ali slabša - je bila civilizacija! <…>.
  Razumeti je treba koncno, da smo geografsko, ekološko in vsakršno drugacni od Zahodne Evrope! Od Zahoda nas deli nevidna a trmasta meja - negativna izoterma januarja (moj poudarek - JR). To mejo smo prešli in ustvarili civilizacijo, unikalnost katere ne more biti motena brez pugubnih posledic za obstoj nacije.
  Negativna januarska izoterma pomeni kratko poletje, dolgo in deževno medsezono. Pomeni, da se mora letina posejati, obdelati in zbrati v zelo napetih rokih brez pomoci kašne posebne toplote in rodovitnosti zemlje. Povrh vsega je zahodna Evropa locena od Severnega Ledenega morja in unicujocih severnih vetrov z nekaj varovalnimi pasovi. To so Golfstream, norveške in švedske gore, Alpe, Krpati, Pirineji. Za takšnimi kordoni, v mehkem podnebju, je bilo možno zlahka živeti brez posebnih skrbi. Na Vzhodu Evrope pa se vse naglo menja. Pocez niti enega gorskega hrbta! In Ural in Jenisejske gore gredo vzdolž, od severa na jug ter odkrivajo pot dihanju Severnemu Ledenemu morju, ki ga Golfstrem prakticno nikakor ne ovira. Podnebje "držijo" samo mocvirja in gozd. Mocvirja mehcajo, uravnavajo celinske temperaturne skrajnosti, rešujejo pred sušami, v starih casih in tudi ne tako starih so reševala pred sovražnikovimi vdori. Kaj nas bo stalo naše vratolomno oponašanje Zahoda pri melioraciji, izsušitvi vseh mocvirj po vrsti, pa si je težko celo predstaviti. Gozd, ki se razprostira na tisocih kilometrih je bil naš glavni klimatski kordon. Gozdna šcetina je gasila pogubne vetrove, ohranjevala vlago, cuvala plodno zemljo pred zamrznitvijo, od suš in vrocih vetrov. Za razliko od nas so naši predniki cuvali gozd. <...>.
  Poselitev je bila redka, na širokem podrocju, osnovane so bile majhne vasi, varovane z gozdovi in mocvirji. Vendar pa redka poselitev pomeni rastoco mobilizacijsko težavo v vojnem casu, kajti vojni pritisk na meje je neposredno odvisen, na koncu koncev, od gostote prebivalstva. Tako smo imeli na Zahodu proti sebi mnogoljudne in agresivne države. Osupljivo tu je, da smo ne glede na to, na vztrajne poskuse premakniti nas na Vzhod, ostali tam kjer smo bili. Ostali smo na na mejah Starodavne Rusije, na mejah Jaroslava Modrega. Kako je to bilo mogoce?
  Tu se moramo neizogino spet obrniti k fenomenu nacionalne, prav nacionalne, svoje, unikalne kulture! Naši predniki so iznajdli takšen model socialne organizacije, takšne oblike kulturnega življenja, ki so zmogle nadomestiti usodno, z vojaškega in geografskega stališca, pomanjkljivost naše države. Analizirajno to našo kulturo s tega zornega kota, kajti tu je odgovor na vprašanje: zakaj obstajamo, koko smo preživeli, se ohranili in ne samo ohranili ampak ustvarili Veliko državo?
  Naj povemo takoj: ko govorimo o sposobnosti ruskega cloveka k najvecjim naporom, ki jo je vedno dokazoval in dokazuje v vojnem casu, jo najveckrat pojasnujejo prav s temi samimi vojaškimi izkušnjami. To je napacno. Vojaške izkušnje ne morejo opremiti z vešcinami vso nacijo, kajti vojne so neredne, vojaki pa ubiti v bitkah. Sposobnost ruskega cloveka k totalni mobilizaciji je bila ustvarjena, ohranjevana in vzgajana v narodu z vsakoletnim poljedeljskim ciklusom, vsakoletno borbo za letino. Ruski kmet poleti prakticno ni spal in je zmogel, recimo, samo sena nakositi za sedem, sedem in pol mesecev vhlevljenja! Ta sposobnost, iztisniti iz sebe vse do zadnje kaplje, se je prenašala potem tudi na vojaško izurjenost.
  Da pa ne bi ta ciklus napenjanja vseh sil nacijo izsušil, jo pogubil, je kmet moral imeti tudi cas za oddih in tega je imel, jeseni in pozimi pa dobro placilo za svoj trud in tega je tudi imel! Kmetje Dopetrovske, starodavne Rusije niso živeli slabše kot plemstvo-vojaki; morali so imeti primerna oblacila, spomnimo se da je pri nas ves narod pozimi hodil v krznenih oblacilih: kratek krznen plašc na delu in plašc iz ovcjega kožuha za na pot; vsi so imeli valenki in vse to po zelo nizki ceni. V domovih so stale odlicne peci, na splošno je kmet imel odlicno domovanje, na severu združeno z gospodarskimi poslopji v en velik kompleks.
  Ruski clovek je imel kaj za braniti in namesto da bi jo popihal v gozd in tam cakal da plemstvo razrešujejo svoje zadeve, se je odzival na vpoklic hipoma in oborožen. V XIV.-XV.-XVI. stoletju so Rusi v nekaj dnevih zbrali armijo do sto petdeset tisoc in to ni bila najemniška temvec tako rekoc dobrovoljna armija medtem, ko gosta naseljena Evropa ni zmogla zbrati vec kot 30-40 tisoc ljudi, mobilizacija pa je zahtevala dolge priprae in velik napor za državno blagajno. Iz istega razloga ni bilo pri nas posebne viteške kulture, ceravno je seveda plemiška vojska (naši vitezi) presegala število vseh vitezov na Zahodu enoinplokrat. Ni bilo gradov-trdnjav, ki bi varovali pred svojimi kmeti ali sosedom-fevdalcem, kajti praviloma se s sosedi niso vojskovali, s kmeti- bogatimi in svobodnimi, - pa so si bili veliko bližje kot na Zahodu. Enako so pirovali in prirejali svatbe, plemkinje so hodile v iste zbore kot kmetice, peli so enake pesmi, oblacila in življenski stil so bili podobni. Povrh tega je bila narodna kultura pri nas karseda visoka kar je bil dopolnilni kohezivni medrazredni dejavnik. Ponovno naj poudarimo: ne zato, ker je bilo naše plemstvo posebno dobrosrcno ali so se jim smilili mužiki! Ko je Petr nasilno locil vladajoci razred od naroda, je usmiljenje mahoma izginilo. Razlog je bil v zgodovinski neobhodnosti, v tem, da bi preživeli in odbranili meje malozaseljene države.
  Vcasih lahko slišimo in celo preberemo, da Ruse nikoli niso brigale vojaške izgube ter da so zato zmagovali.
  ce naši predniki ne bi spoštovali vsako posamicno življenje bi enostavno izginili. Narodi, ki so okrožali Rusijo so bili številcnejši od nas. Znali smo, naucili smo se, zmagovati v bitkah praviloma z manjšimi silami. In spet, na racun duha v vojski, kohezivnosti, tovarištva in, naj dodamo, dobrega orožja. Celo v najbolj težki bitki na Kulikovem polju nas je bilo manj kot Tatarov, skorajda enkratinpol. Ko sta Hvorostinin in Vorotinski zaustavila vpad Gireja na Moskvo, sta imela na razpolago 40.000 vojakov, Girej pa jih je imel 150 tisoc pa je bil vseeno razbit v puh in prah. Sibirijo so Kozaki osvojili z neznatnini silami. Enake so bile (z nadmocjo nasprotnika) vse zmaga Suvorova in sploh vse slavne zmage ruskega orožja, ki nikakor niso temeljile na številcni premoci.
  Da, naše konjeniško plemstvo ni nosilo na sebi grbe in ostalih pestroblešcecih okraskov, tudi ni imelo izoliranih bivališc, visokouglednega kulturnega svetka (bili pa so zato umetniki kot Andrej Rubljov, ki je "servisiral" ves narod in ne samo plemstvo, vso nacijo!). Ali se to lahko smatra za zaostalo kulturo? Ko je Stefan Batory (1553-86, poljski kralj, udeleženec Livonske vojne; op. pr.) prispel s stotisocno, najboljšo v Evropi vojsko pred Pskov, se je izpostavilo, da pskovski topovi streljajo dlje kot njegovi in zato dolgo ni mogel zaceti obleganje. Na svojo artilerijo se nismo protoževali tudi kasneje. Artilerija pa je in metalurgija in težka industrija zato je seveda govoriti tu o nekakšni zaostalosti popolnoma neumestno!
  Živeli pa smo, da, v lesenih domovih. In pravilno smo živeli! Kajti v našem podnebju, med mrazom in vlažnostjo, kaj je bilo lahko bolj blagodejno? Celo na toplem Zahodu je cele viteške družine razjedala tuberkoloza. <…>.
  Vendar vrnimo se spet k vojaško-politicni zgodovini države. Na teh ogormnih in redko poseljenih prostranstvih, je bilo nujna, v interesih obrambe, dobro delujoca skupna uprava, istocasno pa dobronamerno upravljanje narodov, skupaj in zraven katerih so živeli Rusici. In tu je kaj zanimivo: ustvarili so! Ustvarili so civilizacijo brez ozko-nacionalnega šopirjenja, civilizacijo kjer so prakticno in po zakonu vsi narodi enakopravni... <…>. Naj spomnim, da so po zavzetju Kazana vsemu tatarskemu premaganemu plemstvu bile darovane vse pravice ruskega plemstva.
Vse to velja vedeti tudi v naše dni...<…>.

September 15, 2002
Obvestilo kulturno-prosvetnega Drustva dr. Franceta Preserna za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo, 2529 prejemnikov
  
Ob rob rusko-slovenskemu vrhunskemu srecanju:
Prva in edina publikacija o 'slovenski' ruski kapelici v ruskem tisku (odtis s vecjo locljivostjo po zelji). Material za clanek je prispevalo nase drustvo, ki je tudi organiziralo objavo clanka. Objavljena je tudi slika Ruske kapelice.

S sredstvi drustva in po nasem narocilu je ruski umetnik Aleksander Kozinin naredil visokoumetnisko ter verodostojno kopijo – maketo Ruske kapelice (Kapelica je iz raznih vrst lesa, 310x397x213).
===========
Ze v tisku tri nove knjige v ruscini nasega drustva:

1. "Hisa Marije pomocnice" in tri zgodbe, Ivan Cankar. Zahvaljujemo se slovenskemu podjetju Biro 71 in njenemu direktoru moskovskega predstavnistva Radmilu-Bati Savkovicu za pomoc pri izdaji te knjige.

2."Veneti  nasi davni predniki", 1. del, avtor Jozko Savli. Naslednjo spomlad je predvidena izdaja 'venetsko-etruscanskih' tekstov Mateja Bora in izbora iz tekstov raznih knjig Ivana Tomazica.

3. "Izbrane pesmi",  avtorTomaz Salamun.

Svecana predstavitev 17.X. v Moskvi.
==========
Na spletni strani http://www.omnibus.se/beseda (Virtualna slovenska knjigarna) si lahko nalozite v formatu PDF tri nove eKnjige. Izdaje je pripravil Franko Luin (franko@omnibus.se). Te knjige so:
- Slovenija skozi stoletja. Ilustrirani esej. V knjizni obliki izsla lani v ruscini. Avtor Andrej Lenarcic.
- Ziga Herberstein, vojscak, drzavnik, diplomat in mirotvorec. V knjizni obliki izsla predlani dvojezicno, v slovenscini in ruscini. Avtorji Anna Horoskevic, Andrej Lenarcic, Jozko Savli, France Buhar, Valentin Janin.
- Zakaj Rusija ni Amerika. (Prevod iz ruscine obseznega osrednjega poglavja iz zelo popularne knjige Andreja Parseva z istim naslovom. Iz knjige:
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Lep pozdrav,
Just Rugel
Kulturno-prosvetno Drustvo dr. Franceta Preserna za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo (DFP)


  
October 7, 2002
etnos, sistemska znanost, pasionarnost
Lev Nikolajevic Gumiljov
Biografija znanstvene teorije ali avtonekrolog

PROBLEM ZVRSTI

Kot vemo, znanstvene teorije ustvarjajo taki ali drugacni Ijudje. Kibernetiki so si za to celo izmislili posebno ime - »crna škatla«. V to »škatlo« spravijo neurejeno informacijo, iz nje pa pride izoblikovana verzija, ki se - glede na svojo prepricljivost - imenuje hipoteza, koncepcija ali teorija. Avtorju se je posrecilo doseci tretjo stopnjo popolnosti, ki ji sledi samo še resnica, tj. sodba, ki je razumsko neovržna in ne potrebuje dopolnil. Na sreco naletimo na resnice samo v spekulativni (duhu dostopni) znanosti - matematiki, ki nima opravka z naravnimi pojavi, ampak s števili, tj. stvaritvami naših možganov. V naravoslovju, enako kakor v zgodovini, nahajamo samo fenomene, pojave, ki nikakor niso razumski, vendar morajo biti razumljivi še mnogo bolj kakor kvadriranje šestmestnega števila.

Naj pojasnim paradoks. Avtor je 75 let svojega življenja delal na podrocju geologije, arheologije in geografije, v teh znanostih pa je sreceval samo fenomene (pojave), ki jih je mogoce opisati z besedami, izmeriti pa bodisi z enostavnimi števili, bodisi s pojmi »vec/manj«, »bolj oddaljeno/bližje«, »starejše/novejše«. Te naravoznanstvene metode se je tako zelo privadil, da je celo zgodovino, na videz povsem humanisticno vedo, zacel preucevati po naravoslovnih. nacelih. Zaradi tega je doživel obilo neprijetnosti in žalitev, toda teorija etnogeneze je bila ustvarjena in celo pripisana akademiku J.V. Bromleju, ki je navajal avtorjeve ugotovitve brez ustreznih navedenk.

cetudi ni in ne more biti znanstvene ideje brez avtorjeve osebe, kajti za misel je potrebna glava, to pa ima clovek zmeraj le eno, je ocitno, da ima vsak znanstvenik kot clovek osebno življenje: šolska leta, težavne ekspedicije, družinske zaplete, težave v službi, pa tudi bolezni. Obenem pa ga odlikuje tudi požrtvovalno zanimanje za raziskovalno podrocje, posamicne probleme in empiricne posplošitve. Želja, da bi razumel tri stvari: Kako?, Kaj? in Zakaj?, se mu zdi samoumevna. ce se kak tovariš z znanstvenim delom ne ukvarja zaradi radosti spoznavanja, potem zastonj trati moci za preucevanje cesar koli. Naj bo direktor inštituta. To bo v prid tako njemu kot znanosti.

In ce je tako, potem avtorjev osebni življenjepis nikakor ne kaže njegovega intelektualnega življenja. Prvi življenjepis napišemo za kadrovsko službo, zadnjega, nekrolog, pa obicajno pišejo znanci ali pa kar sodelavci. Praviloma naredijo to šušmarsko, kar je škoda, zakaj nekrolog je neprimerno bolj dragocen od življenjepisa, v katerem je levji delež namenjen vsakdanjim cencam, ne pa globinskim ustvarjalnim procesom.
Za to ne moremo kriviti biografov: ti bi radi preniknili v »skrivnosti ustvarjanja«, pa ne znajo. Skrivnost lahko razkrije le avtor sam - a tedaj ne gre vec za avtobiografijo, ampak za avtonekrolog, oris zasnove m razvoja znanstvene zamisli, tiste Ariadnine niti, s katero se kdaj pa kdaj posreci priti iz blodnjaka nesmislov in ustvariti neprotislovno verzijo, ki ji pravimo znanstvena teorija,

ŽIVLJENJE IN MISEL

V otroštvu zmeraj usvajamo pisan in raznovrsten svet, v katerem je pomembno in zanimivo vse: narava, Ijudje in seveda jezik, znanje, katerega je conditio sine qua non. Šele pri šestih ali sedmih letih lahko clovek zacne izbirati zanimivo in zavracati nezanimivo. Avtorju sta se zdela zanimiva zgodovina in zemljepis, ne pa matematika in ucenje jezikov. Zakaj je bilo tako, je težko reci, ni pa niti nujno, kajti to spada v psihofiziologijo in genski spomin, zdaj pa ne gre zanju.

Šolska leta so krut preizkus. V šoli poucujejo razlicne predmete. Mnogi ne zbujajo nobenega zanimanja, so pa kljub vsemu nujni, kajti brez širokega razumevanja sveta je nemogoce razviti razum in custva. ce se otroci niso ucili fizike, ne morejo razumeti, kaj je energija ali entropija; brez zoologije in botanike si bojo prisvajali naravo, to pa je najhujši nacin za samomor vrste. Brez poznavanja jezikov in literature so pretrgane vezi s svetom Ijudi okoli nas, brez zgodovine pa z dedišcino preteklosti. A v 20. letih zgodovine v šolskih programih ni bilo, zemljepis pa je bil skrcen na minimum. Oboje ni bilo v prid stvari.

Na sreco je bila tedaj v mestecu Bežecku knjižnica, polna del Maýna Reida, Cooperja, Julesa Verna, Wellsa, Jacka Londona in drugih zanimivih pisateljev, ki so ponujali bogate informacije z zadovoljstvom in brez truda. V njej so bile Shakespearjeve kronike, zgodovinski romani Dumasa, Conana Doýla, Walterja Scotta, Stevensona. Branje je grmadilo primarna dejstva in prebujalo misel.

In misel je postajala vse zahtevnejša. Zakaj se je Aleksander Veliki odpravil osvajat Indijo? Zakaj so punske vojne naredile Rim za »vecno mesto« - in ce je bilo tako, zakaj so ga Goti in Vandali tako zlahka razdejali? V šoli tedaj niso povedali cisto nic ne o križarskih pohodih, ne o stoletni vojni med Francijo in Anglijo, ne o reformaciji in tridesetletni vojni, ki je opustošila Nemcijo, za odkritje Amerike in kolonialna osvajanja pa je bilo mogoce izvedeti samo iz leposlovja, kajti marsikateri ucitelj o tem ni vedel nic.

Najpreprostejše je bilo, ce se clovek ni ukvarjal s takimi vprašanji. Tako je ravnala tudi vecina mojih vrstnikov. Lahko si se smucal, plaval v topli reki Mologi in hodil v kino. To so spodbujali, odvecno zanimanje za zgodovino pa je zbujalo nasmeške. A bilo je nekaj mocnejšega od podeželske ocarljivosti. To se je skrivalo v starih ucbenikih, ki so sistematicno razlagali dogodke, kar je omogocalo, da si si jih zapomnil in jih primerjal. Tedaj sta se svetovna zgodovina in geografija sveta spremenili iz kalejdoskopa mikavnih novel v urejeno podobo sveta okoli nas. To je malce zadovoljilo razum.

Ni pa bilo popolno. V zacetku 20. stoletja je bila gimnazijska zgodovina omejena na stari Vzhod, anticno in srednjeveško Evropo in Rusijo; ob tem je bila razlaga omejena na naštevanje dogodkov in kronološko zapovrstje. Kitajska, Indija, Afrika, predkolumbovska Amerika in predvsem širne stepe Evrazije pa so bile tedaj terra incognita. Treba jih je bilo preuciti.

A na pomoc je priskocil duh dobe. V 30. letih so se zacele odprave, v katere so1 rade volje vabili mladino. Avtor je odkril gole planote in tajgo Hamar Dabana ob Bajkalu; soteske Vahša in tadžiške kišlake, kjer so se Ijudje pogovarjali v jeziku; Firduzija; paleolitske jame na Krimu; stepe okoli hazarskega mesta Sarkela in - nazadnje - tajmirsko tundro. Podobe iz knjig so nehale biti sencni obrisi. Dobile so oblike in barve.

Takrat so na zgodovinski fakulteti še zahtevali znanje splošne zgodovine. Žal se je po vojni splošna zgodovina po obsegu drasticno skrcila, njen prostor pa je zavzela ozka specializacija. V tistih letih pa si je bilo mogoce zamisliti stereoskopsko podobo planeta, ki je na casovni lestvici obsegala 5000 let. Zgodovino Srednje Azije in Kitajske so predavali na fakulteti. Le za nomadski svet še ni bilo specialistov. S tem sem se moral ukvarjati sam.

In mahoma se je pokazalo, da so najljubši prijatelji iz otroštva - Suji, Seminoli, Navahi, Komanci in Poniji - analog naših Hunov, Kumanov, Turkov, Ujgurov in Mongolov. Stepna Ijudstva Evrazije so branila svojo deželo pred brezštevilnimi neusmiljenimi Kitajci enako, kakor so se Indijanci upirali vdiranju stezosledcev in divjacinarjev, ki jih je podpirala vladna vojska ZDA. Zastavil se je prvi znanstveni problem: Kakšen je medsebojni odnos dveh razlicnih kulturnih celot? Ta problem se je razrešil v Stepni trilogiji (Huni, Turki, Mongoli), objavljeni vec let pozneje.2

Avtorjeve pozornosti niso pritegovale samo pokrajine, ampak tudi Ijudje. Na velikih sibirskih gradbišcih je spoznal predstavnike razlicnih narodov, se družil z njimi in doumel marsikaj, kar mu je bilo prej nedostopno.
Zaradi znanja tadžišcine se je spoprijateljil s Perzijcem, Tadžiki in celo z izobraženim Eftalitom, Pamircem, ki je imel dve šoli: izšolal se je za izmailitskega »pira« (starca), potem pa je obiskoval še predavanja v Stalinabadskem pedagoškem inštitutu. Ti pomenki so avtorju omogocili, da je odkril svojo pot za rešitev eftalitskega problema, ki se je korenito razlikovala od poprejšnjih hipotez.3

Druženje s Kazahi, Tatari in Uzbeki je pokazalo, da je prijateljevanje s temi narodi preprosto. Do njih moraš biti le odkrito dobronameren, spoštovati moraš njihove samosvoje navade; sami nikomur ne vsiljujejo svojega nacina vedénja. A vsak poskus izdati njihovo zaupanje je povzrocil razdor. Zvijaco so takoj zaslutili. Kitajci so terjali brezpogojno spoštovanje svoje kulture, zanimanje zanjo pa so poplacali z dobrohotnostjo. Ob tem so bili tako zelo prepricani, da se ne motijo glede lastne intelektualne premoci, da se niso prepirali niti o znanstvenih temah. V tem so bíli podobni Nemcem ali Angležem. Gruzinski Jud, rabin in matematik, mi je razložil filozofski pomen Kabale, ki je dostopen drugovercem, budisticni lama, Korejec, pa mi je povedal zanimivo legendo o himalajskih starcih, ki je prav tako spodbudila znanstveni clanek.4

Opisani nacin etnografskega preucevanja nikakor ni tradicionalen, ampak ga je narekovalo življenje, natancneje življenjepis avtorja, ki ni imel številnih možnosti sodelavcev Akademije znanosti. Tako je moral postati znanstvenik, ne pa znanstveni delavec.

Delo v znanstvenem inštitutu ima seveda svoje prednosti zaradi lahkega organiziranja odprav in publiciranja, vendar pa tudi dolocene omejitve, npr. nujno ozko specializacijo, ki neogibno zoži raziskovalcevo vidno polje. Tukaj je izbiro informacij narekovalo nakljucje, toda dopolnjevala jih je širina opazovanja, ki je omogocala uporabo primerjalnih metod.

Poleg tega so bili avtorjevi informatorji zelo izobraženi Ijudje, vsak seveda v svoji kulturi, zato so bile njihove pripovedi informativnejše in dragocenejše. Z njimi se je bilo mogoce prosto pogovarjati v rušcini; posebne strokovne izraze so znali razložiti, ne pa zgolj prevesti. Pri dobesednem prevodu se namrec pogosto izgubijo pomenska osencenja in pride do nenatancnosti, ki so zelo neprijetne. Zato lahko pogumno zatrdimo, da je bila avtorjeva priprava drugacna kot obicajno, vendar pa nic slabša. Prav zato je omogocila zastaviti vprašanja, o katerih bomo še govorili.

NEZADOVOLJSTVO

Rešiti kako, celo zelo zapleteno nalogo je vcasih razveseljivo, zmeraj pa brezperspektivno. V zgodovini ni popolnih analogij, zato je treba novo nalogo reševati na novo. Že pri opravljeni raziskavi je dovolj, da spremenimo zorni kot (vidik) ali dodamo novo gradivo ali spremenimo opazovalno razdaljo (vzamemo mikroskop namesto ocal), pa so že potrebni novi napori, ki obetajo prav tako nedokoncne rezultate. Take so meje tradicionalnih metod.
Poleg tega je dobro, ce clovek zavaruje svoje delo pred malomešcansko predstavo, | da so v vsakem boju eni dobri, drugi pa zli, znanstvenikova naloga pa je, da ugaja bralcu, ko mu razloži, kdo je kakšen ali - kar je isto - kdo je napreden in kdo nazadnjaški in potemtakem nevreden usmiljenja.
Nazoren primer. Leta 1945, po osvojitvi Berlina, sem srecal nemškega fizika moje generacije in se pogovarjal z njim. Menil je, da so Slovani zasedli od vekomaj nemško deželo, cemur sem ugovarjal, ceš da je to pradavna slovanska dežela, Brandenburg pa je Branibor Ljuticev, ki so ga zavojevali Nemci. Zavpil je: »Sie waren primitiv!« in ostal pri svojem. ce bi bil izobražen, bi se spomnil, da so Ljutici v 5. stoletju z bregov reke Labe pregnali germanske Ruge. Toda - ali gre za to? Vsi narodi so nekoc prišli od nekod, vsakdo je koga premagal - takšen je dialekticni zakon negacije negacije, z njim ne smemo mešati osebnih simpatij in antipatij. Stalna spremenljivost v casu in prostoru je zakon narave. Torej ga je treba preucevati, kakor preucujemo ciklone ali potrese - ne glede na to, ali so nam ti všec ali ne.
V naravoslovju so ocene neprimerne, klasifikacija pa njuna. Zoologi štejejo v isti s razred sesalcev kopenske in morske živali (kite) ter letalce (netopirje), kajti vse zbližuje ena, pravilno izbrana lastnost. Tako se dajo sistematizirati tudi narodi - etnosi -, ki sodijo v isto vrsto, podobni pa so si bolj ali manj. Prav te stopnje nepodobnosti so nadvse pomembne za etnicno diagnostiko. Nemci niso Francozi, vendar so jim bližji kakor Kazahom ali Mongolom. Huni so se pomešali s sibirskimi in volškimi Ogri, ne pa s Kitajci, pri cemer jezik sploh ni bil pomemben. Pogovornega jezika tržnice se clovek hitro nauci.
Z drugimi besedami: posamicni etnosi med seboj niso izolirani, ampak sestavljajo nekakšne etnicne »galaksije«, znotraj katerih je sporazumevanje, celo med posameznimi organizmi, precej lažje kakor sporazumevanje s prebivalci sosednjih | »galaksij« ali drugimi superetnicnimi celotami. V tem primeru Ijudje želijo »živeti v miru, vendar loceno«.
Ta ugotovitev je bila v tesnem etnicnem stiku prakticno zelo pomembna. Pokazalo se je, da ni dovolj, ce sam ne vidiš etnicnih razlik - tudi partner jih ne sme videti, to pa se praviloma ne dogaja, ne glede na to, da so Ijudje obleceni enako, da jejo v istih menzah in spijo v podobnih stanovanjih. V takšnih razmerah samo dobri odnosi med sosedi zagotavljajo življenjsko nujno sreco. Ali je bilo vedno in povsod tako?
V letih 1938-39 je avtor, ki je imel veliko prostega casa, zacel premlevati zgodovinske procese razlicnih držav in velikih kulturnih celot, npr. antiko, skupaj s Helado in rimskim imperijem; Bizanc skupaj z okolnimi kršcanskimi narodi: Gruzinci, Armenci, Bolgari, Srbi - vendar pa brez Rusije, ki je bila samostojna celota; islamski svet, ki je bil kulturna, ne pa verska skupnost; in kršcanski svet - srednjeveški izraz za romansko-germansko celoto Zahodne Evrope. Kitajsko, Japonsko in Indijo je pustil za pozneje, da bi se vrnil k njim potem, ko bo narava razvoja, tocneje nastajanja, opisana.
Tako je bil namesto mikroskopa uporabljen teleskop, preiskovani objekt pa so postale »galaksije«, ne molekule. Podobno, resda z drugacnimi merili, se je stvari lotil Arnold Toýnbee v svojem kapitalnem delu Preucevanje zgodovine, a tedaj še nisem poznal njegovega dela. Tako ali drugace, prišla sva do podobnih posplošitev neodvisno drug od drugega, ceprav si opazovane pojave diametralno nasprotno razlagava.
Pokazalo se je: ce merimo intenzivnost zgodovinskih procesov z gostoto dogodkov, opazimo najprej hiter razcvet - kakšnih 300 let - potem si sledijo vzponi in padci - prav tako 300 let - nato opešanje življenjske sposobnosti, ki pelje k umiritvi (to je Toýnbee imenoval breakdown), nazadnje pa pocasen upad, pretrgan z novim razcvetom. Naj sem to ugotovitev še tako preverjal - tako se je dogajalo zmeraj v dolgih casovnih odsekih. Zastavlja se vprašanje: Zakaj?
cemu je podoben ta pojav? Gibanju kroglice, ki - potem ko se zaradi nenadnega sunka premakne - najprej pridobiva hitrost, potem pa jo izgublja zaradi upora okolja; vzvalovljeni tekocini, pri kateri valovanje postopoma pojema; struni, ki po brenku niha in se umiri. Prav je imela kitajska cesaricna iz dinastije cen, ki so jo ujeli in omožili s turškim hanom v 6. stoletju, ko je napisala modre in pretresljive verze:

Pred slavo in castjo je zmeraj beda,
svetá zakoni so kot trava v vodi.
Pocasi blišc in velicina umreta,
zravnata vedno ribnik se in stolp.
Naj zdaj bogastvo in razkošje vlada,
je zmeraj silno kratek hip miru.
In caša vina nas ne opijani vecno,
struna na lutnji zazveni in utihne...

Ali ni cudno, da je Kitajka iz 6. stoletja mislila dialekticno, evropski filistri 20. stoletja pa priznavajo samo premocrtno evolucijo, ki ji pravijo napredek, in menijo, da raste s casom? Seveda ne smemo zanikovati napredka v družbenem razvoju cloveštva, toda Ijudje v katerem koli družbenem redu so organizmi, ki sodijo v biosfero planeta Zemlje, so telesa, podvržena gravitaciji (zemeljski privlacnosti), elektromagnetnemu polju in termodinamiki.
Potemtakem je naša naloga zelo preprosta. Najti moramo tisto obliko gibanja materije, v kakršni živijo Ijudje že vec kot 50 000 let, skupaj z družbeno obliko in neodvisno od nje - obliko, ki je zaradi naravnosti eksistencna oblika vrste Homo sapiens.

ETNOS

Za znanost ni plodovita prav vsaka posplošitev. Splošno znan je npr. izraz »cloveštvo«, ki pravzaprav pomeni postavljanje vrste Homo sapiens nasproti vsem drugim živim bitjem. Pri tem pa se spregledujejo bistvene variacije - odnosi med Ijudmi in njihovim okoljem. Na Zemlji živijo Ijudje plenilci - lovci, pa ihtiofagi, ribici, pa rastlinojedci, pa tudi kanibali. Nekateri - živinorejci - udomacujejo živali in živijo z njimi v sožitju, drugi vzgajajo rastline, tretji obdelujejo kovine. Skratka, cloveška skupnost je tesno povezana z okolico, ki jo hrani. To je njihova Domovina.
Za izrabo okoljskih virov se je treba usposobiti, za to pa je potreben cas - veliko casa. Prilagajanje poteka cele rodove: ne vnuki, temvec pravnuki prvih prišlekov v novi deželi, ki ima za pradede neprijazne naravne razmere, usvojijo zbir izrocil, nujnih za srecno življenje. Tedaj se Domovina spremeni v Ocetnjavo. Tako je bilo že v paleolitiku.
A to še ni vse. cloveškega kolektiva ne oblikuje zgolj posnemanje prednikov. V njem se zmeraj najdejo ustvarjalni Ijudje, ki ustvarjajo mite ali znanstvene ideje, rapsodije in glasbene napeve, slikarije, cetudi v jamah, pa vzorce na ženskih oblekah, obredne plese in portrete. Izumitelji in umetniki niso nikoli »junaki«, ki vodijo »množico«. Navadno so tako zelo zavzeti s svojim delom, da jim zmanjka moci za družbeno dejavnost, ki je prav tako last poklicnežev. Še vec, sodobniki imajo mislece in pesnike za »cudake«, ceprav njihov prispevek k življenju skupnosti ne izgine brez sledu, ampak daje tej skupnosti specificno obliko, razlicno od oblike sosednjih plemen, ki imajo spet svoje »cudake«. Stik vseh treh koordinat ustvarja »etnos«, ki ga odlikuje izviren stereotip vedénja in neponovljiv notranji ustroj.
Prav zmožnost za veckratno prilagoditev v najrazlicnejših okoljih in podnebjih in povecana gnetljivost sta omogocili cloveštvu kot vrsti, da se je razširilo po vsej Zemlji z izjemo Antarktike, kjer je mogoce živeti samo, ce je zagotovljen dovoz hrane. Ne le v paleolitiku - tudi v zgodovinskih epohah je etnos postal oblika vrste Homo sapiens. Zato je posplošitev vseh posameznikov te vrste v pojem »antroposfere« sicer logicno mogoca, ni pa plodovita. Antroposfera je mozaik, bolje bi ji bilo reci »etnosfera«.
Prav mogoce je, da se drugi veliki sesalci prav tako delijo na jate ali trope, vendar navadno zanemarjamo takšna psihološka niansiranja, ceš da nimajo prakticnega pomena. Kar se tice Ijudi, je to nedopustno; napaka v sklepanju presega dovoljeno mejo. Gre za to, da je razlikovalna lastnost etnosa prav delitev sveta na dvoje: »mi« in »ne-mi« oz. vsi drugi. Heleni in »barbari«, Judi in neobrezani, »ljudje Osrednje države« (Kitajci) in »divjaki« - na severu »Hu«, na jugu »Man«. Ko so v zgodovinskem casu nastajali novi etnosi, so tisti, ki jim pravimo »Bizantinci« (pogojen etnonim), pravili sami sebi »kristjani«, s cimer so se zoperstavljali »poganom«; ko pa je Mohamed leta 623 ustanovil svojo skupnost, so se njeni clani sami zaceli imenovati »muslimani« in so razširili to ime na vse, ki so se jim pridružili (Ansari). Besede »Arabci« v 7. stoletju ni poznal nihce - nastala je mnogo pozneje, da bi oznacila cisto dolocen del muslimanov. Prebivalci Arabskega polotoka pred Mohamedom so imeli svoja plemenska imena in so se zoperstavljali med seboj.
Takšna raba besed je bila nujna v praksi. Etnosi se vcasih družijo, vcasih vojskujejo med seboj; etnonim je pomagal razlikovati prijatelje od sovražnikov.
Najbolj zanimivo pa je, da niti en etnos ni vecen. Stari Sumerci, Hetiti, Filistejci, Dardanci, Etruski in Veneti so prepustili svoje mesto Partom, Helenom, Latincem in Rimljanom, ki so se locili od Latincev in drugih Italov. A tudi te so zamenjali Italijani, Španci, Francozi, Grki (etnos albansko-grškega izvora), Turki, Tadžiki, Uzbeki in Kazahi.
Popolnega izumrtja ni bilo. Antropologi so odkrili sumerski tip na Bližnjem vzhodu, ceprav njegovi nosilci še slišali niso za besedo »Sumer«. Judi so unicili Filistejce, obdržali pa ime dežele - Palestina. Potomcev starih Grkov (Helenov) in Rimljanov ni, toda njihova umetnost, literatura in znanost bogatijo cloveški um še danes. Genski spomin sega stoletja dalec in priplava na površje zavesti v obliki podob, ki porodijo custva, o cemer pricajo verzi N. Gumiljova:
... Tedaj zbudim se, zakricim: »In ce dežela ta zares je moja domovina?
In tukaj Ijubil sem? Umrl? V tej presoncni in zeleni pokrajíni?«Spoznal sem, da zgubljen sem za ves vek v hodnikih praznih casa in prostora,
da pot do daljnih, žuborecih rek na veke mi zapira temna gora.

NOVA ZNANOST

Ljudje s pretanjenimi živci se precej pogosto nejasno spominjajo vsega, kar so preživeli. To se je dogajalo tudi v preteklosti. Da bi razložili ta pojav, so iznašli teorijo o preseljevanju duš, razširjeno na Kitajskem, v Indiji in pri starih Keltih. Prakticni Rimljani meglenim custvom niso pripisovali pomena; kratko malo so jih ignorirali. Imeli so temni Ork - prebivališce mrtvih.
Ker je zahodnoevropska znanost nasledila ustroj rimske misli, je njen temelj postala tudi teorija premocrtne evolucije. Bizantinsko dialektiko so zavrgli kot praznoverje, ki ovira napredek. Temeljni kamen je postala zavest, genski spomin pa je zasidran v obcutkih, torej zunaj znanosti.
A dialektika je zmagala. Genski spomin, ki tu in tam priplava na površje iz globin podzavesti in vzklicuje temne podobe, je bil znanstveno utemeljen. N. V. Timofejev--Resovski je temu pojavu rekel »okvarjeni gen«.
Naj se ta gen pojavlja še tako redko in sam od sebe, vendarle nosi delcke informacij, ki povezujejo cloveštvo; to se v vsaki posamicni dobi, v vseh 50 000 letih znane zgodovine, kaže kot mozaik etnosov. Prav zaradi genskega spomina je antroposfera povezana. Drugace bi cloveštvo razpadlo na nekaj vrst in zmagala bi rasna teorija. Kje je izhod?
Izginjanje etnosov je enako resnicno dejstvo kakor to, da nastajajo, toda izumrtje (depopulacija) je skrajno redek primer. Navadno pride do rekombinacije elementov - kakor pri kupcku kart med mešanjem. Karte lahko razložimo po barvah ali po vrednosti - od asa do šestice ali še kako drugace -, vedno pa bo odlocilna narava njihove kombinacije, kajti prav kombinacija ustvari sistemsko celoto; ta je enako stvarna kakor sami elementi - Ijudje, družine, 'rodovi -, ki se nenehno mešajo med seboj.
Vendar Ijudje živijo na planetu z nadvse raznovrstnimi geografskimi in klimatskimi razmerami - v skrajno razlicnih okoljih. Ocitno so tudi krajine sestavni elementi vsakdanjega življenja. Gozdovi, stepe, planine, recne doline ne hranijo le živali, ki so se jim prilagodile, ampak tudi Ijudi, pa naj imajo tako ali drugacno gospodarstvo. Pri tem se fizicna geografija stika z zgodovino, zakaj spreminjanje krajine je prav tako logicno kakor staranje etnosov. V ledeni dobi - pred 12 do 20 000 leti - je bila Sibirija, ki se je držala roba ledenika, cvetoca stepa, nad katero je sijalo vecno modro nebo, ki ga niso nikdar pokrili oblaki. In to zato, ker je nad ledenikom zmeraj anticiklon in vetrovi, ki prinašajo vlago iznad oceanov, pihajo cezenj z juga. Obledeniška stepa ni bila pušcavska, zakaj namakale so jo sveže vode - potoki, ki so se stekali z ledenika in ustvarjali jezera, obdana z gošcavjem in polna rib, potemtakem tudi vodnih ptic.
V stepi je bilo malo padavin, a sneg je vendarle padal; rastje v suhih stepah, zraslo pod soncem, pa je bolj kaloricno od vodnega, zato so se crede mamutov, govedi, konj in gazel (sajg) pasle in tako postajale hrana za plenilce, med katerimi je bil na prvem mestu clovek.
A ledenik se je stopil. Cikloni so odnesli velikanske množine vlage prek Sibirije, severne Rusije in Skandinavije. Kjer je bila prej stepa, je zdaj zrasla tajga, rastlinojedci so odšli na jug, kjer so bile še suhe stepe. Za njimi so odšli roparji in vecina Ijudi, tisti, ki so ostali, pa so se stiskali ob bregovih velikih rek, se hranili z ribami in vodnimi pticami. Šele mnogo stoletij pozneje so se predniki Evenkov vrnili na sever, saj se jim je posrecilo udomaciti severnega jelena in ga usposobiti za surove razmere v tajgi. Njihovo življenje je sožitje cloveka in jelena.
Podobne naravne spremembe, ceprav manjšega obsega, se v okolju dogajajo tudi danes; vlažnost posamicnih predelov se spremeni dvakrat ali trikrat v tisoc letih. Je to mogoce spregledati? ce upoštevamo znanost, ki se ukvarja s tem, potem ne gre vec zgolj za zgodovino, etnografijo ali arheologijo, ampak za sintezo teh ved z geografijo. V nasprotju z geografskim determinizmom C. L. Montesquieuja in geografskim nihilizmom A. Toýnbeeja je pri tem odlocilna dinamika krajin: kot sta napisala K. Marx in F. Engels, se zgodovina narave in zgodovina cloveka medsebojno oplajata.5

Omenjena zveza zgodovine (vede o dogodkih v njihovi medsebojni povezanosti ter logicnosti) in arheologije (vede o spomenikih) ter paleogeografije (vede o spreminjanju zemeljskega površja) terja nove metode in nacine raziskovanja. Pravzaprav ne gre vec za etnografijo - opisovanje znacilnosti življenja in kulture -, temvec za naravoslovno vedo o nastanku in spreminjanju etnicnih celot, o kombinacijah elementov v mnogovrstnem prostoru in nepovratnem casu. Nova znanost potrebuje tudi novo ime, najboljši pa bi bil izraz »etnologija«, ki se je sicer velikokrat uporabljal, vendar brez natancne definicije in pomenske vsebine, ker za zastavitev in rešitev tega vprašanja v preteklosti ni bilo ustreznega inštrumenta. Sredi 20. stoletja pa so odkrili »sistemski pristop«, ki so ga sovjetski filozofi in teoretiki znanosti imeli za tako zelo perspektivnega, da ga lahko razglasimo za velik dosežek. Njegovo nacelo je preprosto, študentje se ga lahko brez težav naucijo.

SISTEMSKI PRISTOP

Kategorijo »etnosa« so poznali že dolgo, a doumeli so jo šele v 20. stoletju. Prej so mislili, da etnos konstituirajo podobni cleni - na primer skupni jezik, skupna vera, enotna oblast, toda stvarnost je spodbila te domneve.
Francozi so etnos, vendar govorijo štiri jezike: francošcino, provansalšcino, bretonšcino in gaskonjšcino; rešiteljica Francije, Ivana Orleanska (Jeanne d'Arc), pa je svoje ime izgovarjala po nemško: Tark. Francozi so katoliki, hugenoti, ateisti - vendar jih to danes ne ovira. Tisti Francozi, ki so v 17. stoletju odpluli v Kanado, niso izgubili etnicne pripadnosti in niso postali Angleži.
Uporaba pojma »podobnost« je nesmiselna. Moški in ženske, starci in otroci, obrtniki in kmetje, geniji in bedaki si niso podobni - pa to ne nacenja etnicne skladnosti. Ocitno gre za nekaj drugega.
Leta 1937 je biolog L. von Bertalanffý v fílozofskem seminarju v Chicagu pri poskusu formulacije pojma »vrsta« predlagal, da bi vrsto preucili kot »kompleks medsebojno delujocih elementov«, in jo poimenoval »sistem odprtega tipa«. Tedaj ga ni nihce razumel in podprl. Ubogi znanstvenik je pospravil papirje v predal miznice in odrinil v vojno, na sreco pa je ostal živ in po vrnitvi našel povsem drugacno intelektualsko klimo: zanimanje za modeliranje in kibernetiko. Sovjetski znanstveniki so spoznali sistemski pristop leta 1969 po zaslugi filozofov E. G. Judina in V. N. Sadovskega in biologa A. A. Malinovskega, danes pa je v rabi na mnogih podrocjih znanosti. Sistemski pristop omogoca, da pojem etnosa strogo definiramo. Poskušajmo to nazorno razložiti. Pri tem je treba upoštevati še en dejavnik: komplementarnost, bodisi pozitivno (simpatijo), bodisi negativno (antipatijo).
Splošno znan primer sistema je družina, ki živi v isti hiši. Njeni elementi so: mož, žena, tašca, sin, hci, hiša, skedenj, vodnjak, macka. Dokler se imajo Ijudje radi, je sistem stabilen; ce se sovražijo kakor v romanih Agathe Christie, se sistem ohranja, ceprav z negativno komplementarnostjo. Ce pa se zakonca locita, ce otroci odidejo v šole, ce se tašca prepira z zetom, ce skedenj brez popravljanja razpade, ce je vodnjak opušcen, macka pa ima mlade na strehi - potem ne gre vec za sistem, ampak preprosto za naseljeno parcelo. In obratno: cetudi umre tašca, cetudi uide macka - Ijubeci sin pa še zmeraj piše in hci za praznike še zmeraj prihaja domov -, je sistem ohranjen, ne glede na preureditev elementov. To pomeni, da obstojeci dejavniki sistema pravzaprav niso stvari, ampak zveze med njimi, cetudi te nimajo ne mase, ne teže in ne temperature.
To je preprost primer; pri bolj zapletenih se sistemi razširijo in oblikujejo subetnose - skupine Ijudi, povezanih s pozitivno komplementarnostjo navznoter in negativno navzven. Skupina povezanih subetnosov ustvari etnos, integracija etnosov pa superetnos, tj. skupino etnosov na enem podrocju, ki se zoperstavljajo drugim superetnosom. Tako je romansko-germanska katoliška Evropa - chrétienté - v 13. stoletju razglasila za svojega sovražnika pravoslavne države - Bizanc, Bolgarijo in Rusijo - in zacela proti njim križarsko vojno. Na obeh straneh je šlo za isto vero, vendar sta bila superetnosa razlicna. Da bi opravicili svoje ravnanje, so križarji na cetrtem pohodu (1204) trdili, da so pravoslavci tako hudi heretiki, da je od tega še samemu Bogu slabo. Se pravi, da se niso vojskovali za vero, ampak zaradi negativne komplementarnosti dveh superetnicnih sistemov. To ni vec zgolj družbeno, se pravi razumsko dejanje, ampak izbruh nenadzorovanih custev, tj. naravni pojav.
Zanimivo je, da je avtor zaslutil temelje takega pristopa že v študentskih letih, vendar ga ni znal prav formulirati, kaj šele utemeljiti. Znanstvena ideja, celo pravilna, pogosto korenini nekje v podzavesti in jo je boljše pustiti tam vse dotlej, dokler se ne izkristalizira v urejeno logicno verzijo, ki ni v nasprotju z nobenim znanim dejstvom.
ce posplošujemo procese globalne zgodovine, je zakonitost sistemskega pristopa ocitna. Muslimani zagovarjajo džihad - sveto vojno proti kristjanom -, pri tem pa pobijajo drug drugega. Narava spopadov na superetnicni in subetnicni ravni pa je neprimerljiva. Angleži so se vojskovali s Francozi - toda v Afriki, kjer so se spopadali z Zuluji ali plemenom Ašanti, so se oboji zavedali istosti in so reševali drug drugega. Celo stari Grki so se vedli tako: med vojskovanjem s Perzijci so Atenci in Špartanci ujete Perzijce spušcali za odkupnino, »zaradi izdaje helenskega rodu« pa so ubijali Tebance, ki so služili Kserksu in Mardoniju. Družbena ureditev pri Špartancih in Atencih je bila povsem drugacna, ekonomski interesi so izkljucevali skupno korist. Kaj jih je potem družilo v boju s Perzijci? Samo pripadnost istemu etnicnemu sistemu, ki je - kot je danes dokazano - objektivna realnost zunaj in mimo nas.
»To je vendar biologizem!« Tako vpijejo tisti, ki se nikdar ne zamislijo nad bistvom naravnih pojavov. Ne, to je monizem; to je soudeleženost Ijudi v biosferi, pramateri življenja na planetu Zemlja. To je dopolnilo družbene evolucije, ne pa njen nadomestek, kajti napredek je proces razvoja sociuma, etnos pa lahko primerjamo z drobnimi taksonomskimi enotami znotraj vrste Homo sapiens, rodu Hominides, reda Primates, razreda Mammalia (sesalci) in kraljestva Animalia (živali). Mi smo prav toliko plod zemeljske biosfere kakor nosilci družbenega napredka.
Naravoslovci so se z veseljem oprijeli sistemskega pristopa, humanisti pa so ga prezirali. To ni nakljucje: filologi in zgodovinarji crpajo prvotno vednost iz pisnih virov, v teh pa ni niti besedice o sistemskih vezeh. Z njihovega vidika je sistem izmislica, ki je poleg tega še nekoristna.
Kaj pa je z etnosi? Zelo preprosto: treba jih je razlikovati po imenih; ta imena je treba izvedeti od njih samih - kakor v osebni izkaznici. Ne, ne gre za šalo, ampak za znanstveno usmeritev, ki velja še dandanes. Na neki obrambi disertacije je oponent dejal, da obstaja en etnos Ekvadorcev, ceprav v Ekvadorju živijo belci, kreolci, mestici, Indijanci Kecua in amazonski Indijanci. Po njegovem mnenju so narodi, ki živijo v eni državi - en etnos. Vprašal sem ga: »Kako pa se je imenoval etnos Avstro--Ogrske, kjer so vecino sestavljali Slovani? Avstro-0gri?« Bil je užaljen in ni odgovoril. Takšen doktor geografije seveda ne potrebuje sistemskega pristopa.
Prav tako ne potrebujejo sistemskega pristopa niti tisti zgodovinarji, ki išcejo prednike preucevanega etnosa. Ti zgodovinarji imajo Francoze za potomce Keltov (Galcev), Ruse pa za potomce Skolotov (Skitov). Pri tem pozabljajo, da so se eni in drugi mešali s sosedi, spreminjali kulture m jezike, navsezadnje pa tudi to, da je monolitni etnos enakovreden rasi, posebej ce je imel enega prednika, ne pa združba pradavnih etnicnih substratov. Takšno patološko nagnjenje k partenogenezi se je mocno razširilo v 19. stoletju med napol izobraženimi Ijudmi in povzrocilo šovinizem kot karikaturo patriotizma.
Sistemski pristop potemtakem nima le teoreticnega, ampak tudi prakticen pomen, kajti z njim se lahko izognemo napakam, tako v osebnem življenju kakor v medetnicnih odnosih.

ZACETKI IN KONCI

Omenili smo že, da etnicni sistemi niso vecni. Razvijajo se v skladu z zakoni nepovratne entropije in terjajo prvotni impulz, ki jih požene; enako zastane tudi kakršno koli gibanje zaradi odpora okolja. To je torej razumljivo. A odkod ta prvotni sunek in kakšna je energija, ki spodbode pocetje Ijudi, ki Ijudi sili, da grejo v smrt ali v boj za zmago, cetudi sadov te zmage ne morejo vec uživati? To ni elektricni tok, ni toplota, ni težnost. Kaj potem je?
Veliki znanstvenik 20. stoletja V. I. Vernadski, ki je leta 1908 v francoskem casopisu prebral notico o poletu saranc iz Afrike v Arabijo, je postal pozoren na to, da je bila masa zbranih žuželk vecja kot vsa rudišca bakra, cinka in železa na svetu skupaj. Bil je genij, zato se je zamislil, kakšna energija je dvignila te žuželke in jih pognala iz cvetocih dolin Etiopije v Arabsko pušcavo, v zanesljivo smrt.
Nádaljnji potek njegovih raziskav lahko izpustimo; pomemben je rezultat. Vsi živi organizmi imajo biokemicno energijo žive snovi biosfere, ki sploh ni misticna, ampak navadna energija, podobna elektromagnetni, toplotni, gravitacijski in mehanicni; v zadnji obliki se je tudi pojavila. Biokemicna energija žive snovi je vecinoma v homeostazi - v nestabilnem ravnotežju, vcasih pa opazimo njeno fluktuacijo - ostre vzpone in padce. Tedaj sarance letijo smrti naproti, mravlje pa unicujejo vse na svoji poti in poginjajo; sive podgane iz globin Azije pridejo na obrežja Atlantskega oceana in nosijo s seboj legijone kužnih bakterij; lemingi se množicno mecejo v valove Severnega Ledenega morja, gazele v pušcavo Kalahari; Ijudje pa... 0 tem bomo spregovorili takoj.
cim bolj zapleten je organizem, tem vec dejavnikov doloca zapletenost njegove sistemske celote in tem mnogovrstnejše so njegove oblike v vidni zgodovini. 0 Ijudeh vemo vec kot o žuželkah in glodalcih. Pri teh lahko opazujemo samo kulminacijo vzbuhov; njihov zacetek in konec, ko sunek poneha in gibanje preide v homeostazo, pri cemer populacija izumre, pa je zelo težko opisati. Zato Ijudje poznajo ne le relativno kronologijo, ki kaže, kaj je bilo prej, kaj pa pozneje, ampak tudi absolutno: katerega leta se je zgodilo to in to. Potemtakem je smiselno razkriti in opisati zakonitosti biosfere prek njihovega primerjanja z etnicno zgodovino cloveštva, ki prav tako pozna »zacetke« - vzbuhe etnogeneze - in »konce« - razpade etnicnih sistemov.
Zanimivo je, da so obstoj »zacetkov« opazili že stari Grki in Rimljani, cetudi so dobro vedeli, da so imeli prednike: Ahajce, ki so se odpravili razdejat Trojo, in Latince, ki so pripluli iz pokorjene Troje v Italijo pod vodstvom Eneja. Kljub temu pa so Grki šteli za »zacetek« prvo olimpiado iz leta 776 pr. n. š., Rimljani pa ustanovitev Rima leta 753 pr. n. š. ceprav ti datumi niso natancni, sta sredi 8. stoletja pr. n. š. v resnici nastala dva vrstniška etnosa: Heleni in Rimljani. Konec rimskega etnosa pa je umešcen v 5. stoletje n. š., pravzaprav izenacen s prenehanjem Vestinega kulta, uradno pa oznacen z odpovedjo zadnjega imperatorja Romula Avgustula prestolu leta 476. Družbena inštitucija je preživela etnos, ki jo je ustvaril.
Bizantinski etnos je samemu sebi pravil »Romen«, se pravi Rimljani, ceprav je bil v resnici grobar Rima, kajti izhajal je iz polietnicnih kršcanskih obcin Sirije, Egipta in Male Azije. Njegov prvi avtenticni datum je leto 155, disput Justina Filozofa s poganskimi modreci. Konec pa padec Konstantinopla leta 1453. A treba je dodati, da je pred prvimi datumi zmeraj inkubacijska doba, dolga okrog 150-160 let, torej šest, sedem rodov. To terja razmislek.
Muslimani zacenjajo svojo zgodovino z begom Mohameda iz Meke v Medino leta 622 (hedžra), vendar so pred tem imeli dobo energijskega vzpona, ki se je kazal v narašcanju plemenskih spopadov in pojavljanju cele plejade pesnikov. To prica, da je energija dejansko izbruhnila na prelomu 5. in 6. stoletja. Natancnejši datum je težko dolociti - sicer pa to niti ni potrebno.
Nastanek sodobne zahodnoevropske etnokulturne celote je v 40. letih prejšnjega stoletja izracunal Augustin Thierrý - to je bilo leto 841. Thierrý je dokazal, da so se prav tedaj pojavili Francozi, ki jih pred tem ni bilo; obstajala je samo mešanica Salijskih Frankov in Galorimljanov. Tedaj so se združili v etnos Nemcev tudi Saksi, Ripuarijski Franki, Turingijci, Švabi in Frizi. Takrat so se tudi potomci Zahodnih Gotov, Alanov, Luzitancev in Svebov razglasili za Špance in zaceli rekonkvisto - boj za osvoboditev Pirenejskega polotoka izpod Arabcev. Vikinške ladje pa so že pol stoletja brazdale morske valove in tako beležile inkubacijsko dobo etnogeneze. Otok Britanija in polotok Italija sta malce zaostala v etnicni preobrazbi, bila pa sta vpletena vanjo prek zavojevanj Anglosasov, Normanov in Švabov.
Pozneje se je ta sistem, nabuhel od energije, razširil na Ameriko, ki je bila cezmorski podaljšek Zahodne Evrope, Avstralijo in Južno Afriko, si podvrgel Indijo in druge tropske dežele, vsilil svoj vedenjski stereotip celo Japonski - Rusija, Turcija in Kitajska pa so se obranile.
Ocitno so vsi etnosi doživeli rast, pregretje, zlom in inercijo, le da vsak po svoje. Tisti etnosi, ki jih imajo Evropejci za »primitivne« in »zaostale«, ker so trenutno v homeostazi, so nekoc imeli svoje junake in genije, a neizprosni Kronos jih je postaral. Od nekdanjih živih kultur so se v njih ohranili drobci izrocila in delovne navade; to so »starci«, ne pa »otroci«.
Opisana zakonitost je v nasprotju s teorijo nenehnega napredka, sprejeto na Zahodu, vendar se popolnoma sklada z nacelom dialekticnega materializma. Že Engels je zaradi nazornosti uporabil primer zrna, ki daje klas z obilico zrn, ruski pesnik 20. stoletja V. Hodasevic pa je ta primer interpretiral glede na zgodovinske zakone casa:
Oj ti, dežela moja, in njeni vsi Ijudje umro
in spet cez leto od mrtvih ožive.
Zakaj modrost edina združuje vse Ijudi:vse, kar živi, kot zrno vzklije in rodi.
Za pojave etnogeneze so uporabni tudi drugi dialekticni zakoni. Preskok kolicine v kakovost opažamo pri izbruhih in nastajanju etnosov (negativna energija); v etnicni zgodovini, ki sledi (entropija), se spremeni le njegov predznak. ce neposredno po sunku ali izbruhu energija poveca svojo prostornino, zaplete sistem, ustvari dodatne clene in bloke sloje, sekte, trgovske združbe itd., se proces v dolocenem trenutku sproži v obratni smeri: število podsistemov se zmanjša, energetsko ravnotežje sistema se zniža in sistem postane tako zelo preprost, da mu ostane en sam element (relikt) ali pa ga posesajo drugi posamicni sistemi. Mozaicnost etnosistema si lahko razložimo z zakonom enotnosti in bojem nasprotij, neogibno menjavo enih etnosov z drugimi pa z zakonom negacije.
Kot je znano, dialekticni materializem preucuje najsplošnejše zakone razvoja narave, družbe in mišljenja. Aplikacija dialekticnega materializma na razvoj družbe je ustvarila zgodovinski materializem. Toda etnos je pojav biosfere in vsi poskusi, da bi ga razložili s socialnimi zakoni družbenega razvoja, so pripeljali do absurda. Omejimo se na en sam nazoren primer. Znano je, da so nacionalnoosvobodilna gibanja docela neprimerljiva z družbenimi konflikti v okviru katere koli države. Tukaj se ni o cem prepirati.
ce bi pripadnost etnosu lahko potrdil samo zaznamek v izkaznici, potem bi ne bil potreben Etnografski inštitut AN SSSR - dovolj bi bil potni list in izpolnjen obrazec št. 1. A komaj kdo bi se strinjal s tem. Ce hocemo razložiti naravne pojave, moramo poiskati naravne vzroke zanje.

DVOMI IN POMISLEKI

Nemalokrat sem slišal vprašanje. »Kako naj mi, Ijudje, spoznamo takšno energijo, kakršna je biokemicna energija žive snovi biosfere? Vecino energijskih vrst zaznamo s cuti: svetlobo (gibanje fotonov) z vidom; zvok (nihanje zraka) s sluhom; toploto (gibanje molekul) s tipom; elektromagnetizem s preprostimi pripravami. A kako naj priznamo, da zares obstaja posebna biokemicna energija v cloveškem telesu, ki je obenem primerljiva z drugimi oblikami energije prek energetskega koeficienta? ce bi poleg tega obstajala še duša - bi bilo vse jasno, kajti mistike smo že vajeni.
Ja, res, vseh oblik energije ne dojemamo neposredno, ampak prek opazovanega ucinka, za ta ucinek pa je nujna struktura iz vec elementov. Nihce ni videl posameznega fotona, nikogar m opekla ena sama molekula, nemogoce je slišati glasbo pod slušnim pragom, kationov in anionov pa niso opazili, ampak izracunali. Tudi biokemicno energijo je V. I. Vernadski odkril v velikanskem oblaku saranc; ce bi preuceval posamicno žuželko, ne bi nicesar opazil. Zato je bila za naš zastavljeni cilj potrebna zgodovina kot fiksacija biokemicnih procesov v cloveštvu na populacijski ravni in v dovolj dolgem casu. Mimobežen pogled je Platonu dovoljeval reci, da je clovek »dvonožec brez perja«. Tej definiciji so se smejali že Atenci.
Dandanes je vsakomur znano, da je vsak clovek clan etnosa, da je etnos sestavni del biocenoze na dolocenem geografskem podrocju, ki je spet košcek biosfere planeta Zemlje. Zemlja je, po drugi strani, sestavni del Soncevega sistema - drobca Galaksije in Metagalaksije.
Potemtakem smo vsi soudeleženi v Vesolju, vendar prek hierarhicne združljivosti makro- in mikrosveta, od katerega locujejo Ijudi celice njihovih teles, molekule, atomi in subatomski delci. Vsako znanstveno nalogo lahko korektno zastavimo in rešimo samo na njeni ravni.
A kako se je posrecilo zaznati ucinek biokemicne energije žive snovi Ijudi, ce pa so Ijudje tako razlicni in niso odvisni le od narave, ampak tudi od kulturnega in družbenega razvoja? To odkritje je avtorja obšlo povsem nepricakovano - med preucevanjem lastnosti zgodovinskega casa.
Zapovrstni in ciklicni sistem štetja casa se dandanes uporabljata pri koledarjih. Tak cas ni odvisen od naravnih pojavov, še manj pa od clovekove dejavnosti. A cas, v katerem živimo in ki ga obcutimo, se meri s številom dogodkov. V nasprotju s koledarskim je raznovrsten. Ima svoje vrhove m globine, mocvirja in ravnine; tako prijetno je hoditi po ravnem!
In prav ta cas kaže neenakomerno razširjenost energije žive snovi na Zemlji. ce bi te neenakomernosti ne bilo, bi se Ijudje zadovoljevali s preprostim prehranjevanjem in razmnoževanjem, tj. s samoohranitvijo posamic in v potomstvu. Tako nam pravi nagon.
Toda vsi Ijudje niso sebicni. Nekateri imajo težnje z nasprotnim predznakom, težnje k »idealu«, ki je pomaknjen v prihodnost. Želijo si bodisi zmage nad sovražnikom, bodisi odkrivanja novih dežel, bodisi casti od lastnih državljanov, bodisi kopicenja... cesar koli že: denarja, znanja, spominov - bodisi oblasti, ki zmeraj povzroca nemir in bolecino.
Ti Ijudje so lahko dobri ali slabi, pametni ali neumni, nežni ali grobi. To ni pomembno; glavno je, da so pripravljeni žrtvovati sebe in druge Ijudi za svoje cilje, ki so nemalokrat iluzorni. Ta lastnost je pravzaprav antiinstinkt; poimenoval sem ga z novim izrazom: pasionarnost (od lat. besede passio, strast).

PASIONARNOST

Ta beseda je skupaj s svojim notranjim pomenom in obetavno vsebino marca 1939 prešinila avtorjeve možgane kakor strela. Odkod se je vzela, ni znano, toda zakaj je tukaj, kako jo je treba uporabiti in kaj lahko da zgodovinskemu raziskovanju - je bilo popolnoma jasno: zgodovina vsakega etnosa je legala v okvire opisane sheme (sunek - rast - pregretje - upad - umiritev), posamicni cikcaki pa so bili upoštevani v sorazmerju z njihovim pomenom. Pokazalo se je, da se vsak živ sistem, pa naj bo etnos ali organizem, razvija enako. Na lepem se v njem pojavi dolocena množina Ijudi, ki so pasionarni - pasionarcev.
Zgodovinski cas od izbruha do ugasnitve se je ujemal s fazami etnogeneze in jim scela ustrezal. To so bile nekakšne »življenjske dobe etnosa«, ki so dolocale odstotek pasionarcev v etnicni populaciji. ce njihovo število do dolocene meje narašca - se sistem krepi; ce gre ceznjo - pasionarnost unici samo sebe in se zmanjša, kajti pasionarci unicujejo drug drugega; sledi upadanje pasionarnosti in bruhanje proste energije, ki rojeva umetnost, bogastvo, spletke in družbene ideje. Po energijskem zlomu nastopi dolgo obdobje inercije, v katerem se uredi gospodarstvo, razširi izobrazba in zavlada zakonitost. Toda nezmanjšana entropija pelje etnos v propad.
Nepojmljivo je bilo samo to, kako se rojevajo pasionarci in po cem se razlikujejo od svojih sonarodnjakov. Prijatelj biolog, prav tako študent, mi je prišepnil pravo besedo: »mutacija«. Tako je! Le da gre za mikromutacijo, ki spremeni kdove kaj v hormonskem sistemu organizma in tako ustvari novo vedenjsko lastnost. clovek ostane, kar je bil, vendar se obnaša drugace.
Mutacija nikdar ne zajame vse populacije. Mutirajo posamicni osebki, in še to razlicno. Ocitne nakaze hitro odstrani naravni izbor, za izlocitev mutantov pasionarcev pa je potrebnih okrog 1200 let, pri cemer se pasionarci trudijo, da bi pustili za sabo sledove svojih dejanj: stavbe, pesnitve, slike, pripovedi o svojih junaštvih, tehnicne iznajdbe in moralne norme. Sicer pa se te pozabijo najprej.
ce bi avtor tega ne spoznal že leta 1939, bi mu sploh ne prišlo na misel, da bi iskal razlago za zgodovinske dogodke v teorijah Bertalanffyja in Vernadskega, za katere se je zdelo, da nimajo nic z zgodovino.
Po zaslugi združitve geobiokemije in sistemologije z zgodovinsko geografijo postane razumljiva vzrocna zveza med biokemicno energijo žive snovi biosfere in posameznimi sistemi - od mikroorganizma do superetnosa. Sistemi delujejo z biokemicno energijo, absorbirajo (vsrkavajo) jo iz okolja in presežek izlocajo v obliki dela (v fizicnem smislu). Optimalno stanje ali harmonija sistema, pa naj gre za enega cloveka ali etnos, nastopi, ko množini energije, potrebni za sam organizem in za pasionarnost, postaneta enaki. Tedaj se uravnovesita in sistem je mocan.
ce mutant vsrka vec energije, jo mora porabiti, za to pa je en sam nacin
- dejavnost. Tedaj španski hidalgi plujejo v Ameriko ali na Filipine, osvajajo cele države, išcejo bogastvo, vec kot tri cetrtine jih umre, preživeli pa se vrnejo do konca izcrpani ali bolni. Popotujejo pa samo Don Kihoti, medtem ko Sanci Panse cepijo doma pri ženi. Španija, ki je v 16. stoletju hotela biti svetovni hegemon, je okoli leta 1700 postala plen evropskih držav - in zacela se je vojna za špansko nasledstvo.
Toda etnosi so zmožni tudi regeneracije. Prav ta španski etnos je odbil Napoleonovo armado. To je bilo junaštvo, enako osvojitvi Amerike. Zakaj je bilo to mogoce? Le zato, ker je pasionarnost dedna lastnost, ocitno recidivna, kajti deduje se - cez otroke in vnuke - s pravnuki in prapravnuki. Zato etnicni sistemi obstajajo zelo dolgo.
Španski primer ni izjema. Kamor koli pogledamo, vidimo isti proces. Škodoželjni študenti so hoteli preizkusiti teorijo na gradivu, ki je bilo za avtorja popolnoma novo: na Japonski in Etiopiji. In izkazalo se je isto: vzpon, se pravi mutacija, dvig, tj. zaplet, upad, povezan z razvojem kulture, inercija - ustalitev civilizacije, razkroj, mešanje s sosedi in ponoven vzlet. Kajti to so naravni zakoni - o tem ni dvoma!
Toda - ali je razpad nujen? Je! Kajti skupaj s pasionarci se pri mutacijah pojavijo tudi subpasionarci - osebki, ki vsrkajo manj energije, kot je je treba za uravnoteženje nagonske potrebe. Zanje je vse težko, imajo preproste želje: jesti, piti, zabavati se z žensko, ki jim je podobna. Takšni so neapeljski lazzaroni, potepuhi, ki jih je popisoval Gorki, izmecek kapitalisticnih mest, izumirajoca plemena z Andamanov, ki so prelena, da bi lovila ribe ali natrgala v gozdu sadove za svoje otroke. Ležijo na morskem obrežju in cakajo na ladjo, potem pa beracijo pri turistih tobak, kadijo... in so srecni.
Subpasionarci so povsod, vendar so precej razlicni. Optimalni vzorec so hudodelci in cipe. Šibkejši so alkoholiki in narkomani, še niže pa so debili in kreteni, ki nimajo niti toliko energije, da bi sanjarili. Ti osebki so nenormalni.
Subpasionarci še malo niso tako neškodljivi, kot se utegne zdeti. Zanje je znacilna neodgovornost in impulzivnost. Nicesar jim ni mogoce zaupati, kajti zaradi trenutnega ugodja lahko unicijo kar koli, celo državo ali družbo. Zaradi današnjih koristi unicujejo pokrajino, ki jih hrani, s tem pa obsojajo na lakoto svoje potomce. Prihodnost jih ne skrbi, ker si je sploh ne znajo predstavljati. Tiste, ki jih skušajo spametovati, pa ubijajo. Ta proces je razlocno viden v zgodovini rimskega cesarstva 3. in 4. stoletja. Rima niso unicili ne sužnji, ne barbari in ne kristjani, ampak Ijubitelji gladiatorskih aren in brezdelneži, ki so jih hranili zastonj. Prav zaradi njih so iztrebljali prebivalstvo v provincah in unicevali naravo lastne dežele - Italije, kjer gozdov še danes ni, pobocja Apeninov pa zarašca bodicevje.

PRAKTICNI POMEN TEORIJE

Prikazana podoba je videti mracna, toda naloga znanosti ni, da bi Ijudi tolažila in jih s tem spravljala v zablodo. Tako se je resda veckrat dogajalo, vendar je šlo za svojevrstne »akademske dostavke«. Znanstvenik je dolžan odslikati podobo stvarnega sveta, naj bo še tako zapletena in bridka. Težave premagamo samo tedaj, kadar jih poznamo.
Lahko pa avtorju ugovarjamo: Zakaj naj bi vedel tisto, cesar ne more ne spremeniti ne popraviti? Mar ne verjame v vsemogocnost cloveštva? Da, spreminjanje naravnih zakonov je zunaj cloveških zmožnosti, tudi zato, ker so Ijudje sami del Narave. Toda poznati naravne zakone je koristno, ker omogoca, da se ognemo številnim nesrecam.
Ljudje ne marajo potresov, vendar jih ne morejo prepreciti, posebej ne tedaj, ce vulkan izbruhne na dnu Tihega oceana. Zato seizmografija svari Ijudi pred zacetkom izbruha, to pa omogoca pravocasno evakuacijo prebivalcev ob morju v hribe in zavarovanje pred pogubnimi cunamiji. Tudi meteorologija svari pred sušami in poplavami, te pa so - kakor etnogeneza, ki jo spodbudijo mutacije - zunaj cloveške moci.
Isto lahko recemo za etnogenezo. cetudi Ijudje ne morejo narediti cisto nic glede statisticne verjetnosti, jim ni treba poceti pomembnih stvari - ni jim treba preusmerjati severnih rek, ne spodbujati kajenja otrok, ne dajati študentom na univerzi petic, ce znajo za dve. Da pa bi se ognili napakam, je znanje zgodovine in etnologije nujno.
Zdaj lahko vprašamo avtorja: Zakaj trideset let tega ni objavil, ce je poznal za Ijudi tako zelo pomembno »etnogenezo« in »pasionarnost«? Ali je svojo vednost uporabil ali pa je molcal, da bi se ognil spopadom s kolegi?
Avtor je svoje misli izrabil egoisticno: naredil je magisterij in doktorat iz zgodovine (zgodovina starih Turkov) ter razrešil »algebraicno« zelo težavne naloge, potem pa vse to prevedel v trivialni »aritmeticni« jezik, da ne bi šokiral clanov znanstvenega sveta na orientalistiki. ce bi vedeli, da je mogoce znanstvena dela pisati z lahkoto in prepricljivo, bi avtorja ne podprli soglasno.
Novo metodo je treba objavit šele tedaj, ko je vsako tezo mogoce prepricljivo argumentirati. Avtorjeva intuicija ne more nikogar prepricati; ce se mu posreci rešiti le delno nalogo, je to zgolj nakljucje. Vsi pa delamo zaradi Ijudi in moramo upoštevati sposobnosti in navade svojih kolegov.
Pasionarno teorijo etnogeneze so naklonjeno sprejeli geografi, geologi, zoologi, botaniki in filozofi, ni pa zbudila zanimanja pri zgodovinarjih, filologih in orientalistih. Žal. Tudi pri njih bi se dala uporabiti.
In še opomba, ki se ne nanaša na teorijo, ampak na nekrolog. ce se znanstvenik ukvarja s svojim predmetom požrtvovalno, ne da bi si umišljal namen, lahko njegova odkritja uporabijo v praksi. ce pa bi rad imel od tega kakšno korist, so možnosti za uspeh nicne. Takšna je dialekdka ustvarjalnosti, ena izmed vrst naravne dialektike.

PRED OBRAZOM ZNANOSTI

Aleksandrijski dobi anticne kulture (1.-3. stol.) so pravili: »Grki si želijo znanja, Judje pa cudežev.« Dandanes so si iskanje resnice prisvojili Ijudje, ki so zaposleni v znanstvenih inštitutih. Toda nacin dela in cilj znanstvenih sodelavcev in znanstvenikov sta si razlicna in nanju se sodobniki razlicno odzivajo.
Prvemu in temeljnemu nacinu lahko recemo »sedeci«. To je sest