Slovenija - Rusija

Rubrika Dr. France Preseren je v celoti namenjena kot domaca stran Slovenskega "Drustva Dr. France Preseren iz Moskve za promocijo gospodarskih, kulturnih znanstenih in sportnih stikov med Slovenijo in Rusijo".


	•	Drobtine


	•	Ob 300 letnici


	•	Ruski aforizmi


	•	Ruski nacionalni znacaj


	•	S kom se je borila SZ


	•	Cenjeni naslovnik! - May 1, 2003

•

The Prominent Russian Scientist V.I.Vernadsky

•

Vernadski Vladimir Ivanovic

•

Kyoto Protocol - What is it really? - Dr. Tryskine


	•	A bridge between social time and natural time - A.P.Levich

•

Peter Golob's letter to Mr. Penko


	•	Slovenija in Rusija med Vzhodom in Zahodom - Jozko Savli


	•	Zgodovina Rusije od najstarodavnejših casov - Sergej Solovjov


	•	Stonehenge


	•	Cenjeni naslovnik! - April 12, 2003


	•	Osebna Izkaznica


	•	ZDA nastopajo hegemonisticno... - Vladimir Lukin


	•	Svoboda za - Aleksandr Dugin


	•	Sedemintrideset argumentov...


	•	Globalizacija pomeni... - Aleksandr Panarin


	•	Potvorba Zgodovine


	•	Kam Gremo?


	•	Rossija


	•	Samovolja


	•	Cenjeni naslovnik! - March 11, 2003


	•	Strateska Nestabilnost XXI. Stoletja


	•	Svobodaza


	•	Obvestilo Drustva dr. Franceta Preserna


	•	Kulturno-Prosvetno Drustvo


	•	Se iz SRP-a:


	•	Povezave za tiste, ki znajo rusko:


	•	Ostale povezave:


	•	Kulturno-Prosvetno Drustvo Press Release


	•	Povezave


	•	Virtualna slovenska knjigarna Beseda


	•	Strateška Nestabilnost XXI. Stoletja - Aleksandr Sergejevic Panarin

•

"Mladi!" Da ste pripravljeni: - Just Rugel

•

Od Stare Rusije do Ruskega imperija: ... Lev N. Gumilev

•

Kijevska Drzava - Slovani in njihovi sosedje - Prvi del

•

11. oktobra 2002 so v Moskvi izsle tri nove slovenske knjige v ruscini:

Ivan Cankar

Tomaz Salamun

Dr. Jožko Šavli

ca. 2550 prejemnikov
Moskva, 1.6.03.

Cenjeni naslovnik!

Drobtine
DRUŠTVO IZDALO NOVO KNJIGO

Ob rojstnem dnevu A.S. Puškina (06.06.1799) je izšla naša nova tiskana publikacija, 13. po vrsti - Puškin in Podmoskovlje, v katero je med drugim vkljucen clanek o Prešernu in Puškinu in slovensko-ruskih stikih, ilustrirani prispevek o Ruski Kapelici pod Vršicom s sliko unikatne makete te, odtis umetniške slike hipoteticnega srecanja Puškina in Prešerna ter slika že izdelanega spomenika Prešernu, ki bo predvidoma letos odkrit v Podmoskovju.

JUBILEJ »TIHEGA DONA«
24. maja je v Moskvi bil svecano in v prisotnosti okoli 1000 ljudi in moskovskega župana odkrit spomenik Mihailu Šolohovu, avtorju literarne mojstrovine »Tihi Don«. Spomenik je postavljen ob jubileju - prvi del romana je izšel pred 75. leti.... Naše drustvo je v casu majskih praznikov obiskalo mestece (stanico) Vjošenskaja (na bregu reke Don), kjer je živel in ustarjal M. Šolohov. Bili smo sijajno sprejeti, v našo cast je bil organiziran kulturni program, izvedli smo predstavitev društva, naših knjig in Slovenije. Recitirali smo Prešerna v obeh jezikih, Jesenina in slovenske otroške pesmi v slovenšcini. Sprejel nas je tudi vodja tamkajsnjega okraja in nam priredil kratek, vendar zelo efekten kulturni program. V sosednjem mestu Kalac smo izvedli še dve predstavitvi, skupaj je prisostovovalo okoli 250 ljudi. Tudi v Kalacu smo bili sijajno sprejeti, gimnazija z umetniškim 'odklonom' nam je priredila cudovit program. Ginazija ima celo svoj 30-clanski otroški strunski orkester!

550 LET OD PADCA KONSTANTINOPOLA
Pred 550 leti je padel Konstantinopol (1453) in prenehalo obstajati Bizanatinsko cesarstvo (395 - 1453).

KORŠUNSKA ZMAGA
Pred 355 leti, 26. maja 1648, se je koncala ena odlocilnih bitk Osvobodilne vojne 1648-1654 Ukrajincev in Belorusov. 20-tisocno vojsko Poljakov sta napadla in razbila 6-tisocna enota Kazakov M. Krivonosa in glavne sile B. Hmelnicekega (okoli 10 tisoc ljudi).

ZGOVORNA STATISTIKA »DEMOKRATIcNIH REFORM« - PREBIVALSTVO RUSIJE SE JE ZMANJŠALO ZA 253 TISOc OD ZAcETKA LETA
Na stanje 1. aprila 2003 je je štelo prebivalstvo Rusije 144,7 miljonov ljudi, zmanjšalo se je za 253 tisoc ljudi (0,2% od skupnega števila). Takšno informacijo je objavil Goskomstat (Državni komite za statistiko). V prvem cetrtletju se je v Rusiji rodilo 360.800 ljudi, umrlo pa 627.100 ljudi (vkljucno s 4,5 tisoc otroki v starosti do enega leta). Potemtakem, število umrlih presega število rojenih za 1,7 krat, navaja v svojem porocilu Goskomstat (v prvem cetrtletju lanskega leta je ta kazalec bil 1,8 krat. V 30. regijah mortaliteta presega nataliteto 2-3,1 krat. Naravni prirastek prebivalstva v prvem cetrtletju tekocega leta je ugotovljen samo v 13 regionah države. Na 205 tisoc zakonskih zvez v prvem cetrtletju je v Rusiji ugotovljeno 195.100 razvez, navaja Goskomstat.

SANKT- PETERBURG JE BIL OSNOVAN PRED TRISTO LETI - 27.05.1703.

PORAZ PRI KALKI
Pred 775 leti, 31.05.1223 je neusklajeno ravnanje ruskih knezov privedlo k porazu od Mongolov v bitki pri Kalki.

ZADNJE STOLETJE CLOVEŠTVA?
Na svetu je od Aidsa že umrlo 22 miljonov ljudi, inficirano z virusom HIV je 36 miljonov. V Rusiji je uradno registrirano 117 tisoc ljudi, inficiranih z virusom HIV. Vsako leto se število inficiranih podvoji.. V letu 2002 se je rast števila inficiranih upocasnila, zmanjšalo se je število narkomanov (zdaj ca. 2 miljona), ker je oblastem uspelo zmanjšati pritok narkotikov v državo (oziroma preko Rusije v zahodno Evropo). Nic manj kriticno je v Rusiji stanje obolelih od hepatitov B, C, D. Ministrstvo za zdravlje ocenjuje, da je za državo problem hepatitov veliko bolj oster kot HIV infekcija.

SOVRAŽNIKI RUSIJE
Nahajajoca se na oblasti kompradorska oligarhija povezana z organiziranim kriminalom, kakor tudi serviserji zgornjih - korumpirana birokracija in prodane provladne stranke- so glavna ovira za razvoj države.

Ob 300 letnici
200300

Ob 300-letnici Sankt-Petersburga

Iz knjige S. K. Ivanova »RAZMIŠLJANJA O RUSIJI IN RUSIH, Posebnosti zgodovine ruskega nacionalnega karakterja, Starodavni predniki I-XVII. st.«. Moskva. 1996.

F. Dostojevski

[...] Petra lahko imenujemo narodni fenomen v tej meri v kateri je izražal stremljenje naroda k obnovitvi; dati vec prostora življenju - le do sem je bil naroden... Bolj tocno, le ideja Petra je bila narodna. Peter kot dejstvo pa je bil popolnoma antinaroden.... Kot prvo, izneveril se je narodovem duhu s tiranijo svojih prenovitvenih prijemov, ko je tem pridal znacilnosti svoje samovolje in ne narodnega znacaja. Tiranija še zdalec ni v duhu ruskega naroda... Ta je prevec miroljuben in svoje cilje rad dosega po mirni poti, postopoma. Pri Petru pa so gorele grmade in se postavljali šafoti za ljudi, ki niso bili privrženci njegovih preobrazb...Samo dejstvo, da je reforma bila usmerjena predvsem na zunanji ucinek, je že izdaja narodovega duha... Ruski narod se ne ljubi naprezati za zunanji ucinek: najbolj ceni duh, misel, srž zadeve. Prenovitev pa je bila takšna, da se je razprostirala na njegovo obleko, brado itn. Narod se jasno ni odrekel svojih zašcitnikov-reformatorjev zato, ker je imel rad brado, ampak zato, ker je takšen prenovitveni prijem bil v globokem nasprotju z njegovim duhom. In bolj ko se je oblast vtikala vanj, bolj se je strnjeval in stiskal zobe. Brada in obleka sta postala svojevrstna gesla. Morda se je prav pod vplivom podobnih okolišcin oblikovala v našem mužiku takšna nepokorna, uporna, trda natura.

Dva taborja teoretikov. Zbrana dela v 30. tomih. Leningrad. 1980. T. 20. St. 15

Iz knjige L.I. Gumiljova »OD STARE RUSIJE DO RUSKEGA IMPERIJA: eseji etnicne zgodovine«. Moskva. 2000. St. 286-291 (Zadnja knjiga L. Gumiljova, ki jo je sam pripravil l. 1989).

L. Gumiljov

Petrovska legenda

Unicevalen poraz upora strelcev leta 1698 je v navadi smatrati za zadnji datum v zgodovini Moskovske Rusi, ki se je zatem naglo zacela preobrazbo v Ruski imperij. Pri Katarini II se je rodila petrovska legenda - legenda o modrem carjevicu, preobrazbeniku, ki je odprl okno v Evropo in odprl Rusijo vplivu edino vredne zahodne kulture in civilizacije. Na žalost legendarna verzija, ki je postala uradna ob koncu XVIII. st. ni bila ovržena ne v XIX. ne v XX. stoletju. Propagandno izmišljino ruske carice nemškega porekla, ki je uzurpirala prestol, velika vecina ljudi vse do zdaj jemlje za zgodovinsko resnico.
V resnici vse še zdalec ni bilo tako, oziroma je bilo prav nasprotno. Ne glede na vse dekorativne novote, ki jih je vpeljal Peter po vrnitivi iz Nizozemske: striženje brade, kajenje, nemška oblacila, - ga nihce iz sodobnikov ni imel za kršitelja tradicij. Kot smo se že lahko prepricali, so tradicije pri nas v Rusiji zelo radi kršili in so jih kršili ves cas - Ivan III, in Ivan Grozni, in Aleksej Mihajlovic s Nikonom so uvajali pomembne novote. Stiki z Zahodno Evropo se v Rusiji nikoli niso prekinjali, zacenši vsaj od Ivana III. Najemanje tujih strokovnjakov so Rusi sprejemali kot nekaj povsem obicajnega. Sposobne tujce so vabili na rusko službo še v XIV. st. - takrat so to bili Tatari. V XV. st. pa so že najemali Nemce in to nemalo. Vendar pa kot v XV-XVII. st. tako tudi pri Petru so vse kljucne položaje zasedali ruski ljudje. Nemci so dobivali izvrstno placilo, dobro delali, bili pod carskim pokroviteljstvom, k oblasti pa jih nihce ni mislil pustiti. Ruski ljudje XVII. st., celo obleceni v kaftane in lasulje, so še naprej pripadali svoji lastni kulturi. Pa tudi odnos carja Petra do Evrope, pri vsej njegovi vzhicenosti, je v dobršni meri ostajal, ce se lahko tako izrazimo, potrošniški. Znana je carjeva fraza: »Evropo rabimo kakšnih 100 let, potem pa se bomo k njej obrnili z zadnjico«. Vendar pa se je Peter tu motil. Evropa je bila potrebna Rusiji na 20-25 let, ker so evropske dosežke Rusi privzeli z neverjetno lahkoto. Že v sredini XVIII. st. je bilo mogoce »obrniti se z zadnjico«, kar je tudi naredila petrova hci Elizaveta leta 1741.
Vse petrovske reforme so bile v bistvu logicno nadaljevanje reformatorske dejavnosti Alekseja Mihajlovica in Ordin-Našcokina ter Vasilija Golicina, - pa tudi probleme je reševal podobne. Glavne teževe Petra v notranji politiki, kot tudi njegovega oceta in sestre je ostajalo pasionarno obrobje države.
Uprla se je Ukrajina: ukrajinski hetman Mazepa je prevaral Petra in se predal Karlu XII. Uprl se je Don, ogorcen nad samovoljo petrovskih uradnikov, ki so hoteli odtod jemati ubegle kmete. » Z Dona ne vracamo«, - je izjavil ataman Kondratij Bulavin in dve leti vodil upor, dokler si ni bil prisiljen pognati kroglo v glavo v obleganem cerkasku. Uprli so se Baškirci in potrebna so bila štiri leta, preden so bili ugnani. Skratka, vihravo in neobrzdano prebivalstvo jugovzhoda države je Moskvi delalo obilo težav, kot je to bilo v casu Smute.
V tej situaciji se je znova pokazala za ucinkovito zveza Rusov s stepskimi ljudstvi. Peter se je dogovoril o vzajemni pomoci s kalmickim hanom Ajuko, ki se je nahajal v zaledju Baškirov in donskih Kazakov, in z njegovo pomocjo so upori bili zatrti. Razen tega so Kalmiki v zacetku XVII. st. prakticno ustavili nogajske vdore na Rus'. Ker so bili mojstri stepske vojne, so hitro odbili Nogaje in jih prisilili preiti iz ofenzive v defenzivo. Pa vendarle, petrovske reforme, ki so bile v bistvu nadaljevanje politike zapadnjaštva v Rusiji, so seveda bile globje, kot vse prejšnje po svojemu vplivu na ruske stereotipe obnašanja, kajti v zacetku XVIII. stoletja je raven pasionarnosti bila veliko nižja, kot v XVI-XVII st. Vendar pa je tudi pri Petru v doloceni meri bila nadaljevana ruska tradicija XVII. st. Pridoc na oblast l. 1689, je bojarska klika Nariškinih pod vodstvom Petra lahko upravljala državo tako, kot je to znala. Nacin upravljanja pa je bil samo en, znan še iz casov Šujskih in Glinskih: car je izvajal svojo politiko opirajoc se na zvesto vojsko in vladne uradnike, in zato je vsa ruska država predstavljala skupnost stanovskih razredov, tako ali drugace povezanih z »vladarjevo službo«.
Po strelckih uporih je privelegirana vojska strelcov bila unicena, ker je padec pasionarnosti in degradacija strelce pognala v tabor opozicije obstojece oblasti. Torej je Petru bila za ohranitev trona potebna svoja vojska. Koga pa je mogel pritegniti na svojo stran? Mobilizirati Baškire po zatrtju upora ni prišlo v poštev. Na Ukrajini tudi ni bilo odvecnih sil. Don je nehal biti opora trona po uporu Bulavina. Tako da je Petru bo zacetku vojne z Švedsko ostalo malo sposobne vojske. Zato je mladi kralj Karl XII. zmogel zadati Rusom pod Narvo težak poraz ter bil preprican, da si z Rusijo ni treba vec beliti glave, saj je vsa njena armija unicena.
Petru je ostal samo en izhod: povecati število vojakov tujega nabora in sicer pešcov-soldatov in konjskih dragunskih polkov. Torej je vojaška reforma Petra bila izsiljena. Število regularne armije je bilo povecano od 60 tisoc do 200 tisoc, vendar so zato morali biti uvedeni »rekrutski nabori«. Dvorjanom (nižje plemstvo) so zasegali kmete in holope (podložnike) na 25 let, se pravi prakticno za vedno. Rekrute so urili trdo. pravzaprav surovo, po nacelu »sedem grdo zdelati, enega nauciti«. Seveda so bili poklicni vojaki zelo ucinkoviti, v boju žilavi in krepki, vendar pa znižana pasionarnost etnosa ni dovolila to armijo organizirati na temelju samozadostnosti, kot je bil slucaj z plemiško konjenico ali strelci. cim so vojakom dovolili samim poskrbeti za prehrano se je zacelo maradjorstvo in ropanje, ker vojak, cigar dom je bila kasarna, ni imel milosti do tujih mu ljudi - navadnih prebivalcev. Polki inozemnih vojsk, za razliko od strelcov nikakor niso bili povezani z okoljem, ki bi jih hranilo in so zato bili povsem odvisni od vzdrževanja. Razumljivo, da so ti polki bili veliko breme za državno blagajno: rabili so vojaška mesteca, proviantska skladišca, okorne vozove. Vojaški stroški so bili torej veliko breme za prebivalstvo in ruski ljudje so se pognali v beg.
Ko so za armijo bili potrebni topovi, so Rusi tehnologijo njihove izdelave hitro obvladali, še toliko prej, ker so ležišca železne rude potrebna za litje topov bila v bližini Tule in na Uralu, kjer je tovarne postavljal veletrgovec Demidov. Demidovske tovarne niso delale topove nic slabše od Švedov, švedsko železo in topovi pa so se takrat smatrali za najboljše na svetu. Manjkalo pa je delovne sile. Zato so k Demidovskim tovarnam bile pristavljene cele vasi. Njihovim prebivalcem je bilo veljeno oddati z delom svoje dajatve v obco stvar - vojno. Odlocitev je bila ponesrecena: kmetje so se vec vozili na delo in nazaj kot pa so delali, kajti vasi so se nahajale dalec od tovarn, cas v poti pa se je vracunaval v obveznost.
Splošni padec pasionarnosti se je odrazil tudi na »pticjih mladicih petrovega gnezda«. Novi ljudje, ki so z Petrom prišli k državnemu krmilu so bili karieristi, ki so kradli iz državne blagajne. Podkupnine, korupcija so pri »preobrazovatelju« dosegle razmer, ki si jih bojarji v v XVII. st. niso mogli niti predstaviti. Dovolj bo, ce omenimo miljenca Petra, nadarjenega vojskovodjo Aleksandra Menšikova. Pri izgradnji Sankt-Peterburga je bila luksuzna zgradba Dvanajstih kolegijev, ki ji je bilo namenjeno okrasiti nabrežje Neve, obrnjena k reki s svojim hrbtno stranjo samo zato, ker je peterburški general-gubernator Menšikov hotel na mestu vladne zgradbe zgraditi svoj dvorec. Denar za njegovo izgradnjo je jasno jemal iz državne blagajne.
Povsem razumljivo je zato, da so stroški za armijo, mornarico in korupcija povzrocali stalni primanjkljaj državnega proracuna. (Mimogrede, svojim naslednikom je Peter pustil financne zadeve v zelo dobrem stanju - niti kopejke državnega dolga). Tako so l. 1714 reformatorji uvedli strašni zakon o glavarini: obdavcili so vse ljudi, živece v Rusiji za to, ker obstajajo. Vendar pa je ta davek bilo nemogoce zbrati. Ljudje so se mu izogibali na vse mogoce nacine. In takrat se Peter ni ustavil tudi pred krožnim poroštvom. Vso prebivalstvo mest in okrajev (volost') je bilo popisano, dolocene vsote davka vsakega mesta in vsake volosti, za priliv teh v državno blagajno pa je naredil odgovorne prve ljudi v mestu in na vasi - staroste, skratka najbolj bogate ljudi. Njim je bilo naloženo samim zbrati sredstva med revnim prebivalstvom, placilne zaostanke pa so morali pokrivati iz lastnega žepa. Izbire ni imel nihce. V mestih so bili garnizoni carskih vojske.
Zdi se, da jemati glavarino z podložnikov posestnikov ni imelo res nobenega rezona. Kajti kmetje so služili posestnikom-dvorjanom, dvorjani pa so za casa Petra služili v armiji nic manj kot 40 let. (Res, pri naslednikih Petra je ta rok bil zmanjšan). Vendar pa so tudi posestnike dolocili za odgovorne za izterjatev davkov od kmetov. V odgovor na množicne pritožbe s strani posestnikov o nezmožnosti izterjave davkov istocasno s službo v armiji, jim je »napredna« petrovska vlada svetovala naj angažirajo svoje sorodnike in naj se kaj posebno ne trudijo z izbiro sredstev pri izterjavi davkov iz nesrecnih mužikov. Iz ukaza o glavarini (podušnaja podat') se je rodila tista gnusna in mrzka oblika tlacanstva (krepostnoje pravo), ki je bila ukinjena šele l. 1861. Kot vidimo je »okno v Evropo« imelo dve strani.
Vendar pa se niso vse posledice petrovih reform pokazale takoj: nekatere njene ucinke so bolj obcutili na svoji koži potomki kot pa petrovi sodobniki. Vso XVII. st. so sosednji narodi po inerciji videli Rusijo kot državo nacionalne strpnosti - prav taka se je izpricala Moskovska država v XV-XVII. st. Zato so vsi želeli priti »pod roko« moskovskega carja, mirno živeti, v skladu s lastnimi tradicijami in obicaji ter zakoni države. To kar je pridobila Ukrajina, ki ji noben krvni davek ni bil prevec za pripojitev k Rusiji, so brez vsakega truda dobili Kazahi in Burjati in Gruzini, ki so se strašno navelicali vdorov sosedov. Tako je stara moskovska tradicija privabila vrsto etnosov, da so se organsko vlili v skupni ruski superetnos, ki se je razprostrl od Krpatov do Ohotskega morja.

* * *

Osemnajsto stoletje je postalo zadnje stoletje akmaticne faze ruske etnogeneze. V naslednje je država vstopila v popolnoma drug etnicni cas - v fazo nadloma. Danes, na pragu XXI. st. se nahajamo blizu k njenemu finalu. Bilo bi domišljavo razpravljati o epohi, cigar del smo mi sami. Vendar, ce je naša domneva pravilna, mi pa za zdaj ne vemo za dejstva, ki ji nasprotujejo, je pred Rusijo še inercijska faza - 300 let zlate jeseni, epoha zbiranja plodov, ko etnos ustvarja neponovljivo kulturo in predaja v roke bodocim generacijam! ce se bodo na širnem ozemlju naše domovine zgodili novi pasionarni sunki, bodo naši zanamci, ceprav nam le malo podobni, nadaljevali slavne naše tradicije in tradicije naših zasluženih prednikov. Življenje se ne koncuje...

(S tem se koncuje poglavje, ki mu sledi samo še sklepna beseda).

Ruski aforizmi

Da ne bi rekel kaj prevec, je govoril v aforizmih.
Eni nesejo na Golgoto svoj križ, drugi kladiva in žeblje.
Nihce tako ne zaplete življenje kot ga preprosti ljudje.
Kdaj bo pravicnost koncno na strani teh, kdor je na njeni strani.
Ko stajo cuva volk, je izgubljenih ovec manj.
Opica je že vstala na noge, kdaj boš ti clovek vstal s kolen.
Nic ne razdeljuje ljudi tako kot okus in nic ne zbližuje tako kot apetit.
clovek je ponosen na svoje prednike, opica na svoje potomce.
Da bi živeli po cloveško je potrebno, da bi nam placevali po božje.
Tepcev kot jih je malo, je pri nas veliko.
Inteligent je clovek, ki sodi o ljudeh boljše kot sodijo ti o njemu.
Pameten izraz na obrazu razodeva tepca.
Ljubezen je bolezen od katere umirajo v mladosti in oživljajo v starosti.
Ce imaš kaj za povedati, piši aforizme, ce nimaš - romane.
Pri brezplacni medicini se nimaš pri komu zdraviti, pri placni pa z nicem.
Lahka oblika skleroze - pozabiti, komu si dolžan, globoka, ko ne veš, kdo je dolžan tebi.
Demokracija - to je takrat, ko vsi šinfajo oblast za to, ker ta to dovoli.
V Rusiji so tri nesrece: cepci, ceste in cepci, ki kažejo po kateri cesti naj gremo.
Kako dobrega mnenja smo o vladi, ko mislimo, da ta misli o nas.
Kaaaj, revni nocejo vec, da bi bili mi bogati na njihov racun? Bombardirajmo jih!
Ne sedi s prekrižanimi rokami. Danes je prvi dan iz teh, ki so ti še ostali.
Kaj so alimenti? Nakup otrok na kredit.
S pamentim clovekom se je lepo pogovoriti, težko pa je z njim delati.
Oprostite, nimamo casa za vas. Nic, nic, sem cisto na kratko - imam Kalašnikov.
Moje želje so karseda skromne: portreti državnega vodje ne smejo biti vecji od poštne znamke.

Vladimir Nabokov

Nisi preprican - ne izdajaj.
Hoteli smo karseda bolje, rezultat je bil kot ponavadi.

Viktor cernomirdin

Kamor hudic ne utegne iti, pošlje žensko.
Mož in žena - ena satana.
Mož in žena se kregata, pod isto odejo legata.
Za babico samo ded ni vnuk.
Mlada žena je za starega moža kobila na kateri jaha v pekel.

V celoti vprašanja rešujejo samo otroki; modrec se jih zaveda in jih rešuje po delih.

Mihail Prišvin

Življenje je podobna slani vodi - bolj ko jo piješ, bolj si jo želiš.

Osetinski

Pri pedesetih nekateri pošteni ljudje postanejo nervozni: "Ali se je spacalo?!..." Hoce se jih vzpodbuditi: "Držite se, bratje, saj ne bo še dolgo!".

Fazilj Iskander

ce že ni rož pozimi,
Se tudi ni treba žalostiti zaradi tega.

Sergej Jesenin

ce bo, naj bo; ce pa ne bo, bo pa že kaj.
Komu je usojeno biti obešen, ne bo utonil.

Spoštovanje minulega - to je tista lastnost, po kateri se razlikuje izobraženost od primitivizma.

Aleksandr Puškin

Cas nima oblike, vendar cim postane tvoje se pojavi problem njegove napolnitve.
Ce ti ni všec - ne poslušaj, ampak pri laganju me pa tudi ne moti.
Sprva išceš pravicnost. Potem pa drugo službo.
Ce je že dobro, ne išci drugo dobro.
Bedake ni treba polivati, sami rastejo.
Doma pan, med ljudmi teleban.
Pameten razsodi, neumen obsodi.
Telo bom dostavil, za dušo ne jamcim.
Kdor pelje, tega tudi priganjajo.
Brez priganjanja še pravljicar drema.
Dela brez skrbi ni, skrb bo pa tudi brez dela preživela.
Prosi veliko, vzemi kolikor dajo.
Tudi cudeži se dogajajo: bogati potrka pri revežu.
Revšcina je stabilnejša od bogatstva.
Samo da bodo papircki, takrat bodo tudi deklicki.
Denar je zlo, in še vecje, ce ga je malo.

V Rusiji sta dve nesreci:
Spodaj - vlast teme,
Zgoraj - tema oblasti.

V. Giljarovski

Zakon je kot ojnice, kamor jih obrneš tja bodo šle.

Je tam en pošten clovek: tožilec; pa še ta je, ce smo pravicni, svinja.

Nikolaj Gogolj

Sovražim se, ko sem preplašen,
Razocaran, ko tepejo nedolžne,
Sovražim, ko mi lezejo v dušo,
Še posebaj, ko mi v njo pluvajo.

Vladimir Visocki

V kozarcu se utopi vec ljudi kot v oceanu.
Srditi se je cloveško, zlo pomniti satansko.
Ljubezen je zla, poljubiš še kozla.

Kdor ne zna nežno, ne bo znal tudi strogo.

Anton Cehov

Vest grize brez zob.
Še hudica v starosti v samostan vlece.

Dobrega cloveka je še pred psom sram.

Anton Cehov

Nisem otožen, trezen sem.
Pesnika je pogosto obiskoval navdih. Drugih obiskovalcev v bolniško sobo niso pušcali.
V Rusiji ljudje ne razmišljajo o bodocnosti, o njej sanjarijo.
Moški ima pred žensko samo eno prednost, pa še to kratkotrajno.
Spremembe stremijo postati tradicije.
Slamnata vdova se zažge od enega pogleda.
Razlogi za skelrozo so mnogi, vseh se ne moreš spomniti.
Zmage ni moc podaljševati, potrebne so nove.
Pomagali so mu na noge, on se je pa vsedel na glavo.
Da bi otroki radi imeli knjigo, morajo videti citajoce starse.
Kjer ni povpraševanja ni tudi odgovornosti.
Pero mora drseti po papirju, vendar ne po površini.
O tem cloveku se ve samo to, da ni bil v zaporu, zakaj pa ni bil, pa se ne ve.

Ruski nacionalni znacaj
Sergej Ivanov

SAMOVOLJEN NAROD

(razmišljanja o ruskem nacionalnem znacaju)

Izvlecki iz clanka objavljenega v »Literaturni gazeti« št. 16 (2003)

Predvsem se spomnimo, da je nacionalni znacaj svetovni nazor, filozofija, in vsak narod ima dve: eno znanstveno, knjižno, svecano in praznicno, drugo - vsakdanjo, domaco, obcevalno, po definiciji B. Belinskega. Z eno hodijo na mitinge in se pogovarjajo s tujci, z drugo preprosto živijo in glavno, preživijo v borbi s sovražniki, prirodo in lastnimi oblastmi.
Prvi filozofiji namenja dovolj pozornosti, ce uporabimo star sovjetski jezik, propaganda, kot tudi te sile, ki sebe imenujejo patrioticne. Razumeti »samovoljen« narod je bolj zapleteno. Ta je skrit od nezaželenih oci in, iz povsem razumljivih razlogov, ne paradira... Koristno je razmotreti »rusko vprašanje« brez iluzij. Morda bo tak pristop izzval šok, vendar druge poti ni, ce se hocemo izogniti samoprevaram in iluzijam. Sprotno, tak pristop je odobril tudi akademik Dmitrij Sergejevic Lihacov rekoc: »... ne zavracajte negativna mnenja. V koncni konzekvenci, o narodu velja soditi po njegovim vrhuncem, bolj pa kot se povzdigneš, nižje padeš. To je naravna amplituda...« In prav to naravno amplitudo ne želijo opaziti ne »patrioti« ne »liberali«.

»MI« in »ONI«

Takole je pisal Mavrikij Strateg na prelomu VI.-VII. st. naše ere o plemenih naših prednikov Slovanov in Antov:
»Ker med njimi ni enakega mnenja, se ne zbirajo, ce pa se že zberejo, sprejeto takoj prelomijo, ker so drug do druga sovražni in nihce noce nikomur popustiti«.
Pomembni ruski misleci seveda niso mogli mimo tega pojava. Za vse njih je znacina recimo ta izjava V. Solovjova: »Nagnjenje k razdoru in razprtijam, nesposobnost k edinstvu, redu in organizaciji so vedno, kot je znano, odlikovale slovanska plemena«. In še mnenje, ne mnenje, a krik duše! - neznanega nam avtorja nekrologa ob smrti historika N. Kostomarova (1885): Nekaj usodnega je v našem ruskem življenju, neko stalna razdelitev družbe na dve polovici... Notranja sovražnost je vecno živa, vecno se razvnema, vecno raste in zori. Vedno lahko vnaprej recemo, da vsak pojav ruskega življenja izzove dva diametralno nasprotna custva in redno kopici novo mržnjo. Le površen pogled ne opazi, da je ta crta fundamentalna, skupna lastnost, skupna crta, obca lastnost ruskega znacaja - povsod videti ukano, povsod sumiti nevarnost...« In še Artemij Volinski, ki je skozi trpljenje in smrt prišel do svojega aforizma: »Nam, Rusom, je kruh odvec, drug drugega jemo in smo od tega siti«.
Iti narazen loceno... živeti loceno... misliti loceno.
Takšno je torej eno iz fundamentalnih lastnosti »druge filozofije« našega nacionalnega znacaja - nagnjenje k razdoru. Bilo bi pa napacno si predstavljati, da življenje ni iznašlo cepiva. Sicer bi se država z razdirajocimi protislovji, ki se razteza na ogromnih ozemljih, ne bi mogla normalno razvijati in obstati. Lahko recemo, da je oblast nekako kompenzirala šibkost družbe z mocjo države, ki je v razvoju neizogibno prerasla v despotijo in z nicemer omejeno samovoljo. Vse to je dobro znano iz ruske zgodovine. Naše vprašanje je v drugem: kako se je ta proces odrazil na »drugi filozofiji« ruskega cloveka? Ali ni postal ta clovek ne samo objekt temvec tudi subjekt samovolje, se pravi njen nosilec?
Zakljucki so na splošno moreci. Prakticno vsi »izvedenci«, ki so se dotikali tega vprašanja, so odgovorili nanj afirmativno. Da, vsi Rusi, cim so imeli priložnost, so zaceli ravnati samovoljno.... Zato se nam kategoricen in oster sklep N. cerniševskega ne samo ne kaže ekstremalen, a, nasprotno, logicno zakljucuje splošno sliko. Ko je ugovarjal privržencem zelo absurdnega pogleda, da naj se ruski znacaj sploh ne bi še razvil, je pisal:
»Temeljno naše stališce, trmasta legenda - da mi v vse vnašamo idejo samovolje. Pravne forme in osebni napor se nam zdijo nemocni in celo smešni, kar cakamo, vse hocemo podrediti našim kapricam, brezkontrolnim odlocitvam; na zavestno podporo, na samodejno pripravljenost in sposobnost drugih se ne nadejamo...
Vsak iz nas je majhen Napoleon, ali bolje povedano, Batij. Vendar, ce je vsak iz nas Batij, kaj se takrat dogaja z družbo, ki je vsa sestavljena iz Batijev?«
Ena iz osrednjih težav je v tem, da se stalno srecujemo z nagnjenostjo k razdoru, s oblastniško samovoljo na vseh ravneh, navadili smo se jo, smatramo jo za nekaj zunanjega, nam je napoti, vendar neodvisna od nas. Vendar pa to »zunanje« v resnici sedi globoko v nas. Priznati te crte kod dejstvo našega nacionalnega znacaja je že polovica opravljene naloge. »ce želimo, da bo narod krepek in mocan, potem ni potrebe po njegovi oslabitvi z omamo domišljavosti«, je prepriceval svoje sodobnike veliki ruski filozof Vladimir Solovjov. Vendar pa ocitno ni do konca preprical.

S kom se je borila SZ

S KOM SE JE BORILA SOVJETSKA ZVEZA V II. SVETOVNI VOJNI?

Vprašanje še zdalec ni nepomembno. Ne samo Nemcija ampak vsa Evropa je šla pokorjevati Rusijo. Finska je dala 19 divizij in 13 brigad (1942), Madžarska 23 divizij in 6 brigad (1944), Romunija 21 divizij (1942), Italija 7 divizij (1942), Slovaška 3 divizije (1942). Razen tega so se proti Rdeci Armiji borili norveški oddelki na Severu, švedski bataljon v Kareliji.

Samo v bojih za Leningrad so sodelovale vojaške enote iz takšnih držav kot Španija - 250. »modra« divizija, zatem dobrovoljski legion »Norveška«, zatem 1. bataljon motopehotnega polka »Norland«, Nizozemska - dobroboljski legion »Niederland«, Belgija - dobrovoljski legion »Flandrija«, zatem jurišna brigada »Langemark«, Švedska - v sestavi motopehotne divizije »Norland«, Francija - v sestavi 28. nemške lahke pehotne divizije, Avstrija - v sestavi 9. aviapehotne in drugih nemških divizij, Finska - dobrovoljski legion, Latvija - legion, potem 2. latvijska brigada, potem 19. dobrovoljna pehotna divizija, Estonija - legion, zatem 20. pehotna divizija.

Na Balkanu so nam stale nasproti, razen Nemcev, tri hrvatske divizije in albanska divizija »Skanderberg«. En hrvaški polk je bil blokiran v Stalingradskem kotlu. Na Azovskem morju je delovala hrvaška flota. Francoski polk je bil med nemškimi enotami, ki so prodirale proti Moskvi. Ta seznam lahko nadaljujemo. O tem v kakšnem obsegu so Nemci zmogli mobilizirati proti nam evropske narode v 1941-1945 omogoca presoditi nacionalna sestava vojnih ujetnikov, ki so se znašli v sovjetskih taborišcih. Z izjemo Nemcev so se tam nahajali:

313767 Madžarov,

187370 Romunov,

156682 Avstrijcev,

69977 cehoslovakov,

48957 Italjanov,

23138 Francozov,

21822 Jugoslovanov (Hrvatov),

14129 Moldovanov,

10173 Jevrejev,

4729 Nizozemcev,

2377 Fincov,

2010 Belgijcev,

1652 Luxemburžanov,

452 Dancev,

457 Špancev,

383 Ciganov,

101 Norvežcev,

72 Švedov.

Tako da je težko najti v »civilizirani« Evropi koticek, od koder ne bi pošiljali na nas svojih »mašcevalnih« sinov, kot je takšne imenoval A. S. Puškin v svojem casu. V našem casu so ti skoraj vsi clani ali kandidati v clane Nato. Kakšno svobodo in civilizacijo so ti »sinovi Evrope« nesli v Rusijo, s soldatsko neposrednostjo odkriva v svojem povelju od. 2 maja 1941, 13 dni do navedenega v direktivi št. 21 roka napada na ZSSR - 15. maja (30. aprila 1941 je zacel delovati podnevni plan-grafik priprave za napad), komandant 4. tankovske divizije Hepner v zvezi z bližnjimi vojaškimi akcijami na Vzhodu:

»... Vojna proti Rusiji je najbolj važen del borbe za obstoj nemškega naroda. Ta davna borba Germanov proti Slovanom, zašciti evropske kulture od moskovsko-aziatske ekspanzije, odpor boljševizmu. Ta borba ima za cilj spremeniti v ruševine današnjo Rusijo in zato se mora voditi z nezaslišano surovostjo...«

A. Bobrakov

Kapitan I. ranga rezerve, poslanec Puškinskega mestnega Sveta

Moskva, 1. maj, 2003.

Cenjeni naslovnik!

Ob svetovnem dnevu plesa 29. aprila je izsla nasa nova publikacija, 12. po vrsti - prevod knjige prof. sportne fakultete ljubljanske Univerze Dr. Mete Zagorc "Ples". Prevedla in uredila Irena Rugel. Odtis platnice v priponki.

Vabim Te, da se spoznas z novimi prispevki v priponkah.
Hvala za Tvoj cas in lepo pozdravljen(a)!

Izsla je nova revija SRP, sprva, kot obicajno, v elektronski verziji. Najdete jo na domenu http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp55/index55.htm. Med ostalim si v njej lahko precitate sledece:
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp55/vassh55/brezp55.htm Vasilij Suksin: Brezprsti
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp55/jusru55/svetn55.htm Just Rugel: Svet na pragu transformacije
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp55/pavtu55/1venet55.htm Pavel Tulajev: Veneti: predniki Slovanov
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp55/serso55/antich55.htm Sergej Solovjov: Anticni pisci o Venedih - Slovanih
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp55/ivail55/kajra55.htm Ivan Iljin: Kaj razkosanje Rusije prinasa svetu?

Pomembni datumi tega maja v Rusiji:
1. Dan spomladi in dela.
2. Obletnica vzetja Berlina
7. 163. rojstni dan P.I. Cajkovskega.
7. 100. rojstni dan pesnika Nikolaja Zabolockega (1903-1958).
8. Rojsti dan G.K. Zukova
9. - Dan zmage!!
23. Rojstni dan Anatolija Karpova
24. Rojstni dan kneza Dmitrija Donskega.
25. Dan Slovanske pismenosti in kulture (letos v Voronezu).
26. Rojstni dan K.G. Paustovskega
Maja se je rodil Mihail Solohov.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Lep pozdrav,

Just Rugel
Kulturno-prosvetno Drustvo dr. Franceta Preserna za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo
P.O. Box 17, 123104 Moscow, Russian Federation
Tel: +7 095 202-27-24
Fax: +7 095 200-12-37
Mobile: +7 902 682-70-59
mail to:karantanija@mtu-net.ru

Povezave:
Revija SRP
Slovenska virtualna knjigarna Na tej spletni strani lahko brezplacno nalozite vrsto eKnjig slovenskih avtorjev ali prevodov tujih avtorjev v slovenscino, med ostalim:

•

Tri zgodbe ruskega klasika Vasilija Suksina

•

Slovenska Zgodba, esej o slovenski zgodovini

•

Ziga Herberstein

•

Zakaj Rusija ni Amerika?

The Prominent Russian Scientist V.I.Vernadsky

V.I.Vernadsky was born in St. Petersburg on March 12, 1863. He graduated from Physics and Mathematics Department of the Petersburg University in 1885 and after that during two years enlarged his education in the Universities of the Western Europe. Since 1890 till 1911 he taught mineralogy and crystallography in the University of Moscow. In 1897 he maintained his thesis for a Doctor's degree. In 1905 he was elected a junior scientific assistant, in 1912 - a full member of the Russian Academy of Sciences. He works in its departments for 33 years and died in Moscow on January 6, 1945.

From the chronology of his life one may see that V.I.Vernadsky was a Russian scientist. Still in the Ukraine, he is considered to be a Ukrainian scientist and it is not devoid of foundation. His ancestors were the Dnieper Cossacks. His father, before his move to Petersburg, taught political economy in the Kiev University. In 1918 V.I.Vernadsky himself organized the Ukrainian Academy of Sciences and became its first president.

In the beginning of his scientific activities, V.I. Vernadsky worked as a soil scientist. In the 1880s he participated in the expeditions which had been organized by his loved teacher V.V.Dokuchaev (the founder of the modern soil science). These expeditions explored the soils in the various regions of Russia. Studying the mineral composition of different soils, Vernadsky became deeply interested in mineralogy and crystallography. These sciences for long years became the main areas of his scientific inferences and of his activities as a professor. His thesis for Doctor's degree dealt with a crystallographic topic: On the sliding phenomena in the sillimanite crystals. But his contributions to mineralogy are still more important. Among these contributions, one must note the genetic approach. He emphasized the connection between the crystallization form, hardness, color and other physical properties of minerals and their chemical composition, as well as the conditions of their genesis.

Studying the chemical composition of minerals, V.I.Vernadsky became interested in the distribution of individual chemical elements in the Earth's crust, hydrosphere, and atmosphere, i.e. in the knowledge field, which was as early as in 1842 named geochemistry by the Swiss scientist Christian Schonbein.

V.I.Vernadsky published many papers on geochemistry of various elements, and his main work La Geochimie was published in French in 1924 in Paris. In this book the geochemistry of carbon, as a constant component of all organic compounds, is described in the utmost detail. The final chapter of the book deals with the geochemistry of radioactive compounds.

V.I.Vernadsky was one of the first scientists who predicted the possibility of controling the rate of radioactive decay and using radioactive elements as energetic raw materials. At the same time he organized a special commission which began searching uranium ores in the various regions of Russia. In 1916 the first uranium deposit was discovered in the Middle Asia, and in 1918 its ores gave the first milligrams of radium in Russia.

In the early 1922 V.I.Vernadsky managed to organize in Petersburg the Radium Institute which is actively working up to our time. To 1938 he remained its director. In the day of the opening he held a speech. Vernadsky said:"Soon man will have atomic power at his hands. This is a power source which will give him a possibility to build his life just as he wishes. Will he be able to use this force for good purposes and not for self-destruction? A scientist must feel responsibility for the results of his studies!"
This was the first time when a warning about the threat of atomic war sounded.

In 1922 Vernadsky began studying meteorites and cosmic dust. He published a series of papers in this area. In 1935 he organized the Committee on meteorites of the Academy of sciences. He guided the works of this Committee up to the end of his life.

But of the greatest importance for our days is V.I.Vernadsky's doctrine on the biosphere of the Earth and on the inevitability of the evolutionary transformation of the biosphere into the reign of the human reason - the noosphere.

As early as in his student years, he manifested a profound interest to the living nature. It is evidenced by his most early publications of the 1880s.

Later he studied the distribution and migration of various chemical elements in the Earth's crust as well as in the other Earth's sphere (hydrosphere, atmosphere). During these studies he naturally became interested in the content of these elements in various tissues of animals and plants. These studies showed that almost all known chemical elements may be found in some or other organs of the animals and plants. In his studies of the living substance, V.I.Vernadsky approached an analysis of the structure of the envelope of the Earth within which this substance exists. As early as in 1875 an Austrian geologist Edward Suess called this envelope biosphere, i.e. the sphere of life. However, neither Suess nor other scientists analyzed the content of this term in detail.

As to V.I.Vernadsky, he worked out an overwhelming doctrine concerning the biosphere of the Earth. He defined the boundaries of the biosphere by having shown that the biosphere includes all the hydrosphere, troposphere to the height of about 30 km, and the upper part of the Earth's crust down to a depth of two or three kilometers, for living bacteria still may be found at this depth in the underground waters and in the oil. V.I.Vernadsky's biosphere is not a static life envelope, but an open system having existed since the very beginning of the Earth's history. The contemporary life and its activities are the product of a long and complex evolution of the living substance.

Having accepted the idea of the evolution of the biosphere, V.I.Vernadsky also changed his viewpoint upon the technological activities of the mankind. He came to consider them as a law governed evolutionary stage in the development of the biosphere. He believed in the strength of the human reason and supposed that the team scientific thought will overcome the negative results of the technogenesis and will secure, in future, the rational transformation (and not annihilation) of the natural components of the biosphere, for a maximum satisfaction of the material and spiritual demands of the mankind which is growing quantitatively. This future evolutionary stage of the biosphere of the Earth was designated by V.I.Vernadsky noosphere, the sphere of reason (the term introduced in 1922 by a French philosopher and mathematician Edouard Le Roy).

V.I.Vernadsky intended to elaborate the noosphere doctrine in more detail but he had no time to answer. Still in his article Several Words on the Noosphere (1944; the last paper out of all those which he published during his life) and in the two above mentioned post humous monographs, conditions are formulated which ought to be kept for the creation of the noosphere (after V.I.Vernadsky's opinion). These conditions are:

peopling of all the Earth;

abrupt transformation of the means of communication and commerce between different countries;

establishment of political and other ties between all the states of the Earth;

predominance of the geological role of man over other processes which take placein the biosphere;

expansion of the fontiers of the biosphere and the man's exit into the Cosmos;

industrial exploitation of new sources of energy;

equality of the people of all races and religions;

increase in the role of people's masses in the decisions on the questions of internal and foreign policy;

freedom of scientific thought and scientific search from the pressure of religious, philosophical and political considerations, and the creation of the conditions, favorable for the free scientific thought, in social and state structure;

rise of the well-being of the world's people. Creation of a real possibility to exclude malnutrition, hunger, misery and to weaken the influence of the diseases;

rational transformation of the original nature of the Earth, with the purpose to make it capable to satisfy all material, aesthetic and spiritual demands of the mankind;

exclusion of wars from the life of society.

It is easy to see that now, after the expire of half a century of the formulation of these conditions by V.I.Vernadsky, they are for the most part carried into effect or at least are being in the processof realization, which brings the mankind nearer to the creation of noosphere.

A.E.Fersman, the nearest pupil of V.I.Vernadsky and his successor in the area of the development of geochemistry, who only outlived his teacher by several months, had time to write about Vernadsky: "His general ideas will be studied and elaborated during centuries and one will discover new pages in his works which will serve as the source for new searches. Many scientists will learn his creative thought which is acute, stubborn and articulated, always genial, but sometimes poorly understood. As for young generations, he always will be a teacher in science and a striking example of a fruitfully lived life".

Key Dates in the life of V.I.Vernadsky

Vladimir Ivanovich Vernadsky was born in Petersburg, March 12, 1863.
1868 - The Vernadskys moved to Kharkov.
1873-1876 - Studied in the First classical gymnasium (Kharkov).
1876-1881 - Studied in the First classical gymnasium (Petersburg).
1881-1885 - Student of the physical-mathematical faculty (natural-scientific section) of Petersburg University.
1882 - Participated in a general student meeting. Arrested.
1884 - Participated in Nizhny Novgorod soil expedition headed by V.V.Dokuchaev.
1885 - Graduated from the physical-mathematical faculty of St.Petersburg University; remained at the University to prepare for professorship.
1885 - 1890 - Curator of the Mineralogical Office of the Petersburg University.
1886 - Married Natalia Ye. Staritskaya. Elected a full member of the Petersburg Society of naturalists.
1887 - Birth of his son Georgy. Elected a member of the Free Economical Society. Sent by the Society to study the phosphorities of the Smolensk province.
1888-1890 - Sent by the Petersburg University to Italy, Germany and France for further education.
1889 - Elected a Corresponding Member of the British association of sciences. Elected a member of the French mineralogical society. Participated in the international exhibition in Paris (presenting the soil collection of V.V.Dokuchaev).
1890 - Settled in Moscow. Becomes a private-docent for teaching mineralogy and crystallography and a temporary curator of the Mineralogical Office of the Moscow University. Elected a member of the Moscow Society of naturalists.
1890-1911 - Professor of mineralogy and crystallography of the Moscow University.
1891 - Took part in the expedition headed by Dokuchaev in the Poltava province. Maintained the magister thesis On the sillimanite group and on the role of the alumina in the silicates. Elected a member of the Society of the naturalists, anthropologists and ethnographers at the Moscow University. Elected a member of the Moscow Society of agriculture.
1892 - Becomes the curator of the Mineralogical Office of the Moscow University.
1893 - Elected a member of the Mineralogical Society (Petersburg). Elected a member of the Society for emirical knowledge at the University of Kharkov.
1894 - Despatched to Europe for research and visiting mineralogical museums of Austria-Hungary, Germany, Switzerland, France. For the first time in Russia introduced regular mineralogical expedition with students into curricula.
1895-1897 - Expeditions on the Urals.
1896 - Sent for a research mission to Europe (Germany, Switzerland, France).
1897 - Defended (at the University of Petersburg) his thesis for a Doctor degree The phenomena of the sliding of the crystalline substance. Participated in the second session of the International Geological Congress (Petersburg).
1897-1906 - Professor of Mineralogy at the Women's team courses (Moscow).
1898 - Birth of his daughter Nina. A scientific voyage to Europe (Italy, Austria-Hungary, Germany, France).
1898-1902 - The extraordinary professor of the Moscow University.
1899 - Development of Theory of silicates structure and publication of Course of mineralogy. Geological-mineralogical expeditions in Crimea, Kerch and Taman Peninsulas, and Caucasus.
1900 - A voyage over the European countries (Germany, Denmark, Netherlands, France). Took part in the work of the 8th session of the International Geological Congress in Paris.
1901 - Geological expeditions in the Tambov and Poltava provinces. Organized a circle at the Mineralogical Office which became a formal nucleus for a mineralogical school.
1902-1903 - Lectured at the Moscow University on the history of natural sciences.
1904 - Geological expedition over the Poltava and Kiev provinces. Participated in the work of the First General Congress of the zemstvos in Petersburg.
1905 - Elected an assistant rector of the Moscow University. Elected a member of the All-Russian league of enlightment. Became a member of the Constitutional-democratic party.
1906 - Elected a full adjunct member of the Petersburg Academy of Sciences by the physical-mathematical department (mineralogy). Elected a member of the State council from the Academy of Sciences and universities. Left the State council as a token of protest against the declining of a draft law of the Duma and against the dismissal of the State Duma.
1906-1914 - Manager of the Mineralogical department of the Geological museum of the Academy of Sciences.
1907 - Organized the first reconnaissance expedition to search the radioactive minerals on the territory of Russia.
1908 - Elected an extraordinary academician of the Academy of Sciences. Elected to the State council for the second time. Sent for a scientific mission to France and Great Britain. Participated in the work of the Congress of the British Assosiation of sciences in Dublin.
1909 - Elected a member of the Society for the unification of the Russia's peoples. Participated in the 12th congress of Russian naturalists and physicians in Moscow. Read a program report Paragenesis of the chemical elements in the earth crust. Made a long trip over the countries of the Western Europe. A geological expedition to the Volyn' province.
1910 - Wrote a report On the necessity for studying the radioactive minerals of the Russian empire. Read a report Topical targets in the area of radium research at the general meeting of the Academy of Sciences.
1911 - Resigned from the Moscow University as a token protest against the reactionary policy of the Tsar government. Moved to Petersburg. Organized and headed the expeditions of the Academy of Sciences searching radium minerals in Transcaucasia, Middle Asia, and the Urals.
1912 - Elected an ordinary academician of the Academy of Sciences. Organized and headed the permanently acting radium expedition of the Academy of Sciences.
1913 - Participated in the 13th session of the International Geological Congress in Toronto; made excursions in Canada and the USA.
1914 - Appointed the director of the Geological and Mineralogical museum of the Academy of Sciences (Petersburg).
1915 - Chairman of the Commission on studying the natural productive forces of Russia.
1917 - Elected a member of the academic council of Ministry of Agriculture. Appointed the chairman of the Commission for educational institutions and scientific enterprises of the Ministry of people's education. Elected the assistant Minister of people's education. Sent to Poltava to continue works on biogeochemistry and living sustance.
1918 - Moved to Kiev. Founded the Ukrainian Academy of Sciences and became its first President. Gave lectures on geochemistry in the University of Kiev. Dropped out of the Constitutional-democratic party.
1919 - Moved to Simferopol.
1920 - Rector of the Tauria University in Simferopol.
1921 - Moved to Petrograd. Founded the Radium Institute in Moscow. Elected the professor of mineralogy of the University of Paris (Sorbonne).
1922 - Scientific mission to France to give lectures in geochemistry at Sorbonne.
1926 - Returned to Leningrad, published the work Biosphere.
1927 - Publication of the work Features on Geochemistry.
1929-1945 - Headed the Biogeochemical laboratory of the Academy of sciences of the USSR (now - Institute of Geochemistry and Analytical Chemistry named after V.I.Vernadsky of Russian Academy of Sciences).
1932 - Sent for scientific mission to Germany, France, Czechoslovakia. Participated in the work of the First International Congress on Radioactivity (Germany). Guided the work the First All-Union conference on Radioactivity problems (Leningrad).
1933 - Was at the head of the Meteorites commission founded on his initiative at the Academy of Sciences of the USSR.
1934 - Elected the chairman of the Commission on heavy water studies formed by him in the USSR Academy of Sciences.
1935 - Moved to Moscow. Elected the vice-president of the Moscow society of naturalists.
1935-1936 - Scientific missions to Czechoslovakia, France, Germany, England.
1936 - Elected an honorary member of Society of biological chemistry of India. Participated in the Second Conference on experimental mineralogy and petrography (Moscow), gave the report On the importance of radiogeology for modern geology.
1937 - Participated in the 17th Session of the International Geological Congress (Moscow).
1938 - Elected a foreign corresponding member of the Belgian geological society.
1939 - The chairman of the Committee in meteorites of the USSR Academy of Sciences, the Commission on the isotopes of the USSR Academy of Sciences, the Commission on the mineral waters of the USSR Academy of Sciences.
1940 - Started work on the problem Life and Cosmos. Participated in the work of conferences (1) on comparative physiology and (2) on the pegmatite problem (both in Kiev).
1941 - Evacuated with a group of scientists to Borovoe (Kazakhstan), where continued research in various scientific problems.
1942 - Rewarded with the State Prize of the USSR for the eminent works in the sphere of science and engineering and decorated with the Order of the Red Banner of Labour for the outstanding merits in the development of geochemistry and genetic mineralogy.
1943 - Death of his wife. Returned to Moscow from evacuation.
1944 - Publication of his last work Some words about noosphere. Elected an honorary member of the Mendeleev All-Union Chemical Society. Confirmed his appointment as a member of the Commission of the Academy of Sciences of the USSR onthe history of biological sciences in Russia.
1945 - Died in January 6, 1945 in Moscow. Buried at the Novodevichye cemetery.

VERNADSKI Vladimir Ivanovic (1863-1945), ruski prirodoslovec, mislec in javna osebnost. Osnovalec kompleksa sodobnih znanosti o Zemlji - geokimije biogeokemije, radiogeologije, hidrogeologije. Osnovalec mnogih znanstvenih šol. Ideje Vernadskega so odigrale izredno vlogo v oblikovanju sodobne znanstvene slike sveta. V centru njegovih prirodoznanstvenih in filozofskih interesov je bila raziskava kompeksnega nauka o biosferi, živi snovi (ki organizira zemeljsko atmosfero) in evolucije biosfere v noosfero v kateri cloveški razum in dejavnost, znanstvena misel, postanejo odlocilni faktor razvoja, mocna sila, primerljiva po svojem vplivu na prirodo z geološkimi procesi. Nauk Vernadskega o vzajemnem delovanju narave in družbe je mocno vplival na oblikovanje sodobne ekološke zavesti. V Leksikonu Cankarjeve založbe iz 1998 pa V. I. Vernadski zacuda sploh ni naveden.

UCENJE O BIOSFERI,

sen o noosferi

Videnja in predvidevanja Vernadskega

  V navadi je deljenje znanstvenikov na romantike in klasike. Prvi so generatorji idej, navdahnjeni ustvarjalci in fantazerji. Drugi so zbiralci in sintetizatorji dejstev, ustvarjalci kapitalnih del.

  Vladimir Ivanovic Vernadski je priznani klasik prirodoznanstva. Osnoval je nove veje znanosti - biogeokemijo in radiogeologijo - bil je eden izmed osnovalcev geneticne mineralogije, geokemije. Nihce iz znanstvenikov XX. stoletja ni imel primerljivih dosežkov. Venec njegove znanstvene ustvarjalnosti je postalo ucenje o biosferi, podrocju življenja na planetu. To predstavlja sintezo idej in dejstev, ki se nanašajo na desetine znanosti.

  Znanstveniki-romantiki demonstrirajo svojo nadarjenost v mladih letih. Na primer, cezmerno proslavljeni fizik A. Einstein je do svoje tridesetletnice ustvaril fotonsko teorijo svetlobe, teorijo brounovskega gibanja, specialno teorijo relativnosti (na podlagi transformacije K. Lorenza). V sledecih 45. letih svojega življenja ni napravil niti eno pomembno odkritje, da ne govorimo o tem, da je bil avtor fizikalnih teorij, ne pa osnovalec novih disciplin ali kompeksnih znanosti. O tem ne spominjamo zato, da bi zmanjšali dosežek Einsteina - clovega zasluženega in nadarjenega, ampak zaradi ozavedanja velicastnosti rezultatov znanstvene ustvarjalnosti Vernadskega, ki je razen tega bil še sijajen historiograf znanosti in izredni organizator znanstvenih ustanov.

  V mladih letih imajo prebliske razsvetljenja mnogi misleci. To ne velja le za pesnike ampak tudi za matematike, fizike. V prirodoznanstvu tega ni. Ta zahteva, razen vsega drugega, ogromno erudicijo in sposobnost k sintezi najbolj raznovrstnih idej in faktov. Tu leži vzrok zakaj se je genialni nauk o biosferi oblikoval v zavesti Vernadskega, ko je tvorcu bilo že okoli šesdeset let.

  Ctaj: Vernadski, V. I. "The Biosphere" (translated and annotated version from the original of 1926) (Springer, New York, 1998).

Vladimir VERNADSKI

Nekaj besed o noosferi

(Fragment)

Noosfera - zadnje iz mnogih stanj evolucije biosfere in geološke zgodovine - je stanje današnjih dni. Potek tega procesa se šele zacenja razumevati iz študija njene geološke zgodovine v nekaterih svojih aspektih.

Naj navedem nekaj primerov. Pred petsto miljonov leti, v kambrijski geološki eri, so se prvic v biosferi pojavile bogate s kalcijem živalske sk