| | |
 |
• |
April 7, 2004 - V priponki aprilski prispevki. Vabimo k chitanju! |
| |
|
Aleksandr Sergejevic Panarin |
DRUŠTVO DR. FRANCETA PREŠERNA
ZA PROMOCIJO STIKOV MED SLOVENIJO IN RUSIJO
ZAKLJUCNO POROCILO (1999-2004)
Ideja o ustanovitvi Društva je nastala kot spontana reakcija na vse vecjo praznino v kulturnih stikih med slovenskim in ruskim narodom, ki je še povecala po razpadu SFRJ in ZSSR. Od leta 1990 pa vse do danes ni izšla v rušcini knjiga slovenskega avtorja, dostopna širši javnosti, za katero bi stala RS, RF ali njune ustanove. Istocasno je v Sloveniji izšlo vec knjig skoraj izkljucno neruskih (marginalnih) avtorjev iz Rusije ali emigracije, žaljive in posmehljive za Ruse.
Naša dejavnost je sprva naletela na mlacno podporo nekaterih slovenskih inštitucij, da bi se kmalu sprevrgla v dosledno nasprotovanje in tudi poskuse preprecevanja. Doživeli smo podtikanja, ocrnitve in celo uglašene akcije uradnih ustanov vse do mrzlicnih sprememb nekaterih zakonskih odredb (Ministrstvo za kulturo), ker se sicer ne bi vec mogli izogniti financni podpori naših projektov in bili tako primorani odtegniti sredstva svojim prisklednikom. Slovenska predstavništva v Rusiji so kmalu povsem prenehala z že prej mizerno podporo. Za ilustracijo naj bo res neverjeten podatek, da vsa ta leta niso kupila niti enega samcatega izvoda naših knjig (??), enako velja tudi za posameznike iz teh podjetij. Knjige smo jim ponujali po smešno nizkim cenam, da bi jih poklanjali svojim vis-a-vis in tako promovirali svojo domovino in vsaj na ta nacin pomagali društvu. Državne ustanove in razreklamirana društva in posamezniki, ki se pozicionirajo kot veliki prijatelji Rusov so dosledno zavracali vsako sodelovanje z nami. V zadnjem casu smo obcutili podporo s strani slovenskega veleposlaništva v Moskvi.
V petih letih smo neglede na res neugodne okolišcine izdali 15 tiskanih knjig in postavili v Rusiji dva spomenika - Prešernu in Herbersteinu, izvedli številne odmevne promocijske akcije, kot so slikarske razstave, javne tribune, predavanja, predstavitve. Po širni Rusiji se v knjigarnah ter družinskih in javnih knjižnicah nahajajo naše knjige. Do Slovencev doma in v tujini je prišlo vec sto strani naših prevodov iz rušcine izpod peres samih Rusov saj smo preko elektronske pošte (ca. 2500 prejemnikov) in spleta, v drugih medijih, redno objavljali prevode ruskih avtorjev in svoje prispevke. Povratna informacija nam je dala vedeti, da je ta naša dejavnost pripomogla k tistemu, kar je bilo naš namen: dvigniti zavest o naši pripadnosti k slovanskemu svetu in omogociti slovenskemu cloveku izvedeti vec o Rusih in Rusiji ter slovensko-ruskih stikih iz prve roke in ne le preko zapriseženih ali zavedenih rusofobov doma (predvsem iz »lenih in neradovednih« naglopisnih medijev), med peto kolono v Rusiji ali iz Zahodnega sveta. Vsi ti kot obsedeni še vedno kopirajo rusofobske šablone Engelsa iz njegove »Zunanje politike ruskega carizma« in sodbe Marxa o ruski politiki (izposojene izkljucno iz britanske publicistike iz casov Krimske vojne). Komentarji teh medijcev o Rusiji do smešnega vseskozi sledijo tekocim komentarjem ZDA in transatlantskih struktur. Veseli smo torej, da naše delo ni bilo zaman in da smo prispevali k bolj uravnoteženi sliki Rusije in ruskega naroda med Slovenci in boljšemu poznavanju Slovenije in Slovencev med Rusi.
|
| Naša misija je po moji oceni v osnovi tako izvršena. že zagnane projekte bomo dokoncevali glede na možnosti. Krasno, kajti za kaj vec ni niti moralnih še manj pa financnih sil. Lahko bi naredili še veliko, veliko vec, ce ne bi bilo macehovskega odnosa RS do Društva in porazne indeferentnosti ogromne vecine tistih, ki bi prvi morali imeti vsaj nekaj posluha za našo dejavnost, ki se ponosno trkajo na svoja prsa kot veliki prijatelji Rusov. Nergamo (upraviceno!) cez kulturno in promocijsko politiko RS, vendar kaj smo sami storili za boljšo prepoznavnost svojega naroda v svetu, za utrjevanje in poglabljanje stikov z drugimi narodi? Kulturno udejstvovanje pac ni obracanje vola na žaru - na veselicah pod firmo kulture in promocije ter |
|
| mednarodnih stikov se tare ljudi. Za leposlovno knjigo, dolgorocne kulturne naložbe pa ni posluha. |
Iz srca se zahvaljujem vsem, ki so se trudili za uspeh dela Društva. Posebaj bi se rad zahvalil gospodu Andreju Lenarcicu iz Ljubljane, brez katerega si težko predstavljam delovanje društva. V prvem obdobju je bil neprecenljivo aktivno in plodotvorno delo Milana V. Smoleja iz finskega Esppoo. Brez intelektualne in druge podpore Jožka Šavlija iz Gorice in Ivana Tomažica iz Dunaja bi Venetski projekti bili neuresnicljivi (izšel bo še II. del). Posebna zahvala gre potomcem Mateja Bora in vsem drugim avtorjem, ki so zastonj dali na razpolago svoja dela. Hvaležni smo uredništvu spletne strani Carantha (družina Jezovnik), reviji SRP (Rajko Šuštaršic, Ivo Antic) in uredniku spletne strani Beseda Franku Luinu za plodonosno sodelovanje. Preko njihovih 'medijev' je naša resnica o Veliki Rusiji prodrla v mnoge domove.
V casu delovanja Društva sem se spoznal z mnogimi sijajnimi ruskimi ljudmi. Hvaležen sem jim za vsestransko podporo, nasvete in vzbodbude naj ne odneham. Ruske prijatelje izredno cudi, da RS in na splošno Slovence absolutno ne zanima naše delo in da prakticno nikomur ni niti na misel prišlo, da na kakršenkoli nacin pomaga. Posebaj me je navdihovalo sodelovanje z Aleksandrom Kozininom, ruskim vsestranskim umetnikom, avtorjem spomenika Prešernu, osnutka spomenika Noordunga, makete Ruske kapelice pod Vršicom, naslovnih strani vec naših knjig, avtorja osnutka spomenika Veliki romantiki (med njimi je jasnop tudi Prešeren). ce ne bi bilo ruskega profesorja Pavla Tulajeva, širša javnost pa tudi stroka ne bi še (z)vedela, da je ruski znanstvenik, sodobnik A. S. Puškina, Jurij Venelin prvi vpeljal v literaturo leta 1834 sam pojem Slovenija in ga tudi znanstveno utemeljil (reprint knjige J. V. o Slovencih iz leta 1841 smo izdali prav te dni). Na svetovni politicni karti se je cez dobro stoletje in pol pojavila država Slovenija. Že za to bi veljalo Juriju Venelinu pri nas postaviti spominsko obeležje, vsekakor pa bi morala stroka v Sloveniji organizirati znanstveni simpozium o J. Venelinu in njegovi knjigi o nas Slovencih. Slovenski mediji so o tem pomembnem odkritju bili obvešceni z moje strani že vsaj trikrat vendar ga vse do zdaj nerazumljivo niso posredovali javnosti!?
Posebna zahvala gre moji številni družini, v kateri so vsi po vrsti aktivno pomagali s prevodi, redigiranjem tekstov, mojimi operativnimi zadolžitvami. Žena Marina je med ostalim zastonj prevedla knjigo dr. Šavlija Slovenija Podoba evropskega naroda (ki bo še izšla), najina starejša hci Irena pa knjigo prof. Zagorc Ples. Z bratom Borisom sta veckrat dramsko uprizorila v rušcini za slovensko in rusko javnost Prešernovo Železno cesto. Zelo pomembna moralna podpora družine je pocasi prešla v skepso saj so videli, da se Slovencem fucka delo društva..
V našem delu je bilo tudi nekaj prenagljenosti. ceprav je to bilo zmeraj le v sklopu naše reakcije na razlicna šikaniranja, se vsem, ki smo jih morda nehote in nezasluženo prizadeli opravicujem v svojem in v imenu vseh clanov društva. Vsi tisti, ki so v njem nesebicno sodelovali, so navedeni zgoraj.
Iz povratne informacije sem ugotovil, da smo z svojim delom ustvarili vtis, "da je slovensko kulturno dogajanje v Moskvi kar živahno", da naj bi za našimi akcijami stalo mnogo naših ljudi in sponzorjev. Žal temu ni tako, ne glede na mnoge prizive so v naših akcijah nesebicno sodelovali le zgoraj navedeni.
Za DFP, Just Rugel - Moskva, april 2004
|
| Slovenija zhe od leta 1834 |
|
| PONOVITEV S POVEZAVAMI NA REVIJO SRP |
|
| V Moskvi je danes, 14. marca izshla nasha 15. tiskana publikacija: ponatis 350 strani debele, v mnogem senzacionalne knjige o Slovencih ruskega znanstvenika prve polovice XIX. stoletja Jurija Venelina: "Starodavni in sedanji Slovenci...". |
|
| Originalni tekst predverja dvojezichni predgovor Pavla Tulajeva, objavljen tudi v reviji SRP - glej priponko. Knjigi je dodan tudi kratek dvojezichen esej zgodovine Slovenije Andreja Lenarchicha. Opremil in grafichno oblikoval ter ilustriral je knjigo Aleksandr Kozinin. Prevod predgovora - Just Rugel, eseja - Natashha Travina. V priponki tudi odtis platnice.. |
|
| V priponki iz sodelovanja DFP v reviji SRP 61/62 (Lik Ivana Groznega, Kontinuiteta anglosashkih geopolitichnih nachrtov v Evropi, komentar drushtva o knjigi Venelina...). |
Lep pozdrav,
|
| Kulturno-prosvetno drustvo dr. Franceta Preserna za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo |
Revija SRP
P.O. Box 17, 123104 Moscow, Russian Federation
Tel: +7 095 202-27-24
Fax: +7 095 200-12-37
Mob: +7 (8) 916 682-70-59
Vsebina (iz) sodelovanja DFP v SRPu 61/62:
Vadim Kozhinov, Lik Ivana Groznega; prev.: Just Rugel
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp61/vadko61/likiv61.htm
Natalija Narochnicka, Kontinuiteta anglosashkih geopolitichnih nachrtov v Evropi prev.: Just Rugel
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp61/natna61/konti61.htm
Za zgodovinski spomin
Mariana Bershadska, »Muzej sonetov France Presheren«; prev.: avtorica
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp61/marbe61/muzej61.htm
Just Rugel, Slovenija zhe od leta 1834
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp61/jusru61/slove61.htm
Iz zgodovinskega spomina
Pavel V. Tulajev, Vrnitev Jurija Venelina; prev.: Just Rugel
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp61/pavtu61/vrnit61.htm
Nestor,Od kod je krenila ruska zemlja...prev.: Just Rugel
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp61/nesto61/odkod61.htm
Vprashalnica
Andrej Lenarchich, Brambovci
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp61/andle61/bramb61.htm
April 7, 2004
V priponki aprilski prispevki. Vabimo k chitanju!
Lep pozdrav,
Just Rugel
Še A. S. Puškin je s sarkazmom izrazil mnenje o iracionalnem preziru do lastne Ocetnjave rossijskega liberalca:
Z omiko si svoj razum osvetlil,
Resnice cisti lik zagledal,
In tuje si narode nežno vzljubil,
In modro svoj si zasovražil...
Aleksandr Cipko
doktor znanosti, politolog, kolumnist
Kako predsednik Bush pomaga Rusiji
Resnicno, od predsednika-republikanca ima Rusija vec koristi kot od predsednika-demokrata. Razlog je v tem, da je administracija Clintona-Albraight znala svojo politiko kolonialnege vandalizma oviti v blestec papir demokraticne frazeologije. Ameriškim demokratom je uspevalo preslepiti Evropo ter jo narediti za soudeleženko svojih zlocinov. Oni, ameriški demokrati, so vedno zmagovali v informacijskih vojnah. Zato je vsak, ki je polemiziral z njimi, ko je skušal povedati, da agresija ostaja vedno agresija, kajti ne sme se v imenu idej moriti nedolžne ljudi, kršiti suverenost države, pogosto znašel v slabšem položaju. Idejni nasprotnik ameriških demokratov se je redno znašel na seznamu sovražnikov liberalizma, med vandali dvajsetega stoletja.
Rusija je po natovskih bombardiranjih Jugoslavije potegnila krajši konec: razkrila je svoj slabost in strahopetnost, povrh tega pa se je znašla med prijatelji Miloševiæa, prijatelji zlocinca. Sprotno, SPS (parlametarna stranka liberalne usmeritve Zveza desnih sil) je prav po bombardiranju Beograda dobila zobe.
Rebublikanec Bush je pa naš poba, njemu besede o posebnem demokraticnem poslanstvu ZDA težko gredo z jezika, s svojimi nerodnimi, nepremišljenimi potezami razodeva grobo in neprijetno srž nove kolonialne svetovne razdelitve, ameriške pretenzije na izkljucno upravljanje sodobne cloveške civilizacije.
Bush je pripomogel k streznitvi tako imenovane skupnosti demokraticnih držav, udaril je po iluzijah, izzvanih z razpadom ZSSR. Zahvaljujoc njegovi z nicemer sprovocirani agresiji proti Iraku, se je razkrilo, da svetu, kot je vladala, vlada tudi sedaj, nacelo sile (to kar je Putin imenoval "Nacelo bojevanja s pestmi"), da so ZDA porok le svoje lastne nacionalne varnosti ter da jih vodijo izkljucno lastni nacionalni interesi. Postalo je ocividno, da v tem novem svetu vsaka država, ki pretednira na realno samostojnost, na vlogo velesile, mora sama poskrbeti za svojo varnost. Bush je zafiksiral v družbeni zavesti resnico, ki so jo rodila bombardiranja Beograda. V sodobnem svetu samo atomsko orožje lahko zašciti od agresije, zavaruje nacionalno suvereniteto, neoviran nacionalni razvoj.
George Bush, ko razdira Nato, razdira tako imenovano atlantsko skupnost in odpira nam, Rusiji, okno za vhod v osvobojen prostor. In Putin je na sto odstotkov izkoristil priložnost, ki jo je ponudil Bush. S pridružitvijo k Franciji in Nemciji, k privržencem ohranitve mednarodnega prava, ohranitve nacionalne suverenitete, se je Rusija profilirala kot integralni del civilizirane in demokraticne Evrope. Putin je postopil pravilno, ko ni poslušal nasvete naše liberalne elite, ki ga je strašila z zamuditivijo na vlak "ekspresne" in "neizbežne" ameriške zmage, da je do konca skupaj z liderjema Francije in Nemcije skušal rešiti avtoriteto OZN, nacela mednarodnega prava.
Glavno je ne poslušati teh, ki kot Mihail Hodorkovski (judovski magnat - op. pr.), ne glede na vse, prepricuje nas, da se nam zveza Rusije, Nemcije in Francije ne izplaca, da nam nic ne bo dala, ter da nam, razen na ZDA, na nikogar vec ni za racunati.
George Bush je napravil veliko stvar, kajti enkrat za zmeraj je snel maske s tistih, ki so se pri nas dolgo casa imenovali zapadniki. Izkazalo se je, da je v moment konflikta med ZDA in Evropo, med atlanticno koalicijo in zvezo Fracnije, Belgije, Nemcije, ogromna vecina naših zapadnikov izdala zahodne vrednote in se postavila na stran ZDA. Izkazalo se je, da so za ogromno vecino teh, dobri odnosi z ZDA bolj važni kot vsakršna humanisticna in demokraticna nacela, bolj važna od nacel prava, suverenitete, ideje same po sebi vrednosti cloveškega življenja.
Izkazalo se je, da so naši zapadniki v resnici brezprincipni in brezidejni ljudje, ki jim je, kakor boljševikom, za vodilo nacelo "cilj opravicuje sredstva". Postalo je ocividno, da cilji in interesi mnogih iz teh, ki sebe imenujejo zapadniki, ne sovpadajo ne z interesi prebivalstva, ne z državnimi interesi. Glavni cilj za njih je, kot se je izkazalo, ohranitev in jacanje sedanje odvisnosti Rusije od ZDA. Ta nesamostojnost, ki se je pojavila po razpadu ZSSR, torej pojavitev in obstoj "washingtonskega obkoma partije" je bila "streha (v mafijskih krogih "zašcita" podjetnika od državnih organov in mafijskih združb - op. pr.), jamstvo sile in vpliva naše liberalne stranke. Omogocala ji je, brez najmanšega tveganja zase, izvajati na rossijskom informacijskem in politicnem polju interesi ZDA.
Te idejne pozicije našega ameriškega lobija so po zacetku vojne ZDA proti Iraku hipoma oslabele. Bush je zbombardiral ves ideološki fundament našega liberalizma in predvsem tezo SPS o tem, da je Rusija dolžna zaupati vprašanja svoje nacionalne varnosti svetovni skupnosti, in tezo liberalov o nujnosti revizije Rusije svojih tradicionalnih predstav o državni suvereniteti in njene "vojaške komponente".
Zdaj, po agresiji Zda proti Iraku, kot receno, vsak zastopi, da je definicija in zašcita svojih interesov, zašcita svoje varnosti, osrednja naloga poljubne države.Zdaj zapadniki ne bodo vec mogli nikogar prepricati, da naše zahteve, da sami definiramo naše nacionalne interese pomenijo izziv za vso civilizirano skupnost.
Bush je ustvaril ekstremalno, kriticno situacijo, v kateri je Putin blešcece pokazal svoje državno razmišljanje. Ne morem, da ne povem, da je Putin, kadrovski oficir KGB, pokazal veliko bolj široko in globoko razumevanje nacionalnih interesov, kot mnogi naši eksperti, ki ssebe smatrajo za humaniste.
Putin je zastopil, da v tej kriticni situaciji, ko smo stali pred dilemo podpreti ali ne podpreti agresijo proti Iraku, je za za nas osrednji cilj ocuvanje politicne stabilnosti v Rusiji, ocuvanje zveze pravoslavnih in muslimanov. Prognoze Putina so se potrdile. Zahvaljujoc njegovim iskrenim poskusom prepreciti vojno v Iraku, temu, da je postavil nadiplomatsko rešitev konflikta imajo zdaj muslimani Rusije do Kremlja in oblasti nasploh vec zaupanja. V zvezi s tem se je pojavila ugodna moralno-politicna situacija za izvedbo referenduma po Ustavi v ceceniji (94% udeležencev je glasovalo za - op. pr.), za ugodno za Rusijo politicno rešitev konflikta.
Še zdaj ne morem razumeti, zakaj so eksperti, ki so vztrajali na aktivni podpori nespravljive pozicije Busha glede situacije v Iraku, niso upoštevali, da pri nas še zmeraj krvavi cecenski problem, da pri nas muslimani predstavljajo skoraj dvajset odstotkov prebivalstva, ki vojno proti Iraku obcutijo kot vojno proti sebe. Kako to, da niso razumeli, da bi Putin, ce bi se postavil zraven Busha in Blaira, izgubil zadnjo priložnost sprave z Cecenijo? Morda pa je naš amerikanski lobi med experti hotel prav to?
Morda precenjujem iztreznitveni znacaj vojne ZDA proti Iraku. Vendar pa se mi zdi, da so zdaj prisotni vsi pogoji, da se poslovimo z liberalnimi iluzijami, s katerimi je živela naša inteligencija zadnjih petnajst let. cas porazov za Rusijo je mimo. Nihce v sodobnem svetu nic kar tako ne oddaja. Slabih, ponižnih, pripravljenih na vse nihce nima rad. Po svoji naturi Rusija ne more igrati vlogo mlajšega, ubogljivega partnerja. Za zadaj, hvala Bogu, imamo vse kar je nujno, da bi ohranili realno suvereniteto, da bi ohranili državo.
Vir: tednik "Rossija", št. 11, 27.03. - 02.04.03, www.rgz.ru
|
| KATERA NEVARNOST JE BOLJ NEVARNA? |
Bobsleigh demokracija - zloraba demokraticne procedure
Just Rugel,
Moskva, 17.03.2003
Mar se bodo Nato-gorecneži res lahko pocutili kot verodostojni zmagovalci, ce morebiti le "prepricajo" volilno telo in dobijo recimo 50--51 odstotkov glasov tistih, ki so prišli na volitve, ko bo torej proti skoraj polovica udeležencev volitev in ca. 55 odstotkov volilnih upravicencev. To bo Pirova zmaga, samo dodatno bo razklala našo družbo, prica bomo še ene nacionalne razmejitve. Vsaj vsak drugi volilni upravicenec v Sloveniji torej ne bo glasoval za vstop v Nato. Kaj to ne spominja na športno panogo bobsleigh, ko zmago prisodijo bolidu, ki je bil hitrejši za celo samo eno tisocinko sekunde. To ni šport ampak njegova narobna stran. Tako bo tudi morebitna "zmaga" Nato-gorecnežev narobna stran demokracije. Srbi imajo cudovit izraz za tak fenomen: sprdnja. Polovica glasov proti je neprimerljivo bolj verodostojna kot polovica za, saj polovica proti ohranjuje status quo, stanje v katerem smo do zdaj živeli VSI, polovica tistih, ki bo dejansko glasovala za, bo zlorabila demokracijo in grobo vsilila POLOVICI svojih sodržavljanov svojo opcijo. To bo njihova hipoteka, vendar je to slaba tolažba. Specificna teža glasu, ki vztraja na status quo je vsaj dvakrat težja od glasu za dramaticno spremembo, saj ne zahteva od "poražencev", da gredo v vratolomno pustolovšcino temvec le modro predlaga do nadaljnega živeti v koordinatah, v katerih se že nahajamo VSI. Zdrava skepsa je vrlina, fanatizem ni. Ideja (demokracije) uporabljena izven domena svoje "aplikacije" se sprevrže v absurd. V našem primeru je to Nato referendum, kjer bo siceršna demokratska procedura kvecjemu batina v rokah "teoretikov" demokracije in formalnih demokratov..
Slišal sem tezo Nato-zagovornika, ki pravi, da velja iti v Nato in od znotraj preizkusiti prednosti organizacije, ceš, ce se nam ta preneha dopadati, pac gremo ven. V tem razmišjanju je delež zdrave preracunljivosti, vendar še vec trdega cinizma in predvsem neodgovorne, infantilne lahkomiselnosti. Kot pri poroki - ce se razljubiva greva pac narazen. Kaj pa otroki in sorodniki? To na primeru zakonske skupnosti. Naj se vrnem k "našim ovnom". Propadli zakon z Nato nas bo tudi vec kot verjetno pustil z "otroki" - košatim repom nepopravljivih in skrajno nezaželenih posledic. Osrednji in takojšnji problem in nevarnost pri morebitnem clanstvu v VOJAŠKI zvezi je ta, da se bomo državljani Slovenije doma kot tudi povsod po svetu strumno in hipoma postavili pred strelski vod sovražnikov najbolj osovražene države na svetu - ZDA, velesile, ki pooseblja in de facto vedri in oblaci v Nato. "ce že ne moremo Americanom (ali Angležom) zadati smrtni udarec se jim bomo mašcevali preko njihovih zaveznikov. Aha, dajmo za spremembo izbrati enega iz novih". Je to fantaziranje panicarja? Žal, še zdalec ne. To je popolnoma realna in celo zelo verjetna perspektiva, saj imajo sovražniki Nata pomemben potencial teroristicne vojne. In ne le proti ZDA in Velikobritanije ampak tudi drugih držav (s ciljem destabilizacije situacije). To, kar se tice neposredne fizicne nevarnosti. Kako pa je z moralno-eticno platjo? Še bolj vneto se bomo zavezali ameriškemu modelu kapitalizma in njegovemu pohlepno-agresivno-izkorišcevalskem odnosu do ostalega sveta in svoje raje. Ki nam bo likvidiral preostanke socialne varnosti, ki smo jo jemali za danost še v prejšnji ureditvi. Kako pa je z nacionalno homogenostjo? Elita se bo psihološko (in materialno) dokoncno poistovetila z mednarodno elito, njena narodna zavest bo še bolj razrahljana. Izgubili bomo še preostanke demokraticne kontrole nad našo oblastjo, saj bo vse manj in manj polagala racune svojemu nacionalnemu volilnemu okolju, stremela bo k izognitvi kontrole nad svojim pocetjem. Ne nazadnje, Nato nas bo drago stal, nudil pa ne bo nobene dodatne varnosti, saj se proti terorizmu ne bori z nadzvocnimi letali in pehotnimi divizijami, "konvencionalne" vojaške nevarnosti pa hvala bogu za Slovenijo za naslednjih 30 let ni.
Nevesel nasmeh vzbujajo poskusi prilepljanja etiket jugonostalgikov, rusofilov, komuno-fašistov, antiglobalistov, marginalom vsem tistim, ki so preprosto utemeljeno prevec skepticni do Nata, da bi glasovali za vstop Slovenije vanj. Odlocno velja zavrniti takšno pocetje, ki prihaja tudi od tistih, ki so sami bili v preteklosti deležni podobnega obravnavanja, samo etikete so bile druge: anarho-liberali, nacionalisti, revizionisti, prodane duše, kozmopoliti, klerikalci in kaj jaz vem še kaj. Nihce nima pravice si domišljati, da je vecji patriot od drugega.
Bush je sam sebe ugnal v kozji rog in si sam že ne more pomagati. Z glasovanjem proti vstopu v Nato bomo pomagali pametnim Americanom, da se prej zavejo kako nevarna je pot, po kateri jih sili iti njihov "kavboj-predsednik".
Kaj bodo torej slavili pronatovci ob morebitni "zmagi" na referendumu 23. marca. Zmago? Samo navidezno. V resnici se bodo predajali naslajanju nad svojo boljševisticno mentaliteto. Njihov duhovni ucitelj je Gorki, ki je izrekel maksimo: "ce se sovražnik ne preda, ga je treba uniciti". Za naše case lahko to "misel" parafraziramo takole: Ce se rojaki ne strinjajo, zlorabimo demokracijo in unicimo nacelo državljanskega, konsenza, SPORAZUMA". Obstajajo pravni zakoni in obstajajo cloveški. In tu je še zdrava kmecka pamet. Samo sporazumna odlocitev za vstop v skrajno protislovno, ocitno pogrošno in absolutno anahronisticno VOJAŠKO zvezo Nato, bo nosila znacilnosti verodostojne demokracije. Sporazumna odlocitev pa pomeni soglasje vsaj dveh tretjin volilnih upravicencev.
V cem se razlikujejo današnji "demokrati" na oblasti, od recimo komunistov iz leta 1945? Po politicni mentaliteti prakticno v nicemer. Takrat so nam grobo vsilili svojo voljo, ko so zaobšli demokraticno proceduro, zdaj pa bodo njihovi duhovni sinovi in vnuki prav tako grobo (in perfidno) zlorabili. Zgovorno je dejstov, da se jim celo ni zdelo za malo navratnanos spremeniti Ustavo.
ZDA so vsilile svetovni skupnosti vojno opcijo v Iraku - "slab primer je nalezljiv" - slovenska oblast tudi želi za vsako ceno vsiliti slovenskemu ljudstvu clanstvo v Natu.
Ne dajmo se pustiti zmanipulirati! Naša usoda je (še) v naših rokah. Naši otroki in vnuki nas bodo ali na glas hvalili ali po tihem kleli. Odlocitev, ki nas bo popeljala v zelo nevarne vode, je preprosto prevec tvegana. Nevarnosti so neproporcionalno velike v primerjavi z morebitnimi skrajno dvomljivimi prednostmi in docela hipoteticnimi koristmi. Ne dovolimo si vplivati nase z "bajnimi" a zavajajocimi ponudbami, tudi grobimi lažmi, ki imajo za edini cilj, da nam zameglijo trezno presojo.
Pred skora natancnoj 90-mi leti se je zacela I. Svetovna vojna. Takrat nas je nemški nacionalizem pahnil v vlogo agresorja. Bili smo nemi pioni v veliki geopoliticni žaloigri. Rezultat je bil okrnjeno nacionalno telo, saj je tretjina rojakov in ozemlja ostalo izven meja maticne Slovenije. Kakšen bo rezultat to pot, ko nas v novo brezglavo avanturo poriva razuzdani anglosaksonski nacional-šovinizem in svoji fanatiki?
Ce se zgodovina ponavlja, se tudi v tem, da se iz nje nicesar ne naucimo.
Jutri je bila vojna. Mi v njej udeleženci. Agresorji. Poraženci.
SLOVENIJA IN MEDNARODNE STRUKTURE
Država Republika Slovenija je clanica
UN
WTO
IMF
CEFTA
EFTA (v kratkem)
EU ( v kratkem)
EBRD
CEEPN
ILO
ISSA......
In še na stotine drugih MEDNARODNIH organizacij....
Odnosi Slovenije z mednarodnimi in evropskimi strukturami se razvijajo zelo dinamicno - težko je najti takšno evropsko organizacijo, politicno ali ekonomsko, s katero Slovenija ne bi vzdržavala odnose.
Nato-gorežneži, tudi z najvišjih položajev pa trdijo:
"Nevstop v Nato bo pomenil izolacijo Slovenije v svetu".
Lažnjivi kljukci! Sram naj jih bo!
March 13, 2003
Rogozin: Djindjic je bil vnaprej obsojen
Vodja komiteja za mednarodne odnose ruske Dume Dmitrij Rogozin smatra, da je umor premiera Srbija Zorana Djindjic, najverjetneje rezultat politicnega mašcevanja. Rogozin je sporocil, da je osebno dobro poznal Djindjic od leta 1994, se veckrat z njim srecal. "Verzij njegovega umora je lahko vec, od mafijske do povezave s politicnim mašcevanjem. Vendar se jaz nagibam k drugi varianti" - je povedal. Po mnenju Rogozina "so ti streli prej ali slej morali odjekniti - Djindjic je bil vnaprej obsojen". Kot je pojasnil poslanec, " je srbski premier dopustil usodno napako, ko se je spustil v pogajanja na tujih pogojih o Kosovu, ko je zacel sodelovati s Mednarodnim tribunalom in de facto podprl prijetje eks-predsednika Miloševiæa na ozemlju svoje države in njegove predaje v Hague, še vec, razširil je seznam za predajo Mednarodnemu tribunalu, na katerem so se znašli celo oficirji in policisti, ki so sodelovali v prijetju in predaji Miloševiæa". On je v bistvu torej deloval tako, da ustreže tujim interesom, pod zunanjim pritiskom" - je poudaril vodja komiteja. Rogozin je še izpostavil kaj je še obljubil Djindjic: v zameno za vse to naj bi Srbi dobili denar za rekonstrukcijo gospodarstva, ki je bila porušeno med agresijo Nata. "Vendar pa de facto nikakršnega denarja ni bilo, v zadnjem casu se je Djindjic zelo pritoževal, da so ga Americani prinesli naokrog ("nategnili"), kajti Srbija ni dobila nic", - je povedal Rogozin.
V Srbiji se je zacela vojna mafijskih klanov.
Vladni klan je udaril nazaj.
Beograjska policija je s pomocjo težke tehnike zacela rušenje trgovinskega centra v lasti Dušana Spasojeviæa, lidera zemunske organizirane kriminalne skupine. Prav tej skupini pripisujejo organizacijo umora premier ministra republike Zorana Djindjica. Uradna verzija srbskih oblasti podretja trinadstropne zgradbe so pravni prekrški, ki so bili narejeni med njeno gradnjo.
Umor premier ministra je dovoljšen razlog za odlocen obracun z zlocinsko skupino, vendar pa nacin na kateri je zacela delovati srbska oblast prica samo o tem, da v resnici ni nikakršne oblasti, obstaja pa "beograjska zlocinska skupina", ki se mašcuje za smrt svojega vodje "zemunski zlocinski skupini. Podretje trgovinskega centra presega okvirje normalnih v takšnih situacijah ukrepov oblasti. Prijeti Spasojevica, vložiti obtožbo proti njemu, soditi mu, organizirati celo posebno operacijo po njegovi likvidaciji - tako lahko in vcasih celo mora ukrepati oblast. Mašcevati pa se žaljivcu na vse mogoce nacine, podreti njegov dom in biznis v dobesednem pomenu te besede - tako oblast ukrepati ne more in ne sme. Ce je seveda oblast.
March 14, 2003
Vir: http://www.globalrus.ru/news/132498/
|
| Po ruskim virih naj bi Srbija v kreditih dobila slabo miljardo dolarjev. Po srbskih virih naj bi škode med bombardiranjem Srbije bilo za 100 miljard dolarjev. Drugi ruski poznavalci Srbije (Guskova, Zamjatina) v Rusiji omenjajo, da je Djindjic deloval "antinacionalno", da je bil vpleten v sumljive posle, da so mu Srbi strašno zamerili, da je v casu natovskega "sedel" v Crni gori. |
SLOVENCI V RUSIJI
CESTITKE MILOŠU PAVCICU
4. oktobra 2002 se je Milošu Pavcicu, vodilnemu strokovnjaku na podrocju raziskav zemeljskih hidrotehnicnih zgradb, izpolnilo 80 let življenja in 50 let znanstveno-proizvodne dejavnosti.
M. Pavcic se je rodil v Sloveniji, v vasi Fužine. Leta 1946 je prispel na študij v ZSSR in 1951 leta diplomiral na hidrotehnicni fakulteti Leningradskega politehnicnega inštituta M. I. Kalinin. Po diplomi je bil M. Pavcic poslan v službo v VNIIG (Vsezvezni znanstveno-raziskovalni inštitut hidrotehnike V. E. Vedenjejev). Od 1952 do 1958 se je ukvarjal s pomembnim delom opreme s kontrolno-merilno aparaturo HE, obstojecih in v izgradni, kar je bistveno povecalo možnosti ocene njihove eksploatacijske zanesljivosti. Vodil je originalne teoreticne in eksperimentalne raziskave filtracijske stanovitnosti tal, izdelal je metodo dolocitve granulometricne sestave neerozijnih tal.
Od 1959 do 1961 leta je M. Pavcic v Dneproderžinski podružnici VNIIG vodil obširne raziskave znanstvene utemeljitve konstrukcije zemeljskih jezov Asuanskega hidrotehnicnega objekta (Egipt); ukvarjal se je z izdelavo protifiltracijskih mer v fundamentu betonskega jeza HE Naglu (Afganistan), s projektiranjem konstrukcij jezov in gradnje Kahovske, Bratske, Volške HE, jeza Dospat v Bolgariji, z inženirno zašcito mesta Kazan od poplav itn.
M. Pavcic je dosegel velik ugled v projektnih in gradbenih organizacijah zahvaljujoc široki inženirni erudiciji, pogumnim predlaganim rešitvam in izrednim organizacijskim sposobnostim. Zato je leta 1964 bil imenovan na položaj vodje laboratorije zemeljskih konstrukcij, ki jo je sam ustanovil v inštitutu.
Od 1975 do 1985 je M. Pavcic bil namestnik predsednika Medresorne komisije za koordinacijo prioritetnih znanstveno-raziskovalnih del »Zemeljske konstrukcije in neskalni fundamenti«. Nemalo casa je oddal vzgajanju mladih strokovnjakov, iz njegove laboratorije je prišlo vec doktorjev znanosti.
M. Pavcic je bil clan sekcije znanstveno-tehnicnega sveta pri Ministrstvu za energetiko ZSSR, komisije za potresno stabilnost zemeljskih hidrotehnicnih konstrukcij v Akademiji znanosti ZSSR, komisije Ministrstva za izgradnjo ZSSR za verifikacijo normativnih dokumentov, kurator znanstveno-raziskovalne dejavnosti VNIIG, clan koordinacijskega sveta pri Nurekski HE, clan znastvenega sveta VNIIIG in clan uredništva »Izvestija VNIIG«.
M. Pavcic je objavil v razlicnih domacih in tujih publikacijah 105 znanstvenih del. Med njimi 5 monografij, 12 normativnih dokumentov, 25 izumov, 4 elaborate za mednarodne konferecije in kongrese.
Danes M. Pavcic vodi znanstveno-raziskovalna dela na podrocju eksploatacijske zanesljivosti jezov Kurejske HE in zemeljskih nasipov kompleksa zašcitnih konstrukcij Sankt-Peterburga pred poplavami, sodeluje v izdelavi novega besedila Gradbenih norm in pravil za jezove iz zemeljskih materialov in v izdelavi konstrukcij in tehnologij za pospešitev izgradnje v pogojih surovega podnebja in visoke potresne stopnje. Vodi tudi Znanstveno-raziskovalni oddelek za projektiranje konstrukcij in tehnologij izgradnje hidrotehnicnih objektov za deponiranje industrijskih odplak v južnem in severnem delu Sankt-Peterburga. M. Pavcic je clan Mednarodne akademije za energetiko in Ruskega nacionalnega komiteja za velike jezove.
Za zasluge v razvoju sovjetske energetike je bil M. Pavcic odlikovan z ordenom Trudovogo Krasnogo Znameni, »Znakom odlicja«, mnogimi medaljami. Podeljena mu je bila premija Sveta ministrov ZSSR in naslov »castni energetik ZSSR«. Nedavno je bili izbran za dopisnega clana Ruske narodne akademije znanosti.
Uredništvo revije »Hidrotehnicna gradnja«
Spodaj objavljamo predgovor, ki ga je Miloš Pavcic napisal za našo dvojezicno brošuro PLOVNA POT JADRAN-DONAVA (Andrej Lenarcic), glavne misli iz te brošure in clanek EVROPSKO »POTOVANJE OKOLI SVETA« (Georgij Ostroumov).
PREDGOVOR
Zgodovina razvoja plovnega prometa pa Donavi je povezana z zgodovino mnogih narodov, ki so od nekdaj živeli na bregovih reke in njenih pritokov.
.
Plovba ne le, da zagotavlja razvoj trgovine med državami, ampak tudi prispeva k njihovi gospodarski rasti in vpliva na ustvarjanje in oblikovanje tehnicnih, znanstvenih, kulturnih in drugih vezi.
V procesu razvoja železniškega, cestnega in letalskega prometa je prednost uporabe dolocena z vrednostjo in hitrostjo prevoza tovora. Na doloceni stopnji je vodni transport izgubil svoje prednosti, kar je zmanjšalo njegovo uporabo. V sedanjem casu je v evropskih državah zaradi teritorialnih in ekoloških razlogov prakticno nemogoce povecati obseg prevoza blaga s pomocjo železniškega, cestnega in letalskega prometa. Transportna shema tovornih prevozov teži k optimizaciji, pri tem pa ima nemajhno vlogo razvoj plovbe po Donavi.
V povezavi z vkljucitvijo v eksplotacijo džerdapskega vodnega sistema se z gradnjo ustreznih, za plovbo potrebnih objektov (zapornice) zagotavlja plovba po Donavi. Geografska lega Donave v smeri zahod - vzhod, njena razprostranjenost cez osem držav, predpostavlja pomembno vlogo, ki jo ima v mednarodnem tovornem prometu.
Donava lahko postane najpomembnejša arterija Evrazije. Analiza in realizacija transportne sheme vodnih poti v Evropi omogoca povezavo Sredozemlja, Baltika, crnega in Severnega morja v enoten sistem z vplivom na svetovni tovorni promet.
V tem sistemu vodnih poti pridobiva velik pomen plovna pot Jadran - Donava. Rešitvi problema izvedbe te poti je namenjena pricujoca knjižica.
Republika Slovenija zavzema osrednje mesto v projektu vodne prometne povezave severnega Jadrana s srednjedonavskim bazenom. Dolžina plovne poti je okoli šeststo (600) kilometrov.
Iz stopenj obdelave sheme in projekta plovne poti Jadransko morje - Donava je razvidno, da sta ekonomska smotrnost in ekološka varnost gradnje uspešno zastavljeni. Z današnjo razvitostjo tehnike je izvedba tega projekta popolnoma izvedljiva.
Rusija lahko prispeva velik del ne samo v izvedbi projekta plovne poti Jadransko morje - Donava, ampak tudi pri dopolnjevanju na vseh stopnjah gradnje, dosežkov in eksplotaciji.
Miloš Pavcic
NEKAJ IZHODIŠC IN OSNOVNIH PARAMETROV
Projekt plovne povezave reke Save z Jadranskim morjem presega interese tako Slovenije kot Italije in drugih sosednih držav, kakor tudi Evrope kot celote. Brez pretiravanja je mogoce podjetje opisati kot bistven konstruktive poseg v globalno gospodarsko tektoniko.
Vedno znova je v evropski gospodarski zgodovini stopal v ospredje usodni manko, ki se je kazal v pomanjkljivih in omejenih prometnih povezavah med dvema najbolj propulzivnima ekonomskima regijama: Severno-jadransko s Padsko nižino in gospodarskimi centri tipa Torino, milano, Benetke in Trst z zaledjem, in regijo Severozahodne Evrope, ki vkljucuje gospodarske velikane Nemcije, Beneluksa in sverne Francije. Ni nezanimivo, da sta obe regiji tako ali drugace vezani na najpomembnejše evropske notranje plovne poti: prva na porecje Pada z nanj vezanimi plovnimi kanali, druga na porecje Rena in odtod izhajajoce povne povezave.
Ociten je ne le ožji ampak velik svetovni pomen tega omrežja. Po eni strani bi sprošcen dostop do evropskih plovnih poti pomenil pospešeno in skokovito rast gospodarstva severnojadranskega bazena, po drugi strani pa bi bilo mogoce s tarifno in drugimi politikami s tem v zvezi ucinkovito usmerjati razvoj. Ker bi taka politika bistveno vplivala na ekonomsko potenco celotne evroregije, je samo po sebi razumljivo, da je na ta nacin pri roki ucinkovito vzvodje za globalno uravnavanje ekonomskopoliticnih razmerij ter s tem zavarovanje in stabilizacija miroljubnega kompetitivnega sožitja na planetu.
Sredozemska tržišca segajo neposredno na tri celine in je torej Tržaški zaliv najcenejši in najbližji vstop v srciko gospodarskega dogajanja vse Evrope, ce vrata odpremo s plovno povezavo. Jasno in vsem na oceh je tudi dejstvo, da alpske pregrade ni mogoce v prometnem smislu ucinkovito premagati na noben drug nacin niti nikjer drugje. Samo na vzhodnem alspkem obrobju so hribine toliko razvlecene in prepredene s tolikimi množinami vodnih tokov, da je racionalno in mogoce zgraditi plovne zmogljivosti.
V novejši dobi so zabeleženi resnejši poskusi uresnicitve že konec 18. stol. na Dunaju. Potem so leta 1908 resno razmišljali o tem v Budimpešti. Prvi so seveda izhajali iz Soške variante, drugi iz Kolpske. V letih 1912 in 1928 so se med pobudnike vpisali Italijani, leta 1941 pa Nemci, ki so hkrati že priceli s sondažnimi deli pri prekopu Bratislava - Ostrava po reki Moravi.
S tehnicnega vidika sta še danes v ospredju dve rešitvi:
¤ prva sledi crti Donava - Sava (Vukovar-Šamac) - Ljubljanica - Idrijca - Soca - Jadran;
¤ druga pa od Ljubljanice nadaljuje do reke Vipave - Soca - Jadran.
Uresnicitvi ene od obeh variant nemudoma sledi povezava Celje - Maribor (Ptuj) - Bratislava.
Po prvi varianti je vstop v prekop pri Tržicu (Monfalcone). Pot se nadaljuje po reki Soci in Idrijci do Idrije. Stopnice s prekati za dvigovanje in spušcanje ladija so nacrtovane in zgrajene tako, da obenem služijo zaelektrarne. Pri Idriji vstopi prekop v plovni predor pod rovtarskimi hribi. Predor v širini vsaj 20 m omogoca promet v obe smeri hkrati. Njegova dolžina bi bila cca 16 km, višina cca 15 m in globina vode 4 m.
Plovni predor se pri Vrhniki vkljuci v plovni sistem Ljubljanice in Ljubljanskega barja. Veliko recno pristanišce in prometno vozlišce je locirano na vzhodni strani Ljubljane pri Zalogu, kjer plovna pot vstopa v zahtevni kanjon reke Save in se problemi rešujejo podobno kot na Soci in Idrijci: ureditev hidroelektrarn v skladu s potrebami dvigovanja in spušcanja ladij. Prekop med Savo in Donavo, ki povezuje mesti Šamac in Vukovar, skrajša pot med Ljubljano in Dunajem za dobrih 400 km.
Odsek med Zidanim mostom in Bratislavo, ki ni nujno prioriteta, pa vendar mocno klice po skorajšnji realizaciji. Med povodjem Drave in Donave je najvišji prag visok le 25 m, na trasi pa je že izkopan skoraj 100 km dolg odsek od Drave na sever, prekop Principalis, star kakih sto let, ki ga je potrebno le razširiti in poglobiti.
Naslednja povezava, ki že dolgo klice po uresnicitvi, je na crti Bratislava - Ostrava, ki odpira povezave s porecjem Labe, Odre in Visle, v nadaljevanju proti vzhodu pa vse do Kijeva. Vse te povezave potekajo preko ugodnega ravninskega in dovolj vodnatega terena.
Odlocilna spodbuda nacrtovalcem, ekonomistom in geopolitikom, je odprtje kanala Maina - Donava. S tem je odprta neposredna povezava dveh najvecjih, vsezajema-jocih evropskih notranjih plovnih sistemov. Z njo so ogromno pridobile vse druge stranske, sicer ekonomsko manj utemeljene zveze.
Novejše preliminarne studije o plovni povezavi jadran - Donava datirajo v sedemdeseta leta. Glede na dejstvo, da so prav v zadnjih desetletjih pred svetovno gospodarstvo stopili novi izzivi še zlasti na podrocju cen energije in okoljevarstvenih razsežnostih globalne ekonomike, je mogoce z gotovostjo privzeti, da ocena, ki so jo raziskovalci navajali za izhodišce ekonomskih izracunov, da bo pricakovani obseg transporta v obravnavanem obmocju redu velikosti 30 - 50 milijonov ton na leto, danes ne drži vec, in je treba racunati najmanj z dvakrat tako velikim obsegom. Tako oceno je mogoce podkrepiti tudi z nezadržnim naskokom vzhodnoazijskih velikanov na evropska tržišca, o cemer se nacrtovalcem izpred treh desetletij ni niti sanjalo. Enako so seveda pricakovani stroški prav gotovo veliko višji od takratnih predvidevanj, ko so navajali številke okoli dobre milijarde USDoll. Vendar to ni poseben problem. Raje narobe: Na globalnem tržišcu je vedno vec prostih sredstev, ki hlastno išcejo oplemenitenje in donosne projekte.
Projekt plovne poti Jadran - Donava je vse to in še mnogo mnogo vec. ce preskocimo blagodejne ucinke, ki bodo segli do cisto zadnjega še tako neznatnega podjetnika v gravitacijskem obmocju plovne poti, ce ne postavljamo pretiranih gradov v oblakih podjetnikom na zahodni in vzhodni jadranski obali, moramo vseeno ugotoviti, da znameniti stabilizacijski instrumentarij še bolj znamenitega Pakta stabilnosti v Jugovzhodni Evropi nima ravno idealnih možnosti, ce njegovi nacrtovalci spregledajo epohalen pomen obravnavanega projekta.
Komur je v resnici kaj do miru in stabilnosti v tem nemirnem delu stare celine, bo z obema rokama podprl projekt plovne poti Jadran - Donava in bo nagrajen z mirom, stabilnostjo in propulzivnim uravnoteženim družbenim razvojem na vsem planetu dalec v tretje tisocletje.
V Alpbachu smo govorili o delitvi med razvitim in nerazvitim delom (Evrope, op. avtorja) ter o tem, ali jem ogoce govoriti o odgovornosti za to. Menim, da je razprava o odogvornosti napacna. Ta delitev je objektivna, je dedišcina evropskih politicnih in ideoloških delitev ... Menim, da je treba pomagati usposobiti pocasneje vozece ladje, da bi zmogle povecati svojo hitrost ... Cedalje bolj je jasno, da v svetu poteka huda in zelo surova konkurencna tekma med Evropo, severnoameriško Nafto in vzhodnoazijskim trgom. ce se Evropa ne bo sposobna obli-kovati kot enoten trg, ne bo vzdržala v konkurencnem boju.
Tako je govoril predsednik Kucan v intervjuju, ki ga je objavila Republika dne 28. avgusta 1994.
Danes je potreba po ukrepih za integracijo evropskega trga še toliko bolj ocitna. In najbolj zanimivo je, da bi najvecji del sredstev, potrebnih za gradnjo "rešilnega projekta" prispevali prav tisti, ki bi drugace predstavljali hudo potencialno nevarnost za stabilnost v globalnem smislu.
PLOVNA POT JADRAN-DONAVA / DESET DOPOVEDI
|
• |
(1) Vendi so že pred rimsko ero prepredli evropski kontinent z mrežo trgovskih poti od Baltika do Jadrana in od Atlantika do crnega morja. Tovorili in menjali so tako luksuzno blago ("Jantarjeva pot") kot tehnicne izdelke in vojaško opremo ("noriško jeklo"). Bistveni del tega sistema so bile plovne poti. |
|
• |
(2) Pomen prometa ljudi in blaga po vodi znotraj kontinenta po propadu imperija ni bil nic manjši. Ocitno se je celo povecal, saj je Karl Veliki nacrtoval in tudi pricel z gradnjo plovne povezave med rekama Donavo in Maino. |
|
• |
(3) Železnica v casu svojega razcveta ni le odvzela primata cesti, marvec je mocno omejila tudi notranji recni promet na kontinentu. |
|
• |
(4) V zadnjem stoletju drugega tisocletja so se pokazale omejene možnosti prometa blaga po železnici. Hkrati so stopili v ospredje energetski vidiki v gospodarstvu nasploh. Promet po vodi je postal znova gospodarsko zanimiv, njegovih prednosti tako v kolicinskem, ekološkem, še zlasti pa v energetskem smislu ni mogoce prezreti. |
(1) Ni Veneti/Vendi od trgovati/prodajati, marvec narobe: prodajati/trgovati pride od Venetov/Vendov, ki so bili nosilci te, v starih casih nenavadne menjalne dejavnosti, s katero so se ukvarjali, ko so dela na polju mirovala. Turi/Tauriski so bili proizvajalci, zlasti kovinarji. Njihove - a tudi lastne - izdelke so (pre)prodajali Vendi/Veneti. Ostalina: Ribniški krošnjarji - fenomen brez primerjave. Da to ni bila nikoli dejavnost drugih, bojevitih in primitivnejših rodov, se je pokazalo, ko so se na Ribniško priseljeni Kocevarji polakomnili tega pradavnega slovenskega privilegija in izsilili na dvoru ta privilegij tudi zase, a se je kmalu njihovo trgovanje sprevrglo v prevarantsko, zgubaško postopanje.
|
• |
(5) Ponovna usposobitev plovnih povezav v raznih delih Evrope in gradnja novih je v toku. Posebna pozornost gre zlasti tistim povezavam, ki so bile nacrtovane in zacete že zdavnaj in katerih gradnja je zastala iz preprostega razloga, ker okolišcine še niso bile zrele. |
|
• |
(6) Kako nujne so nekatere smeri - še posebej zveza Donava-Jadran in Donava-Visla - je pokazala izgradnja kanala Maina-Donava: po odprtju se promet ni povecal v pricakovanem obsegu. Razlog tici prav v dejstvu, da Donava ostaja do neke mere slepo crevo, dokler ne bodo vzpostavljene prej omenjene bistvene povezave. |
|
• |
(7) Moderna tehnologija v mnogocem olajša nacrtovanje in predvsem gradnjo plovnih kanalov. Ob nižjih stroških prevladujejo ekološki in energetski razlogi. |
|
• |
(8) Politicno-ekonomski in razvojni ucinki so vecplastni in neomejeni. |
|
• |
(9) Transport po vodi je takojšnje udejanjanje prostega pretoka blaga širom kontinenta. Sam po sebi transformira deklaracije v prakso. Vec možnosti in številne alternative vnašajo na trg sprošceno kompetitivnost, zmanjšujejo nasprotja, onemogocajo izsiljevanje, vojna z orožjem izginja iz arzenala družbenih odnosov, združena Evropa ni vec prazno besedicenje. |
|
• |
(10) Umetne precne povezave obstojecih naravnih recnih plovnih poti v srednji in vzhodni Evropi so predpogoj in prava pot do skladnega, uravnoteženega, sonaravnega in propulzivnega gospodarskega razvoja vsega kontinenta. To je edini nacin, da se Evropa izogne globoki krizi, v katero jo bo sicer zanesljivo pahnila prihajajoca energetska revolucija, ce jo bo zalotila razdeljeno in polno (tranzicijskih) nasprotij. |
Andrej Lenarcic
EVROPSKO »POTOVANJE OKOLI SVETA«
Od Atlantika do Urala po rekah in prekopih
Do nedavna sta bila v Zahodni Evropi dva vecja, locena med sabo recna sistema za prevoz tovorov: severo-zahodni s porecjem Maine in Rena ter jugo-vzhodni s porecjem Donave. Pred dvema letoma je Nemcija povezala Donavo in Maino in je tako nastal enotni zahodnoevropski vodni prevozni sistem. ce bi v ta sistem vkljucili še Rusijo z njeno razvejano mrežo rek in prekopov, bi dobili vseevropsko vodno pot, ki bi zajela tudi Severno, crno in Baltsko morje. Ruski ladjedelci so v zadnjih letih konstruirali in zgradili ladjo novega tipa, ki obeta preobrat v vodnem transportu, kajti lahko se premika po vodi s tovorom od 1 do 5 ton z enako hitrostjo, kot avtomobil.
V preteklost - proti toku
Nekoc se je avtor teh vrstic pogovarjal s skupino inženirjev - voditeljev hamburške metalurške
tovarne, v kateri so izdelovali gradbeno jeklo.
|
• |
Odkod dobivate rudo, iz Luxemburga? - sem vprašal, ker sem vedel, da je blizu Hamburga ni. |
|
• |
Iz Švedske po morju pripeljemo koncentrat - kroglicasti sinter. |
|
• |
Kaj, to ni predrago? |
|
• |
Niti ne! Saj je po vodi najcenejše. Bolj poceni nas pride, ce pošljemo ladjo za razsuti tovor |
|
• |
okoli sveta, kot pa isti tovor prevažamo po železnici iz Luxemburga v Hamburg, je sledil |
|
odgovor. |
Mogoce je hamburški inženir nekoliko le pretiral, je pa prevoz po vodi dejansko najcenejši.
Ljudje so to razumeli že pred vec tisoc leti , na primer v Kitajski in Egiptu.
Najstarejše plovne prekope so na Kitajskem zgradili pred vec kot štirimi tisoc leti in sicer
na zelo zanimiv nacin: kanal je namrec držal skozi umetni nasip vzporedno z reko.
Tako so se izognili brzicam, pragovom, mocvirnatim obmocjem. Kot zapornice so uporabljali poševne deske, po katerih je 16-20 delavcev z vrvjo vlacilo tovorne ladje navzgor. Ravno tako z vrvjo so držali ladjo, ko je drsela poševno navzdol.
V Egiptu so v drugem tisocletju pred novim štetjem zgradili prekop, ki je povezal Nil z gradbišcem piramid. Z nasprotnega brega reke so privažali velike bloke apnenca, iz katerih so gradili »telo« piramide. Kamnite bloke za obloge, izklesane vec tisoc kilometrov stran v Asuanu, so pa po reki prevažali do njenega dolnjega toka, kjer je potekala gradnja. Nato so jih po umetnih prekopih dovažali skorajda na kraj polaganja. Faraon Sesostris si je 1600 let pred novim štetjem zamislil povezati s prekopom vzhodni rokav Nila in Rdece morje. Po tem morju je Egipt dobival iz Arabije marsikatero blago, na primer dišeci les, saj je bil dehteci dim obvezna sestavina verskih obredov. Starogrški zgodovinar Herodot, ki je obiskal Egipt v V. stoletju pred novim štetjem, pripoveduje že o petih prekopih med Nilom in Rdecim morjem in tudi o dveh umetnih in petih naravnih prekopih v delti Nila. Rimljani so napeljali krajšo vodno pot od Donave do morja.
V casih, ko še ni bilo železnic se je v evropskih deželah aktivno razvijal vodni transport. Pri tem sta prednjacili Nizozemska in Belgija, kjer so zgradili tako gosto omrežje prekopov, da so vodne poti segle skoraj do vseh vecjih mest, do vseh pokrajin v deželi. Precej prekopov so zgradile tudi italijanske republike. Francozi so se pridružili temu delu nekoliko pozneje. Danes pa so skoraj vse reke v Franciji povezane med sabo s prekopi.
Velikopoteznost vseh teh del tudi danes zbuja zacudenje. Prekop med Renom in Rhono je dolg 315 kilometrov in ima 172 zapornic. Languedoški prekop meri 244 kilometrov in je opremljen s 100 zapornicami. Najprej ta prekop in naprej reka Garonna povezujeta Sredozemsko morje in Atlantik. Ob koncu 19. stoletja je skupna dolžina vseh vodnih poti v Franciji znašala 12.778 kilometrov.
Z izumom parnega pogona se je ohladilo zanimanje za prekope v Evropi in po vsem svetu. Mnoge železniške družbe so zacele kupovati aktivne vodne poti in jih onesposabljati. Na ta nacin se je parni pogon boril s konkurenco. Le-ta pa se ni zlahka vdala: le kaj bi bilo kos takemu mocnemu argumentu kot je nižja cena za storitve? Prekopi so preživeli. To-le je en nazorni primer. Nekoc sem šel po cesti v predmestju Birminghama. Z ene strani ceste so bila polja, z druge - košato in visoko grmovje. Zaslišal sem brnenje motorja. Ozrl sem se nazaj, ce ne prihaja avtomobil? Cesta zadaj je bila prazna. Ropotanje motorja pa se je medtem približevalo. Zdelo se je, da prihaja iz grmovja. Odgrnil sem ga in se znašel na bregu prekopa. Mimo je plula tovorna ladja. Njeni boki so se skoraj dotikali bregov. V hotelu sem našel na zemljevidu prekop, po imenu »Veliki povezovalni kanal«, speljan do Birminghama. Poleg kanala se je vijugala reka Avon.
V Vzhodni Evropi, v Rusiji, se je že v XVIII stoletju zacela graditev prekopov, ki so povezali reke razlicnih povodij. Še prej, v casih Kijevske Rusije, so bile mnoge naše reke tudi povezane med sabo, vendar po kopnem. Ladje so namrec vlacili od reke do reke po travi, po zemlji. K sreci je pokrajina dovolj ravna in povezane reke so bile skorajda na enaki ravni. Spomin na take prevoze se je ohranil v imenih mest: Volokolamsk, Višnij Volocek…
Nekatere umetne vodne poti v Rusiji so bile narejene z namenom, da bi se ladje ognile burnih jezer, kakršno je na primer Oneško in plule po tihih vodah obvoznih kanalov. Skupno je bilo v Rusiji pred letom 1917 zgrajenih vec kot 30 prekopov in vodnih sistemov. Danes imamo v deželi 145.000 kilometrov opremljenih vodnih poti, kar je bistveno vec, kot je v Zahodni Evropi. Seveda pa je treba upoštevati, da so tam Alpe, Karpati, Tatre, Apenini Pireneji, Ardeni, medtem ko v evropskem delu Rusije ni višjih vzpetin, zaradi katerih bi bilo treba graditi visoke in zato drage splavnice z odseki za dvigovanje in spušcanje ladij.
Georgij Ostroumov
Projekt Karla Velikega je uresnicen
V deželah Zahodne Evrope je množica recic, ki jih povezujejo prekopi (ali, kot pravijo strokovnjaki, razvejana transportna infrastruktura), kar je od nekdaj izredno pomagalo razvoju obrti in trgovine. Že v XI stoletju so se pojavile prve manjše korporacije trgovcev,. Ob zacetku XIV stoletja so se te skupine združile v mocno Hanzeatsko zvezo, ki je zaobsegla okoli 100 evropskih mest - nemških, skandinavskih, baltskih. Vanjo je sodil celo Veliki Novgorod. Politicno središce zveze je bilo nemško mesto Luebeck.
Vcasih je možno slišati mnenje, da je Hansa - zveza pomorskih pristanišc. Dejansko pa je vanjo spadalo veliko mest dalec od morja. Svoje blago so v pristanišca privažali z velikanskimi tovornjaki ali po recnih prekopih. V Hanzeatsko zvezo nista bili vclanjeni samo Španija in Anglija.
Dolgo pred ustanovitvijo Hanzeatske zveze, v VIII stoletju se je na dvoru frankovskega cesarja Karla Velikega rodil velicasten nacrt: povezati s prekopom Donavo in Ren. Uresnocile naj bi se sanje o ustanovitvi enotnega vodnega transportnega sistema, ki bi koristil vsej Evropi. Orjaški frankovski imperij Karla Velikega je segel od Baltskega morja do južne Italije, od Atlantika do Karpatov. Dokumenti pricajo, da se je pogumna zamisel o povezavi Rena in Donave rodila leta 793. Po tem kako pogumno je bil zamišljen ta nacrt, kako je uvidel perspektivo razvoja potreb držav in narodov, ga lahko primerjamo z nacrti za izgradnjo Sueškega ali Panamskega prekopa. Kratka vodna pot bi omogocila recnim ladjam plovbo po vecjemu delu Evrope: na severo-zahodu in jugo-vzhodu.
V VIII stoletju ni bilo možnosti za uresnicitev take naloge. S strani Donave bi bilo treba dvigniti vodo za 67.8 metra (novejše meritve), s strani Maine pa za 175.15 metra; razdalja med rekama je 171 kilometrov. In vendarle obstajajo podatki, da so že takrat, v VIII. st. zaceli kopati kanal. Poskus se ni posrecil in so ga pozneje ponovili še nekajkrat, saj je enotna vodna pot v Evropi obetala veliko koristi.
Šele vec stoletij pozneje, v tridesetih letih XIX. stoletja, v casu ko je vladal bavarski kralj Ludvig I., je ideja o izgradnji prekopa ponovno oživela. Projektiranje je trajalo devet let. Leta 1846 je kanal povezal Donavo z Renom preko Maine. Prekopu so dali ime Ludvig-Donava-kanal.
Kakor hitro je bila izgradba izrocena namenu, se je pokazalo, da je nova vodna pot premajhna in pretesna, da bi lahko reševala postavljene naloge. Ceprav je bil kanal med II. Svetovno vojno poškodovanl, so ga koristili do neke mere vse do leta 1950.
Potreba po vodni infrastrukturi, ki povezuje severo-zahod Evrope z njenim jugo-vzhodom, ki meji na Crno morje, je ponovno postajala cedalje bolj nujna. Kljub dejstvu, da so se pojavila letala, zmožna prenašati vec sto ton tovorov na razdaljo vec tisoc kilometrov v nekaj urah, kljub hitrosti sodobnih železnic, kljub burnemu razvoju cestnega transporta, se recno ladjevje ne predaja. Pa ceprav so njegove pomanjkljivosti še vedno iste: pocasna plovba, stroge zahteve k plovni sredini reke (bojazen plitvin), popušcanje visokim valovom, neizogibno veckratno pretovarjanje. Nizka cena prevozov po vodi slej ko prej odtehta vse naštete minuse.
Za prevoz blaga potrebuje vodni transport vec desetkrat manjše kapacitete, kot na primer cestni. Manjša je poraba goriva in tudi stroški za ureditev poti so bistvene manjše. ce primerjamo vrednost izgradnje tisoc kilometrov železnice in sredstva, potrebna za ureditev reke za plovbo (tudi tisoc kilometrov), t.j. za izgradnjo pristanišc, pristaniških mehanizmov, skladišc, postavitev boj in drugih oznacevalcev plovne proge, bomo ugotovili, da je ureditev recne poti 8 do 10 krat cenejša.
Rusija ni na žalost dovolj skrbela za razvoj recnega transporta niti v najboljših za naše gospodarstvo casih. V Zahodni Evropi so recne poti precej krajše od ruskih, cestna mreža pa je neprimerno gostejša. In vendarle tamkajšnji recni transport prevaža petkrat toliko blaga kot v Rusiji; v ZDA - vec kot štirikrat toliko. V Nemciji je po napovedi za leto 2010 predvideno povecanje razlicnih vrst transporta in sicer: cestno-blagovnega - za 95%, železniškega - za 55%, vodnega - za 84%.
Prekop Donava - Maina so zaceli graditi že v sedemdesetih letih. Pri tem nova gradnja ni uporabila nicesar, kar je preostalo od nekdanjega Ludvig-Donava-kanala. Jeseni 1992 je bila izgradnja kanala zakljucena in zacelo se je težavno obdobje njegovega obvladovanja. Skupna dolžina prekopa od Donave do Maine je 171 kilometrov. Štiri zapornice s strani Donave dvigujejo ladje, 12 jih pa spušca v Maino. Zatvornice lahko sprejemajo samohodne tovorne ladje dolge 85 metrov in široke 9,5 metra ob ugrezu 2,5 metra. To pomeni nosilnost 1.350 ton. Možno je tudi porivati tovorne ladje brez lastnega pogona, v tem primeru se njihova nosilnost poveca na 3.500 ton.
V skladu z izracuni naj bi leta 2000, ko je bil prekop Donava-Maina popolnoma obvladan, pristanišce Nuernberg sprejemalo s strani Maine 8.5 milijona ton tovorov, s strani Donave pa 5,7 milijona. Že sedaj prekop uporablja nekaj evropskih dežel - Nizozemska, Nemcija, Belgija, Avstrija in nekatere druge.
Georgij Ostroumov
Konkurenca se nadaljuje
Izgradnja prekopa Donava - Maina ni le povezala vodne poti v Zahodni Evropi, temvec jim je dejansko pridružila tudi vse ruske, beloruske, moldavske, ukrajinske vodne prevozne sisteme.
Novi sistem ima obliko obroca z množico krakov - to so plovne reke, ki vstopajo v glavno magistralo. Dolžina obroca , ki se razteza od Zahodne Evrope do Volge, meri 4-500 kilometrov. V Rusiji je bilo v sovjetskih casih zgrajenih veliko plovnih prekopov, kar je dalo pravico imenovati Moskvo »pristanišce petih morij«. Razpad Sovjetske zveze na vec samostojnih držav - nekdanjih zveznih republik je mocno omejil možnosti za manevriranje pomorskih in recnih ladij na ozemlju nekdanje ZSSR.
V sedanjih gospodarskih razmerah so podjetja še posebej zainteresirana za pospešitev obracanja sredstev, investiranih v izdelavo produkcije. Za tovarne je na primer izredno pomembno, da cim prej dobavijo narocniku koncne izdelke in dobijo sestavne elemente ter sklope za njihovo izdelavo. Zato dajejo prednost avtomobilskemu in celo letalskemu prevozu ter ne racunajo s takim pocasnim prevoznim sredstvom kot je recna ladja. Verjetno je to vzrok, da se danes v Rusiji 85% tovornih recnih ladij uporablja samo za prevoz peska in gramoza. Pri teh dobavah se ne mudi, roba lahko caka na kupca v pristaniških skladišcih po vec mesecev.
Upajmo pa, da ne bo temu vedno tako. In še kako prav pridejo sveže iznajdbe v tehniki ruskega recnega ladjevja.
V zadnjih desetletjih se je v našem ladjedelstvu pojavilo nekaj sijajnih iznajdb. Gre za ladje s podvodnimi krili, na zracni blazini in ekranoplane. Zasluga gre predvsem ladjedelcem v Nižnjem Novgorodu in Sankt-Peterburgu. Nižegorodski ladjedelci so v osemdesetih letih zaceli z intenzivnim delom na podrocju izdelave ladij tipa reka-morje, ki imajo vecjo hitrost in boljše ekonomske indikatorje.
Konstrukcija modernih tipov hitrih ladij temelji na uporabi novega nacina gibanja - premikanja ladje na zracni kaverni pod dnom. Domace ladje, zasnovane na gibanju na zracni kaverni so že bile izdelane. Njihova hitrost v idealnih razmerah doseže 50 morskih vozlov (skoraj 100 kilometrov) na uro. Taka ladja prepluje razdaljo od Moskve do Nuernberga ali Koelna v 24 urah. Potemtakem, ce upoštevamo manjšo vrednost vodnih prevozov, kopenska vozila spet dobijo resnega konkurenta.
Nacelo gibanja na zracni kaverni so temeljito preizkusili z velikimi modeli in preverili s pravimi ladjami. Ustanovljena je bila delniška družba CKB za ladje s podvodnimi krili »R.E. Aleksejev«, v kateri so izdelali potniško ladjo Linda za 70 potnikov (maksimalna hitrost 30 morskih vozlov); pomorsko tov
