Cesarstvo in Karantanija

	Cesar iz Karantanije

	Sveto Rimsko cesarstvo

	Karantanski papež

	Kot meteor - Barbara Celjska

	Spet cesar iz Karantanije (Notranje Avstrije)

	Krona Svetega Rimskega cesarstva.

	Nastala je ob kronanju Otona I. za cesarja leta 962.

	Vladarski lok z napisom za križem (tukaj ni viden) je dodal cesar Konrad II. († 1039).

Cesarstvo in Karantanija

Zavajanje Slovencev in mržnja nasproti njihovi zgodovini, kulturi, identiteti. - Izvajala jo je avstrijska, italijanska in jugoslovanska stran.- Izvaja se še vedno tudi v »samostojni« Sloveniji. – Zgodovinarji kot režiserji javnega mišljenja.

Dr. Jožko Šavli

October 6, 2010

V dnevnem tisku in po vsemogocih knjigah naletimo na navedbo, da so naši hrvaški sosedje imeli v okviru »Ogrsko Hrvaškega kraljestva« svojo lastno državo. Takšno gledanje ocitno širi v Sloveniji po mreži svojih zaupnikov nekdanja jugoslovanska (srbska) tajna služba. Vendar ne zato, da bi povzdigovala Hrvate, temvec zato, da bi tudi na ta nacin poniževala Slovence, ceš da v svoji zgodovini niso nikoli imeli lastne države in, za razliko od Hrvatov in Srbov, niti narodnega imena (J. Pirjevec: Serbi, Croati, Sloveni, Bologna 1995, 123).

Preko slovenskih javnih obcil in preko šolskega aparata nam ista služba še iz casov nekdanje Jugoslavije vztrajno prikazuje Slovence oziroma njihove »prednike« kot hlapce Nemcev. To naj bi bili vsaj od leta 820 dalje, ko so Franki (po njihovem Nemci) porazili kneza Ljudevita v Slavoniji in Karantancem, za kazen, ker naj bi se njegovemu uporu pridružili, odstavili domace plemstvo in kneza. Karantanija naj bi s tem izgubila še svojo »zunanjo« samostojnost in postala v Frankovskem kraljestvu »navadna grofija« (B. Grafenauer). In to naj bi bil zacetek »nemškega« jarma nad Slovenci.

Karantanski panter na šcitu (prvic na pecatu 1160) in cesarski orel (dvoglavi od 1368 dalje).

Takšna trditev nima ne zgodovinske ne pravne utemeljitve. Uradno zgodovinopisje jo navaja zgolj zaradi jugoslovanske (velesrbske) ideologije. Nekako v tem smislu: Glejte, še Hrvati so imeli svoje kraljestvo. Da potem ne govorimo o Srbih in njihovem Dušanovem carstvu. Vi Slovenci pa ste bili celo tisocletje pod nemškim jarmom, izpod katerega so vas rešili šele »bratski« Srbi leta 1918. Kot majhen narod, obkrožen od velesil, nimate svoje prihodnosti. Ostane vam samo to, da pripadate mocni Jugoslaviji in se v njej zlijete v enoten »jugoslovanski« narod (dejansko srbski).

Tako je jugoslovansiki režim po prvi vojni dresiral mišljenje slovenskega izobraženstva oziroma polizobraženstva. In takšno mišljenje je to izobraženstvo odneslo po drugi svetovni vojni tudi v emigracijo. V svojem, vec kot preprostem mišljenju si samostojne Slovenije niso znali predstavljati. In tudi razumeli niso, ali pa tega niso hoteli, da je zgodovina Slovencev ponarejena. Tako so se v emigraciji izživljali le v prosveti in folklori. Pred leti so ponosno navajali: »Izdali smo vec kot sto knjig«! Sicer ne slabih, toda s kakšno vsebino? Vecinoma literarno, tako se je literarno-satiricni kabaret, ki so ga istovetili z identiteto Slovencev, nadaljeval bodisi doma kot v zdomstvu. Vse do danes! Naj v tem clanku opozorim vsaj na nekatera dejstva in zgodovinske osebnosti, ob katerih se nam  zgodovina Slovencev predstavlja v povsem drugacni luci.

  
Cesar iz Karantanije

Ime mu je bilo Arnulf Koroški. Rojen je bil okoli 849 kot nezakonski sin frankovskega kraljevica Karlmana in karantanske plemkinje Ljudvine (v virih: Liutswinda). Oce Karlman je bil sin Ludvika Germanskega, kralja Vzh. Frankov, in je bil poveljnik oziroma prefekt Vzhodne krajine, ki sta jo sestavljali predvsem Karantanija in Panonija.

Leta 876 je kralj Ludvik umrl. Sinu Karlmanu je zapustil Bavarsko in Karantanijo (z Vzhodno krajino, Avstrijo). Ta je Karantanijo izrocil sinu Arnulfu, ki je s tem postal vojvoda Karantanije in dobil naziv Koroški. - V šolskih programih nekdanje Jugoslavije in sedanje Slovenije je Arnulf Koroški zamolcan. In sicer zato, da bi bila razlaga o Slovencih (Karantancih) kot hlapcih in deklah prepricljiva. Na ta nacin se je pri nas vnašal v splošno mišljenje kompleks manjvrednosti. In ne brez uspeha!.

Leta 887 je bil v Triburu (Trier) državni zbor, na katerega je prišel tudi Arnulf Koroški z vojsko Karantancev. Tam je odstavil svojega omahljivega strica, kralja in cesarja Karla III. Debelega, in se dal sam izvoliti za kralja. – Ker nam vir poroca, da je prišel v Tribur cum manu valida Noricorum et Sclavorum (z vojsko Noricanov in Slovanov), nam avstronemško zgodovinopisje navaja, da »z vojsko Bavarcev in Slovanov«. Gre ocitno za ponardbo, saj Bavarska nikoli ni bila Norik. Naziv se v nekaterih virih, nekako do leta tisoc, ponavlja le za Karantanijo. Naslednje leto 888 je Arnulf prišel med svoje Karantance in praznoval z njimi Božic na Krnskem gradu.

	•	Arnulf Koroški, kralj in cesar (okoli *849 – † 899), vojvoda Karantanije (876), na prvem pecatu kot kralj (887), na drugem kot cesar (896)

V naslednjih letih je imel kralj Arnulf z zunanjimi sovražniki nenehne boje. Znamenita je bila še zlasti njegova zmaga v bitki z Normani ob reki Dyle v Belgiji. Njegov namen je bil renovatio imperii - obnoviti razmajano kraljestvo in cesarstvo Karolingov. Dosegel je, da so se mu poklonili razni kraljici (reguli) po karolinških kraljestvih: v kraljestvu Zahodnih Frankov grof Odo iz Pariza, nadalje Rudolf v gornji Burgundiji, Ludvik v Provenci; Berengar iz Furlanije, za Italijo, in še kdo.

Papež Formoz je v Arnulfu videl mocnega vladarja, ki edini lahko zagotovi mir in ubrani kršcansko Evropo pred zunanjimi sovražniki. Zato ga je pozval v Rim, da bi ga kronal za cesarja. Toda Rim je medtem zasedel vojvoda Vido iz Spoleta, ki je bil po materini strani prav tako karolinške krvi. Zaprl je prehode na Apeninih. Tako Arnulf s svojo vojsko, kljub papeževemu pozivu, ni mogel na kronanje v Rim. To mu je uspelo šele v jeseni 895. Naslednje pomladi 896 ga je papež kronal tudi za cesarja. Toda Arnulfa Koroškega je kmalu zatem zadel mrtvoud. Vrnil se je na Bavarsko, kjer je leta 899 umrl. Ogri na vzhodu so takoj zacutili odsotnost njegove mocne roke v kraljestvu in cesarstvu in so dokoncno zasedli Panonijo.

Arnulf Koroški je bil Karantanec in tudi Slovenec, cetudi v krvnem sorodstvu le po materini strani. Imenujemo ga lahko po pravici karantanski ali tudi slovenski cesar. Zakaj? Upoštevati moramo, gledano z državno pravnega vidika, med drugim tudi to, da se v virih poleg latinskega Carantania veckrat nahaja prav tako latinski naziv Sclauinia (Slovenija). In ne samo tega, Karantanci so ga imeli za svojega in ga z vojsko redno spremljali na njegovih pohodih. Arnulf Koroški je kot Karantanec lahko le slovenski kralj in cesar in nikakor ne more biti »nemški«, saj tisti cas in še stoletja zatem Nemcev in Nemcije še ni bilo.

Sveto Rimsko cesarstvo

Leta 962 je bil kralj Oton I. iz saške vojvodske rodbine kronan za cesarja. Pri tem kronanju se za cesarstvo prvic pojavi naslov Sveto Rimsko cesarstvo. Cesarstvo je obstajalo dejansko že prej, vse od leta 800, ko je papež Leon III. kronal v Rimu frankovskega kralja Karla Velikega za cesarja. Zgled za to mu je bil Imperium Romanum, ki je bil v casu Kostantina Velikega kršcansko cesarstvo in je predstavljal božje kraljestvo na zemlji, nasproti civitas Dei, božjemu kraljestvu v nebesih.

Naš ugledni zgodovinar Josip Mal je po drugi vojni objavil zanimivo študijo pod naslovom: Karantanija in srednjeveška nemška država (Razprave SAZU, Lublana 1953). Zgodovinar se je pri pojmu »nemški« ocitno dal zavesti. Zakaj o Nemcih kot narodu pred 16. stol. ne moremo govoriti. Zacetek nemškega naroda v pomenu jezikovne skupnosti predstavlja šele Luthrov prevod svetega pisma. Nemštvo v pomenu narodnosti pa se razvije šele kako stoletje kasneje. Zgodovinar je tukaj nasedel nemški ponaredbi, ki omenjeno cesarstvo navaja kot Sveto Rimski cesarstvo nemške narodnosti. Naslov, ki ga je on sam ocitno umeval kot »nemška država«.

V nadaljnem pa nam Josip Mal v svojem clanku jasno pove: To cesarstvo ni bilo nacionalno, marvec univerzalno cesarstvo. Srednji vek je predvsem kršcanski in zato univerzalen. Srednjeveškemu cloveku je nasprotje med kristjanom in poganom neprimerno važnejše kot razlika med Nemci, Italijani, Francozi ali Slovani, zaradi cesar je bila tudi misel kakega nacionalnega imperija pojmovanju tistih casov tuja. - Zgodovinar Josip Mal tudi tukaj naredi napako pri imenih, zakaj Nemcev, Italijanov, Francozov takrat še ni, Slovanov (ce so sploh kdaj bili) pa že davno ne vec.

Naziv tega cesarstva s pridevkom »nemške narodnosti« - naj povemo še enkrat - je še vec kot ocitna ponaredba. Žal jo ponavlja tudi slovensko zgodovinopisje, zato da (po navodilih iz Belgrada) iznicuje Slovencem zgodovino. Njihova prisotnost v tem cesarstvu naj bi bila na ta nacin »nemški jarem«. Bolj jasno kot tako?! - Pod neposrednimi in nesposobnimi nasledniki Karla Velikega je univerzalisticna zamisel države kot božjega kraljestva na zemlji sicer nekoliko obledela, dokler se ni pod Otonom I. znova prebudila, tako da biografu Widukindu cesar ni samo glava »nemškega naroda«, marvec vsega sveta (Mal, 108).

	•	Narodi v cesarstvu: Galia, Roma, Germania in Sclauinia se klanjajo cesaju Otonu III. Upodobitev v rokopisu opatije Reichenau okoli leta tisoc. Zadnja v vrsti je Sclauinia (Slovenija).

To vesoljnost je želel poudariti miniaturist evangeliarija za cesarja Otona III. Rokopis je pisan in poslikan okoli leta tisoc v sloviti benediktinski opatiji Reichenau. V njem ena od dragocenih miniatur predstavlja poklonitev (zgodovinskih) narodov pred cesarjem: poleg Rima, Galije in Germanije je zastopana tudi Sclauinia (Slovenija) s podobo ženske s krono na glavi in s krogli podobnim predmetom v roki.

Omenjena Sclaunia s krogom v roki predstavlja slovansko govorece narode oziroma dežele, ki so bile v cesarstvu tri: Sclavania (Polabci), Bohemia (Ceška, Moravska) in Carantania. Na zgodovinski karti iz tega casa je razvidno, da se prva od teh nanaša na takratne krajine (marke) v današnjem vzhodno nemškem prostoru. Ostali dve imata status vojvodine, kar pomeni državo. Cesarstvo nad njimi pa povezuje vse v kršcansko skupnost, ki ji je na celu cesar Oton III.
  

Karantanski papež

Po smrti papeža Janeza XV. leta 996 je Oton III., takrat še kralj, izbral za novega papeža svojega kaplana in ožjega sorodnika Bruna Koroškega. Ta je bil 3. maja tega leta vmešcen za novega papeža v Lateranu in je še istega meseca kronal Otona III za cesarja. Papeževal je v nemirnih casih, ko si je nekaj pustolovskih ljudi zaželelo oblasti nad Rimom. Tako se je za dal casa njegovega papeževanja leta 997 izvoliti za novega papeža oz. protipapeža tudi neki Janez Filagat, kot papež z imenom Janez XVI. Ob nemirih v mestu se je papež Gregor V. umaknil iz Rima. Toda kmalu se je za ureditev razmer na Svetem sedežu zavzel sam Oton III. in je prišel v Rim. Pred njim je Filagat pobegnil, Gregor V. pa se je spet vrnil v papeško palaco v Lateranu. Rimska poulicna sodrga je Filagata odkrila in se znesla nad njim. Pohabila ga je, mu odrezala jezik, iztaknila oci ter ga vodila po mestu na oslu.

Papež Gregor V., prej poznan kot Bruno Koroški, je bil papež od 3. maja 996 do svoje smrti, dne † 18. februarja 999. Rojen je bil okoli leta 971. Dneva in kraja rojstva v zgodovinskih virih ne najdemo, o njem lahko sklepamo samo iz poznejših navedb. V smislu starega izrocila je bil to Stainach v dolini Aniže, danes na Zgornjem Štajerskem. Bil je sin karantanskega vojvode Otona Koroškega, frankovskega rodu (Oton iz Wormsa) in Judite, iz karantanske veje Luitpoldincev.

Judito hocejo prišteti k bavarski veji (glej Teta E. Moehs, 1972). Zgdovinarka navaja, da je bila papeževa mati Judita, hci Henrika, ki naj bi bil sin vojvode Arnulfa Bavarskega in naj bi bil v virih omenjen le enkrat, in sicer leta 953. Takrat je Oton I. daroval Solnogradu vecjo posest na Grobniškem polju (Krappfeld) v Karantaniji. Tako navaja bavarski zgodovinar Kurt Reindel (Luitpoldinger 1953, 215). Omenjena posest naj bi pripadala Henriku, ki naj bi bil iz bavarske veje, omenjen v virih le »enkrat«. To je samo takrat.

Ocitno je torej, da v bavarski veji Luitpoldincev ni Henrika in da gre v tem primeru za Henrika iz karantanske veje Luitpoldincev, ki je izhajala od karantanskega vojvode Bertoda († 947). Ta je res imel sina Henrika, ki pa ga Oton I. ni imenoval za naslednika ocetu. Imenoval je na to mesto svojega brata Henrika, ki je bil že vojvoda na Bavarskem. Ce se je zaradi tega karantanski Henrik zoperstavil kralju, je to razumljivo. Zakaj njemu je pripadalo nasledstvo v Karantaniji. Iz tega je mogoce povzeti, da je bil oce papeževe matere Judite lahko le karantanski Henrik, ki mu je pripadala posest v Karantaniji, na Grobniškem polju. - V spisih bavarskega zgodovinarja Kurta Reindela naletimo tudi na druge ponaredbe v zvezi s Karantanijo, ki jo on pozna le kot »bavarsko krajino.

	•	Papež Gregor V. (996 – 999), izvirno Bruno Koroški. Slika ni socasna, temvec idealizirana, nastala mnogo pozneje po njegovih smrti.

V casu svojega papeževanja je Gregor V. izdal nekaj pomembnih odlokov in škofijskih imenovanj ter predsedoval koncilu v Pavii (997). Papeževal je le kratek cas. Umrl je že februarja leta 999 zaradi mrzlice. Pokopan je v kripti pod baziliko sv. Petra, v grobnici, kjer pocivata tudi njegov vzornik papež Gregor I. in cesar Oton II.

Na nemški strani prikazujejo Gregorja V. kot prvega »germanskega« ako ne kar »nemškega« papeža na Petrovem prestolu. Na Koroškem so se ga spomnili s spominsko mašo ob 1000-letnici njegove smrti. Daroval jo je celovški škof na njegovem gobu v kripti pri Sv. Petru. Koroška Kirchenzeitung (od 25. okt. 1996) je porocilo o tem naslovila z naslovom (v prevodu) »Sin koroškega vojvode je bil papež«. Nedelja, slovenski tednik v škofiji pa »Maša na grobu prvega nemškega papeža« (17. marca 1996). - Kdo torej komu nekam leze?

	Gregor V. in Oton III. barvna risba v starem rokopisu

	•	Nagrobnik Gregorja V., karantanskega papeža, s spominskim napisom, v kripti pod bazliko sv. Petra v Rimu

Po letu tisoc Karantanija vsaj dinasticno ni vec prisota v samem vrhu kraljestva oziroma cesarstva. Do leta 1180 vsaj formalno še obstaja kot velika vojvodina s krajinami. Vendar se je iz nje že leta 1077 izlocila Furlanija, ki je postala patriarhova vojvodina oziroma država. V zgodovini jo nazivajo Oglejski patriarhat. Leta 1180 postaneta samostojni tudi Veronska krajina (Benecija) in krajina Štajerska. Velika Karantanija s tem prehena. Nepoznano nam je, ker zgodovinarji tega niso posebej obravnaval, kako je bilo z bojnim pozivom. Zdi se, da je bil še nadalje skupen za vse karantanske dežele. Njegov bojni znak je bil karantanski panter.

Vendar pa karantanski knez že poprej nima po krajinah neposredne oblasti. Podobno se dogaja tudi v drugih vojvodinah Kraljestva Vzhodnih Frankov (Germanije). Cerkvena posest ima priznano imuniteto, kar pomeni, da deželni knez v njej nima neposredne oblasti. V krajinah poveljujejo krajniki ali mejni grofje (markizi). Sprva so bili le vojaški poveljniki. Potem pa imajo oblast deželnih knezov z dinasticnim nasledstvom. Krajine napredujejo postopoma v vojvodine – samostojne dežele, države. Karantansko zgodovinsko izrocilo, ki ni samo v Ustolicenju, ohranja še najprej vojvodina Koroška. Prehiteva jo na vseh podrocjih in jo koncno tudi prehiti, krajina in potem vojvodina Avstrija. Le-tej so na celu »Babenberžani«, karatanska veja Luitpoldncev), in zatem Habsburžani.

  
Kot meteor - Barbara Celjska

Na zgodovinskem odru Srednje Evrope se je v resnici pojavila kot meteor in kot ženska pretresla njeno politicno sceno. Bila je hci kneza Hermana II. Celjskega in grofice Ane Schaunberg (Zg. Avstrija). Okoli 1405 je postala soproga ogrskega kralja Sigmunda, ki je bil eden izmed sinov ceškega kralja in cesarja Karla IV., vdovec po ogrski kraljici Mariji. V bitki s Turki pri Nikopoju v Bolgariji mu je Celjan rešil življenje. V zahvalo ga je Sigmund bogato nagradil s posestvi in koncno porocil tudi njegovo hcer Barbaro (* okoli 1390).

Ženske na prestolu niso bile redkost, toda Barbara Celjska je bila med njimi vec kot nekaj posebnega. Izobražena, z znajem kakih petih jezikov, in vsestransko razgledana, je odlocno posegala v politicno dogajanje tistega casa. Zgodovinopisje nam njene vloge in politicnega delovanja vse do danes ni primerno predstavilo. In to namerno, saj je Barbara Celjska kot zgodovinska osebnost in Slovenka tudi za naše sosede moteca. V prvi vrsti za nemško Avstrijo, in potem za jugoslovansko Slovenijo, kot tudi za samo Ogrsko, kjer je kot nadvse sposobna znala ugnati njihove nadute velikaše in jih s tem kot ženska nehote ponižala.

	Barbara Celjska, veckratna kraljica in cesarica.

	Zraven grb knezov Celjskih, cetveren:

	•	1 in 4 Žovneški,

	•	2 in 3 Vovbrški. - Žovneški, predniki Celjskih po moški strani, so bili veja Viljemovcev.

Po poroki s kraljem Sigmundom Luxemburgom je bila Barbara leta 1408 kronana za ogrsko kraljico. Naslednjega leta se je kraljevskemu paru rodila hci Elizabeta. Skupaj s soprogom pa je bila zatem še veckrat kronana. Tako že leta 1412 za kraljico Germanije (Kraljestvo Vzhodnih Frankov). Nadomestovala je soproga v njegovi odsotnosti kot regentinja kraljestva. Leta 1431 je bila kronana za kraljico Italije (Kraljestvo Osrednjih Frankov). Leta 1437 je bila kronana za ceško kraljico. Že leta 1433 je spremljala soproga v Rim, kjer je bil kronan za cesarja, toda le on sam.

Na jugoslovanski oziroma slovenski strani ji vsled tega oporekajo naslov cesarice, ki pa ji je pripadal po soprogu. Njeno kronanje na tem položaju bi bilo nujno, ce bi bila ona vladarica. (Podobno temu, kot je bila kasneje kronana Marija Terezija za “rimsko cesarico”). Jugoslovanska stran, ki Barbare Celjske ne more vec zatajevati kot kraljice, bi ji hotela vzeti vsaj naslov cesarice. Slovenci naj v naši zgodovini ne imeli cesarice ocitno zato, ker je nimajo Hrvati in Srbi. Na ta nacin je zgodovinska “cast” med južnoslovanskimi narodi izravnana.

	•	Krona sv. Štefana kot insignija Ogrskega kraljestva, ter krona sv. Venceslava kot insignija Ceškega kraljestva.

	•	Barbara Celjska je bila ogrska in tudi ceška kraljica.

V slovenskem (jugoslovanskem) zgodovinopisju sta Barbara Celjska kot tudi njena ožja sorodnica Ana Celjska, poljska kraljica, ostajali vse do danes zamolcani. Vzrok temu je bila nedvomno ideološka smernica, v smislu katere Slovenci nismo imeli (ali smeli imeti) svojega plemstva. Ponavljalo jo je pod nekdanjo monarhijo že avstronemško zgodovinopisje, in zatem nadaljevalo tudi zgodovinopisje v prvi in drugi Jugoslaviji. Po režimu zaukazana ideološka podoba Slovencev v zgodovini kot “narodu hlapcev in dekel” bi bila v nasprotnem primeru tudi za vsakdanje predavatelje po šolah le premalo prepricljiva.

	•	Krona Poljske, Ana Celjska je bila poljska kraljica

Polticno vlogo Barbare Celjske in sploh njeno osebnost ignorirajo še danes tudi na nemški in na avstrijski strani. Vzrok temu je njeno nasprotovanje Habsburžanom in nemštvu. Zaustavila je namrec njegovo prodiranje na vzhod. Leta 1410, ko se je bližala znamenita bitka med Poljsko in Tevtonskim viteškim redom pri Grunwaldu, je svojemu ocetu Hermanu II. Celjskemu sporocila, da se Poljski ni bati napada od juga, z Ogrske. Ce bi namrec njen soprog Sigismund Luxemburg to poskušal, bi zagotovo izgubil ogrski prestol.

Grof Herman II. se je odpravil v Krakov “na obisk” k svoji necakinji Ani Celjski, ki je bila poljska kraljica, soproga kralja Vladislava II. Jagiella. Priredili so ob tem veliko slavje, tudi zabavo z lovom, na katerem je Herman II. zaupno povedal poljskemu kralju, kar mu je bila sporocila hcerka Barbara.

	•	Kralja Sigmunda in kraljico Barbaro vodijo k maši. Miniatura Ulrika von Richental o koncilu v Kostnici. V knijga Felix Austria (Stephan Vajda, 1980) je navedena kot kraljica Marija. Avstrijska in nemška stran Barbare Celjske ne preneseta.

Tako zavarovanje poljskega kraljestva z mocnimi cetami na južni meji z Ogrsko ni bilo vec potrebno. Ko je prišlo leta 1410 do bitke, je lahko poljski kralj vse svoje sile obrnil proti Tevtonskemu redu in porazil njegove kot tudi pridružene cete iz nemških kneževin in mest. V tej zgodovinski bitki, ki je ustavila prodor fevdalnega nemštva proti vzhodu, je imela torej odlocilno vlogo “intrigantka” Barbara Celjska s svojim sporocilom. Tega ji na nemški strani niso pozabili. Mašcevali so se ji s širjenjem nedostojnih zgodb o njej. Bile so tudi zapisane in nanje se razni “zgodovinarji” sklicujejo še danes.

Barbara Celjska, veckratna kraljica in cesarica, je umrla leta 1451 na svojem gradu Melnik blizu Prage. Pokopana je v stolnici sv. Vida na Hradcanih. Kot omenjeno je bil v Sloveniji spomin nanjo zabrisan, in to kljub temu, da so vztrajno prikazovali kneze Celjske kot »edino« slovensko plemiško rodbino. Celo njihov grb – plavi šcit in na njem tri zlate zvezde – so privzeli za "slovenski" grb.

Kraljica in cesarica Barbara še vedno caka, da odgovorni pri nas odkrijejo njeno velicastno osebnost in zgodovinsko vlogo, za katero širša slovenska javnost ne ve. Na ta nacin bi padel vsaj eden izmed stereotipov, ki so jih preko šolskega aparata in javnih obcil vnašali v mišljenje Slovencev. In sicer, stereotip, da nismo imeli svojega plemstva in tisti o "hlapcih in deklah", kar naj bi bili Slovenci v zgodovini, ki je, po drugi strani, menda sploh nimamo. Mišljenje naših ljudi bi bilo v tem primeru vsaj v nekem smislu rešeno dolgoletnega ideološkega bremena.
  
Spet cesar iz Karantanije (Notranje Avstrije)

V casu, ko Barbara Celjska z njenim vplivom tako odlocilno posega v politicno dogajanje v kraljestvih na vzhodu (Ogrska, Ceška, Poljska), naletimo tudi v Avstriji in še zlasti v Notranji Avstriji (Karantaniji) na dogodke, ki so dokaj pomembni za zgodovino Slovencev, vendar so nam prikzani v dokaj okrnjeni podobi.

Eden teh dogodkov, ki ga v naših zgodovinah vendarle omenjajo, je ustolicenje Ernesta Železnega, nadvojvode Notranje Avstrije, ki je potekalo v slovenskem jeziku na Knežjem kamnu. V naših zgodovinskih ucbenikih je prikazano kot "zadnje". S tem naj bi prenehal še zadnji spomin na nekdanjo Karantanijo. Toda ustolicevalni obred je bil samo zunanji izraz karantanskega zgodovinskega in politicnega prava. Slovensko pravo, institutio Sclavenica, v katerem je bilo zajeto karantansko državno izrocilo, se je nadaljevalo v Poklanjanju ob Vojvodskem stolu. Ob njem je sprejel poklon koroških deželnih stanov leta 1444 nadvojvoda Friderik V., kot kralj Friderik IV., ki je bil leta 1452 izvoljen tudi za cesarja z imenom Friderik III.

Cetudi v zgodovinskih spisih ni nikjer omenjeno, je vendarle dejstvo, da je bil Friderik III., po Arnulfu Koroškem, drugi cesar iz Karantanije, ki je takrat nosila ime Notranja Avstrija. (Pa naj kdo dokaže nasprotno!). Zgodovinsko pravno in politicno izrocilo Notranje Avstrije, iz katere je izhajal, je bilo namrec karantansko. Notranja Avstrija je tedaj dinasticna država, ki ji je na celu Leopoldinska veja habsburške rodbine. Po današnjih merilih pripada zgodovini Avstrije, ki pa je obenem tudi zgodovina Karantanije. Slovenci in današnji Avstrijci, ki smo nasledniki Karantanije, smo imeli torej v naši zgodovini še neposredno iz karantanskega politicnega izrocila dva cesarja, Arnulfa Koroškega in Friderika III., zunaj naših dežel pa tudi cesarico, Barbaro Celjsko.

	•	Papež Pij II. in cesar Friderik III. – Friderik V. kot nadvojvoda Notranje Avstrije (Karantanije), upodobljena skupaj na neki listini. Predstavljala sta cerkveno in svetno oblast.

Nasledniki cesarja Friderika III. oziroma Friderika V. kot nadvojvode Notranje Avstrije (Karantanije), so bili potemtakem po karantanskem zgodovinsko in politicnem pravu in izrocilu domaci, karantanski (avstrijski) in slovenski vladarji. Za take so jih naši ljudje do prve svetovne vojne tudi imeli. S tega stalica izhaja tudi zgodovinar Josip Gruden, glej Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1910 –1915 - Od takrat naprej se je zacelo ideološko tolmacenje zgodovine po jezikovnem narodnem modelu. Nemško govoreci so postali »Nemci«. Slovenci pa dokoncno Slovani ali, še bolj doloceno, »Južni Slovani«. Po tem modelu so jim zaceli na novo krojiti zgodovino. Tudi za nazaj!

Naslova kralj in cesar sta se v naslednjih stoletjih v bistvu istovetila v osebi enega in istega vladarja. V prvem primeru je bil polni naslov »rimski kralj« in je bil predstopnja za naslov cesarja. Ta naslov je imel Maksimilijan I., sin in naslednik Friderika III. († 1493). Po njegovi smrti je Maksimilijan postal cesar. Ni bil niti kronan, temvec le »izvoljeni cesar«. Vladar karantanskih dežel od leta 1564 dalje je bil nadvojvoda Karel II. iz Notranje Avstrije († 1590). Njegov brat, cesar Maksimilijan II. je raje bival v Pragi. Le-tega sin, cesar Rudolf II. je dal izdelati hišno krono, zato da je za razne ustrezne slovesnosti niso nosili iz Nürnberga, kjer so bile shranjene državne insignije.

	•	Cesar Friderik III., novcni pecat (revers), na njem je prikazan sedec na prestolu.

	•	Na levi so grb cesarstva, starejši grb Avstrije (danes Sp. Avstrije), Koroške in Tirolske; na desni novejši grb Avstrije ter grbi Ceške, Kranjske in Štajerske.

	•	Na glavi ima mitro, na sredi nje vladarski lok.

Naslednji nadvojvoda Notranje Avstije, Ferdinand II., je bil sin nadvojvode Karla II. Leta 1619 je bil kronan za kralja in za cesarja. Sledili so mu potomci, ki si vsi so izhajali iz habsburške Leopoldinske veje (notranje-avstrijske, karantanske). V smislu karantanskega pravnega izrocila so se jim koroški deželni stanovi poklanjali ob Vojvodskem stolu, od Leopolda I. dalje pa v deželni hiši. Zadnja poklonitev je bila v Deželni hiši v Celovcu, ko so se stanovi leta 1728 poklonili cesarju Karlu VI., ocetu Marije Terezije.

Nasledstvo Marije Terezije kot cesarice, ker je bila ženska, je dolocil zakon imenovan Pragmaticna sankcija. Sprejeli so ga po deželnih zborih leta 1720. Ta zakon pa je tudi dolocil, da so pravice in svobošcine dežele za vedno zajete v Pragmaticni sankciji. Na ta nacin niso bile vec vezane na Poklonitev, ki je nasledila nekdanje Ustolicenje. In leta 1740, ko je vlado nastopila Marija Terezija, je ob obisku dežele priredila le še svecani obed. Nanj je bil povabljen tudi vojvodski kmet, cigar rodbina je imela staro pravico ustolicenja vladarja.

Letas 1806 odloži cesar Franc I. krono zgodovinskega Svetega Rimskega cesarstva. Že prej, leta 1804, je ustanovil Avstrijsko cesarstvo. Povezovalo je v celoto tkm. dedne dežele (dejansko karantanske, avstrijske) ter ceške in nekatere poljske. Temu nasproti se je nahajalo Ogrsko kraljestvo. Za insignijo novega cesarstva so vzeli že omenjeno hišno krono Rudolfa II. Postala je krona Avstrijskega cesarstva. Dedne dežele habsburške hiše imajo odslej kratek naziv Avstrija, ki se je zanje ohranil do danes. Po njihovi politicni zgodovini so Karantanija, kar je njihovo zgodovinsko ime, cetudi ni v rabi. Lahko bi ga tudi uvedli, kot uporablja npr. Švica svoje zgodovinsko ime Helvetia, ali Portugalska ime Lusitania... Tudi Avstrijsko cesarstvo, Austria Imperialis, ki traja potem do konca prve svetovne vojne, je izvirno gledano in bi lahko, kolikor gre za politicno vsebino in ne za ime kot takšno, tudi formalno bila Carantania Imperialis.

Naziv »cesarstvo« od tedaj nima vec zgodovinske in božje vsebine, kot jo je imel v srednjem veku. Gre samo za castni naslov vladarja, ki na ta nacin postane »vec« kot kralj. Tudi Napoleon je hotel postati »cesar« in si je nadel cesarsko krono. Podobno leta 1871 tudi pruski kralj, kot »nemški cesar«. In pred njim cesar Maksimilijan Mehiški. Že leta 1840 se za cesarja razglasi tudi kralj Peter I. v Braziliji itn.

	•	Cesarska krona Avstrije, izdelana pod Rudolfom II. kot hišna krona leta 1602 v Pragi.

	•	Ob njej, kot primerjava,  pruska krona (nezgodovinskega) Nemškega cesarstva, ki je obstajalo od 1871 - 1918.

Vkolikor hoce biti zgodovinopisje res znanstveno, potem za današnjo Avstrijo in Slovenijo ni mogoce govoriti o loceni zgodovini. Razen v primeru, ko se to pocenja v imenu ideologije, pri Avstrijcih pangermanske in pri Slovencih panslovanske. In to se v resnici še vedno dela. Na avstrijski strani - da omenim le ta primer - res navajajo Karantanijo kot prvo državo v Vzhodnih Alpah, toda njen nemški naziv Kärnten je okrajšan iz Karantanien. Obe imeni pomensko nista vec istovetni. Kärnten pomeni današnjo, to je ožjo Koroško, Karantanien pa zgodovinsko Karantanijo. Na to odgovorni »pozabijo«, in navajajo samo Kärnten. Na ta nacin je v avstronemški javnosti izbrisana zgodovinska Karantanija, predhodnica Avstrije. Ostaja le še Kärnten, dežela Koroška v današnjem obsegu. Manipulacija ni nakljucje in je seveda namerna.

V nekdanji Jugoslaviji je Karantanija veljala za »kratkotrajno tvorbo«. Zgodovinopisje nam potem z »Avstrijo«, ki ji je sledila, sugerira, da smo bili v njej pod tisocletnim nemškim jarmom, iz pod katerega - da navedem še enkrat - naj bi nas rešili šele bratski Srbi ob koncu prve svetovne veojne. Šele tedaj naj bi v skupnosti z Južnimi Slovani prišli v našo »pravo« državo. Uveden je bilo zanjo najprej naziv Kraljevina SHS (Srbov, Hrvatov, Slovencev) in nato naziv Jugoslavija. V slovenski zgodovini smo imeli, po najnovejši razlagi, le privid neke države, saj je Karantanija kot takšna samo mit (Božo Repe). Na vsak nacin paje bil ta »mit« le toliko pomemben, da je iz njega nastala samostojna Slovenija. In sedaj je za vso prostozidarsko Evropo tako moteca, da jo hocejo vkljuciti kar v Zahodni Balkan.