Nagrobnik Jerneja Kopitarja na dunajskem žegnu.

Na njem si je k imenu pridal pridevek Carantanus (Karantanec). Zakaj?

Bartholomaeus Kopitar - Carantanus

Panonska in makedonska teorija o cerkvenoslovenskem jeziku

Se je naš veliki ucenjak res motil, ali gre zgolj za akademsko prevaro

v ideološke namene?

Dr. Jožko Šavli

May 3, 2009

Contents briefly describes the following article:

The author deals with the origin of the Old Church-Slavic language, which developed from the language used by St. Cyril in the 8th century. The famous linguist Jernej Kopitar (*1780 - †1844) as well as his successor Franz Miklosich (* 1813 - †1891) ascribed the basis of this literary language to the idiom spoken by Slovenians in Carantania (now Austria) and Pannonia (now Western Hungary). In this way a Carantanian - Pannonian theory of the origin of this language was established. Later it was called Pannonian theory only, because Saints Cyril and Methodius resided for a certain time in Pannonia.

Miklosich's successor was Vatroslav Jagic (*1838 - †1923), who did not share the opinion of his predecessor. Anyway, Jagic had no valid proofs in favour of his thesis. Then, the Slovenian Slavicist Vatroslav Oblak (* 1864 - †1896) entered the scene. He made a study journey to Macedonia, at that time still a Turkish province, because Cyril and Methodius originated from Saloniki, the Macedonian chief town. Vatroslav Oblak confirmed the Slav dialects spoken in this part of Macedonia and he believed to have discovered the basis for the Old Church-Slavic language. In this way the Macedonian theory was born.

Prof. Dr. Vatroslav Oblak, (1864-1896)

The work of Vatroslav Oblak, a not very noticeable linguist, was published posthumously in his book Mazedonische Studien (1896), in which his valuable collection of dialectological material and his theory should have been presented. In the following period this theory was quoted as proved. Only quoted, because the chief elements of his proof have never been published. Therefore, the author of this article, Dr. Jožko Šavli, is convinced, that the superficial »proof« of Oblak's research could only have been a question of Yugoslav ideology, in sense of which the Slovenian language in its historical and cultural roots was devalued by the so-called Macedonian theory.

In Carantha, Dr. Šavli already published his criticism toward the present-day campaign of historians at the University of Lublana, concretely against Prof. Božo Repe. Once again, the campaign is directed by ex-Yugoslav ideological structures against the Slovenian tradition and its historical, cultural and linguistic heritage. All these values Mr. Repe declared a »myth« in contradiction with historical facts. In fact, in spite of the academical level of this campaign, it is not about science, but about the Yugoslav unitaristic ideology.

Bartholomaeus Kopitar - Carantanus

Jernej Kopitar (* 1780 – † 1844) je v slovenskem jezikoslovje slavno ime. Toda v slovenski šoli so o njem slišali le nekaj, v zvezi s Prešernom. Ker je bil Kopitar kriticen do njegove poezije, ga je Prešeren v eni pesmi zavrnil s krilatico: Le cevlje sodi naj kopitar… Prešeren se je tukaj ponorceval, kot že v vec primerih. Toda jugoslovanska šola je že po prvi vojni naredila svoje. Slavni Kopitar je v spominu šolarjev, ki so šli kasneje v življenje in niso študirali jezikoslovja ali književnosti, ostal nekakšna šema, ki “sodi cevlje”.


	Ne po nakljucju! Zakaj njegovo odkrivanje Karantanije, v kateri je izvor državnosti Slovencev, se nikakor ni skladalo z ideologijo o Južnih Slovanih, pa ceprav še ni odkril avtohtonosti Slovencev. Vsaj znanega ni nic o tem. Toda na osnovi njegovih in študij njegovega naslednika Frana Miklošica le pridemo do tega spoznanja.


	Domnevamo lahko, da Miklošic slovenšcini prav zaradi tega ni posvetil potrebne pozornosti, saj bi bila Dunaju, kjer je sredi 19. stol. že prevladalo nemškonacionalna smer, s tem gotovo blokirana njegova znanstvena kariera. Avstronemštvo je namrec Slovence in njihov jezik še posebej mrzilo, kot jih še zmeraj.


	Na to je mogoce sklepati po tem, da je Miklošic napisal študije o slovanskih prvinah v madžaršcini, romunšcini, albanšcini, gršcini, a ne v nemšcini, kjer jih je vse polno. V nacionalno nemškem vzdušju je morala nemšcina ostati nasproti “manjvrednim” slovanskim jezikom nedotaknjena. Tako je ostalo vse do danes.

Jernej Kopitar, portret, naslikal Savo Sovre (Kopitarjev zbornik)

Jernej Kopitar se je rodil leta 1780 v Repnjah pod Šmarno goro, umrl pa je leta 1844 na Dunaju. Gimnazijo in dveletni študij filozofije na liceju v Lublani je koncal leta 1800, bil za tem nekaj casa domaci ucitelj, med leti 1803 in 1808 pa tajnik, knjižnicar in varuh mineraloške zbirke v hiši barona Ziga Zoisa. Ta cas je izrabil tudi za izpopolnjevanje znanja tujih jezikov (francošcine, italijanšcine, anglešcine), pa za študij klasicne literature, in postal je slavist.

Svoja dela je pisal v nemšcini in latinšcini. V njih se je posvecal jezikoslovju in slovnici. Velja za enega izmed utemeljiteljev slavistike. Leta 1808 je napisal in naslednje leto izdal slovensko slovnico z nemškim naslovom Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark (Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem). Ta slovnica je prvo slovensko znanstveno delo te vrste. V njej obširno obravnava razvoj slovenskega pisnega jezika in pravopisa od Trubarja dalje. Dobro je obdelano oblikoslovje, glagoli so prvic razdeljeni na dovršne in nedovršne itd.


	V svetu pa mu je še vecji ugled prinesla knjiga Glagolita Clozianus iz leta 1836. V njej je objavil cerkvenoslovanski glagolski rokopis, v lasti tirolskega grofa Cloza, zraven pa še Brižinske spomenike z razlago in vec latinsko pisanih obravnav. V njih je razložil panonsko teorijo o nastanku stare cerkvene slovanšcine, po kateri je le-ta nastala na podlagi jezika panonskih Slovencev.

Glagolski list iz Glagolita Clozianus

Kasneje je Kopitar napisal še dve knjigi filoloških razprav in polemik z nasprotniki. Veliko je pisal v dunajske in druge nemške revije, ter se dopisoval z okoli 500 znanstveniki iz številnih držav. Zavzel se je za duhovno in kulturno združitev Slovanov, da bi tako združeni lahko v skupnem delu razvili znanost in umetnost. – Takšen je v skopem podan oris njegove ustvarjalnosti. Namen tega clanka pa je nekaj drugega.

Panonska teorija


	Jernej Kopitar je izvor cerkvene slovanšcine, v kateri so bila v glagolski pisavi napisana dela sv. Cirila in Metoda, izvajal od slovanskega oz. slovenskega jezika v Karantaniji in Panoniji. Zje bila slovenšcina v jezikoslovnem smislu najtesneje povezana s staro cerkvenim slovanskim jezikom. Pri nastajanju te Kopitarjeve teorije sta vidni dve stopnji in dve predpostavki.

Najprej je zastopal povsem predpostavko, ki jo je izdelal na podlagi njemu znanih zgodovinsko - politicnih dejstev. Zatem pa še neodvisno predpostavko, zasnovano na jezikovno strukturnih dejstvih. Kasneje je obe predpostavki povezal in združil v eno samo zaokroženo karantansko – panonsko teorijo. Bila je vodilna nit njegovega znanstvenega dela. Njeno zadnjo predstavitev je podal v uvodu z naslovom Prolegomena historicav faksimilni izdaji rokopisne knjige Evangelia Slavice iz Reimsa (1848).

List iz Evangelia Slavice iz Reimsa


	Knjiga je v glagolici (deloma tudi cirilici), njen polni naslov je: Evangelia Slavice, quibus olim in regum Francorum oleo sacro inungendorum solemnibus uti solebat ecclesia remensis vulgoTexte du sacre, ad exemplaris similitudinem descripsit et edidit J. B. Silvestre,...

Cesar Karel IV., kot ceški kralj Karel I., je dal v Pragi leta 1347 zgraditi glagolitski klošter Emaus (na Slovaneh). Ena izmed glagolitskih knjig iz tega kloštra je leta 1574 prišla v Reims. V naslednjih stoletjih so s pologom roke nanjo zaprisegali francoski kralji: Karel IX., Henrik II., Ludvik XIII., Ludvik XIV. Knjiga je vezana skupaj s cirilski besedilom ukrajnskega (rutenskega) izvora, napisanim v Kievu v 12. stol. Njen cirilski del ima 16, glagoslki pa 31 listov. Ob prisegi so francoski kralji izrekli nasledni stavek: »Ainsi le jourons, vouons et promettons sur la sainte et vraie Croix et le saint Évangile touché.«


	Omenjeno karantansko – panonsko teorijo o ozvoru stare cerkvene slovanšcine je prevzel tudi Fran Miklošic (1813 – 1891), ki je od od 1849 zasedal stolico za slovansko jezikoslovje na dunajski univerzi. Na tem mestu pa že zadenemo na vprašanje ideologije in sicer južnoslovanske (jugoslovanske), ki je od sedaj naprej krojila iskanje temeljev stare cerkvene slovanšcine.

Makedonska teorija

Naslednik Miklošica na Dunaju je bil Vatroslav Jagic (1838 – 1923), ki naj bi panonsko (karantansko – panonsko) teorijo Kopitarja in Miklošica »zavrnil«. Poglejmo, kako! Bodisi Kopitar kot Miklošic sta navajala, da je osnova cerkvene slovanšcine panonsko slovenska govorica, ki je vsebovala praslovanska glasova *t’ in *d’. Od teh izhajata tudi glasova št in žd v madžarskih besedah, ki so ju Madžari prevzeli lahko samo od panonskih Slovencev. Glasova pa sta menda znacilna tudi za besede v makedonskem jeziku.


	No, Jagic je »pojasnil«, da gre za besede izposojenke, ki naj bi jih Madžari prevzeli v casu selitve, ko so se Makedonci in Bolgari selili proti svoji današnji domovini. Tako je nastala makedonska teorija. Ocitno pa je, da ni bila najbolj prepricljiva.


	Vsled tega naj bi jo utrdil še Vatroslav Oblak (1864 – 1896). Ta je organiziral »dialektološko ekspedicijo« v okolico Soluna in 1896 v svojih Mazedonische Studien (1896) »dokazal« povezanost makedonskega jezika s staroslovenskim. Tako je nastala danes »priznana« makedonska teorija.

Ali bolje, ideologija! Zakaj povzetka njene utemeljitve, ki naj bi jo izvedel Vatroslav Oblak, ne najdemo nikjer. Pri navedbah kot: Jagic je zavrnil panonsko, Oblak je dokazal makedonsko teorijo o izvoru starega cerkveno slovanskega jezika, bi pricakovali vsaj povzetek bistvenih argumentov. Naletimo pa samo na nakladanje in ponavljanje. Tudi kake »organizirane ekspedicije« Vatroslava Oblaka na Balkan dejansko ni bilo. Tja doli je šel sam in Turki so ga celo za nekaj casa zaprli pod sumnjo vohuna.


	Makedonska teorija je bila dokoncno zacementirana po prvi svetovni vojni kot ena osnovnih sestavin južnoslovanske ideologije. Njen glavni argument pa je tabu in ustrahovanje. Ni ga slavista, ki bi se jo upal kriticno preverjati, pa ceprav predhodne študije Kopitarja in Miklošica kar klicjo po tem.

Jezikoslovec Fran Miklošic (1813 – 1891), zastopnik panonske teorije, ki jo je nadaljeval po Jerneju Kopitarju.

Ali sta Kopitar in Miklošicv preucevanju izvora cerkvene slovanšcine motila in v cem naj bi se? S tem bi morala biti javnost bolje seznanjena. In sicer z ustreznimi clanki v revijah in strokovnem tisku, v katerih bi bilo prikazano bistvu njunih argumentov in bistvo protiargumentov. Toda tega slovenska, jugoslovanska in slovanska slavistika vse do danes ni naredila. Dovolj je bilo nakladanje z besedami »zavrnil« pa »dokazal«, ki se še vedno ponavlja po ucbenikih, s sklicevajem na akademsko avtoriteto. Makedonsko teorijo je po prvi vojni ocitno zacementiral jugoslovanski unitariticni režim. Postala je sestavni del jugoslovanske ideologije.

Jernej Kopitar je pisal še v casu akademske svobode. V njegovem casu je prevladovalo med jezikoslovci prepricanje o avtohtonosti Slovanov. Zastopali so ga tkm. avtohtonisti kot Šafarik, Dobrovsky, Kollar, Celakovsky in še kateri. Temeljno delo iz tistega casa so Šafarikove »Slovanske staroitnosti« (1837), zatem izdane še v nemšcini kot »Slavische Altertümer« (1843). Nadalje, Kollarjeva »Starožitalia slavjanska« (1853) in še kako delo. Vse te študije niso prav nic naivne. Za izhodišce so jim bila slovanska imena po vsej Evropi in naziv Vendi ali Veneti, še v rimskem casu. Danes so njihove študije skoraj nedosegljive, kar je samo po sebi dovolj zgovorno.

Jezikoslovec Vatroslav Jagic (1838 – 1923), naslednik Miklošica na Dunaju, ki naj bi panonsko teorijo ovrgel.

že v casu Miklošica se je zacel ideološki spopad. Velikonemško gibanje je uveljavilo svojo pangermansko ideologijo. Njej nasproti se je postavljala kot rešitev panslovanska ideologija s svojo južnoslovansko (jugoslovansko) vejo. Privržence posameznih ideologij je porival naprej politicni aparat v ozadju, seveda v »imenu znanosti«. Kot se dogaja še danes, ko je izvor vseh Slovanov »za Karpati« obvezna razlaga od univerze in akadenmije navzdol, vse do osnovne šole.


	Kar zadeva jezikoslovca Vatroslava Oblaka, preseneti naslednje: Malo pred smrtjo je bil predlagan za izrednega profesorja na filozofski fakulteti Univerze v Gradcu. To je okoli 1896. Toda kakšna je bila takrat ta univerza?

Prevaval jo je šovinizem in še posebej mržnja do Slovencev in Slovanov. Kdor le nekoliko pozna spise, ki so jih zapustili njeni profesorji, zlasti še Jan Peiser, Ludwig Gumplowicz ali Richard Hildebrand (1893, 1984, rektor univerze) in še kdo, se zgrozi nad tem, kakšne ponaredbe so na racun Slovanov objavljali v znanstvenem imenu in pod akademsko masko. Vsled tega se mi zdi dokaj sumljivo, da je bil Vatroslav Oblak v tistem casu predlagan na tej univerzi za izrednega profesorja. Sumljivo zato, ker je univerzitetna struktura gojila do Slovencev neverjetno šovinisticno mržnjo in jim je še posebej odrekala avtohtonsot. V tej nameri so ji povsem ustrezale Mazedonische Studien, ki jih je spisal Vatroslav Oblak, ker so slovenšcini odrekale starosvetnost.

Omalovaževalno gledanje na Slovane se je v nemškutarski Avstriji ohranilo do danes. Ne samo v javnosti, temvec tudi na akademski ravni. Neka pritajena mržnja do Slovencev se kaže še zlasti v tem, da jih, ko gre za zgodovino, vztrajno in trdovratno nazivajo »Slovani« (Slawen) in jim s tem odrekajo identiteto naroda. Istocasno pa najvajajo Nemce, ki se kot narodnost zacnejo oblikovati šele v 16. stol. Tako so Bavarci, Švabi, Franko že od vsega zacetka kar »Nemci«, Slovenci v Karantaniji, ki imajo državo, lasten jezik, pravo in svojo socialno organizacijo, pa samo »Alpski Slovani«, itd.

Jernej Kopitar - Karantanec

Lahko smo gotovi, da si Jernej Kopitar na svoj nagrobnik ni dal k osebnemu imenu samo slucajno pripisati še pridevek Carantanus (Karantanec). Bil je prevelik ucenjak, da bi si takšen pridevek pripisal zgolj iz simpatije do Karantanije, zgodovnske države Slovencev. Njegov pridevek je nedvomno znanstveno utemeljen, pa ceprav si je Karantance – Slovence še vedno predstavljal v sklopu nekega enotnega pranaroda Slovanov.

Potrebno bi bilo, da bi kdo, ki je primerno usposobljen v latinšcini in nemšcini, zacel znova preucevati njegovo izvirno študijsko zapušcino. Zakaj prav mogoce je, da nam je doslej njegovi preucevalci niso verno predstavili. Lahko so kot »neznanstveno« prav tisto, kar opravicuje njegov prevzeti pridevek Carantanus. S tem pa tudi bistvo njegove panonske oziroma karantanske teorije. Torej tisto, kar spodnaša ideologijo o nekoc enotnem ljudstvu Južnih Slovanov.

Rojstna hiša Jerneja Kopitarja, Repnje pri Vodicah, ki zaenkrat še stoji.


	Potemtakem delo Jerneja Kopitarja še caka na nepristranske preucevalce, ki jih ne bo dušil in ustrahoval politicni režim, z njegovo uradno in obvezno ideologijo. Veliko je že to, da ga doslej še niso razglasili za »mitologa« in ga slovenski javnosti predstavljajo le preko Prešernovega stiha:.. Le cevlje sodi naj kopitar!


	Ob tem pa naj pridamo, da tudi sam Prešeren nima miru pred balkansko kliko. Ta namrec poskrbi, da vsa slovenska najstniška mladež izve, kako imajo nekje »zaklenjene« Prešernove pesmi, ki da so tako perverzne, da jih nikomur ne pokažejo...

Nekateri ucitelji se še spomnijo, kako so »preverzne« Prešernove verze, menda nad sto, širili svoj cas na raznih izletih in srecanjih med uciteljišcniki. In kako so ob tej seksualni »poeziji« kot najstniki uživali. Šlo je ocitno tudi v tem primeru za akcijo belgrajske tajne službe, z namenom perverzirati slovensko psiho. Ena izmed potez tkm. specialne vojne. To delajo po šolah še danes.

Glede na vse te okolišcine, ki naj bi bile znanstvene, nam zamolcavanje prave podobe Jerneja Kopitarja v slovenski javnosti, evropsko uglednega znanstvenika, postane vec kot dvomljivo. Osebno verjamem še naprej v njegovo in Miklošicevo karantansko in panonsko teorijo o izvoru cerkvene slovanšcine, ki sta jo utemeljila sv. Ciril in Metod. Porivanje »makedonske« teorije brez navedbe, v cem jo je Vatroslav Oblak utemeljil, je ocitno ena izmed tolikih akademskih prevar v prikazovanju zgodovine in kulture Slovencev, ki nam jih še danes ponavljajo na akademski ravni in v šolskih programih predstavniki avstronemške in jugoslovanske ideologije.


	Vsled tega ponavljam! Ce si je dal Jernej Kopitar izpisati na svoj nagrobnik naziv »Karantanec«, je imel za to ocitno dobre razloge. Za tako velikega ucenjaka taki razlogi niso bili samo ljubiteljskega znacaja, temvec tudi primerno znanstveno utemeljeni. Režimski ideologi prenašajo lahko okrog v akademskem imenu mnoge, vseh pa le ne.