Prijatelji Slovenske zgodovine!
Odpoved podpredsednika drustva France Preseren v Moskvi je se en dokaz kam je zajadrala zgodovina Slovencev z politiko Milana Kucana, Drnovska, Pahorja in Bizjaka.
Z njimi ostaja provokacija zoper celotno zgodovino Slovencev in vztrajanje na novejsi in samo polpretekli zgodovini Slovencev.
To drustvo je zrtev nedavne ukinitve komisije za Slovence v svetu. To je bila velika sramota za Slovensko vlado. Ceprav smo Slovenci v svetu odlocitev te vlade protestirali in ceprav je ta komisija obnovljena se je pokazalo da je neumna taktika levo sredinske vlade sama sebi in Slovencem v svetu povzrocila neizmerno politicno in kulturno skodo. Dejstvo ostaja da se Slovenska politika noce odpovedati polpretekli zgodovini ki jo ima od bivse Balkanske in Avnojske drzave SFRJ.
Medtem ko si drustvo v Moskvi v smeri z novimi zgodovinskimi odkritji prizadeva za celotno Slovensko zgodovino vkljucno z novimi podatki v Sloveniji in odkritji Ruskih zgodovinarjev je ocitno da skisana kasta politikov te zgodovine ne mara ker ta narusuje pomembnost polpretekle zgodovine v kateri se ti noslilci komunizma dobro pocutijo in jim obeta nadaljno vladanje po totalitarnem modelu.
Dragi rojaki Slovenci v svetu in v domovini!
Ne dovolite da nam komunisti ubijajo zgodovino in unicujejo Slovenska drustva ki so celo na svoje lastne stroske postavili kip. Zige Herbersteina izdali knjigo o Herbersteinu in ki promocirajo Slovenstvo in njegovo zgodovino.
Drustvo se zalaga za resnico katero sta doslej iskala in nasla njen Just Rugelj.
Ne dovolite da ga komunisti unicijo.
Posezite po vseh naprednih knjigah katere je to drustvo doslej izdalo in sirite nova spoznanja o Slovenski zgodovini ki je komunistom v Sloveniji trn v peti.
Bolj premozni Slovenci v svetu lahko temu ogrozenemu drustvu pomagajo v obliki dotacije, z objavo reklam svojih podjetij in drustev in na druge nacine.
B. Jezovnik - urednik Karante
M. L. Beršadskaja
»To je in moj zrak, in moje sanje, in moje pricakovanje…«
Ce vprašam moje slovenske prijatelje, kje, kdaj in kdo je odkril muzej sonetov poimenovan po Francetu Prešernu, pogosto skomignejo z rameni: »Ne vemo.« Nekateri skušajo ugibati: » V Ljubljani? V Kranju? V Vrbi?« »Ne,« ugovarjam jaz. »V Saransku.« In ne da bi cakala odgovor na vprašanje, dodam: »V Saransku, to je mesto v Mordoviji. In ta muzej je odkril leta 1971 tamkajšnji zidar Gregorij Melentjev.«
Najpogosteje ta novica izzove nerazumevanje, pomešano z nejevernostjo. Zidar in soneti? Mordovski zidar in slovenski poet? Nic drugace, tocno tako.
G. Melentjev se je rodil v Odesi leta 1939. Pred zacetkom vojne so njegovi starši pribezali v Krasnodar. Tamkaj, v Krasnodaru, se je šestnajstletni mladenic poglobil v slikarstvo in poezijo; kupil je zbirko prevodov Prešerna. Od te knjige se ni locil vso zivljenje. Vendar takrat še ni vedel, da bo v marsicem vplivala na njegovo zivljenjsko pot.
Zaradi prve ljubezni mu je bila takrat zelo blizu Prešernova ljubezenska lirika. In seveda njegov Sonetni venec.
Prva ljubezen se je pokazala kot neuslišana. Vendar je knjiga Prešerna, kot spomin nanjo, ostala. Z njo je odšel v vojsko. Jemal jo je s seboj na strazo, se spominjal doma, ljube, znane stihe je prebral neštetokrat in skušal doumeti skrivnost njihove popolnosti, skrivnost sonetov. Ponoci pa je lezec na mrzlem divanu pesnil svoje stihe. Sanjal je, da bo poet.
Iz vojske se je Gregorij vrnil s tezkim kovckom, dvakrat tezjim od svojega lastnika. Njegova mama je bila radovedna kot vecina zensk in mucilo jo je, kaj je v kovcku, zato ga je odprla. Kolikšno je bilo njeno zacudenje, ko je odkrila, da v kovcku ni nicesar razen knjig. Zbirke pesmi. In nic drugega - niti brisace niti zobne šcetke. Samo knjige.
Najprej so bili Melentjevi stihi objavljeni v casopisu v majhnem severnem mestu Uhtu, kjer je zivel in delal.. Potem je tiskanje pesmi in dopisovanje postalo redno. Morda bi ostal na Severu in postal novinar, vendar je nekoc na sluzbenem potovanju spoznal dekle iz Saranska. Pospremil jo je na postajo in zacela sta si dopisovati. Pisma je pisal celo leto. Potem je odpotoval v Saransk in se ozenil z ljubo - Ljubo Ilinicno. In z njo je zivel do konca svojega zivljenja ter vzgojil dve hcerki. Lahko bi se reklo, da njegovi zeni ne bi moglo biti ime drugace kot ji je bilo - Ljuba.
V Saranskem ni imel lahkega zivljenja. Delal je kot zidar, vzgajal hcerki in izdeloval knjiznico poezije. Sicer z navdušenjem, vendar brez reda.
Zacetek zbiranja je bil seveda nedoumljivi kovcek, ki ga je s seboj pripeljal iz vojske leta 1961.
Knjig je bilo vedno vec in vec, lastnega bivališca pa druzina ni imela. Živeli so v zacasnih stanovanjih Odlocil se je, da ne bo zbiral vse poezije poprek, temvec samo sonete. Saj je Prešeren tako ljubil sonete, in Melentjev je ljubil Prešerna. Odlocil se je, da bo svoj muzej poimenoval po velikem slovenskem poetu, ki je bil po njegovem osebnem prepricanju drugi Puškin. Prebral je vse knjige, zbral iz njih sonete in sonetne vence in jih razstasvil po policah. Na steklo osrednje police je z rdeco oljno barvo napisal: »Muzej sonetov France Prešeren«. Kmalu mu je postalo jasno, da je v svetovni literaturi na stotine sonetov in še vec - na tisoce in milijone. Zbirka se je povecala in zanjo je spet kmalu zmanjkalo prostora.
»Nekateri lastniki niso dovolili imeti knjig v stanovanju in so jih dajali v knjiznico ali hranili ob svinjaku, ali pa jih dali v seraj na ulico. V eni izmed takih knjiznih shramb je bila poškodovana moja prva kartoteka zbranih sonetov. Na karticah razlicnih barv ( ruski poeti - bela, pesnice - rdeca, tuji originali sonetov - temno modra) je bilo napisano ze nekaj tisoc sonetov. Ne glede na barvo kartoncka so jih zgrizle miši. In tako sem se tedaj, da se ne bi obesil od gorja, odlocil za sonetne vence.«
Ugotovil je, da sonetnih vencev v literaturi ni tako zelo veliko in da bo v tem primeru porabil veliko manj denarja za zbiranje knjig in delanje kartotek. Ni namrec mogel predvideti, da bo cez dvajset let imel najvecjo zbirko sonetnih vencev na svetu. »Hotel bi narediti nekaj takšnega, ob cemer bi ne bil greh pomisliti na slavo,« je napisal v svoji avtobiografiji. Cez dvajset let je k njemu prišla tudi slava. A do tedaj… Do tedaj se je vse šele zacenjalo. Ko je pregledal domaco knjiznico, je odkril vsega dvaindvajset sonetnih vencev. Malo… Vendar je takrat ze vedel, da ga njegovi stihi ne bodo proslavili kot poeta. Ker v njem ni pristnega talenta in ga ne bodo »nikdar imenovali Puškin ali Evtušenkov«. Z manj pa ni soglašal. Dojel je, da je njegovo poslanstvo v iskanju, v zbiranju. Sonetne vence je iskal povsod. In jih našel povsod, celo v porodniškem vestniku. Pisal je na desetine, stotine pisem avtorjem sonetnih vencev, jih prosil, da mu pošljejo svoje knjige, prezivljal je dolge ure v knjigarnah, narocal mnoge dnevnike in dobival iz njih nove informacije, in znova pisal pisma - pesnikom, filologom, zbiralcem knjig. Pisal je na vse strani drzave in cez mejo.
Postopoma sta njegova dejavnost in njegovo ime postala znana mnogim. Leta 1981 so ga prijavili kot poslanca Mordavije na Rjazansko srecanje ljubiteljev knjig. Tako zelo je cakal ta nastop, tako zelo je zelel povedati o svoji zbirki. »Medtem ko sem šel k tribuni, sem razmišljal, no zdaj jim povem o svoji temi, pa sem se zmedel - in misli so zbezale, jezik je onemel, namesto nastopa sem blebetal… Dobro, da je tajnik narocil nenastopajocim, neuspelim in nejasnim, da oddajo svoje tekste organizatorjem srecanja… in sem oddal. Kot odmev je cez mesec dni prišel v naš VOK (Društvo ljubiteljev knjig) telegram: POSLATI ENEGA DELEGATA - MELENTJEVA - na Moskovsko srecanje ljubiteljev knjig!
To pomeni, da so se za moje pisanje odlocili v Moskvi, še vec, da so bili zainteresirani za nezdruzljivo: Zidar in soneti!«
Po petih dneh, prezivetih v Moskvi, je k njemu prišla slava, ta sama, na katero »bi ne bilo greh pomisliti«. Clanek je bil publiciran v casopisu Trud, novico so prenašale osrednja in krajevne televizije, v njegovem adresarju so se pojavili številni novi naslovi. O muzeju, imenovanem France Prešeren, je izvedela vsa Sovjetska Zveza.
Gotovo bi lahko opustil delo v gradbeništvu in bi našel kaj lazjega. Vendar ni hotel. »On je rad gradil,« piše o njem njegov kolega V. Avramov iz pesniškega kluba Travinka. »Gradil je v vsakem vremenu; v vrocini, mrazu, pod snegom in dezjem. Nikoli ni pomislil, da bi zamenjal svoj poklic za kakšnega drugega. On je hotel ostati zidar.«
Imel je dve oporni tocki: poklic in raziskovanje. Raziskovanje, v katerem je postal strokovnjak.
Leta 1987 so ga prijavili na Prvi vsezvezni simpozij o sonetu, kjer je bil edini nefilolog. Leta 1989 je izdal svojo bibliografijo sonetnih vencev. Moj kolega s filološke fakultete SPGU prof. Z. I. Plavskin je o njem dejal: »Zanimiv clovek! Pa tudi specialist!«
Perestrojka Melentjevu ni bila prevec všec. Verjetno je cutil, da novo obdobje ne bo najbolj naklonjeno zanesenjakom? Vendar se ni umaknil, še naprej je negoval muzej kot svojega najljubšega otroka.
Dve leti pred smrtjo je s ponosom napisal: »V muzeju sonetov je 1240 vencev - publiciranih in samozalozenih, ruskih in »v » hieroglifih, avtoriziranih in prevedenih. Zabavni in vzgojni so umni venci 14-letne osmošolke, ki so bili publicirani, in trapasti so venci zrelega 60-letnega moza. Vsakovrstno…Zanimivo…Dragoceno!«
V enem od pisem je pisal o tem še bolj doziveto: »Muzej sonetov imenovan France Prešeren - to je in moj zrak, in moje sanje, in vsa moja pricakovanja, navdihi in izgubljenost, vir zdravja in cutenja, in vse ostalo v zivljenju in bivanju.«
V svoji avtobiografiji je pisal o tem, da za kartoteke uporablja »papir za slepe«: »Nakupil sem ga v dobrih »zastonjskih« casih in sicer toliko, da ga bom imel dovolj do leta 2039 - do mojega poslednjega dneva zivljenja.« Vidi se, da je zelel doziveti sto let, pa ni prišel dlje kot do šestdeset.
Iz zivljenja je odšel pred štirimi leti, aprila 1997.
Napisala sem »odšel iz zivljenja« in nekaj me je zmotilo v duši. Umrl je - da. Iz zivljenja pa ni odšel. »Ves ne bom umrl« - tudi to govori o njem. Pred smrtjo je zapustil svojo zbirko Peterburzanu Vladimiru Tjukinu.
Tudi Tjukin ni filolog. Študiral je na leningrajskem financno-ekonomskem inštitutu in študij opustil. Dojel je, da ni to njegovo poslanstvo. Sredi 70-ih let se je zacel zanimati za sonetne vence. Leta 1979 se je srecal z najvecji specialistom - teoretikom s profesorjem leningrajske univerze V. E. Holševnikovim. Povedal mu je o svoji dejavnosti. Profesor je pokazal mocno zanimanje ob njegovi pripovedi in mu svetoval, da naj nadaljuje. »Zelo potrebno delo!« Potem ga je ze leta 1979 usoda povezala z Melentjevim. Tjukin je prišel na pogovor k bibliografu Ljudske knjiznice, da bi se posvetoval o bibliografiji za njemu zanimivo problematiko. Le-ta mu je odgovoril, da je njegovo delo ze narejeno, da je bibliografija na tem podrocju ze zbrana, zahvaljujoc Melentjevu. Tjukin je napel vse sile in tako izvedel za Melentjev naslov. Med njima se je razvilo dopisovanje in se nadaljevalo sedemnajst let.«To je bil zacetek najinega dolgotrajnega sodelovanja,« govori Tjukin. »Spomladi leta 1980 sem prvic pripotoval k njemu v Saransk in prezivel pri njem štiri cezmero bogate dni. Govorila sva o sonetih in sonetnih vencih, izmenjala duplikate tekstov, izpopolnjevala svoje kartoteke, razglabljala o ze narejenem in planirala za naprej.Gregorij je bil strašno navdušen nad tem, da je spoznal kolega, ki je bil neutruden. Nicesar ni bilo, kar bi ga ne zanimalo in poln je bil navdušenja in energije.
Na tem prvem srecanju sva se dogovorila tako o izmenjavi bibliografije kot o izmenjavi tekstov vencev, ki sva jih našla. Ugotovila sva namrec, da bosta vzajemno delo in podobnost dveh zbirk olajšala iskajnje vencev in pomagala ohraniti ze zbrano gradivo.
Povedat še moram, da se je izkazal kot zelo resen clovek, in niti enkrat ni opustil najinih ustnih dogovorov.
Potem sem bil pri njem še dvakrat; leta 1982 in 1989. Najina srecanja so bila seveda posvecena predvsem delu, tj. sonetnim vencem. Z Gregorijem pa so bili prav tako prijetni cisto prijateljski pogovori. Njegova odprtost in odzivnost nista mogli ostati nevšecni.«
V casu zadnjega srecanja z Melentjevem v Saranskem, aprila leta 1997, je nekaj dni pred koncem Gregorij prosil svojega peterburškega prijatelja, da poskrbi za njegov Muzej sonetov in odnese zbirko v Peterburg. Tjukin je obljubil, da bo zbirko ohranil, in jo v celoti oddal v eno vecjih knjiznic v Sankt Peterburgu. Kljub vsem naporom, takšne knjiznice ni našel. In zdaj zivi Tjukin v majhnem enosobnem stanovanju, obdan z dvema unikatnima zbirkama, ki obsegata vec sto knjig, številne mape s casopisi in revijalnimi teksti, fotokopije, neobjavljene clanke, porocila in prepise. Ni mogoce razumeti, kje je v tem majhnem stanovanju še prostor za njegovega lastnika. Tjukin se ni predstavljal kot filolog, pa vendar je sodeloval na simpozijih in konferencah o sonetu, njegova bibliografija pa je bila izdana leta 1995 v Rimu. Zdaj, ko se pišejo te vrstice, Vladimir Petrovic sodeluje na konferenci Zgodovina bibliotekarskega, knjiznega in arhivskega dela v Sankt Peterburgu, s porocilom »Izkušnja monokolekcij. Sonetni venec v ruski poeziji.«. Vecji del porocila je posvecen zbirki Melentjeva.
»Moje sanje,« govori Tjukin, »so, da bi prej ali slej bili obe najini zbirki, ki sta se vzajemno dopolnjevali, shranjeni v enem drzavnem arhivu, in bi tako bili dostopni filologom, da bi jim pomagali pri njihovem znanstvenem delu. Trenutno se s prijateljem Anatolijem Barabanovim ukvarjava z idejo, da bi prevedla sonetne vence in bibliografijo v racunalniško verzijo, ki jo bova poimenovala: Racunalniška enciklopedija sonetnih vencev.«
Anatolij Barabanov je vojak v pokoju. Vec kot eno desetletje je zbiral prevode Shakespearovih sonetov. V Tjukinu je našel svojega edinega somišljenika. Najverjetneje takšni zanesenjaki gradijo svet. In dokler oni delajo, zivi tudi Melentjev. V cetrti številki letošnjega letnika je dnevnik Ural objavil dopisovanje Melentjeva z Ineso Jerenburg, ki zavzema celih trideset strani ?. In vse to se je zacelo z zbirko genialnega slovenskega poeta Franceta Prešerna.
Rusija je v procesu preobrazbe
Rusija je v procesu preobrazbe in bo sorazmerno kmalu spet igrala enako vplivno vlogo v Evropi, strateske silnice znotraj katere se niso bistveno spremenile. Rusija je v zgodovini vedno branila nacionalno identiteto slovenskega prostora in je nedvomno slovenski najbolj naravni dolgorocni strateski zaveznik. Ruska politika in kapital (banka Slavija) sta v devetnajstem stoletju vse do Prve svetovne vojne v veliki meri pomagala pri slovenski nacionalni emancipaciji. Okoliscine zadnjih sto let niso bile naklonjene neposrednim stikom med Rusijo in Slovenijo. Po tem, ko se je na karti Evrope pojavilo skoraj dva ducata novih drzav, se domacini mukoma zacenjajo soocati z dejstvom o obstoju Republike Slovenije. Se vedno povprecen Rus o Sloveniji nima pojma, ce pa ga vedarle zamika zvedeti kaj vec o tem narodu, nima od koder. Ruski interes za Slovenijo pa je dodatna varnostna garancija za samostojnost Republike Slovenije in en razlog vec za manj prilagodljivo in neservilno drzo do sosednjih in drugih evropskih drzav.
Almanah se je rodil iz teh izhodisc in ima aktualno-funkcionalne namene. Prinesel naj bi problemski izbor raznovrstnih sestavkov, ki v obliki bogato ilustrirane hrestomatije ponujajo siroki ruski javnosti bolj ali manj celovito podobo o Sloveniji in Slovencih oz. Slovenkah. Dobrohotni ruski bralec naj bi se iz Almanaha preprical, kot je izrekel Alojz Rebula "da kot Slovenec nimam kaj zavidati komur koli, saj ima slovenska sahovnica prav vsa polja in vse figure in na njem lahko odigram svojo zivljensko partijo do konca". S svoje strani bi rekel, da bo almanah domacinom tudi pokazal da se nam osamosvojitev ni kar zgodila in da je bilo tistih velicastnih deset dni, ki so pretresli Evropo pred natancno desetimi leti, le vrhunska faza dolgotrajnega procesa etnogeneze slovenskega naroda.
V pocastitev 10. obletnice neodvisnosti Republike Slovenije,
30. letnice Ruske slovenistike in
100. obletnice prvih prevodov poezije F.Preserna v ruscino
S zadovoljstvom sporocamo, da je danes, 20.VI.2001, v zalozbi Drustva za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo "Dr. France Preseren" izsel
SLOVENSKO-RUSKI ALMANAH
Na naslovni strani je barvna reprodukcije umetniske slike "Hipoteticno srecanje Preserna in Puskina" (glej priponko). Po 300 izvodov bomo breplacno razposlali v knjiznice in razlicne drzavne ustanove po sirni Rusiji. Naklada 3000 izvodov, obseg 288 strani, format A5. Preko 140 ilustracij.
Vsebina:
 |
• |
J.Rugel - Almanahu na pot
|
ZGODOVINA, JEZIKOSLOVJE, PUBLICISTIKA
|
• |
A.Lenarcic - Kvintesenca zgodovine Slovencev
|
|
• |
I.Tomazic - Problem etnogeneze Slovencev. Rezultati
|
|
• |
P.Tulajev - Veneti, obzor ruskih dognanj
|
|
• |
I.Tomazic - Iz Norika nastane Karantanija
|
|
• |
A.Lenarcic - Karantanija |
|
• |
A.Lenarcic - Ustolicevanje slovenskega kneza na Svatnah
|
|
• |
J.Savli - Crni panter
|
|
• |
O.Plotnikova - Zgodovina etnosa v zrcalu jezika
|
|
• |
O. Plotnikova - Brizinski spomeniki
|
|
• |
J.Savli - Germanska ideologija |
|
• |
J.Savli - Triglav
|
|
• |
J.Savli - Sveti Slovenci
|
|
• |
J.Rugel - Skof Slomsek
|
|
• |
I.Sreznjevski - Pisma materi
|
|
• |
F.Rode - Pogled na slovensko preteklost
|
|
• |
J.Rugel - Slovenci, ki jih poznajo
|
|
• |
M.Rizova - Soneti nesrece" F.Preserna v prevodih ruskih
|
|
avtorjev F.Korsa in A.Gitovica |
|
• |
M.Bersadskaja - Muzej Sonetnega venca Franceta Preserna
|
|
• |
A.Lenarcic - 8. februar
|
|
• |
V.Kirillov - Spomenik F. Preserna v Moskvi |
|
• |
B.Rugel - Herman Potocnik Noordung
|
|
• |
A.Kozinin - Naivni genij (Zak Jakopin)
|
|
• |
N.Bobrova - Ziga Herberstein, apostol evropskega edinstva
|
|
• |
J.Savli - Majhna senzacija iz velike Rusije (ali je A.S.Puskina
|
|
po poreklu iz slovenskih krajev?) |
|
• |
A.Lenarcic - Plecnik in Veneti |
|
• |
M. Amode - Arhitektura Plecnika
|
|
• |
F.Bucar - Mocna demokraticna Rusija je v interesu Slovenije |
|
• |
M.Juvan - Zapis |
|
• |
I.Verc - »Moja« Rusija
|
|
• |
A.Bondarenko - »Ruska cesta« (Ruska kapelica pod Vrsicom) |
|
• |
V.Taufer - Izkusnja mejastva |
|
• |
L.Sirc - Kako so me Rusi likali |
|
• |
S.Janezic - Srecevanje z rusko kulturo in duhovnostjo
|
|
• |
A.Trstenjak - Razlicnost slovenskega cloveka
|
|
• |
A.Trstenjak - Enotnost slovenskega cloveka |
|
• |
J.Rugelj - Socialno-androgoski sistem zdravljenja in rehabilitacije
|
|
alkoholikov, drugih odvisnikov in drugih »ljudi v stiski« |
|
• |
J.Rugelj - Vloga in pomen planinarjenja pri zdravljenju odvisnikov
|
|
in drugih ljudi v stiski |
|
• |
A.Lenarcic - Semper Honos Nomenque Tuum
|
|
• |
J.Rugel - O avtorjih
|
|
• |
J.Baudouin de Courtenay - Materijali po dialektologiji in etnografiji
|
|
• |
Drustvo F.Preseren - "Konec slovenskega naroda"
|
LEPOSLOVJE
|
• |
F.Prerseren - Strunam (prvi prevod v ruscino F.Korsa iz leta 1901)
|
|
• |
F. Preseren - Zdravljica
|
|
• |
F.Preseren - Glosa
|
|
• |
F.Levstik - Kralj - ubeznik (v prevodu A.Ahmatove)
|
|
• |
S.Gregorcic - Zivljenje ni praznik |
|
• |
R.Maister-Vojanov - Nasi mejasi
|
|
• |
O.Zupancic - Jesenska ladjica
|
|
• |
K.Destovnik-Kajuh - Samo miljon nas je
|
|
• |
E.Flisar - Jutri bo boljse, tragikomedija v dveh dejanjih (fragment)
|
|
• |
J.Lenarcic - Povest v stirih slikah
|
|
• |
K.Kovic - Okus spomladi
|
|
• |
D.Jancar - Pogled angela, zgodba
|
|
• |
N.Starikova - O avtorjih Sest slovenskih ponarodelih pravljic
|
INFORMACIJA O SLOVENIJI
|
• |
O.Plotnikova - Podatki o jeziku
|
|
• |
- Ljubljana, mesto s pogledom na sever in srcem na morj |
|
• |
- Osnovni podatki o drzavi |
|
• |
- Dolina reke Soce |
|
• |
- Nova Gorica |
|
• |
- Pust |
|
• |
- Kulinarika |
|
• |
J.Savli - Praznicne jedi
|
|
• |
M.Mersol - Pokrajinska pestrost slovenske kulinarike
|
|
• |
R.Sribar - Zdravilisca skozi cas
|
|
• |
- Drustvo "Dr. France Preseren"
|
|
• |
- Slovenska podjetja predlagajo |
KARTE
|
• |
Sloveniji in sosednje drzave |
|
• |
Slovenske pokrajine |
|
• |
Slovenija v centru Evrope |
|
• |
Razselitev Venetov |
|
• |
Norik ob koncu Rimskega imperija |
|
• |
Karantanija v X.-XII stoletju |
|
• |
Jezikovna pestrost Avstroogrskega imperija |
|
• |
Slovenci v IX. stoletju |
|
• |
2. Jugoslavija (1945-1991) |
|
• |
Nacrt centra Ljubljane |
|
• |
Mesta, ceste in zdravilisca Slovenije |
Projekt so financno podprli:
|
• |
Belinka |
|
• |
Biro 71 |
|
• |
Gostol Gopan |
|
• |
Helios |
|
• |
Lek |
|
• |
Reneetours |
|
• |
Smelt Intag |
|
• |
Vegrad |
|
• |
Veleposlanistvo RS v Rusiji |
|
• |
Jozica Gerden |
|
• |
Anton Mavretic |
|
• |
Jozko Savli |
Lep pozdrav,
Just Rugel, predsednik,
Drustvo za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo "Dr. France Preseren", Moskva
tel.: 7 (095) 202-27-24, fax.: 7 (095) 200-12-37
drpreseren@bigfoot.com, www.niagara.com/~jezovnik
p.p. 17, 103104 Moskva, Rusija
Najden najstarejsi ruski manuskript
(Andrej Lenarcic)
V priponki kazalo vsebine prve letosnje stevilke - luksuznega mesecnika Rodina (Domovina), ki je v celoti posvecen Slovanskemu svetu. Avtorji iz Belarusije, Ukrajine, Rusije, Slovaske, Ceske, Jugoslavije, Poljske, Bolgarije, Makedonije. Ce prav z razpadom SFRJ, ena zamujena priloznost, da sami povemo o sebi, o Slovencih spet samo izpod peresa tujca, ki, za ilustracijo, niti ne omeni Brizinskih spomenikov ali Bitko pri Sisku, in popolnoma zaobide da smo "Slovenci vso znano zgodovino, napredovali v duhu in na telesu, se zapisali v svetovno zgodovino in igrali pomembno vlogo na vseh toriscih, dajali papeze, vladarje, velike diplomate. Prvi smo zapisali svojo nacionalno besedo na papir, pokazali vsemu svetu, kako se dejansko uresnicuje demokracija, ustvarili najdragocenejse glasbene bisere, hkrati z drugimi evropskimi narodi pisali in tiskali knjige, med prvimi celotno Sveto pismo, vzgajali cesarske otroke, skrbeli za duhovno zivljenje cesarske druzine, posedli prvega skofa na novoustanovljeni dunajski skofijski sedez, ustvarili znameniti zbor Dunajskih deckov, v osebah vec deset rektorjev vodili dunajsko univerzo, bili med vodilnimi v kulturi, znanosti, umetnosti, arhitekturi, na poti v vesolje - in tako naprej, brez konca. Opismenili smo celo Indijance in poleg Zdruzeni drzav s svojim zgledom pomagali pri modrih zgodovinskih odlocitvah celo Vietnamcem! Prvi smo presteli Kitajce, dosegli najvisjo cast na kitajskem dvoru, ki jo je kdajkoli dosegel kak nekitajec. Na to, da smo prvi izracunali temperaturo sonceve povrsine, prvi fotografirali na steklo, pa postna znamka, pa solski atlas, saj je prevec, kar pozabimo!"
Dokumentarno potrjeno, da se je pri vzhodnih Slovanih, se na samem zacetku XI. st., vsega nekaj desetletij po sprejetju krscanstva, zacela razvijati samostojna pismenost
Odkritje, ki je presenetilo znanstveni svet
13. julija 2000, so v Troickem razkopu v Novgorodu arheologi našli najstarejši ruski manuskript. Prav manuskript, knjigo, in ne samo napis na temu ali onemu predmetu. Tri lesene deskice 20x16 cm, pokrite z voskom in popolnoma izpisane s psalmi carja Davida so datirane na konec X., zaèetek XI. st., tako prica akademik Valentin Janin, ki ze pol stoletja raziskuje Novgorod in vodi tamkajšno ekspedicijo od zacetka 60. let.
»Do zdaj se je veljalo, da je najstarejša knjiga slovanske civilizacije tkim. »Ostromirovo Jevengelije«, datirano s 1056-1057. Naš manuskript je na 50 let starejši« pojasnuje Valentin Janin in je »ena najvecjih najdb XX. stoletja v slovanskem svetu. Zdaj se imam za enega najbolj srecnih arheologov na svetu« pravi znameniti akademik, ki je napisal tudi predgovor k naši dvojezicni knjigi »Ziga Herberstein« (avtorji Anna Horoškevic, Andrej Lenarcic in Jozko Šavli). Ko sem ga pred dnevi spet obiskal na Katedri Arheologije Moskovske drzavne univerze, katere predstojnik je ze vrsto let in mu predal nekaj izvodov naše knjige, mi je prijazni akademik pokazal in dovolil vzeti v roke tkim. `berestjanije gramoty' (birchbark texts), napise na brezovem lublju XI.-XV. st. Od 6. julija 1951, ko je med arheološkimi razkopavanji v Novgorodu bil najden prvi popisan košcek lubja, so po vsej Rusiji odkrili ze 1002 takih napisov (v Novgorodu nad 900), ki nedvoumno pricajo o tem, da je pismenost v srednjeveški Rusiji bila vsesplošna. Namrec, pred najdbami zapisov na brezovem lubju, je veljalo, da so v srednjeveški Rusiji pismeni bili le duhovniki in velmozi. Iz vsebine »gramot« pa sledi da so njihovi avtorji bili tudi obrtniki, kmetje, zenske in celo otroci. Pismenost pa je, za srednji vek, zelo visok indikator kulture.
V intervjuju, ki ga je slavni akademik pred kratkim dal v zvezi z tkim. »alternativnimi« kronologijami zgodovine (»Nova kronologija zgodovine« Fomenka nima z znanostjo nic skupnega, »Velesova knjiga« je dokazano ponaredek, trdi znameniti akademik), je bilo izreceno tudi naslednje: pri raziskavah »berestjanih gramot« je drugi akademik - Andrej Zaliznjak dokazal, da so najbolj karakterne posebnosti novgorodskega dialekta zelo sorodne z zahodnoslovanskimi jeziki. Glede kirilice pa je Akademik Janin mnenja, da ta pisava ni bila iznajdena ampak se je razvila iz grške abecede evolucionarno.
Po zelji vam lahko to stevilko Domovine (Rodine) posljem po posti, izvod stane 70 rubljev oz. $2,5. Plus postni stroski.
Prisrcen pozdrav,
Just Rugel, predsednik
September 09, 2002
Iz rušcine: Just Rugel
Author: Mihail PRIŠVIN*
Gozdni doktor
Brodili smo jeseni po gozdu in opazovali življenje ptic, ki živijo v duplu: detlov, sov. Iznenada smo na tisti strani, kjer smo že prej oznacili zanimivo drevo, zaslišali zvok žage. To je bilo, kot so nam pravili, sekanje odživelih dreves za tovarno stekla. Ustrašili smo se za naše drevo, stekli v smeri žage, a je bilo že prepozno: naša trepetlika je ležala, okrog njenega panja pa je bilo polno praznih storžev jelke. To je vse detel za dolgo zimo nastrgal, zbral, odnašal na to trepetliko, jih vstavljal med dve grci svoje delavnice in kljuval. Okoli panja, na posekani naši trepetliki, sta pocivala fanta. Ta dva sta sekala v gozdu.
- Ah, nesrecnika! - smo rekli in pokazali na posekano trepetliko. - sekala naj bi mrtva drevesa, kaj pa sta vidva naredila?
- Detel je naredil luknje, - sta odgovorila fanta. To sva opazila in seveda posekala. Tako in tako bi propadlo.
Vsi skupaj smo zaceli ogledovati drevo. Bilo je še cisto sveže in samo na majhni površini, najvec meter po dolžini, je znotraj debla zlezel skozi crv. Detel je ocividno poslušal trepetliko kot doktor: trkal je s svojim kljunom, doumel je praznino, ki jo je pušcal crv in se lotil operacije njegovega izvlecenja. In drugic, in tretjic, in cetrtic... Nedebelo steblo trepetlike je bilo zelo podobno pišcalki z zaklopkami. Sedem lukenj je naredil "kirurg", na osmi je šele zgrabil crva, ga izvlekel in rešil trepetliko.
Izrezali smo ta kos kot prekrasen eksponat za muzej.
Vidita, - smo rekli fantom, - detel je gozdni doktor, rešil je trepetliko, živela bi in živela, vidva pa sta jo posekala.
Fanta sta bila vsa zaprepadena.
Javna izjava ob odlocbi ministrstva za kulturo rs
"Casi so razuzdani in nori"...
hara diplomirano huliganstvo
Za abotne petokolonaške vulgarnosti na MK koj najdejo sredstva,
izvenistitucionalno defacto promocijo Slovenije v Rusiji pa potuhnjeno sabotirajo
"casi so razuzdani in nori. Spet in spet se prijemaš za glavo, ce se ti ni samemu zmešalo. Dogajajo se takšne stvari, da se ti zavrti v glavi, posebno ko vidiš, da se zakonite oblasti same trudijo uniciti sebe in kopljejo pod lastnimi temelji. Razlicnost mnenj in nesoglasje - mocna kod nikdar. Združujejo se le pridigarji razrušitve. cim pa stvar zadeva ustvarjanje in urejanje, smo prica razdoru, neodlocnosti, prenagljenosti".
Iz pisma Nikolaja Vasiljevica Gogolja.
Ministrica za kulturo Andreja Rihter je pooblastila svojo podrejeno naj odpošlje na naš naslov brezprizivni sklep, da se "Vloge Društva dr. F. Prešeren.... prispele na javni razpis za zbiranje predlogov za financiranje in sofinanciranje kulturnih projektov... v letu 2002... zavrže". Za razlog je navedeno, da vloge niso bile oddane na predpisanem obrazcu. Nacelnost je vrlina, lahko pa le izgovor za nic-ne-delanje, tokrat preracunano dlakocepstvo. Ker smo vloge, šest menda, oddali natacno po na spletni strani MK predpisanim navodilom, smo vec kot prepricani v prejudicirano ozadje zavrnitve. Toliko bolj, ker nam ministrstvo že tretje leto tako ali drugace zavraca vsakršno pomoc. Leta 2000 je zavrnilo sofinanciranje vseh naših projektov (5 ali 6) z obrazložitvijo »da niso pomembni« (spomenik Herbersteina, knjiga o njemu, Slovensko-ruski almanah itn), lani, ko je zopet dobilo sveženj naših vlog pa jih ni niti obravnavalo, ker je prav kot zanalašc, povezano ali ne z našim društvom, casovno pa je popolnoma sovpadlo, ministrstvo navratnanos v nove razpisne pogoje vkljucilo mafijaški, absurdni, diskriminatoren pogoj - »na programski razpis se lahko prijavijo izvajalci, ki izpolnjujejo dolocene pogoje n.pr. vsaj petletno delovanje«. Predstavljajmo si, da bi v Zahodnem svetu, v cigar mednarodne inštitucije se stremimo vkljuciti sprejeli tak uradniški zmazek. Ker v svetu naceloma ni neprištevnih uradnikov, se tudi najbolj korumpirani ne dajo tako naivno skomprometirati. V naši državi pa ne da je tak ukrep mogoc, ampak je že izveden! V normalnem svetu mladim društvom nudijo zagonska sredstva, t.im. seed capital. Pri nas je torej ocitno oblast postala do te mere naduto predrzna, narod pa tako zbegan in pohleven, da si lahko brez strahu za posledice privošci tudi take nebulozne odlocitve. Ocitno je odsotna vsakršna resna, da ne govorimo vsakoletna, dejanska re-evaluacija dela vseh proracunskih in drugih kulturnih dejavnikov/projektov/društev. Kot je praksa v EU, ki se ji pospešeno prilagajamo. Famozni pogoj o minimalnem petletnem delovanju društva je eklatanten in frapanten v svoji bedasti in samorazkrinkajoci preprostosti primer razuzdane korupcije na "kulturnem" ministrstvu. Istocasno pa to isto ministrstvo predlani podpre z DM5.000 projekt razdevicevanja Primceve Julije - v centru Ljubljane so volonteri v mednožje makete Primceve Julije metali strelice in se tako angažirali v poskusu simbolicnega razdevicenja Julije. Je to javni, nacionalni interes? Ministirca Rihterjeva je na naš dopis, kako je to mogoce, da davkoplacevalski denar gre za take izzivalne svinjarije, odgovorila, da se to pac ni zgodilo v njenem mandatu. Dobro, smo rekli v naši klapi, poglejmo kako bo ministrstvo funkcioniralo v njenem mandatu. Dajmo ji cas, da se iskaže.
Na vesti ministrstva (seveda tudi oseb z akademsko titulo in RTV) je tudi slovenska blamaža - TV popljuvanka o F. Prešernu (»...v ozadju ne bi videli sramotne zgodbe o odpiranju slovenskih denarnic, iz katerih je za nekaj zmedenih sekvenc, v golte zvitih nastopacev, spuhtelo pol milijarde tolarjev«) in vsakoletna potratna zehovalnica (vsaj zadnja leta), po imenu državna proslava Slovenskega kulturnega praznika. Naj navedem še nekaj slucajno izbranih epizod, ki jim je tako ali drugace botrovalo ministrstvo kulture ni se ni javno distanciralo od njih:
Ena od zadnjih Mladin pod naslovom "Sanjski comeback" piše o osumljencu, ki je v kazenskem postopku, in o predstavi z Beograjcani, v srbšcini sredi Ljubljane za naš denar (priznajo 78 milijonov, ostalo je skrivnost!!!), torej je stalo to Slovence za vsakega "elitneža", prisostvovalo jih je 400, da se je naslajal nad perverzijami v tujem! jeziku, cca 200 000.- SIT!!!. V isti št. Mladine piše tudi: V Ljubljani bomo videli tudi: Odpad, (Slovenija-crna gora), Gledališki omnibus 5 (Slo, cG, MK, BiH, Cro), in še PET predstav iz podobnih koprodukcij. Pred kratkim je v radijskem Studio ob 17 ex kulturni minister Pelhan - sedaj direktor gledališca v Novi Gorici - povedal za primerjavo s stotinami milijonov slovenskega denarja za potujcevanje Slovenije, da gledališca v Sloveniji (razen Ljb in MB) dobijo kvecjemu 10 milijonov na leto!!! iz proracuna. Skratka, ministrstvo kulture nadaljuje antinarodno in slabo prikrito korupcijsko dejavnost. Po takem vzorcu delujejo prav vse postjugoslovanske skupnosti, od Vardarja pa do Triglava, tu smo Balkan v njegovi najslabši izdaji, primeri nekaznovane kraje družbenega premoženja so neštevilni.
ce se vrnem, namesto da bi MK v našem primeru reklo: zaboga, pa poglejmo kako pomagati temu društvu iz Moskve. Postavili so dva spomenika v Moskvi, izdali že okoli 10 knjig, ki vse tako ali drugace promovirajo Slovenijo v Rusiji in ostalem svetu, zdaj nacrtujejo rusko izdajo romana živega slovenskega klasika Draga Jancarja, Cankarjev roman Hiša Marije pomocnice, zbornik stihov najbolj prevajanega sodobnega slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna, zgodovino Slovenije Jožka Šavlija, da ne naštevamo naprej. (Naša dvojezicna knjiga Žiga Herberstein, ki je izšla leta 2000, in katere avtorja sta bila tudi slovenska avtorja Andrej Lenarcic in Jožko Šavli je sploh prvi prevod slovenskega avtorja v rušcino po letu 1989. Ugotavlja predsednik Kucan po srecanju s predsednikom Putinim: "Tako zdaj popravljamo neutemeljeno dolgi predah, ki je trajal od leta 1991 do skoraj lanskega leta"… "…nama pa se je zdelo zlasti pomembno povecanje kulturnega sodelovanja"). Poglejmo na zadevo nekonvencionalno, predvsem pa neformalno in ukrenimo vse, da društvu priskocimo na pomoc. Namesto tega pa je pogovor tekel ocitno takole: tale Rugel in to frdamano društvo nam gresta pa že fejst na jetra. Ampak zdajle ga bomo pa dobro zajebal, kot smo ga lani in predlani, hudir pa kar vztraja. Mater je naiven. Pa kaj ne zastopi, da denar dajamo samo svojim. Lepo ga bomo, po vseh regelcih, onemogocili, spremenimo hitro pogoje zapolnitve vloge, iz Moskve že ne bodo opazili, pa naj se potem pritožijo kamor hocejo, saj so povsod naši. Namesto da bi se povezali z društvom in rekli: gospod Rugel, poglejte, vaše vloge so malce nepopolne, prosim hitro popravite to pa to in še enkrat pošljite, mi vam bomo vsekakor pomagali, saj opravljate pomembno delo. Kdo pa še v naši državi izdaja za svoj denar knjige slovenskih avtorjev v rušcini, postavlja spomenike Prešernu, Herbersteinu, Potocniku, organizira rastave in tako naprej.... namesto tovariške pomoci so diplomirani huligani, klapa na ministrstvu, moralni debelokožci, nesramno poslali žaljiv dopis na naslov društva, v katerem zvijacno in brezprizivno sporocajo, da se naše vloge zavrnjene, ker da baje niso pravilno izpolnjene. Primer je simptomaticen in tipicen, vsak lahko najde analogije v svojem življenju.
Hipoteticno vprašanje: ali bi Ministrsvo za kulturo podprlo, ce bi se v našem društvu komu utrgalo, in bi zahoteli izvesti, v Moskvi na dvorišcu Slovenskega Veleposlaništva performans razdevicevanja ne Primceve Julije (v centru Ljubljane), za katerim je bilo de facto MK, ampak kakšne naše vrle sodobnice, diplomirane ali ne in ne nujno huliganke. Našli bi volontere, ki bi metali strelice v mednožje ne makete Primceve Julije ampak makete kake fejst babnice iz MK in se tako angažirali v poskusu simbolicnega razdevicenja le-te. Predlagali bi MK, da nam pošlje seznam kandidatur, vlogo lahko izpolnijo poljubno, nismo birokrati, seveda pa bi rabili tudi slike kandidatkinj, jasno, z demonstracije mednožja. Izbor za naj-mednožje bi potekal demokraticno, rezultati bi bili javno objavljeni. Zmagovalka bi na stroške društva bila povabljena v Moskvo, kjer bi razen obilice crnega kaviarja in neštevilnih gajb ruskega šampanjca bila deležna tudi casti, da izroci zmagovalcu, naj-džeku simbolicnega svojega razdevicevanja, snajpersko puško tulske tovarne orožja in najnovejšo številko ruskega Playboya. Ker se je MK za to leto že sigurno cisto spufalo, ga ne bi prosili za sofinanciranje, bi že za svoj racun. Sigurno bi v ruskem rumenem tisku z veseljem priobcili na prvi strani o takem ekstravagantnem dogodku. To bi bila res prvovrstna PR akcija. Seveda bi morali pridobiti še dovoljenje Veleposlaništva, ki ne bi bilo nujno za, pa tudi verjetno nima iskušenj s simbolicnim razdevicevanjem. Vendar ce bi MK Veleposlaništvu napisalo prijazen dopis v katerem bi obljubilo vso potrebno know-how podporo, par jurjev evrov in 10 setov strelic, ministrico za kulturo pa predložilo za castno predsednico organizacijskega komiteja, bi morda vendarle akcija bila izpeljana.
"Žalosten kraj, ta svet, gospodje." (motto N. Gogolja)
Za Društvo dr. Franceta Preserna za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo
Just Rugel, tel.: 007 095 202-27-24,
mailto:karantanija@mtu-net.ru,
p.p. 17, 123104 Moskva, Rusija
October 7, 2002
Iz rušcine: Just Rugel
Aleksandr Sergejevic Panarin
doktor filozofskih znanosti, profesor,
predstojnik katedre teoreticne politologije filozofske fakultete
Moskovske državne univerze Lomonosov,
direktor Centra socialne filozofije Instituta filozofije Ruske Akademije znanosti.
Antimonije Ruske Oblasti in kršcanska duhovnost: perspektive ponovnega razcveta "Tretjega Rima"
Razmišljajoc o bodocnosti postliberalne Rusije velja pogumno priznati, da liberalna dedišcina 90-let sooca državo s tako težkimi dilemami, kakršnih ni poznala od casov Aleksandra Nevskega in Dmitrija Donskega. Prva dilema, od katere lahko obhaja groza liberalno-hedonistni tip zavesti je lahko formuliran na sledeci nacin: ali vrnitev k skrajno trdi, avtoritarno-samodržavni državnosti (ne nujno monarhisticni), ali popolni razpad Rusije in ustanovitev amerikanskega protektorata pod nekakšnim blagozvocnim mednarodnim nazivom.
Ta kombinacija kompradorstva in utopizma, s katero je bilo zaznamovano zadnje desetletje XX. stoletja, je prekrižala tako veliko drugih, bolj ugodnih možnosti, da je zdaj ostal izbor samo med zelo radikalnimi skrajnostmi. Vprašanje vec ni kako se izogniti prerašcanju kompradorsko-liberalnega režima v režim diktature, vprašanje je kako prepreciti nastanek jalovih diktatur - ali kompradorske, ne temeljece na zakonu a nedvosmiselno in neposredno na nasilju, ali nacionalisticne, prekinjajoco tradicijo pravoslavnega univerzalizma.
Brez nadaljnega, obstaja še en "izhod": vnaprej prepreciti prihod novega avtoritarizma za ceno polne razrušitve Rusije kot kulturno-zgodovinske formacije, od katere izhaja "risk totalitarizma". Takšen nacin "profilaktike" avtoritarno-totalitarnih oblik po vsemu sodec že predvidevajo nekatere zelo vplivne sile. Morda njeni predstavniki še niso doumeli, da je realna alternativa drugacna in da se predstojeci izbor v resnici ne more zreducirati k izboru med ruskim despotizmom in sedanjo administrativno-politicno mlahavostjo. Zadnja je le prehodna formacija, ki vodi ali k terorju kompradorske oligarhije brez zanesljive socialne baze in zato resno zaskrbljene za svojo usodo, ali k terorju inozemnih borcev z rusko "anarhijo", kar je kot je znano jasno predvideno v scenariju Z. Bžežinskega. Ni moc zanikati tveganja - in velikega tveganja - ponovne vzpostavitve surove, morda še bolj krvave diktature v Rusiji. Srž vprašanje je v tem kašno pot bomo izbrali, da se izognemo temu tveganju: se bomo zatekli, ne razmišljajoc pretirano, k protekciji svetovnega liberalnega hegemonizma, ki je že vec kot pripravljen da nam pomaga znebiti se lastne državnosti in konsekventno tudi od vseh tveganj povezanih z njo, ali pa bomo izbrali bolj težavno pot kulturno-zgodovinske ustvarjalnosti ter bomo v zakladnicah lastne kulturne tradicije našli protistrup od diabolizma tiranije.
Tako se vsiljuje program vrnitve h kulturi - imperativen zaradi teh nevarnosti brezduhovne despoticne državnosti, ki se nam je zgodovinsko povsem približala. Ta program je imperativen tudi zaradi grandioznih geopoliticnih nalog, nerešitev katerih vodi k obsojenosti na razpad našega nacionalno-državnega organizma kakor s strani Zahoda tako tudi s strani Vzhoda, in s strani Juga. Tem silam razpada mnogi postavljajo nasproti evrazijsko doktrino s svojo osrednjo idejo slovansko- turške sinteze in mocne avtoritarne državnosti.
Vendar, kot je že bilo izpostavljeno, evroazijski program ne more biti realiziran na teh kulturno-nevtralnih temeljih državnosti kot jo propangandirajo evrazijsti. ceravno se pri njih cuti duhovni element, pa je ta bolj povezan z "pogansko estetiko" državne velicine in moci, kot z eticnimi idejami Pravoslavja. Današnji tip "novih Rusov", nihilisticno nastrojenih glede državnega ideala in dolga, ni moc spametovati in poduhoviti z estetiko moci, kajti moc kot takšna je element poganstva, poganstva omenjenega tipa pa je tudi brez tega mnogo.
Svoj cas je F. Dostojevski pokazal
